SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 21. novembra 2018(*)
„Javni uslužbenci – Uradniki – Zaposlovanje – Razpis natečaja EPSO/AST‑SC/03/15 – Nepripustitev k opravljanju ocenjevalnih preizkusov – Zahteva za pregled – Zavrnitev posredovanja te zahteve komisiji javnega natečaja zaradi prepoznosti – Razdelitev pristojnosti med EPSO in natečajno komisijo“
V zadevi T‑587/16,
HM, ki jo zastopa H. Tettenborn, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata T. Bohr in G. Gattinara, agenta,
tožena stranka,
katere predmet je predlog na podlagi člena 270 PDEU za razglasitev ničnosti, prvič, odločbe Evropskega urada za izbor osebja (EPSO) z dne 17. avgusta 2015, da se ne upošteva zahteva za pregled odločbe komisije, da tožeča stranka ni pripuščena na naslednjo stopnjo natečaja EPSO/AST-SC/03/15‑3, in drugič, odločbe zaradi molka komisije, da se tej zahtevi ne ugodi,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi H. Kanninen, predsednik, J. Schwarcz (poročevalec) in C. Iliopoulos, sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Evropski urad za izbor osebja (EPSO) je 8. januarja 2015 v Uradnem listu Evropske unije objavil razpis javnega natečaja na podlagi preizkusov EPSO/AST‑SC/03/15‑3 za oblikovanje rezervnega seznama tajnikov in referentov (razreda SC 1 in SC 2) na različnih področjih (v nadaljevanju: javni natečaj) (UL 2015, C 3A, str. 1).
2 Tožeča stranka, HM, se je 12. februarja 2015 prijavila na javni natečaj. Izbrala je področje „tajništvo“ in razred SC 2, pri čemer pa je sprejela, da se njena prijava morebiti prerazporedi v razred SC 1.
3 Priloga III, točka 2, obvestila o javnem natečaju glede posebnih pogojev za pripustitev, kar zadeva diplome, določa tri ločene pogoje, od katerih je v tem primeru upošteven le zadnji. Ta pogoj je določen tako:
„Najmanj enoletno strokovno usposabljanje (enakovredno ravni 4 evropskega ogrodja kvalifikacij), ki mu sledijo najmanj tri leta delovnih izkušenj. Usposabljanje in izkušnje morajo biti povezani predvsem z opisano vrsto delovnih nalog.“
4 Tožeča stranka se je udeležila pristopnih testov 25. marca 2015. Z dopisom z dne 11. junija 2015 jo je urad EPSO obvestil, da je te teste uspešno opravila, saj je dosegla zahtevani minimum za vsakega od teh testov. V istem dopisu je urad EPSO navedel, da bo v naslednji stopnji komisija javnega natečaja (v nadaljevanju: komisija) preučila elektronske prijave, da bo preverila, ali kandidati izpolnjujejo pogoje za prijavo.
5 Med strankama v sporu obstaja nesoglasje glede tega, ali je bila tožeča stranka na dan 30. julij 2015 ali kasneje z elektronskim sporočilom na svoj račun EPSO obveščena, da se je komisija po pregledu njene spletne prijave odločila, da je ne pripusti na naslednjo stopnjo javnega natečaja. V svoji odločbi (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi prijave) se je komisija oprla na dejstvo, da tožeča stranka ni imela zahtevanih kvalifikacij, in sicer, da čeprav je utemeljila enoletno poklicno usposabljanje, to v bistvenem ni bilo povezano z naravo nalog, ki so bile predmet javnega natečaja.
6 Med strankama obstaja dodatno nesoglasje glede tega, kdaj je tožeča stranka vpogledala v svoj račun EPSO. Medtem ko tožeča stranka navaja, da je redno preverjala svoj račun, nazadnje 29. julija in 4. avgusta 2015, vendar v njem ni našla novih sporočil ali obvestil, pa Evropska komisija navaja, da elektronski dnevnik računalniškega sistema računov EPSO kaže, da je tožeča stranka šele 8. avgusta 2015 ob 20:41 vpogledala v svoj račun, na katerem je bila odločba komisije dana na voljo že devet dni prej.
7 Tožeča stranka je 7. avgusta 2015 od urada EPSO prejela avtomatsko elektronsko sporočilo s to vsebino:
„Datum pošiljanja: petek, 7. avgust 2015, ob 15.26 […]
Predmet: V vašem računu EPSO je bilo objavljeno novo sporočilo. […]
To je samodejno elektronsko sporočilo. Prosimo, da nanj ne odgovarjate.
Dragi kandidat, draga kandidatka,
to obvestilo zadeva vašo prijavo na razpis ali izbirni postopek EU‑kariere, ki ga organizira [urad EPSO].
V vašem računu EPSO je bilo objavljeno novo sporočilo.
Do svojega računa lahko dostopate prek te povezave: […].
Lep pozdrav.
