SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 11. aprila 2019(1)
Združene zadeve C‑663/17 P, C‑665/17 P in C‑669/17 P
Evropska centralna banka
proti
Trasta Komercbanka AS,
Ivanu Fursinu in drugim (C‑663/17 P)
in
Evropska komisija
proti
Trasta Komercbanka AS,
Ivanu Fursinu in drugim (C‑665/17 P)
in
Trasta Komercbanka AS,
Ivan Fursin in drugi
proti
Evropski centralni banki (C‑669/17 P)
„Pritožba – Ničnostna tožba – Ugovor nedopustnosti – Uredba št. 1024/2013/EU – Nadzor nad kreditnimi institucijami – Odvzem dovoljenja kreditne institucije prek Evropske centralne banke – Samodejna likvidacija zadevne kreditne institucije na podlagi nacionalnega prava – Procesno upravičenje kreditne institucije v likvidaciji, ki jo zastopa nekdanji upravni odbor – Procesno upravičenje delničarjev“
I. Uvod
1. V materialnem okviru prava o bančnem nadzoru se v obravnavanih treh pritožbenih postopkih, ki zadevajo dopustnost tožb latvijske banke in njenih delničarjev, vloženih zoper odvzem bančne licence (dovoljenja)(2) prek Evropske centralne banke (v nadaljevanju: ECB), postavljajo temeljna vprašanja sistema pravnega varstva Unije.
2. V latvijskem pravu je posledica odvzema bančne licence neposredno in neizpodbojno prenehanje zadevne banke. Zato je Splošno sodišče tožbo, ki jo je družba Trasta Komercbanka AS (v nadaljevanju: TKB) vložila zoper odvzem njene licence, po ustreznem ugovoru ECB zavrglo kot nedopustno. Splošno sodišče je menilo, da upravni odbor, ki je vložil tožbo, zaradi likvidacije v skladu z nacionalnim pravom ni bil več upravičen zastopati banko in za te namene pooblastiti odvetnike za opravljanje procesnih dejanj. Splošno sodišče je v teh okoliščinah odločilo, da je izjemoma dopustna tožba delničarjev za varstvo interesov banke v zvezi z odvzemom dovoljenja.
3. Zoper ta del odločbe Splošnega sodišča sta ECB in Komisija vložili pritožbi, s katerima izpodbijata tudi procesno upravičenje delničarjev. S tem se razkriva temeljna problematika pravnega varstva, na kateri temelji obravnavani postopek: ali naj bodo na koncu res zaprte vse poti do Sodišča? In ali je lahko ob upoštevanju obveznosti Unije glede zagotavljanja učinkovitega pravnega varstva zoper obremenjujoče akte Unije dopustno, da nacionalno pravo na odvzem bančne licence veže nepovratne posledice, ki dejansko izključujejo možnost, da bi sodišči Unije lahko opravili učinkovit preizkus?
4. V obravnavanem položaju, v katerem akt Unije neposredno pogojuje prenehanje pravne osebe, na katero je naslovljen, je posebnega pomena vprašanje, kdo lahko to pravno osebo v postopku, v katerem se to izpodbija, zastopa pred sodiščema Unije.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
5. Člen 14 Uredbe št. 1024/2013(3) določa:
„1. Vsaka prošnja za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti kreditni instituciji, ki naj bi imela sedež v sodelujoči državi članici, se predloži pristojnim nacionalnim organom države članice, v kateri naj bi kreditna institucija imela sedež, v skladu z zahtevami, ki jih določa upoštevno nacionalno pravo.
[…]
5. Ob upoštevanju odstavka 6 lahko ECB v primerih, ki jih določa upoštevno pravo Unije, odvzame dovoljenje na lastno pobudo po posvetovanju s pristojnim nacionalnim organom sodelujoče države članice, v kateri ima kreditna institucija sedež, ali na predlog takega pristojnega nacionalnega organa. S temi posvetovanji se zlasti zagotovi, da ECB pred sprejetjem odločitev o odvzemu dovoljenja nacionalnim organom da na voljo dovolj časa, da odločijo o potrebnih popravnih ukrepih, vključno z morebitnimi ukrepi reševanja, in te ukrepe upošteva.
