Language of document : ECLI:EU:C:2018:796

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

M. CAMPOSA SANCHEZ-BORDONE,

predstavljeni 3. oktobra 2018(1)

Zadeva C572/17

Riksåklagaren

proti

Imranu Syedu

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Högsta domstolen (vrhovno sodišče, Švedska))

„Predhodno odločanje – Avtorska in sorodne pravice – Informacijska družba – Pravica distribuiranja – Kršitev – Oblačila z znaki, ki so enaki ali podobni nekaterim registriranim znamkam Unije – Skladiščenje v komercialne namene – Skladišče, ločeno od prodajalne“






1.        Högsta domstolen (vrhovno sodišče, Švedska) mora odločiti o reviziji, vloženi zoper sodbo druge stopnje, s katero je bil trgovec spoznan za krivega, da je v svoji trgovini prodajal in v svojih skladiščih skladiščil – pri čemer je bilo eno skladišče zraven njegove trgovine in drugo v predmestju Stockholma – določeno število tekstilnih izdelkov, na katerih so bile slike in motivi rokovske glasbe, zaščiteni z avtorsko pravico, brez dovoljenja imetnikov navedene pravice.

2.        Dvom, zaradi katerega se predložitveno sodišče obrača na Sodišče, se nanaša na meje ene od avtorskih pravic, in sicer pravice, da se dovoli ali prepove javno distribuiranje avtorskega dela ali njegovih primerkov, ki je urejena v Direktivi 2001/29/ES(2). Natančneje, želi vedeti, ali ta pravica poleg prodajanih predmetov zajema tudi blago v skladišču in v kakšnem obsegu.

I.      Pravni okvir

A.      Mednarodno pravo

3.        Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO) o avtorski pravici, ki je bila sprejeta 20. decembra 1996 v Ženevi (v nadaljevanju: MSOILAP), je bila v imenu Evropske skupnosti potrjena s Sklepom Sveta 2000/278/ES z dne 16. marca 2000(3).

4.        Člen 6 določa:

„1.      Avtorji književnih in umetniških del uživajo izključno pravico dovoljevati, da izvirnik in primerki njihovih del postanejo dostopni javnosti s prodajo ali drugačnim prenosom lastninske pravice.

2.      Nič v tej pogodbi ne vpliva na svobodo pogodbenic, da določijo morebitne pogoje, pod katerimi se šteje, da je po prvi prodaji ali drugačnem prenosu lastninske pravice izvirnika ali primerka dela z dovoljenjem avtorja pravica iz odstavka 1 izčrpana.“

B.      Pravo Unije: Direktiva 2001/29(4)

5.        V uvodni izjavi 9 te direktive je navedeno:

„Vsakršno usklajevanje avtorske in sorodnih pravic mora temeljiti na visoki stopnji varstva, kajti takšne pravice so za intelektualno ustvarjanje bistvenega pomena. […]“

6.        V uvodni izjavi 11 te direktive je navedeno:

„Strog, dejanski sistem varstva avtorske in sorodnih pravic je eden glavnih načinov za zagotavljanje, da evropska kulturna ustvarjalnost in proizvodnja prejmeta nujna sredstva, ter za varovanje neodvisnosti in dostojanstva umetniških ustvarjalcev in izvajalcev.“

7.        V njeni uvodni izjavi 28 je navedeno:

„Avtorsko-pravno varstvo pravic po tej direktivi vključuje izključno pravico nadzora distribuiranja dela, utelešenega v materialnem predmetu. Prva prodaja izvirnika ali primerkov dela s strani imetnika pravice ali z njegovim privoljenjem v Skupnosti izčrpa pravico do nadzora ponovne prodaje tega predmeta v Skupnosti. Ta pravica se ne sme izčrpati za izvirnik ali primerek, ki ga proda zunaj Skupnosti imetnik pravic ali z njegovim privoljenjem. […]“

8.        Člen 4 določa:

„1.      Države članice predvidijo za avtorje v zvezi z izvirnikom ali primerki del izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo kakršno koli javno distribuiranje s prodajo ali drugače.

2.      Pravica distribuiranja se v Skupnosti ne izčrpa v zvezi z izvirnikom ali primerki dela, razen kadar se prva prodaja ali drug prenos lastništva tega predmeta v Skupnosti izvrši s strani imetnika pravic ali z njegovim privoljenjem.“

C.      Nacionalno pravo: Lag (1960:729) om upphovsrätt till litterära och konstnärliga verk(5)

9.        V skladu s členom 2 tega zakona je „ravnanje“, s katerim se krši avtorska pravica, med drugim lahko izkoriščanje dela brez privolitve avtorja z dajanjem na voljo javnosti, zlasti kadar se primerki dela prodajajo, dajejo v najem ali se posojajo oziroma se kako drugače javno distribuirajo (člen 2, tretji odstavek, točka 4, navedenega zakona).