OPOMBA: Opozarjamo vas, da morate svoj račun EPSO preverjati vsaj dvakrat na teden, kot je navedeno v Navodilih za javne natečaje ali v razpisu za prijavo interesa. Vsa uradna komunikacija se pošilja prek računa EPSO in le datumi, navedeni v teh objavljenih dopisih, imajo pravno veljavnost.
To obvestilo po elektronski pošti je dodatna storitev urada EPSO brez pravne vrednosti.
Obvestilo po elektronski pošti je poslano sočasno z objavo novega sporočila v vašem računu EPSO. Iz razlogov, ki so zunaj našega nadzora, lahko v nekaterih primerih pride do zakasnitve dostave obvestil po elektronski pošti. Zaradi te zamude ne bo upoštevana nobena pritožba.
Osebje urada EPSO“
8 Tožeča stranka je 13. avgusta 2015 na podlagi točke 3.4.3 Splošnih pravil za javne natečaje (UL 2014, C 60 A, str. 1, v nadaljevanju: Splošna pravila) vložila zahtevo za pregled odločbe komisije o zavrnitvi prijave (v nadaljevanju: zahteva za pregled). V bistvu je trdila, da elektronsko sporočilo na njenem računu EPSO, ki se nanaša na odločbo o zavrnitvi prijave, ni bilo dovolj obrazloženo, saj je bilo v njem le ponovljeno besedilo razpisa javnega natečaja. Poleg tega je navedla, da ji je komisija prejšnjega natečaja dovolila pristop k ocenjevalnim preizkusom tega natečaja, ki se je po njenem mnenju ravno tako nanašal na tajniške dejavnosti in ki je predvideval višjo raven kvalifikacij, kot je bila tista, določena v okviru javnega natečaja. Tožeča stranka je tudi navajala, da mora biti v takem primeru dejstvo, da komisija ni sprejela presoje iz prejšnjega natečaja, posebej obrazloženo.
9 Urad EPSO je z elektronsko pošto z dne 17. avgusta 2015 prek N. H., ki je vodja skupine za stike s kandidati, tožečo stranko obvestil, da ne more upoštevati njene zahteve za pregled, saj ta ni bila vložena v roku desetih koledarskih dni, ki ga določajo Splošna pravila (v nadaljevanju: odločba urada EPSO z dne 17. avgusta 2015). Urad EPSO je tožeči stranki navedel, da je ta rok začel teči 30. julija 2015, in sicer po elektronskem sporočilu na računu EPSO.
10 Tožeča stranka je 1. septembra 2015 z elektronsko pošto od urada EPSO zahtevala, naj njeno zahtevo za pregled brez odlašanja posreduje komisiji. V zvezi s tem se je oprla na točko 3.4.3 Splošnih pravil, v skladu s katero se zahteva za pregled „predlož[i] v obravnavo istemu organu, ki je sprejel izpodbijano odločitev (natečajni komisiji ali uradu EPSO)“. Trdila je, da bi zahteva za pregled, ker je bila vložena zoper odločbo o zavrnitvi prijave, ki jo je sprejela komisija, v vsakem primeru morala biti predložena tej komisiji.
11 Urad EPSO je 16. septembra 2015 tožečo stranko obvestil, da njena zahteva za pregled iz točke 10 zgoraj ne bo upoštevana, ker je prepozna. Z elektronsko pošto z dne 20. septembra 2015 je tožeča stranka ponovno vprašala, ali je bila njena zahteva za pregled posredovana komisiji.
12 Tožeča stranka je 25. septembra 2015 od urada EPSO prejela ta odgovor:
„Kot je že bilo pojasnjeno v naših prejšnjih dopisih, mi (urad EPSO) komisiji v okviru svojega področja pristojnosti posredujemo le pritožbe [Beschwerden], ki so bile vložene v roku. Ker to za vašo pritožbo [Beschwerde] ne velja, ta ni bila posredovana.“
13 Tožeča stranka je 4. novembra 2015 pisno vložila pritožbo zoper „odločbe“ z dne 17. avgusta ter 16. in 25. septembra 2015, s katerimi naj bi ji urad EPSO sporočil, da njena zahteva za pregled ne bo upoštevana.
14 Z odločbo z dne 17. marca 2016 je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena. Nemški prevod te odločbe ji je bil posredovan 18. aprila 2016.
Postopek in predlogi strank
15 Tožeča stranka je 23. marca 2016 v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence Evropske unije vložila to tožbo. Zadeva je bila vpisana pod opravilno številko F‑17/16.
16 Z dopisom, ki je bil v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence vložen 6. aprila 2016, je tožeča stranka zaprosila za anonimnost v skladu s členom 48(1) Poslovnika Sodišča za uslužbence. Sodno tajništvo Sodišča za uslužbence je z dopisom z dne 28. aprila 2016 tožečo stranko obvestilo, da se tej prošnji ugodi.