Če pristojni nacionalni organ, ki je v skladu z odstavkom 1 predlagal izdajo dovoljenja, meni, da je treba v skladu z upoštevnim nacionalnim pravom dovoljenje odvzeti, to predlaga ECB. V tem primeru ECB sprejme odločitev glede predlaganega odvzema, pri čemer dosledno upošteva razloge za odvzem, ki jih predloži pristojni nacionalni organ.
[…]“
B. Latvijsko pravo
1. Kredītiestāžu likums (zakon o kreditnih institucijah, Latvija)
6. Člen 129 latvijskega zakona o kreditnih institucijah(4) določa:
„1. Če Finanšu un kapitāla tirgus komisija [komisija za finančne in kapitalske trge, Latvija] v skladu s členom 27(1), točke 1, 2, 3, 4 in 8, tega zakona odvzame licenco (dovoljenje) za opravljanje dejavnosti kreditne institucije, Finanšu un kapitāla tirgus komisija [komisija za finančne in kapitalske trge] imenuje skrbnika in na sodišče vloži predlog za likvidacijo te kreditne institucije ter za imenovanje likvidacijskega upravitelja in hkrati predlaga kandidata za likvidacijskega upravitelja.
2. Skupščina delničarjev kreditne institucije po odvzemu licence ne more več odločati o prostovoljnem prenehanju in imenovanju likvidacijskega upravitelja.
[…]“
7. Člen 133(4) latvijskega zakona o kreditnih institucijah določa:
„Določbe Poglavja XI tega zakona, razen členov 160 in 166, ter pravice, obveznosti in pooblastila, prenesena na stečajnega upravitelja s členoma 172 in 1721 tega zakona, veljajo za sodno imenovanega likvidacijskega upravitelja kreditne institucije.“
8. Člen 161(1) tega zakona določa:
„Stečajni upravitelj po tem, ko je bila kreditna institucija razglašena za plačilno nesposobno, prevzame vse obveznosti, pravice in pooblastila zakonsko določenih in s statutom kreditne institucije predvidenih upravnih organov in vodij teh organov.“
2. Civilprocesa likums (zakon o pravdnem postopku, Latvija)
9. Člen 5(3) latvijskega zakona o pravdnem postopku(5) določa:
„Če zadevno pravno vprašanje urejajo predpisi Evropske unije, ki se v Latviji neposredno uporabljajo, latvijsko pravo velja, če je to dopustno glede na predpise Evropske unije.“
10. Člen 371 latvijskega zakona o pravdnem postopku ureja vsebino predloga za likvidacijo, ki ga vloži Finanšu un kapitāla tirgus komisija (latvijska komisija za finančne in kapitalske trge) v primerih iz člena 129 latvijskega zakona o kreditnih institucijah. Njegov drugi odstavek določa:
„Predlogu za likvidacijo je treba priložiti odločbo Finanšu un kapitāla tirgus komisija [komisija za finančne in kapitalske trge], s katero se odvzame licenca za opravljanje dejavnosti kreditne institucije, ter dokumente, ki potrjujejo okoliščine, zaradi katerih je bila kreditni instituciji odvzeta licenca.“
11. Člen 377(2) latvijskega zakona o pravdnem postopku določa:
„Sodišče pri izdaji sodbe glede likvidacije kreditne institucije imenuje likvidacijskega upravitelja kreditne institucije. Sodišče za likvidacijskega upravitelja kreditne institucije imenuje osebo, ki jo je predlagala Finanšu un kapitāla tirgus komisija [komisija za finančne in kapitalske trge].“
12. Člen 387 latvijskega zakona o pravdnem postopku določa:
„[…]
(2) Sodišče lahko stečajnega ali likvidacijskega upravitelja odpokliče na predlog Finanšu un kapitāla tirgus komisija [komisija za finančne in kapitalske trge]. Predlogu je treba priložiti odločbo Finanšu un kapitāla tirgus komisija[komisija za finančne in kapitalske trge], v kateri je izraženo nezaupanje do stečajnega ali likvidacijskega upravitelja zaradi ene od naslednjih okoliščin:
1. stečajni ali likvidacijski upravitelj ne izpolnjuje zahtev iz določb členov 131(1) oziroma 1311(1) zakona o kreditnih institucijah ali pa je odkrita katera od okoliščin, navedenih v členih 132 ali 1321;
2. stečajni ali likvidacijski upravitelj ni sposoben;
3. stečajni ali likvidacijski upravitelj zlorablja svoja pooblastila.
