Language of document : ECLI:EU:C:2018:276

Zadeva C353/16

MP

proti

Secretary of State for the Home Department

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Supreme Court of the United Kingdom)

„Predhodno odločanje – Azilna politika – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 4 – Direktiva 2004/83/ES – Člen 2(e) – Pogoji za upravičenost do subsidiarne zaščite – Člen 15(b) – Tveganje resne škode za duševno zdravje prosilca v primeru vrnitve v izvorno državo – Oseba, ki je bila žrtev mučenja v svoji izvorni državi“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 24. aprila 2018

Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2004/83 – Pogoji za upravičenost do subsidiarne zaščite – Člena 2(e) in 15(b) – Mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje – Pojem – Nevarnost resne škode za telesno in duševno zdravje državljana tretje države v primeru vrnitve v izvorno državo zaradi travm, ki so posledica mučenja v preteklosti – Vključitev – Pogoj – Namerna odtegnitev zdravstvene oskrbe v izvorni državi – Preverjanje, ki ga opravi nacionalno sodišče

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 4; Direktiva Sveta 2004/83, člena 2(e) in 15(b))

Člen 2(e) in člen 15(b) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca, ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite v povezavi s členom 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da je državljanu tretje države, ki so ga organi njegove države izvora v preteklosti mučili in ki v primeru vrnitve v to državo ni več izpostavljen tveganju mučenja, vendar bi se lahko njegovo telesno in duševno zdravje v takem primeru hudo poslabšalo, s tveganjem, da bo ta državljan storil samomor zaradi travm, ki izvirajo iz dejanj mučenja, katerih žrtev je bil, mogoče priznati status subsidiarne zaščite, če obstaja dejansko tveganje, da navedenemu državljanu v navedeni državi namerno ne bo zagotovljena oskrba, prilagojena za zdravljenje telesnih in duševnih posledic teh dejanj mučenja, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče.

Ta zadeva se torej ne nanaša na varstvo pred odstranitvijo, ki v skladu s členom 3 EKČP izhaja iz prepovedi izpostavitve osebe nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč na ločeno vprašanje, ali mora država članica gostiteljica priznati status subsidiarne zaščite iz naslova Direktive 2004/83 državljanu tretje države, ki je bil žrtev mučenja, ki so ga izvajali organi njegove izvorne države, in čigar hude psihološke posledice bi se lahko bistveno poslabšale z resnim tveganjem, da bi storil samomor, če bi se vrnil v navedeno državo.

V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu s členom 2(e) te direktive državljan tretje države lahko upravičen do subsidiarne zaščite samo, če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se v primeru vrnitve v izvorno državo soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi eno od treh vrst resne škode, opredeljene v členu 15 navedene direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2014, M’Bodj, C‑542/13, EU:C:2014:2452, točka 30 in navedena sodna praksa). Med vrstami resne škode, opredeljenimi v členu 15 Direktive 2004/83, so v točki (b) tega člena navedeni mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje prosilca v njegovi izvorni državi.

V zvezi s tem je treba na prvem mestu navesti, da zgolj na podlagi okoliščine, da je bila zadevna oseba v preteklosti žrtev mučenja, ki so ga izvajali organi njene izvorne države, tej ni mogoče priznati subsidiarne zaščite v trenutku, v katerem ne obstaja več utemeljeno tveganje, da bi se v primeru vrnitve v to državo taka dejanja mučenja ponovila.

Vendar je treba na drugem mestu poudariti, da se predlog za sprejetje predhodne odločbe v skladu z navedbami v spisu, predloženem Sodišču, nanaša na državljana tretje države, ki ni bil samo žrtev mučenja organov države izvora v preteklosti, temveč ima poleg tega – tudi če ni več podano tveganje, da bo v primeru vrnitve v to državo ponovno deležen takih dejanj – še danes hude psihološke posledice zaradi preteklega mučenja, ki bi se v skladu z ustrezno utemeljenimi zdravniškimi ugotovitvami bistveno poslabšale, z resnim tveganjem, da bi ta državljan tretje države storil samomor, če bi se vrnil. Ni pa mogoče šteti, da že tako poslabšanje pomeni nečloveško ali ponižujoče ravnanje z navedenim državljanom v njegovi izvorni državi v smislu člena 15(b) navedene direktive.

Glede tega je treba preučiti, kot se poziva v predložitveni odločbi, mogoč vpliv tega, da v izvorni državi zadevne osebe ni zdravstvene infrastrukture, prilagojene za oskrbo telesnih ali duševnih posledic dejanj mučenja, ki so jih storili organi te države. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče že razsodilo, da resna škoda iz člena 15(b) Direktive 2004/83 ne sme izhajati zgolj iz splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države. Tveganje poslabšanja zdravstvenega stanja hudo bolnega državljana tretje države zaradi nerazpoložljivosti ustreznega zdravljenja v njegovi izvorni državi – če ne gre za namerno zavrnitev zdravstvene oskrbe temu državljanu – ne zadostuje za priznanje subsidiarne zaščite tej osebi (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2014, M’Bodj, C‑542/13, EU:C:2014:2452, točki 35 in 36).

(Glej točke od 28 do 30, 35, 45, od 49 do 51 in 58 ter izrek.)