10.      V skladu s členom 53 se vsakomur, ki naklepno ali iz hude malomarnosti z literarnim ali umetniškim delom „ravna“ tako, da krši avtorsko pravico na tem delu v skladu s poglavjema 1 in 2, izreče denarna kazen ali zaporna kazen do dveh let.

II.    Dejansko stanje spora, vprašanji za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

A.      Dejansko stanje

11.      I. Syed je imel trgovino v Gamla Stanu, Stockholm, kjer je med drugim prodajal oblačila in modne dodatke z motivi rokovske glasbe. Šlo je za piratske primerke, s katerimi so bile kršene pravice iz blagovne znamke in pravice intelektualne lastnine zadevnih imetnikov teh pravic. Blago ni bilo samo v trgovini, temveč tudi v skladišču poleg trgovine in v drugem skladišču v okrožju Bandhagen, ki je predmestje na jugu Stockholma.

12.      I. Syed, ki je v kazenskem postopku obtožen obeh kršitev pravice iz znamke in zakona o intelektualni lastnini, je pred tingsrätt (sodišče prve stopnje, Švedska) izjavil, da se je blago iz obeh skladišč redno dobavljalo v trgovino.

13.      Po mnenju Riksåklagaren (švedsko državno tožilstvo) je bila storjena dvojna kršitev:

–      na eni strani je obtoženec kršil pravico iz znamke, ker je pri svoji gospodarski dejavnosti prodaje oblačil in modnih dodatkov nezakonito uporabljal znake, ki so enaki ali podobni nekaterim registriranim znamkam Unije. Do kršitve je prišlo z uvažanjem izdelkov na Švedsko, z njihovo prodajo v trgovini ter skladiščenjem v komercialne namene v trgovini in v skladišču poleg trgovine ter v skladišču v Bandhagnu;(6)

–      na drugi strani je prav tako kršil avtorske pravice, ko je javnosti nezakonito dal na voljo oblačila in artikle z motivi, zaščitenimi s pravico intelektualne lastnine njihovih imetnikov. Kršitev je bila v tem, da je prodajal blago ali ga drugače javno distribuiral v svoji trgovini, v skladišču poleg trgovine in v skladišču v Bandhagnu. Podredno je bil obtožen poskusa kršitve ali priprave na kršitev zakona o intelektualni lastnini.

14.      Sodišče prve stopnje je I. Syeda obsodilo za kršitev pravice iz znamke v zvezi z vsemi najdenimi predmeti. Poleg tega ga je obsodilo za kršitev zakona o intelektualni lastnini za predmete, razstavljene v trgovini, in za predmete, ki so bili enaki razstavljenim, v obeh skladiščih (599 kosov oblačil). V sodbi ga je pogojno obsodilo na zaporno kazen in 80 dnevnih zneskov denarne kazni.

15.      Omenjeno sodišče je navedlo, da prodaja I. Syeda ni bila omejena na predmete v trgovini, temveč je zajemala enake izdelke, shranjene v obeh skladiščih. Vendar je v zvezi s tistimi, ki so bili samo v skladiščih in ki niso ustrezali izdelkom v trgovini, I. Syeda oprostilo, ker je menilo, da jih ni dal v prodajo niti ni šlo za poskus ali pripravo kršitve zakona o intelektualni lastnini.

16.      Zoper sodbo je bila vložena pritožba pri Svea hovrätt, Patent- och marknadsöverdomstolen (pritožbeno sodišče v Stockholmu, oddelek za patente in gospodarske zadeve, Švedska), ki je ugodilo delu pritožbe I. Syeda in ga oprostilo obtožbe kršitve zakona o intelektualni lastnini za blago, shranjeno v skladiščih, ki je bilo enako blagu, ki se je prodajalo v trgovini.

17.      Po mnenju pritožbenega sodišča I. Syed, čeprav je skladiščil izdelke z namenom prodaje, teh izdelkov ni dal v prodajo niti jih ni kako drugače dal na voljo javnosti, zaradi česar posest blaga v skladiščih ni pomenila poskusa ali priprave tega kaznivega dejanja. Zato je menilo, da I. Syed odgovarja samo za kršitev zakona o intelektualni lastnini v zvezi z oblačili v trgovini. Posledično ga je pogojno obsodilo na zaporno kazen in denarno kazen znižalo na 60 dnevnih zneskov.

18.      Državno tožilstvo je sodbo, ki je bila izdana na pritožbeni stopnji in s katero se ni strinjalo, izpodbijalo pred Högsta domstolen (vrhovno sodišče). Po njegovih navedbah bi moralo ponujanje blaga z namenom prodaje v trgovini vključevati tudi možnost nakupa enakega blaga, hranjenega skladiščih. Zato je predlagalo, da je I. Syed obsojen za kršitev zakona o intelektualni lastnini tudi za 599 izdelkov, ki so bili najdeni v skladiščih in so bili enaki izdelkom, razstavljenim v trgovini. Podredno je predlagalo obsodbo obtoženca za poskus storitve te kršitve, čeprav mu ni več očitalo priprave kaznivega dejanja.