17 V skladu s členom 3 Uredbe (EU, Euratom) 2016/1192 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o prenosu pristojnosti za odločanje o sporih med Evropsko unijo in njenimi uslužbenci na prvi stopnji na Splošno sodišče (UL 2016, L 200, str. 137) je bila obravnavana zadeva prenesena na Splošno sodišče v stanju, v kakršnem je bila 31. avgusta 2016. Ta zadeva je bila tako vpisana pod opravilno številko T‑584/16 in dodeljena četrtemu senatu.
18 Ker stranki na podlagi člena 106(1) Poslovnika Splošnega sodišča nista predlagali, naj se opravi obravnava, Splošno sodišče (četrti senat) pa je menilo, da je na podlagi listin iz spisa v zadevi dejansko stanje dovolj razjasnjeno, je na podlagi člena 106(3) Poslovnika odločilo, da bo odločilo brez ustnega dela postopka.
19 Splošno sodišče je 5. februarja 2018 Komisiji postavilo pisna vprašanja. Njeni odgovori so bili v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženi v za to določenem roku. Tožeča stranka je 13. marca 2018 v zvezi s tem predložila stališče.
20 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– odločbo urada EPSO z dne 17. avgusta 2015 razglasi za nično;
– odločbo zaradi molka komisije, da se ne ugodi zahtevi za pregled, razglasi za nično;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
21 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Dopustnost tožbe
22 Komisija v bistvu trdi, da tožba, vložena zoper odločbo urada EPSO z dne 17. avgusta 2015, ni dopustna, ker ne gre niti za odločbo o zavrnitvi prijave niti za odgovor komisije na zahtevo za pregled. Meni, da v položaj tožeče stranke posega le odločba o zavrnitvi prijave, ker je ta spremenila njen pravni položaj ter neposredno in takoj posegla v njene interese. Odločba urada EPSO z dne 17. avgusta 2015 nikakor ne spremeni te ugotovitve, saj gre le za zavrnitev upoštevanja zahteve za pregled iz formalnih razlogov prekoračitve roka. Komisija trdi, da je ta odločba urada EPSO „izključno potrditvena“, da nima nobene samostojne vsebine in da ne nadomešča odločbe o zavrnitvi prijave. Zato po mnenju Komisije ne more biti predmet niti pritožbe niti tožbe pred Splošnim sodiščem.
23 Komisija trdi, da je imela tožeča stranka jasno možnost sodnega varstva. Komisija ocenjuje, da je imela tožeča stranka možnost bodisi izpodbijati odločbo o zavrnitvi prijave neposredno pred sodiščem Evropske unije v skladu s členom 270 PDEU, ne da bi morala predhodno vložiti pritožbo, bodisi vložiti pritožbo zoper to odločbo. Po njenem mnenju pa tožeči stranki ni bilo dovoljeno izbrati „tretje poti“ in vložiti tožbo zoper akt, ki ne posega v njen položaj. Po mnenju Komisije je imela tožeča stranka tudi pravno možnost, da komisija pregleda odločbo o zavrnitvi prijave.
24 Komisija trdi, da čeprav bi bila odločba urada EPSO z dne 17. avgusta 2015 akt, ki posega v položaj, tožeča stranka v tej zadevi v nobenem primeru nima nobenega obstoječega in dejanskega pravnega interesa. Očitno naj bi bilo, da morebitna razglasitev ničnosti odločbe urada EPSO z dne 17. avgusta 2015 tožeči stranki ne bi prinesla nobene koristi, saj ta ni izpodbijala odločbe o zavrnitvi prijave. Zato po mnenju Komisije tudi v primeru razglasitve ničnosti odločbe urada EPSO z dne 17. avgusta 2015 komisija ne bi mogla odločiti o vsebini odločbe o zavrnitvi prijave. Poleg tega naj sklicevanje na sklep z dne 3. aprila 2001, Zaur-Gora in Dubigh/Komisija (T‑95/00 in T‑96/00, EU:T:2001:114), ne bi bilo upoštevno, saj v tej zadevi ni nove odločbe komisije, ki bi temeljila na zahtevi za pregled, tako da ni mogel začeti teči noben nov rok.
25 Nazadnje Komisija trdi, da je predlog tožeče stranke, naj se za nično razglasi domnevna odločba zaradi molka komisije, nedopusten zaradi kršitve načela skladnosti pritožbe in tožbe. V vsakem primeru je treba ta predlog tožeče stranke zavrniti, saj člen 90(1) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) ne določa, da je lahko zahteva za pregled odločbe komisije zavrnjena z molkom. Ker komisija ni del uprave in je od nje neodvisna, njenega molka ni mogoče razlagati kot „negativno odločbo z molkom“. Vprašanje, kakšne so posledice neobstoja odziva komisije na zahtevo za pregled, je po mnenju Komisije povsem hipotetično vprašanje.
26 Tožeča stranka trditve Komisije izpodbija.
27 Splošno sodišče ocenjuje, da je treba najprej preizkusiti dopustnost drugega predloga in potem dopustnost prvega predloga.
Dopustnost drugega predloga
28 Uvodoma je treba poudariti, da je tožeča stranka svojo tožbo vložila proti, prvič, odločbi urada EPSO z dne 17. avgusta 2015 in, drugič, domnevni odločbi zaradi molka komisije, da se ne ugodi zahtevi za pregled.