(3) Sodišče lahko vprašanje odpoklica stečajnega ali likvidacijskega upravitelja preuči na podlagi predloga upnika ali skupine upnikov ali po uradni dolžnosti, če razpolaga z dokazi, da je stečajni ali likvidacijski upravitelj pri opravljanju svojih nalog kršil določbe zakona o kreditnih institucijah oziroma drugih pravnih aktov ali sodne odločbe, če stečajni ali likvidacijski upravitelj ne izpolnjuje zahtev iz členov 131(1) oziroma 1311(1) zakona o kreditnih institucijah ali če se odkrije katera od okoliščin, navedenih v členih 132 ali 1321, če je stečajni ali likvidacijski upravitelj ni sposoben ali če zlorablja svoja pooblastila.“
3. Komerclikums (trgovinski zakonik, Latvija)
13. Člen 322 latvijskega trgovinskega zakonika(6) z uradnim naslovom „Pravice in obveznosti likvidacijskega upravitelja“ določa:
„1. Likvidacijski upravitelj ima vse pravice in obveznosti upravnega odbora in nadzornega sveta, ki niso v nasprotju z namenom likvidacije.
2. Likvidacijski upravitelj skrbi za izterjavo terjatev, vključno zneskov, ki pripadajo družbi zaradi neplačanih kapitalskih deležev, odsvojitev premoženja družbe in izpolnitev terjatev upnikov.
3. Likvidacijski upravitelj lahko sklepa le posle, potrebne za likvidacijo družbe.
[…]“
III. Dejansko stanje in postopek pred Splošnim sodiščem
14. Prva pritožnica v zadevi C‑669/17 P, družba TKB, je latvijska kreditna institucija. Pritožniki od drugega do sedmega v tej zadevi so delničarji družbe TKB (v nadaljevanju: delničarji). Družba TKB je od septembra 1991 na podlagi dovoljenja, ki ji ga je za ta namen izdala Finanšu un kapitāla tirgus komisija (komisija za finančne in kapitalske trge, v nadaljevanju: FKTK), ponujala opravljanje finančnih storitev.
15. FKTK je 5. februarja 2016 v skladu s členom 14(5) Uredbe št. 1024/2013 ECB predlagala, naj družbi TKB odvzame dovoljenje.
16. ECB je 3. marca 2016 po pregledu pogojev za odvzem dovoljenja, ki ga je opravila skupaj s FKTK, izdala odločbo ECB/SSM/2016 – 529900WIP0INFDAWTJ81/1 WOANCA‑2016‑0005, s katero je družbi TKB odvzela bančno licenco. Hkrati je zavrnila predlog družbe TKB, naj izvrševanje odločbe odloži za en mesec.
17. Rīgas pilsētas Vidzemes priekšpilsētas tiesa (sodišče okrožja Vidzeme mesta Riga, Latvija) je 14. marca 2016 na predlog FKTK začelo likvidacijski postopek nad premoženjem družbe TKB in imenovalo likvidacijskega upravitelja, ki ga je predlagala FKTK. Družba TKB je pred sprejetjem sklepa o začetku postopka predlagala, naj se v veljavi ohrani pravica upravnega odbora za zastopanje za namene vložitve ugovora pri odboru za pregled ECB in ničnostne tožbe na Splošno sodišče. Rīgas pilsētas Vidzemes priekšpilsētas tiesa (sodišče okrožja Vidzeme mesta Riga) je ta predloga zavrnilo. Zoper to odločbo ni mogoče vložiti pravnega sredstva.
18. Začetek likvidacijskega postopka in imenovanje likvidacijskega upravitelja sta bila 17. marca 2016 objavljena v uradnem listu Republike Latvije. Likvidacijski upravitelj je istega dne odločil, da se prekličejo vsa pooblastila, ki jih je pred tem izdala družba TKB. Preklic je 21. marca 2016 v latvijskem uradnem listu objavil notar.