19.      I. Syed je pritožbi nasprotoval in trdil, da v skladu s sodno prakso Sodišča kršitev pravice distribuiranja s prodajo zahteva dejanje, usmerjeno na javnost na splošno, z namenom prenesti vsak posamezen izdelek. Obravnavati nakup in shranjevanje blaga kot tako dejanje naj bi pomenilo preširoko razlago pojma distribuiranja, ki ni skladna z načelom zakonitosti.

20.      Po mnenju Högsta domstolen (vrhovno sodišče) je v zakonodajnem postopku, s katerim je bila Direktiva 2001/29 prenesena v nacionalno zakonodajo, vlada trdila, da ni nujno, da je dejanje, zato da bi bilo zajeto s pravico distribuiranja, določeno v členu 4(1) navedene direktive, dokončano. Zadostuje, da se primerek ponudi, na primer, s kakršnim koli oglaševanjem. Navedeno sodišče dodaja, da niti zakon o intelektualni lastnini niti Direktiva 2001/29 ne prepovedujeta izrecno skladiščenja zaščitenih del z namenom njihove prodaje.(7)

21.      Po mnenju predložitvenega sodišča iz sodbe Dimensione Direct Sales in Labianca(8) izhaja, da je lahko avtorjeva izključna pravica iz člena 4(1) Direktive 2001/29 kršena, kadar druga oseba pred sklenitvijo prodajne pogodbe sprejme določene ukrepe ali opravi določena dejanja, na primer s ponujanjem zaščitenega blaga z namenom prodaje. Vendar se pojavi dvom, ali je mogoče šteti, da tisti, ki v svojem skladišču hrani zaščiteno blago, ponuja to blago z namenom prodaje, če prodaja enako blago v trgovini, ki je v njegovi lasti.

B.      Vprašanji za predhodno odločanje

22.      V teh okoliščinah je Högsta domstolen (vrhovno sodišče) Sodišču predložilo ti vprašanji za predhodno odločanje:

„1.      Kadar se blago z zaščitenim motivom nezakonito ponuja z namenom prodaje v trgovini, ali gre lahko za kršitev izključne avtorske pravice distribuiranja iz člena 4(1) Direktive 2001/29, kar zadeva blago z enakimi motivi, ki ga v skladišču shranjuje oseba, ki to blago ponuja z namenom prodaje?

2.      Ali je pomembno, ali se blago hrani v skladišču, ki je poleg trgovine, ali na drugi lokaciji?“

C.      Postopek pred Sodiščem

23.      Predložitvena odločba je v sodno tajništvo Sodišča prispela 28. septembra 2017, pisna stališča pa sta predložila samo državno tožilstvo in Komisija. Sodišče je odločilo, da obravnave ni treba opraviti.

III. Povzetek stališč strank

24.      Državno tožilstvo, ki potrjuje svoje stališče, ki ga je izrazilo pred predložitvenim sodiščem, meni, da je treba upoštevati posledice, ki bi jih lahko imela preveč ozka razlaga pravice distribuiranja za uporabo Direktive 2004/48/ES(9). Trdi, da postopkovni ukrepi in kazni, predvidene v navedenem normativnem besedilu, predpostavljajo storitev kršitve ali to, da bo ta storjena v bližnji prihodnosti.

25.      Državno tožilstvo meni, da poskuša trgovec, če v svojih prostorih skladišči blago z motivi, ki so zaščiteni z avtorsko pravico, pridobiti gospodarsko ali trgovsko korist.(10) Ponujanje blaga v trgovini je namenjeno spodbujanju potrošnikov, naj kupijo tudi izdelke, ki so enaki tistim, ki se hranijo v skladišču. Kakršna koli druga razlaga bi bila po mnenju državnega tožilstva nezdružljiva z zahtevami sodbe Dimensione Direct Sales in ne bi zagotavljala visoke, dejanske in stroge ravni varstva.(11)

26.      Državno tožilstvo torej predlaga, da se na vprašanji za predhodno odločanje odgovori tako, da blago v tem sporu krši izključno avtorjevo pravico distribuiranja iz člena 4(1) Direktive 2001/29, pri tem pa ni pomembno, da je blago v skladišču poleg trgovine ali v drugem, bolj oddaljenem skladišču.