29 V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso, kadar kandidat na natečaju zahteva pregled odločbe komisije, ta odločba, ki jo ta komisija sprejme po pregledu položaja kandidata, akt, ki posega v njegov položaj v smislu člena 90(2) ali, glede na okoliščine primera, člena 91(1) Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu sklep z dne 3. aprila 2001, Zaur-Gora in Dubigh/Komisija, T‑95/00 in T‑96/00, EU:T:2001:114, točka 26, in sodbo z dne 13. decembra 2006, Heus/Komisija, T‑173/05, EU:T:2006:392, točka 19).
30 V obravnavanem primeru ni sporno, da je urad EPSO tisti, ki je sprejel odločbo z dne 17. avgusta 2015. Iz pisanj Komisije v postopku in njenih odgovorov na vprašanja Splošnega sodišča izhaja, da komisija ni vedela za obstoj zahteve tožeče stranke za pregled. V zvezi s tem je Komisija izrecno priznala, da zahteva za pregled, ki jo je vložila tožeča stranka, ni bila med zahtevami za pregled, ki so bile posredovane komisiji. Prav tako ni sporno, da komisija ni bila posebej naknadno obveščena o odločbi urada EPSO z dne 17. avgusta 2015, da se navedena zahteva ne upošteva. Kvečjemu je bila „na splošno“ obveščena o zavrnitvi urada EPSO, ki se nanaša na prepozne zahteve za pregled.
31 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da ker komisija ni bila seznanjena z obstojem zahteve tožeče stranke za pregled, ni mogoče šteti, da je sprejela kakršno koli zavrnilno odločbo zaradi molka v zvezi s to zahtevo.
32 Drugi predlog je torej brezpredmeten in ga je zato treba zavreči kot nedopustnega.
Dopustnost prvega predloga
33 Glede trditev Komisije, da odločba urada EPSO z dne 17. avgusta 2015 ni akt, ki posega v položaj tožeče stranke, ker je izključno potrditvena, ker nima samostojne vsebine in ker ne nadomešča odločbe o zavrnitvi prijave, je treba ugotoviti, da je urad EPSO z odločbo z dne 17. avgusta 2015 zavrgel zahtevo tožeče stranke za pregled. Iz sodne prakse, navedene v točki 29 zgoraj, pa izhaja, da naj bi odločba, s katero je tako zavrnjena zahteva za pregled, posegala v položaj tožeče stranke in naj bi bila zato izpodbojna, če bi jo sprejela komisija.
34 Če, kot v tem primeru, zahtevo za pregled, ki jo vloži kandidat, urad EPSO zavrže zaradi prepoznosti, ima ta kandidat vsekakor interes, da njeno zakonitost preizkusi sodišče Unije. Tako zavrženje preprečuje, da bi komisija sama obravnavala to zahtevo za pregled, njena razglasitev ničnosti s strani Splošnega sodišča pa bi vodila k sprejetju nove odločbe o tej zahtevi.
35 Treba je namreč opozoriti, da je v točki 3.4.3 Splošnih pravil izrecno določeno, da je zadevna oseba v primeru pozitivnega odziva na njeno zahtevo za pregled ponovno vključena v natečaj na stopnji, na kateri je bila izključena, ne glede na takratno stopnjo natečaja. Okoliščina, da je bil medtem postopek javnega natečaja zaključen, te ugotovitve ne omaje, saj tožeča stranka ohrani vsaj interes, da pridobi odločbo glede zakonitosti zadevnega izbirnega postopka, zato da se zatrjevana nezakonitost v prihodnosti ne ponovi v okviru podobnega postopka, kot je ta v tem primeru (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija, C‑362/05 P, EU:C:2007:322, točka 50). Ni namreč izključeno, da bi urad EPSO lahko imel podobno vlogo v kasnejšem in podobnem izbirnem postopku. V teh okoliščinah se Komisija ne more sklicevati na nedopustnost tožbe, ker je bil medtem postopek javnega natečaja zaključen.
36 Glede na prej navedeno je treba ugotoviti, da je odločba urada EPSO z dne 17. avgusta 2015 akt, ki posega v položaj tožeče stranke, ter da ima ta obstoječ, dejanski in dovolj resen interes za dosego razglasitve ničnosti te odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 18. septembra 2008, Angé Serrano in drugi/Parlament, T‑47/05, EU:T:2008:384, točka 65).
Utemeljenost
37 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri tožbene razloge, in sicer, prvič, nepristojnost urada EPSO za sprejetje odločbe z dne 17. avgusta 2015, drugič, kršitev načela pravne varnosti, tretjič, napako pri opredelitvi zahteve za pregled in, četrtič, napako pri presoji spoštovanja roka, v katerem se lahko vloži zahteva za pregled.