19. Družba TKB, ki so jo zastopali odvetniki, ki jih je nekdanji upravni odbor pooblastil pred 17. marcem 2016, je 3. aprila 2016 vložila ugovor zoper odvzem dovoljenja na upravni odbor za pregled ECB. Odbor za pregled je v svoji odločbi z dne 30. maja 2016 ocenil, da formalni in materialni očitki družbe TKB niso utemeljeni in da je odločba ECB o odvzemu dovoljenja skupno v zadostni meri utemeljena in sorazmerna. ECB pa je naložil, naj pojasni nekatere točke odločbe. Za tem je ECB 11. julija 2016 sprejela novo odločbo o odvzemu dovoljenja(7) družbi TKB, s katero je bila nadomeščena odločba z dne 3. marca 2016.
20. Družba TKB na eni strani in delničarji na drugi so 13. maja 2016 na Splošno sodišče vložili ničnostno tožbo zoper odločbo ECB o odvzemu bančne licence. Pri tem so družbo TKB znova zastopali odvetniki, ki jih je nekdanji upravni odbor banke pooblastil pred 17. marcem 2016.
21. ECB je nato 29. septembra 2016 v skladu s členom 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča vložila ugovor nedopustnosti in sicer tako glede tožbe družbe TKB kakor tudi glede tožbe delničarjev.
22. Splošno sodišče je ugovoru nedopustnosti ECB delno ugodilo z ločenim sklepom z dne 12. septembra 2017 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).(8) Upoštevalo je navedbe ECB, v skladu s katerimi naj odvetniki, ki jih je pooblastil nekdanji upravni odbor, ne bi imeli veljavnega pooblastila, saj jim ga je izdala oseba, ki ni več upravičena za zastopanje. Sedanji pooblaščeni zastopnik, to je likvidacijski upravitelj, pa naj bi pooblastila za zastopanje, kar zadeva postopek pred Splošnim sodiščem, lahko preklical. Zato naj bi bilo treba postopek v zvezi s tožbo družbe TKB ustaviti.
23. Kar pa zadeva tožbo delničarjev, je Splošno sodišče ugovor nedopustnosti ECB zavrnilo: razsodilo je, da je treba v obravnavanem položaju izjemoma pritrditi pravnemu interesu delničarjev in sicer tako, da ti v interesu družbe TKB lahko izpodbijajo odvzem bančne licence. Delničarji naj namreč v obravnavanem položaju ne bi imeli nobene možnosti vpliva v okviru prava družb. Poleg tega je razsodilo, da je treba v obravnavanem primeru šteti, da odvzem bančne licence delničarje zadeva posamično in neposredno.
24. Zoper sklep Splošnega sodišča so pritožbo vložili tako družba TKB in delničarji kakor tudi ECB ter Komisija.
IV. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
25. ECB s pritožbo v zadevi C‑663/17 P z dne 24. novembra 2017 Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razveljavi v delu, v katerem je Splošno sodišče ugotovilo, da imajo tožeče stranke, razen družbe TKB, pravni interes in procesno upravičenje za vložitev tožbe za razglasitev ničnosti sporne odločbe (točka 2 izpodbijanega sklepa);
– meritorno odloči in tožbo [delničarjev] zavrže kot nedopustno in
– [delničarjem] naloži plačilo stroškov.
26. Komisija s pritožbo v zadevi C‑665/17 P z dne 27. novembra 2017 Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razveljavi v delu, v katerem je bil zavrnjen ugovor nedopustnosti tožbe, ki so jo vložili delničarji;
– kot nedopustno zavrže tožbo, ki so jo vložili [delničarji], in
– [delničarjem] naloži plačilo stroškov.
27. Družba TKB in delničarji s pritožbo v zadevi C‑669/17 P z dne 25. novembra 2017 Sodišču predlagajo, naj:
– razveljavi točko 1 izpodbijanega sklepa, to je odločitev Splošnega sodišča, da se postopek glede tožbe družbe TKB za razglasitev ničnosti ustavi;
– ugotovi, da tožba družbe TKB ni brezpredmetna;
– ugotovi, da je tožba družbe TKB dopustna;
– vrne zadevo Splošnemu sodišču, ki naj odloči o tožbi za razglasitev ničnosti, in
– ECB naloži plačilo stroškov, vključno s stroški pritožbenega postopka.