27.      Komisija predlaga, da se vprašanji najprej analizirata z vidika sodbe Dimensione Direct Sales, in sicer z vidika postulatov, ki dajejo imetniku avtorske pravice pravico, da prepove kakršno koli distribucijo izdelkov, na katerih je njegovo delo, in z vidika pojma distribuiranja kot avtonomnega pojma prava Unije.(12) V ta pojem naj bi bilo mogoče vključiti tako prodajno pogodbo in dobavo kupljenega predmeta stranki kot tudi druge transakcije pred pogodbo,(13) vključno z oglaševanjem.(14)

28.      Komisija iz teh domnev izpelje, da blago, skladiščeno v prostorih, ki niso trgovina, krši pravico distribuiranja imetnika, če se izkaže, da se ponuja z namenom prodaje ali se oglašuje potrošnikom. Vendar se s to ugotovitvijo pravzaprav ne odgovori na vprašanji predložitvenega sodišča, ki sprašuje, ali je mogoče skladiščeno blago dejansko izenačiti z blagom, ki se ponuja v trgovini, ne glede na to, ali se prodaja oziroma oglašuje.

29.      Komisija trdi, da taka izenačitev ni mogoča, saj bi se a priori domnevalo, da ima blago v skladiščih komercialni namen že samo zato, ker se je drugo podobno blago prodajalo javnosti. Zato je treba dokazati namen, ki ga je s trgovskega vidika imela zadevna oseba v zvezi z blagom.

30.      Komisija v zvezi s tem predlaga skupek meril za preverjanje, čemu so s trgovskega vidika namenjeni izdelki: (a) blago je enako drugemu blagu, ki je zaščiteno z avtorsko pravico in razstavljeno v trgovini z namenom prodaje, (b) fizična, finančna ali upravna povezava med skladiščem in trgovino ter (c) redno dobavljanje blaga iz skladišča v trgovino.

IV.    Analiza

A.      Uvodno pojasnilo

31.      Vprašanji za predhodno odločanje sta se postavili v okviru kazenskega postopka proti I. Syedu, zaradi česar moram najprej nekaj pojasniti. Švedski zakonodajalec se je odločil, da bo v členu 53 zakona o intelektualni lastnini opredelil kršitev pravice intelektualne lastnine na umetniškem ali literarnem delu, pri čemer je napotil na druge določbe istega zakona. Vendar ni izrecno napotil, vsaj ne v svojem besedilu, na Direktivo 2001/29.

32.      Evropski zakonodajalec pa na tem področju ni uporabil možnosti opredelitve kaznivih dejanj niti približevanja ali harmonizacije kazenskih zakonodaj držav članic (člen 83(1) in (2) PDEU). Ker ni tovrstne zakonodaje, lahko Sodišče predložitvenemu sodišču poda ustrezno razlago Direktive 2001/29, vendar ne more obravnavati spora glede kazenskih vidikov zakonodaje ene od teh držav članic, saj – ponavljam – predpisi na tem področju niso harmonizirani.

33.      Direktiva 2004/48 zajema samo „civilne in upravne ukrepe, postopke in pravna sredstva“ (člen 16), katerih namen je varovati pravice intelektualne lastnine. Čeprav je v njej navedeno, da „v ustreznih primerih tudi kazenske sankcije predstavljajo sredstvo za zagotavljanje uveljavitve pravic intelektualne lastnine“,(15) pa te ne spadajo na njeno področje uporabe. Poleg tega njen člen 2(3)(c) določa, da „[t]a direktiva ne vpliva na […] nacionalne določbe držav članic v zvezi s kazenskimi postopki ali kaznimi v zvezi s kršitvami pravic intelektualne lastnine“.

34.      I. Syed je pred predložitvenim sodiščem izrazil zaskrbljenost, da bo Sodišče na podlagi tega, da kazenska določba za opredelitev kaznivega dejanja napoti na civilnopravno določbo, preveč ohlapno razlagalo pojem „distribuiranje“, tako da bo vanj vključilo skladiščeno blago, ki še ni bilo prodano, v nasprotju z načelom določne opredelitve kaznivega dejanja, ki velja pri opisu zakonskega dejanskega stana.

35.      Menim, da tega argumenta ni mogoče sprejeti. Sodišče mora razložiti člen 4(1) Direktive 2001/29 ne glede na to, kakšne posledice bo iz tega izpeljalo predložitveno sodišče z vidika švedskega kazenskega prava.(16) Ta razlaga je omejena na to, da se razišče obseg varstva pravice avtorja, da prepove ali dovoli distribuiranje svojih stvaritev. Če v skladu s švedskim pravom kršitev te pravice zadostuje za kazensko obtožbo, tega ni mogoče pripisati niti Direktivi 2001/29 niti razlagi te direktive, ki jo poda Sodišče.

36.      I. Syed v svojem stališču dejansko kritizira formulacijo kaznivega dejanja iz člena 53 zakona o intelektualni lastnini. V tej kritiki graja morebitno kršitev načel zakonitosti in pravne varnosti, saj naj v tej določbi ne bi bila upoštevana zahteva, ki je značilna za kazenskopravne norme, in sicer da morajo biti znaki kaznivega dejanja in kazen zanj natančno določeni.