38 Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom v bistvu navaja, da je bila njena zahteva za pregled vložena zoper odločbo o zavrnitvi prijave, zato bi morala biti v skladu z jasnim besedilom Splošnih pravil predložena komisiji, ki je to odločbo sprejela. Natančneje, meni, da urad EPSO ni pristojen za presojo prepoznosti zahteve za pregled, ker je njegova edina funkcija zagotavljanje „administrativne podpore“ komisijam javnih natečajev. Kvečjemu bi bil pooblaščen, da komisijo opozori na prekoračitev rokov. Po mnenju tožeče stranke noben pravni akt uradu EPSO ne dopušča, da zadevno odločbo sprejme namesto komisije. Tak pristop naj tudi ne bi izhajal iz prejšnje prakse uprave. Drugačna razlaga naj ne bi bila skladna s funkcijo urada EPSO v okviru javnih natečajev. Tožeča stranka trdi, da iz splošnega načela upravnega prava izhaja, da organ sam ali pa višja instanca odloča o pravnih sredstvih, vloženih zoper odločbe tega organa. Nazadnje tožeča stranka trdi, da urad EPSO ni mogel obrazložiti odločbe z dne 17. avgusta 2015. Iz tega naj bi izhajalo, da v zvezi s tem ni mogel prevzeti funkcije komisije.
39 Komisija v bistvu trdi, da sta urad EPSO in komisija vezana na besedilo razpisa zadevnega javnega natečaja in Splošna pravila. Poudarja tudi, da od teh določb ne moreta odstopati brez poseganja v zakonitost natečaja in zlasti v spoštovanje načela enakega obravnavanja kandidatov. Komisija meni, da besedilo Splošnih pravil izrecno določa, da je glede na razdelitev pristojnosti bodisi komisija bodisi urad EPSO pristojen za odločitev o zahtevi za notranji pregled. Iz tega naj bi izhajalo, da je tudi urad EPSO pristojen za sprejetje odločbe glede zahteve za pregled.
40 Komisija trdi, da je v skladu s členom 7(1) Priloge III h Kadrovskim predpisom, Sklepom Evropskega parlamenta, Sveta, Komisije, Sodišča, Računskega sodišča, Ekonomsko-socialnega odbora, Odbora regij in Evropskega varuha človekovih pravic z dne 25. julija 2002 o ustanovitvi [urada EPSO] (2002/620/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 46) in Sklepom generalnih sekretarjev Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, sodnega tajnika Evropskega sodišča, generalnih sekretarjev Računskega sodišča, Ekonomsko‑socialnega odbora in Odbora regij ter predstavnika Evropskega varuha človekovih pravic z dne 25. julija 2002 o organizaciji in delovanju [urada EPSO] (2002/621/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 48) urad EPSO pristojen za organizacijo natečajev, zato da zapolni potrebe po osebju institucij Unije in zagotovi uporabo enotnih standardov pri teh natečajih.
41 Komisija v zvezi s tem poudarja, da je naloga urada EPSO, da komisiji zagotovi administrativno podporo, kar naj bi vključevalo to, da se spremlja, ali kandidati spoštujejo roke v okviru postopka pregleda. Sodba z dne 14. decembra 2011, Pachtitis/Komisija (T‑361/10 P, EU:T:2011:742), naj bi to razdelitev pristojnosti potrjevala. Urad EPSO naj bi bil tako pooblaščen za zavrženje zahtev za notranji pregled, pri katerih se ne spoštujejo roki. Taka naloga naj bi ustrezala tako duhu kot tudi namenu zgoraj navedenih določb, saj naj bi omogočala zmanjšanje delovne obremenitve komisije. Po mnenju Komisije je treba točko 3.4.3 Splošnih pravil razlagati tako, da „predpisuje, da mora isti organ odločiti o vsebini odločbe o pregledu (torej glede vsebinske dopustnosti zahtev za pregled)“. V konkretnem primeru pa naj nikakor ne bi šlo za „pregled“ vsebine odločbe o zavrnitvi prijave, temveč le za formalne vidike. Ne bi pa naj bilo nobenega razloga za stališče, da se to načelo uporablja tudi za formalne vidike, kot je spoštovanje rokov. Nazadnje Komisija meni, da pristojnost urada EPSO ne more biti odvisna od načina, kako so njegove odločbe obrazložene.
42 V odgovor na pisna vprašanja Splošnega sodišča iz točke 19 zgoraj je Komisija v bistvu še navedla, da je bila komisija „na splošno“ obveščena tem, da je urad EPSO zavrgel prepozne zahteve za pregled. Komisija je navedla, da običajni postopek urada EPSO določa, da natečajna komisija ni posamično obveščena o zahtevah, ki so bile vložene po izteku roka. To naj bi bilo zlasti posledica dejstva, da te zahteve včasih pridejo po sestanku, na katerem je natečajna komisija odločila o zahtevah, ki so bile vložene v roku. Poleg tega se je Komisija sklicevala na pravne podlage in trditve, ki so že navedene v točki 40 zgoraj ter ki se nanašajo na razdelitev pristojnosti med uradom EPSO in komisijo. Ta naj bi bila udejanjena v točki 3.4.3 Splošnih pravil, tako da je urad EPSO pristojen za razglasitev nedopustnosti zahtev za pregled, vloženih po poteku rokov, ne da bi jih posredoval komisiji. Nazadnje se Komisija sklicuje na načelo dobrega upravljanja, interes službe in obveznost spoštovanja razumnega roka.