28. Družba TKB in delničarji v odgovoru na pritožbi v zadevah C‑663/17 P in C‑665/17 P Sodišču predlagajo, naj:
– pritožbi zavrne;
– ničnostno tožbo [delničarjev] razglasi za dopustno in ugotovi, da tožba ni brezpredmetna, in
– ECB oziroma Komisiji naloži plačilo stroškov.
29. ECB v odgovoru na pritožbo v zadevi C‑669/17 P Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrne in
– [družbi TKB in delničarjem] naloži plačilo stroškov.
30. Z odločbo predsednika Sodišča z dne 13. marca 2018 so bile zadeve C‑663/17 P, C‑665/17 P in C‑669/17 P združene za ustni postopek in izdajo sodbe.
31. Stranke so svoja stališča glede pritožb predstavile pisno ter ustno na obravnavi 11. februarja 2019.
V. Pravna presoja
32. ECB je v postopku pred Splošnim sodiščem z ugovorom nedopustnosti uspela le delno, namreč glede tožbe družbe TKB. Zato v pritožbenem postopku sklep Splošnega sodišča izpodbijata obe strani, pri čemer Komisija z lastno pritožbo podpira stališče ECB.
33. Družba TKB in delničarji s pritožbo v zadevi C‑669/17 P najprej izpodbijajo točko 1 izpodbijanega sklepa, s katero je Splošno sodišče postopek v zvezi s tožbo družbe TKB ustavilo (točka A).
34. Pritožbi ECB v zadevi C‑663/17 P in Komisije v zadevi C‑665/17 P se nanašata na točko 2 izpodbijanega sklepa, s katero je Splošno sodišče zavrnilo ugovor nedopustnosti ECB glede tožbe delničarjev. Obe pritožnici v obrazložitvi svojih pritožb izpodbijata tako navedbe Splošnega sodišča glede pravnega interesa kakor tudi navedbe glede neposrednega in posamičnega nanašanja na delničarje. Zato se lahko utemeljenost teh pritožb preuči skupaj (točka B).
A. Pritožba v zadevi C‑669/17 P
35. Družba TKB in delničarji s pritožbo v zadevi C‑669/17 P izpodbijajo točko 1 izpodbijanega sklepa, s katero je Splošno sodišče odločilo, da se postopek v zvezi s tožbo družbe TKB ustavi. Razlog za ustavitev je bil glede na navedbe Splošnega sodišča ta, da je likvidacijski upravitelj 17. marca 2016 preklical vsa pooblastila, ki jih je izdala družba TKB oziroma njen nekdanji upravni odbor, in zato pritožnica pred Splošnim sodiščem ni bila več veljavno zastopana.
36. Družba TKB in delničarji glede na vsebino(9) uveljavljajo dva pritožbena razloga in sicer, prvič, kršitev načela učinkovitega pravnega varstva, in drugič, podredno, da pooblastilo odvetnikov za zastopanje pred sodiščem ni bilo veljavno preklicano.
1. Dopustnost pritožbe
37. Pritožba ni dopustna v delu, v katerem so jo vložili delničarji in v katerem se z njo izpodbija izključno točka 1 izpodbijanega sklepa. V skladu s členom 56, drugi odstavek, Statuta Sodišča lahko namreč pritožbo vloži le stranka, ki v celoti ali delno ni uspela s svojimi predlogi. Splošno sodišče pa je predlogom delničarjev glede dopustnosti njihove tožbe ugodilo.
38. V delu, v katerem je pritožbo vložila družba TKB, je njena dopustnost odvisna ravno od utemeljenosti očitkov, na katere družba TKB opira svojo pritožbo. Zato je treba utemeljenost in dopustnost preučiti skupaj.
2. Prvi pritožbeni razlog, ki zadeva kršitev načela učinkovitega pravnega varstva
39. Družba TKB s svojim prvim pritožbenim razlogom v bistvu navaja, da z obveznostjo zagotavljanja učinkovitega pravnega varstva ni združljivo, da se po likvidaciji izhaja iz tega, da je za zastopanje v zvezi z vsemi vprašanji odvzema licence izključno pristojen likvidacijski upravitelj, s čimer je povezana tudi njegova pristojnost, da prekliče pooblastila za zastopanje pred sodiščem, ki jih je pooblaščenim odvetnikom izdal upravni odbor. S tem naj bi bila namreč družba TKB pravno ali vsaj dejansko, kar zadeva odvzem njene bančne licence, brez možnosti pravnega varstva.