37.      Naj ponovim, da ta trditev nima nobene zveze s tem postopkom predhodnega odločanja, zaradi česar se ne bo upoštevala. Sodišče se mora v okviru dialoga z nacionalnimi sodišči v postopku predhodnega odločanja omejiti na to, da bo predložitvenemu sodišču posredovalo razlago pravice distribuiranja iz člena 4(1) Direktive 2001/29.

B.      Vprašanji za predhodno odločanje

38.      Iz opisa v predložitveni odločbi izhaja, da I. Syed posluje z blagom, na katerem so reprodukcije del, zaščitenih z avtorsko pravico, brez dovoljenja imetnikov te pravice. Zaradi boljše razmejitve, na katera dejstva se nanašajo dvomi predložitvenega sodišča, je treba pojasniti, da:

–      se je en del piratskih izdelkov prodajal v trgovini I. Syeda, ki je bil na prvi in drugi stopnji obsojen za to dejanje, glede česar predložitveno sodišče nima nobenega dvoma;

–      je bil drugi del teh izdelkov (in sicer 599 kosov oblačil, ki so bila enaka tistim, razstavljenim v trgovini) v skladiščih I. Syeda;

–      so bili ostali piratski izdelki prav tako v skladiščih, vendar niso bili dani v prodajo niti niso bili enaki oblačilom, razstavljenim v trgovini.

39.      Predložitveno sodišče torej sprašuje, ali pravica distribuiranja zajema tudi drugo kategorijo predmetov, in sicer tiste, ki imajo enake „zaščitene motive“ kot tisti, ki se prodajajo v trgovini, in so skladiščeni v drugih prostorih. Poleg tega želi izvedeti, ali večja ali manjša oddaljenost skladišč (eno je poleg trgovine, drugo pa v predmestju Stockholma) kakor koli vpliva na odgovor.

40.      Dvomi predložitvenega sodišča bodo razumljivejši, če se pregleda dosedanja sodna praksa Sodišča, ki jo bom povzel v nadaljevanju.

41.      V sodbi Peek & Cloppenburg(17) je bilo pojasnjeno, ali je bila pravica distribuiranja iz člena 4(1) Direktive 2001/29 kršena, če je veriga trgovin z oblačili v eni izmed svojih trgovin v prostor za počitek strank, v drugi pa v izložbo namestila naslanjače in kavče, ki jih je oblikoval Charles-Édouard Jeanneret (Le Corbusier) in ki so bili zaščiteni z avtorsko pravico, vendar so bili izdelani brez soglasja imetnika teh pravic (podjetje, ki izdeluje oblazinjeno pohištvo).

42.      Sodišče je, če povzamem, odgovorilo, da so samo „dejanja, ki vključujejo prenos lastništva tega predmeta“, zajeta s pojmom javnega distribuiranja izvirnika dela ali njegovega primerka drugače kot s prodajo v smislu zadevne določbe.(18)

43.      Vendar je v dveh poznejših sodbah razširilo pojem distribuiranja, tako da je z njim zajelo dejanja, pri katerih ne gre samo za prenos lastninske pravice.

44.      Tako je bil v sodbi Donner(19) obravnavan dvom v zvezi z ravnanjem prevoznika, ki je ravnal kot pomagač pri nedovoljenem distribuiranju reprodukcij pohištva, ki je bilo zaščiteno z avtorsko pravico in ga je italijansko podjetje dobavljalo svojim strankam v Nemčiji.(20)

45.      Ob upoštevanju, da je za javno distribuiranje značilnih „več ravnanj, ki potekajo vsaj od sklenitve prodajne pogodbe do njene izvršitve z dobavo posamezniku, ki se šteje kot del javnosti“, je Sodišče naložilo trgovcu odgovornost „za vse transakcije, ki jih izvede sam ali se izvedejo za njegov račun in ki vključujejo ‚javno distribuiranje‘ v državi članici, v kateri je distribuirano blago avtorskopravno varovano. Odgovoren je lahko tudi za vse enakovrstne transakcije tretje osebe, kadar se je posebej usmeril k javnosti namembne države in ne bi smel spregledati ravnanj te tretje osebe.“(21)

46.      V zadevi Dimensione Direct Sales se je razpravljalo, „ali je treba člen 4(1) Direktive 2001/29 razlagati tako, da naslovniku izključne pravice distribuiranja varovanega dela dopušča, da nasprotuje prodajni ponudbi ali oglaševanju, ki se nanaša na izvirnik ali primerek tega dela, tudi če ni dokazano, da je na podlagi te ponudbe ali tega oglaševanja kupec iz Unije kupil varovani predmet“.(22)

47.      Sodišče je na podlagi prejšnje sodne prakse imetniku avtorske pravice priznalo pravico, da nasprotuje oglaševanju prodajalca (ki je ponarejene predmete ponujal na svoji spletni strani, v različnih dnevnikih in revijah ter v reklamnem prospektu). In sicer je odločilo, da:

–      „[…] vabil[o] k predložitvi ponudbe ali nezavezujoč[e] oglaševanj[e], ki se nanaša na varovani predmet, tudi […] spadata v verigo ravnanj, ki se opravijo s ciljem prodaje tega predmeta“;(23)

–      „ni pomembno, da temu oglaševanju ne sledi prenos lastnin[ske pravice] nad varovanim delom ali njegovim primerkom na kupca“.(24)

48.      Zato Sodišče ni sprejelo, da je za to, da se ugotovi kršitev pravice distribuiranja, potrebno dejanje, ki sledi oglaševanju in ki bi pomenilo, da je lastninska pravica na zaščitenem predmetu ali njegovem primerku prešla na kupca.

49.      Iz te sodne prakse je mogoče sklepati, da je Sodišče čedalje bolj širilo pojem distribuiranja iz člena 4(1) Direktive 2001/29. Razvil se je od samega dejanja prenosa lastninske pravice do dejanj, ki pomenijo pripravo na prodajo predmeta, kot je ponudba trgovca (neposredna ali na njegovi spletni strani) ali drugi posli za izvedbo take prodaje, tudi prevoz blaga s strani tretje osebe.

50.      Logično je, da je treba odločitve Sodišča(25) v teh zadevah postaviti v kontekst, pri tem pa je prav tako pomembna metodologija. Zdaj je treba pojasniti samo, ali je hramba oblačil v skladiščih, kadar so ta oblačila enaka oblačilom, razstavljenim v trgovini in namenjenim prodaji, del verige transakcij, namenjene njihovi prodaji.

51.      Pri raziskovanju, do kod sega izključna pravica avtorja, da prepove kakršno koli javno distribuiranje v smislu člena 4(1) Direktive 2001/29, si je lahko koristno pomagati z ekonomskim ozadjem pojma „distribuiranje“ izdelka. V gospodarski praksi je opredeljen kot skupek dejanj, procesov in razmerij, ki spremljajo izdelek od proizvodnje do končne uporabe, bodisi v postopku poznejše priprave bodisi ob dokončni dobavi potrošniku.(26)

52.      Vendar je sporno, ali ima izključna pravica dovoliti ali prepovedati distribuiranje, na katero se nanaša Direktiva 2001/29, s pravnega vidika, ki je trenutno pomemben, tako širok obseg. Glede na domnevo, da naj bi za prvi prenos (od proizvajalca na grosista) že veljala navedena pravica, bi bilo mogoče misliti, da to upravičenje imetnika avtorske pravice vpliva samo na transakcijo med trgovcem na drobno in končnim potrošnikom.(27)

53.      Glede na mednarodne konvencije, ki jih je sklenila Unija,(28) je Sodišče izbralo drugo možnost, tako da je izraz „javno distribuiranje s prodajo“ iz člena 4(1) Direktive 2001/29 razlagalo kot sinonim izraza „postanejo dostopni javnosti s prodajo“ v smislu člena 6(1) MSOILAP. Tako se z izrazom „javnost“ razume potrošnik ali končni uporabnik, vendar ne podjetja, ki posredujejo v distribucijski verigi, zlasti grosisti, kljub temu da MSOILAP ne opredeljuje izraza „javnost“ in prepusti njegovo opredelitev zakonodajalcu ali sodiščem držav pogodbenic.(29)

54.      Ni sporno, da je I. Syed trgovec na drobno, ki prodaja končnemu potrošniku. Je torej na koncu distribucijske verige, kjer učinkuje pravica avtorja, da dovoli ali prepove distribuiranje svojih zaščitenih del. Na podlagi te domneve je treba ugotoviti obseg te pravice, kadar je blago, ki je enako tistemu, ki je razstavljeno v trgovini in namenjeno prodaji, v skladiščih prodajalca.

55.      Navedel sem že, da sodna praksa med dejanja, ki so značilna za distribuiranje, šteje „vsaj“ prodajno pogodbo in dobavo kupljenega blaga kupcu(30) ter tudi ponudbo za prodajo in nezavezujoče oglaševanje.(31) Vendar menim, da ponudba za prodajo ni omejena samo na izdelke, ki so razstavljeni v določeni trgovini, temveč zajema tudi tiste, ki so tem enaki, vendar so začasno shranjeni v skladišču prodajalca in pripravljeni, da nadomestijo prodane.

56.      Cilj razstavljanja blaga v izložbi ali v trgovini je prodaja čim več izdelkov, kar je seveda mogoče pričakovati od vsakega trgovca. Oblačila (v tem primeru majice z motivi rokovske glasbe), ki so v trgovini, pomenijo pars pro toto preostalih zalog. Ena in druga so neposredno povezana, kar ni nič drugega kot dejanje z namenom prodaje.