43 Tožeča stranka v svojem stališču izpodbija trditve Komisije.
44 Splošno sodišče poudarja, da točka 3.4.3 Splošnih pravil, naslovljena „Postopek notranjega pregleda“, določa:
„Zahtevate lahko pregled vsake odločitve natečajne komisije ali urada EPSO, ki ima neposreden in takojšen vpliv na vaš pravni status na natečaju (tj. ki vpliva na vaše rezultate in/ali določa, ali lahko napredujete na naslednjo stopnjo natečaja ali pa ste iz njega izključeni).
Zahteve za pregled lahko temeljijo vsaj na enem od naslednjih razlogov:
– vsebinska nepravilnost v natečajnem postopku,
– neupoštevanje pravil, ki urejajo natečajni postopek, kot so določena s kadrovskimi predpisi, razpisa natečaja, teh splošnih pravil in sodne prakse s strani natečajne komisije ali urada EPSO.
Veljavnosti ocene natečajne komisije v zvezi s kakovostjo vaših rezultatov na testu ne morete izpodbijati. […]
Postopek
Zahtevo [za pregled] predložite v desetih [koledarskih] dneh od datuma, ko je odločitev, ki jo želite izpodbijati, naložena na vaš račun EPSO, in sicer:
– s kontaktnim obrazcem, ki je na voljo na spletišču urada EPSO,
– ali po pošti na naslov [urada EPSO].
[…]
Jasno morate navesti odločitev, ki jo želite izpodbijati, in razloge, na katerih temelji vaša zahteva.
Postopek notranjega pregleda vodi pravno osebje urada EPSO.
Po prejemu zahteve vam bomo v 15 delovnih dneh poslali potrdilo o prejemu.
Vaša zahteva bo analizirana in predložena v obravnavo istemu organu, ki je sprejel izpodbijano odločitev (natečajni komisiji ali uradu EPSO). Natečajna komisija ali urad EPSO bo nato sprejel odločitev o vaši zahtevi. Po sprejeti odločitvi bo pravno osebje pripravilo utemeljen odgovor, v katerem bodo obravnavani vaši argumenti.
Vašo zahtevo bomo temeljito, pravično in objektivno pregledali. Postopek lahko traja več tednov. Prek računa EPSO vam bomo čim prej poslali utemeljeno odločitev.
Da bi bile vaše pravice zaščitene, boste v primeru pozitivnega odziva na vašo zahtevo za pregled ponovno vključeni v natečaj na stopnji, na kateri ste bili izključeni, ne glede na takratno stopnjo natečaja.“
45 Pri navedbi, da bo „zahteva […] analizirana in predložena v obravnavo istemu organu, ki je sprejel izpodbijano odločitev (natečajni komisiji ali uradu EPSO)“, je podana opomba: „To je posledica delitve pristojnosti v skladu s [K]adrovskimi predpisi.“
46 V zvezi s tem ni sporno, da je bil organ, ki je sprejel „izpodbijano odločitev“ v smislu zgoraj navedene določbe, in sicer odločbo o zavrnitvi prijave, komisija, in ne urad EPSO. V skladu s točko 3.4.3 Splošnih pravil je torej komisija – in ne urad EPSO – tista, ki mora odločiti o zahtevi tožeče stranke za pregled.
47 Okoliščina, da je bila zahteva tožeče stranke za pregled zavržena iz izključno formalnih razlogov, v zvezi s tem ni upoštevna. Splošna pravila namreč nikakor ne razlikujejo glede na to, ali zavrnitev oziroma zavrženje temelji na vsebinskih ali formalnih razlogih. Nasprotno, iz točke 3.4.3 Splošnih pravil izhaja, da je področje pristojnosti pravnega osebja urada EPSO omejeno na vodenje postopka notranjega pregleda. V tem okviru je to osebje pristojno le za to, da tožeči stranki po prejemu zahteve za pregled „v 15 delovnih dneh [pošlje] potrdilo o prejemu“.
48 Zato je treba ugotoviti, da je urad EPSO prek H. ob neobstoju kakršne koli pravne podlage v zvezi s tem zahtevo tožeče stranke za pregled zavrgel.
49 Te ugotovitve ne omajejo drugi argumenti Komisije.
50 Prvič, Komisija sama trdi, da sta urad EPSO in komisija vezana na besedilo razpisa zadevnega javnega natečaja in Splošna pravila. Vendar kot je bilo poudarjeno v točkah od 44 do 48 zgoraj, iz Splošnih pravil izhaja, da je bila komisija edini pristojni organ za sprejetje odločitve glede zahteve tožeče stranke za pregled. Tako, v nasprotju s trditvami Komisije (glej točko 39 zgoraj), v tem primeru nikakor ne gre za odstopanje od Splošnih pravil niti posledično za kršenje zakonitosti natečaja in zlasti spoštovanja načela enakega obravnavanja kandidatov.