40. Splošno sodišče je ta ugovor zavrnilo v točkah od 36 do 38 izpodbijanega sklepa. To je obrazložilo s tem, da ima družba TKB kot pravna oseba še naprej v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU procesno upravičenje, pri čemer o vložitvi ničnostne tožbe v imenu družbe TKB odloča likvidacijski upravitelj. Zaradi likvidacije in imenovanja likvidacijskega upravitelja naj namreč nekdanji upravni odbor ne bi več mogel veljavno zastopati družbe TKB in naj iz tega razloga tudi ne bi mogel pooblastiti zastopnika za zastopanje pred sodiščem. O tem naj bi nasprotno sedaj lahko odločal likvidacijski upravitelj, ki naj bi tudi lahko preklical pooblastila odvetnikov, ki so v imenu družbe TKB vložili ničnostno tožbo.
41. Zato je treba preučiti, ali je Splošno sodišče v točki 36 izpodbijanega sklepa pravilno odločilo, da je cilj pravnega varstva banke, to je razveljavitev odločbe o odvzemu njenega dovoljenja, mogoče učinkovito doseči z napotitvijo na likvidacijskega upravitelja. Družba TKB o tem dvomi iz dveh razlogov.
42. Po eni strani naj bi Splošno sodišče napačno izhajalo iz tega, da mandat likvidacijskega upravitelja obsega pravno pooblastilo za izpodbijanje odvzema dovoljenja. V tem delu pritožnica Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je izkrivilo dejstva (prvi del prvega pritožbenega razloga, glej točko b spodaj).
43. Po drugi strani naj bi šlo pri tem, da se možnost zagotavljanja pravnega varstva prek likvidacijskega upravitelja šteje za učinkovito v smislu člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), za napačno uporabo prava. Prvič, likvidacijskega upravitelja naj bi imenovala FKTK, ECB pa je na podlagi njenega predloga pritožnici odvzela dovoljenje. Zato naj v razmerju do teh institucij ne bi mogel učinkovito zastopati interesov družbe TKB. Drugič, le upravni odbor naj bi bil od vsega začetka vsebinsko vključen v postopek odvzema licence, tako da naj se likvidacijskega upravitelja ne bi moglo postaviti ne njegovo mesto v fazi postopka pred sodiščem. Tretjič, likvidacijski upravitelj bi kršil obveznosti, če bi poskušal doseči preklic odvzema licence in s tem ponovno zagnati gospodarsko dejavnost družbe, katere posle naj bi ravno zaključil (drugi del prvega pritožbenega razloga, glej točko c spodaj).
44. Kot predhodno vprašanje pa je treba najprej razjasniti, ali je na podlagi prava Unije sploh mogoče, v nasprotju z določbami o pooblastilih likvidacijskega upravitelja in zastopanju kreditne institucije v likvidaciji v nacionalnem pravu, utemeljiti ohranitev pooblastila nekdanjega upravnega odbora za zastopanje za vložitev ničnostne tožbe (glej točko a spodaj).
a) Součinkovanje prava Unije in nacionalnega prava pri presoji dopustnosti ničnostne tožbe pravne osebe
45. Vprašanje, ali lahko pravna oseba v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU vloži ničnostno tožbo zoper akt Unije, sodi izključno na področje prava Unije.(10) Ker pa pravna oseba sama ne more opravljati procesnih dejanj, je njena možnost pravnega varstva pred sodiščema Unije neposredno povezana z vprašanjem določitve osebe, pristojne za zastopanje. Tudi to vprašanje torej sodi na področje prava Unije.