57.      Menim torej, da se pravica nasprotovati distribuiranju predmetov z reprodukcijami, ki kršijo avtorske pravice, razteza ne samo na izdelke, ki so že v trgovini, ampak tudi na izdelke s temi istimi reprodukcijami, ki se hranijo v skladiščih prodajalca, dokler se ne prestavijo v trgovino.

58.      Ta razlaga je v skladu z minimalnim varstvom, določenim v členu 6(1) MSOILAP, ki vključuje pripravo za prodajo,(32) in z namenom Direktive 2001/29, določenim v uvodni izjavi 9, in sicer zagotavljati visoko stopnjo varstva pravic intelektualne lastnine.

59.      Poleg tega se tako zagotavlja polni učinek določbe, ki poskuša preprečiti prodajo blaga, proizvedenega s kršitvijo avtorskih pravic, s čimer postane pravica nadzora nad distribuiranjem dela ali njegovih primerkov preventivna. Če bi se ta nadzor lahko izvajal samo po končani prodaji in bi se osredotočal na izvajanje pravice distribuiranja v vsaki posamezni transakciji (zdi se, da je to stališče I. Syeda), bi se de facto preprečilo učinkovito varstvo glede na težave pri ugotavljanju kraja in trenutka prodaje predmetov, predvsem tistih v skladiščih.

60.      Čeprav se strinjam s Komisijo, da je o namenu prodaje v tej zadevi mogoče sklepati iz tega, da so se nekateri izdelki ponujali v trgovini, drugi enaki izdelki pa so bili takrat v skladiščih, menim, da ni nujno posplošiti testa, kakršen je predlagani, ki je pretirano tog. Zlasti bi se lahko ugotavljanje (fizične, finančne ali upravne) povezave med trgovino in skladiščem izkazalo za preveč formalistično, poleg tega pa Komisija niti ne pojasni, kako bi bilo to povezavo mogoče dokazati.

61.      Nasprotno, menim, da je glede na tesno povezavo med oblačili, ki jih je I. Syed prodajal v trgovini, in oblačili, ki jih je imel v skladiščih, v povezavi z njegovim položajem trgovca skladišče že bilo del verige dejanj, katerih namen je bila prodaja. Skratka, na te proizvode je treba razširiti pravico, da se prepove ali dovoli njihovo distribuiranje, kot možnost, ki je tesno povezana z avtorsko pravico.

62.      V tem okviru bližina oziroma oddaljenost skladišč ni pomembna. Ni ovire (še več, gre za logiko in zdravo pamet), da se I. Syed, če v skladišču poleg trgovine nima velikosti ali barve, ki jo stranka želi, zaveže, da jo bo v razmeroma kratkem času prinesel iz skladišča v okrožju Bandhagen. Ta dejstva je še naprej mogoče uvrstiti v verigo dejanj, ki se opravijo z namenom prodaje tega predmeta.

63.      Nazadnje, če se vrnem v okvir kazenskega postopka pred švedskimi sodišči, moram poudariti, da je v tem primeru predlagani odgovor predstavljen v strogem okviru razlage Direktive 2001/29. Navedena sodišča so izključno pristojna, da na podlagi tega, kako so v nacionalnem pravu opredeljena kazniva dejanja in opredeljene različne faze iter criminis (goli naklep, pripravljalna dejanja, izvršitvena dejanja, poskus in dokončano kaznivo dejanje), razjasnijo, ali je šlo za kaznivo dejanje ali ne in česa je njegovega storilca mogoče obdolžiti.

V.      Predlog

64.      Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje Högsta domstolen (vrhovno sodišče, Švedska) odgovori tako:

Člen 4(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi je treba razlagati tako, da izključna pravica, da se dovoli ali prepove kakršna koli oblika javnega distribuiranja izvirnika del ali njihovih primerkov, ki je obravnavano v tej določbi, velja za blago, ki se hrani v skladiščih trgovca in na katerem so zaščiteni motivi, ki so enaki motivom na blagu, ki ga ta trgovec ponuja v svoji trgovini z namenom prodaje. Razdalja med skladiščema in trgovino v zvezi s tem ni pomembna.


1      Jezik izvirnika: španščina.


2      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230).


3      UL 2000, L 89, str. 6.


4      Približevanje pravnih redov držav članic na področju intelektualne lastnine je bilo izvedeno predvsem z Direktivo Sveta 93/98/EGS z dne 29. oktobra 1993 o uskladitvi trajanja varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 141), ki je bila nato spremenjena in razveljavljena z Direktivo 2006/116/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 (UL 2006, L 372, str. 12), s katero so bile kodificirane prejšnje različice. Namen ene od teh sprememb je bila ureditev varstva avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi z Direktivo 2001/29.


5      Zakon (1960:729) o intelektualni lastnini na literarnih in umetniških delih (v nadaljevanju: zakon o intelektualni lastnini), s katerim je bila v švedsko pravo prenesena Direktiva 2001/29.