51 Drugič, glede trditev Komisije, ki so navedene v točkah od 40 do 42 zgoraj, in sicer da je bil urad EPSO pristojen organizirati natečaj, zato da bi zapolnil potrebe po osebju institucije in da bi zagotavljal uporabo enotnih standardov za te natečaje ter v tem okviru dal administrativno podporo komisiji, je treba ugotoviti, da ni mogoče sklepati, da lahko urad EPSO sam odloči o zavrnitvi upoštevanja zahteve tožeče stranke za pregled, kljub jasnemu besedilu Splošnih pravil, ki to pristojnost dajejo komisiji.
52 Najprej, nič v besedilu člena 7(1) Priloge III h Kadrovskim predpisom, ki ureja postopke natečaja, namreč ne omogoča ugotovitve, da ima urad EPSO tako pristojnost v primeru, v katerem je odločbo, na katero se nanaša zahteva za pregled, sprejela komisija. Čeprav iz te določbe dejansko izhaja, da institucije Unije urad EPSO pooblastijo, da sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev uporabe enakih standardov v postopkih izbire uradnikov Unije in pri nekaterih postopkih ocenjevanja in preizkušanj, iz tega ni mogoče sklepati, da bi si urad EPSO lahko v tem okviru prisvojil pristojnost, da odloča o zahtevi za pregled odločbe komisije.
53 Prav tako je treba poudariti, da v skladu s členom 7(2) Priloge III h Kadrovskim predpisom glede na sklepa, ki ju navaja Komisija (glej točko 40 zgoraj), pristojnosti, dodeljene uradu EPSO, zadevajo področje organizacije javnih natečajev, nalog tehnične pomoči instituciji v okviru notranjega natečaja, določitve vsebine preizkusov, ki jih organizirajo institucije, ter opredelitve in organizacije ocenjevanja jezikovnih sposobnosti. V nasprotju s tem, kar navaja Komisija, pa odločbe, ki jo je sprejel urad EPSO in ki se nanaša na zavrnitev upoštevanja zahteve za pregled odločbe, ki jo je sprejela komisija, ni mogoče obravnavati kot zgolj položaj tehnične podpore ali pomoči komisiji niti kot da spada pod eno od drugih zgoraj navedenih pristojnosti urada EPSO.
54 V zvezi s tem je treba tudi poudariti, kot upravičeno navaja tožeča stranka, da se ta primer bistveno razlikuje od položaja, v katerem bi urad EPSO, na primer, zgolj obvestil komisijo o prekoračitvi roka, določenega za vložitev zahteve za pregled, pri čemer bi tej komisiji pustil izbiro glede pristopa v vsakem primeru, ki bi ji bil posredovan. Poleg tega je treba ugotoviti, da vprašanje, ali je v položaju, kot je v tem primeru, zahteva za pregled prepozna, ni nujno preprosta postopkovna odločba, kot se zdi, da namiguje Komisija, temveč se lahko izkaže za kompleksno, ker je lahko odvisna od presoje tehničnih elementov, kot so ti v zvezi z dokazovanjem natančnega datuma vročitve odločbe komisije zadevnemu kandidatu.
55 Dalje, glede sodbe z dne 14. decembra 2011, Komisija/Pachtitis (T‑361/10 P, EU:T:2011:742, točka 52 in naslednje), na katero se sklicuje Komisija, je treba ugotoviti, da ravno tako ne podpira teze, da je urad EPSO smel sam zavrniti upoštevanje zahteve tožeče stranke za pregled. Glede tega je treba po eni strani poudariti, da se dejansko stanje, v zvezi s katerim je bila izrečena ta sodba, razlikuje od dejanskega stanja v tej zadevi, saj ni šlo za odziv na zahtevo za pregled, vloženo v skladu s Splošnimi pravili, temveč za ugotovitev, kdo je pristojen za opredelitev vsebine predizbirnih preizkusov v okviru javnega natečaja.
56 Po drugi strani iz sodbe z dne 14. decembra 2011, Komisija/Pachtitis (T‑361/10 P, EU:T:2011:742), izhaja, da urad EPSO ni imel zgoraj navedene domnevne pristojnosti. Nasprotno, v točki 52 te sodbe je bilo v bistvu ugotovljeno, da tako izbira kot presoja vsebine vprašanj, ki so zastavljena v okviru natečaja, ne spadata v pristojnost urada EPSO, v točki 54 te sodbe pa, da upoštevne določbe uradu EPSO dajejo vlogo pomočnika komisiji pri izvajanju natečaja, ker je zadolžen za oblikovanje izbirnih metod in tehnik.
