Pritožba, ki jo je Republika Ciper vložila 5. decembra 2018 zoper sodbo Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 25. septembra 2018 v zadevi T-384/17, Ciper/EUIPO
(Zadeva C-767/18 P)
Jezik postopka: angleščina
Stranki
Pritožnik: Republika Ciper (zastopniki: S. Malynicz QC, S. Baran, Barrister, V. Marsland, Solicitor)
Drugi stranki v postopku: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino, M. J. Dairies EOOD
Predlogi
Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:
dopusti pritožbo zoper sodbo Splošnega sodišča v zadevi T-384/17, Republika Ciper/EUIPO, EU:T:2018:593 in ugodi predlogu za razveljavitev;
Uradu in intervenientu naloži, naj plačata vsak svoje stroške in stroške pritožnika.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Splošno sodišče je napačno ugotovilo, da je odbor za pritožbe pravilno prenesel ugotovitve iz prejšnjih sodb Splošnega sodišča HELLIM in XAΛΛOYMI in HALLOUMI na to zadevo. Te zadeve se niso nanašale na certifikacijske znamke, ampak na druge vrste znamk, to je kolektivne oziroma navadne znamke Evropske unije. Glavni namen takih znamk je, da delujejo kot oznake trgovskega izvora blaga (v primeru kolektivne znamke več gospodarskih subjektov povezanih v združenje). Na drugi strani je glavni namen certifikacijske znamke razlikovanje vrst blaga, to je blaga, ki je certificirano, da je bilo na podlagi dovoljenja izdelano v skladu s pravili za uporabo HALLOUMI certifikacijske znamke in da dejansko ustreza tem pravilom. Poleg tega je bila upoštevna javnost v teh prejšnjih sodbah Splošnega sodišča drugačna kot upoštevna javnost v tej sodbi.
Splošno sodišče je napačno štelo, da je bila prejšnja nacionalna znamka – v tem primeru nacionalna certifikacijska znamka – popolnoma brez razlikovalnega učinka, kar se tiče razlikovanja med certificiranim blagom in blagom, ki ni certificirano; napačno je štelo, da je znamka opisna; napačno je oslabilo nacionalno zaščito nacionalne znamke in napačno dvomilo v veljavnost te znamke v postopku z ugovorom pred EUIPO.
Splošno sodišče je storilo napako pri primerjavi znamk in presoji verjetnosti zmede. Pri tem je izhajalo iz tega, da je prejšnja znamka znamka, ki označuje izvor, in ne certifikacijska znamka. Prejšnji znamki napačno ni priznalo nobenega razlikovalnega učinka kot certifikacijski znamki, to je za razlikovanje blaga, ki dejansko ustreza standardom certifikacijske znamke in so ga dejansko proizvedli proizvajalci, ki imajo dovoljenje imetnika certifikacijske znamke. Prav tako ni preučilo, kako se certifikacijske znamke običajno uporabljajo (to je vedno skupaj z ločenim imenom, znamko ali logotipom). Ni preučilo pomena in pomembnosti izpodbijane znamke Evropske unije, zlasti ni preučilo, ali ima element „HALLOUMI“ v omenjeni znamki samostojen razlikovalni učinek kot znak, ki – v nasprotju z dejstvi – označuje, da je bilo blago, na katero se nanaša izpodbijana znamka Evropske unije, certificirano.
Splošno sodišče ni preučilo nacionalnih določb in sodne prakse v zvezi z obsegom in učinkom nacionalnih certifikacijskih znamk. Pogoji in pravila iz pravnih ureditev držav članic glede certifikacijskih znamk niso bila usklajena z direktivama o znamkah 89/1041 in 2008/952 , kljub temu pa Uredba o blagovni znamki Evropske unije določa, da lahko na takih nacionalnih znamkah temeljijo prejšnje pravice, ki preprečujejo registracijo znamk Evropske unije. Take pravice bi bilo treba obravnavati z vidika nacionalne sodne prakse in nacionalnih določb, po analogiji z različnimi nacionalnimi pravicami iz člena 8(4) Uredbe o blagovni znamki Evropske unije (ki prav tako niso harmonizirane in se med državami članicami močno razlikujejo glede njihove narave, obsega in učinka).
____________
1 Prva Direktiva Sveta z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 92).
2 Direktiva 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 2008, L 299, str. 25).