6      Kršitev pravice iz znamke se v tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe ne obravnava.


7      Predložitveno sodišče ima v mislih člen 10 iz poglavja 1 varumärkeslag (2010:1877) (švedski zakon (2010:1877) o blagovnih znamkah) in člen 9(3)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL 2009, L 78, str. 1), ki jo je med tem nadomestila Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1).


8      Sodba z dne 13. maja 2015 (C‑516/13, EU:C:2015:315), v nadaljevanju: sodba Dimensione Direct Sales.


9      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 2, str. 32).


10      Navaja izvleček iz Sporočila Komisije Evropskemu Parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru – Smernice o nekaterih vidikih Direktive 2004/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (Bruselj, 29. 11. 2017, COM(2017) 708, final, str. 9), ki se glasi: „Iz navedenega sledi, da se po mnenju Komisije pojem ‚komercialni obseg‘, kot se uporablja v različnih določbah direktive o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine, ne bi smel razumeti v strogo kvantitativnem smislu, ampak bi bilo treba upoštevati tudi nekatere kvalitativne elemente, kot je ta, ali se zadevna dejavnost običajno izvaja za gospodarsko ali trgovsko korist.“


11      Napotuje na sodbo z dne 17. aprila 2008, Peek & Cloppenburg (C‑456/06, EU:C:2008:232, točka 37).


12      Sodba Dimensione Direct Sales, točki 21 in 22.


13      Prav tam, točki 25 in 26.


14      Prav tam, točke od 29 do 32.


15      Uvodna izjava 28.


16      Sodišče je v nekaterih sodbah, ki jih bom pozneje omenil, podalo razlago te direktive v okviru predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki so bili vloženi ravno v okviru kazenskega postopka.


17      Sodba z dne 17. aprila 2008 (C‑456/06, EU:C:2008:232).


18      Prav tam, točka 36.


19      Sodba z dne 21. junija 2012 (C‑5/11, EU:C:2012:370).


20      Prav tam, točka 12: Italijansko podjetje „je strankam, ki so prebivale v Nemčiji, v nakup ponujalo reprodukcije notranje opreme v stilu ‚Bauhaus‘ v oglasih in prilogah v revijah, neposrednih reklamnih dopisih in spletnih straneh v nemškem jeziku, ne da bi za to imelo licence, ki se zahtevajo za prodajo teh predmetov v Nemčiji“.


21      Prav tam, točki 26 in 27. Moj poudarek. Glej v istem smislu, vendar na področju uvoza ponarejenega blaga v državo članico s spletnega mesta v tretji državi, sodbo z dne 6. februarja 2014, Blomqvist (C‑98/13, EU:C:2014:55, točka 28). V navedeni sodbi se je uporabila Uredba Sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 13, str. 469).


22      Sodba Dimensione Direct Sales, točka 20. V sporu sta bili podjetje za neposredno prodajo pohištva oziroma spletno prodajo pohištva (primerkov ali ponaredkov zaščitenih del) in imetnik avtorskih pravic na teh stvaritvah.


23      Prav tam, točka 28.


24      Prav tam, točka 32.


25      Strinjam se z generalnim pravobranilcem P. Cruzom Villalónom glede posebne pomembnosti dejanskega okvira vsake od zadev, ki jih je do zdaj obravnavalo Sodišče; glej njegove sklepne predloge v zadevi Dimensione Direct Sales (C‑516/13, EU:C:2014:2415, točka 41).


26      Glej, na primer, Martinek, M., „1. Kapitel. Grundlagen des Vertriebsrechts“, v Martinek, M., in Semler, F.‑J., (ur.), Handbuch des Vertriebsrechts, Editorial C.H. Beck, München, 1996, str. 3.


27      Bently, L., in Sherman, B., Intellectual Property Law, Oxford University Press, 3. izdaja, 2009, str. 144.


28      Sodba z dne 21. junija 2012, Donner (C‑5/11, EU:C:2012:370, točka 23).


29      Zdi se, da gre za stalnico v MSOILAP; glej, Reinbothe, J., „Chapter 7. The WIPO Copyright Treaty – Article 6“, v Reinbothe, J., in Von Lewinski, S., The WIPO Treaties on Copyright – A Commentary on the WCT, the WPPT, and the BTAP, 2. izdaja, Oxford University Press, 2015, str. 110. Čeprav bi se dejansko lahko predlagala širša razlaga pojma „javnost“, je njegovo približanje pojmu končnega potrošnika v skladu s sodno prakso Sodišča v zvezi s členom 3 Direktive 2001/29.


30      Sodba z dne 21. junija 2012, Donner (C‑5/11, EU:C:2012:370, točka 26).


31      Sodba Dimensione Direct Sales, točka 28.


32      Reinbothe, J., op. cit., str. 111.