57 Nazadnje je treba kot dodatno poudariti, da Komisija v tem primeru ni navedla konkretnih določb sklepov, na katera se sklicuje za utemeljitev svojih trditev, ki se nanašajo na pristojnost urada EPSO za zavrnitev upoštevanja zahteve tožeče stranke za pregled (glej točko 40 zgoraj). V vsakem primeru je treba ugotoviti, da imata ta sklepa hierarhično nižji rang kot določbe Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2011, Komisija/Pachtitis, T‑361/10 P, EU:T:2011:742, točka 53). Zato ta splošna sklicevanja Komisije ravno tako ne morejo spremeniti ugotovitve, da urad EPSO ni imel zgoraj navedene pristojnosti.
58 V teh okoliščinah Komisija ni uspela dokazati, da je bil urad EPSO pooblaščen, da sam zavrže zahtevo tožeče stranke za pregled, ker je bila ta zahteva po njegovem mnenju vložena po izteku roka. Ni mogoče šteti, da je odločba urada EPSO ustrezala duhu ali namenu določb, ki jih je navajala Komisija, ker je po njenem mnenju „omogočila zmanjšanje delovne obremenitve komisije“. V zvezi s tem zadošča ugotovitev, da taki preudarki ne morejo prevladati nad jasnim besedilom določbe o podelitvi pristojnosti, in sicer, v tem primeru, točke 3.4.3 Splošnih pravil.
59 Poleg tega je treba v obravnavani zadevi prav tako kot brezpredmetne zavrniti različne druge trditve Komisije, ki se sklicuje na dejavnike, kot je potreba po spoštovanju razumnega roka in delovanja v interesu službe ali, širše, delovanja v skladu z načelom dobrega upravljanja iz člena 41(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
60 Namreč, najprej, kot tožeča stranka navaja v stališču, ki se nanaša na odgovore Komisije na vprašanja Splošnega sodišča, ta institucija ni trdila in še manj dokazala, da je bila v tem primeru zahteva tožeče stranke za pregled uradu EPSO poslana po sestanku komisije, na katerem je ta ocenila zahteve za pregled, vložene v roku. Glede trditve Komisije, ki se nanaša na delovno obremenitev komisije, če bi morala organizirati dodatne sestanke zaradi preizkusa očitno prepoznih zahtev, je treba po eni strani ugotoviti, da za nekatere od teh zahtev preizkus ne bi bil posebej dolgotrajen. Po drugi strani v vsakem primeru zavzetje stališča komisije v zvezi s tem spada v okvir dobrega upravljanja.
61 Poleg tega iz besedila točke 3.4.3 Splošnih pravil izrecno izhaja, da je bilo predvideno, da je treba preizkus zahtev za pregled opraviti poglobljeno, pravično in objektivno ter da postopek „lahko traja več tednov“. Prav tako je izrecno navedeno, da če bo na zahtevo za pregled odziv pozitiven, bo zadevna oseba ponovno vključena v natečaj na stopnji, na kateri je bila izključena, „ne glede na takratno stopnjo natečaja“. Ta preudarek je povezan s potrebo, da se ohranijo pravice zadevnih oseb. Na podlagi vseh teh elementov je treba šteti, da v konkretnem primeru člena 41(1) Listne o temeljnih pravicah ni mogoče razlagati tako, da iz razlogov dobrega upravljanja zaradi zavzetja stališča glede zahteve za pregled nalaga odstopanje od Splošnih pravil glede pristojnosti komisije.
62 Nazadnje, glede trditve Komisije, da je bila komisija „na splošno“ obveščena o tem, da je urad EPSO zavrgel prepozne zahteve za pregled, je treba ugotoviti, kot tožeča stranka trdi v stališču glede odgovorov Komisije na vprašanja Splošnega sodišča, da ta trditev ni podkrepljena z nobenim neposrednim ali posrednim dokazom. V vsakem primeru, tudi če je bila komisija dejansko na splošno obveščena o tem, da bo urad EPSO tako ravnal, to ostaja le splošna informacija, ki komisiji ne omogoča izvrševanja pristojnosti, ki ji jo v zvezi s tem daje točka 3.4.3 Splošnih pravil.
63 Glede na vse zgoraj navedeno je treba ugoditi prvemu tožbenemu razlogu tožeče stranke. Zato je treba – ne da bi se bilo treba izreči o drugih tožbenih razlogih tožeče stranke niti o dopustnosti dokumentov, ki se ne nanašajo na pristojnosti urada EPSO in ki jih je Komisija prvič predložila v prilogi k dupliki ali v fazi odgovorov na vprašanja Splošnega sodišča – zaradi nepristojnosti za nično razglasiti odločbo urada EPSO z dne 17. avgusta 2015.
Stroški
64 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Komisija v bistvenem ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. Odločba Evropskega urada za izbor osebja (EPSO) z dne 17. avgusta 2015, da se ne upošteva zahteva za pregled odločbe komisije, da HM ni pripuščena na naslednjo stopnjo natečaja EPSO/AST-SC/03/15-3, se razglasi za nično.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov.
Kanninen | Schwarcz | Iliopoulos |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 14. novembra 2018.
Podpisi