46. Ker na ravni Unije ni ustreznih določb glede zastopanja pravnih oseb, se za določitev osebe, pristojne za zastopanje, sicer načeloma uporabi nacionalno pravo.(11) Sodišče pa hkrati poudarja, da nacionalni predpisi ne smejo vplivati na pravico do učinkovitega sodnega varstva, če in v kolikšni meri se za določene postopkovne pogoje uporabijo določbe nacionalnega prava.(12)
47. Splošno sodišče pa je v tu obravnavanem primeru nasprotno menilo, da pravnomočna odločba Rīgas pilsētas Vidzemes priekšpilsētas tiesa (sodišče okrožja Vidzeme mesta Riga) vsekakor nasprotuje ničnostni tožbi banke, ki jo zastopa nekdanji upravni odbor. S to odločbo naj bi bilo namreč nekdanjemu upravnemu odboru družbe TKB, kljub drugačnemu predlogu odvetnikov, onemogočeno vložiti ničnostno tožbo zoper sklep ECB v imenu družbe TKB. Splošno sodišče je v točki 35 izpodbijanega sklepa navedlo, da je ta odločba zavezujoča, in sicer tudi v primeru obstoja nasprotja interesov in celo če likvidacijski upravitelj nima pooblastila za vložitev ničnostne tožbe v imenu pritožnice.
48. Če bi bila ta domneva točna, pa bi bila možnost učinkovitega sodnega preizkusa sklepa ECB, torej akta Unije, na koncu odvisna od nacionalnega prava. Na njegovi podlagi bi bila celo lahko v celoti izključena, če likvidacijski upravitelj v skladu z upoštevnimi nacionalnimi določbami sploh ne bi bil pooblaščen za vložitev ničnostne tožbe. Nacionalno pravo pa ne more biti tisto, na podlagi katerega bi se sprejela končna odločitev o tem, ali je neki akt Unije v posameznem primeru mogoče (učinkovito) preizkusiti.
49. To razmišljanje je mogoče ponazoriti na različnih primerih iz sodne prakse Sodišča.
50. Tako je Sodišče na primer v sodbi Groupement des Agences de voyages pritrdilo dopustnosti ničnostne tožbe družbe v ustanavljanju, ki v skladu z nacionalnim pravom ni imela pravne osebnosti, in to čeprav je v skladu z ustaljeno in nesporno sodno prakso v primeru, kadar pravo Unije nima določb na tem področju, v tem pogledu načeloma lahko odločilno le nacionalno pravo družb.(13) Z vidika učinkovitega pravnega varstva pa je bilo odločilno, da mora obstajati možnost, da združenje, ki je naslovnik akta Unije, tudi lahko vloži tožbo zoper ta akt.(14)
51. V zadevi PKK je Sodišče podobno odločilo, da je treba v primeru organizacije, ne glede na njeno prenehanje in izgubo pravne osebnosti, še naprej šteti, da lahko v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU vloži tožbo, če sodnega varstva sicer ni mogoče učinkovito zagotoviti.(15) V razveljavljenem sklepu je Splošno sodišče še odločilo, da taka organizacija, zato ker nima pravne osebnosti, ne more pooblastiti zastopnika.(16) Pri tem pa ni preseglo te okoliščine, čeprav je razpoznalo problematiko pravnega varstva.(17)
52. Te odločbe so sicer zadevale ohranitev pravne osebnosti pravne osebe za vložitev tožbe na sodišču Unije in ne ohranitev pooblastila osebe, ki nastopa v njenem imenu, za zastopanje. Temeljijo pa na razmišljanju, da sodišči Unije v primerih, v katerih bi uporaba nacionalnega prava povzročila, da učinkovito sodno varstvo ne bi moglo biti zagotovljeno, nikakor nimata „zvezanih rok“.(18) Tudi v teh primerih naj bi namreč morali zagotoviti učinkovito pravno varstvo.
53. S tem tudi ni v nasprotju, da ima oseba, ki išče pravno varstvo, v skladu s sodno prakso Sodišča v drugačnih položajih navsezadnje na voljo le odškodninske zahtevke, če ji nacionalno pravo ne omogoča učinkovitega pravnega varstva. Zadeve, o katerih se je v zvezi s tem razpravljalo na obravnavi, se nikoli niso nanašale na tožbe naslovnika v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU zoper akt Unije, ki se nanaša nanj, temveč na tožbe nenaslovnikov zoper akte Unije z vsesplošnim učinkom, ki jih je treba prenesti ali pa je treba v zvezi z njimi sprejeti nacionalne akte za izvajanje.(19) Če nacionalno pravo v teh primerih ne določa (učinkovitega) pravnega sredstva, se namesto tega zoper zadevni akt Unije ne more neposredno vložiti ničnostna tožba, ki v členu 263, četrti odstavek, PDEU ni določena.
54. V obravnavanem primeru pa je vložena tožba naslovnika – družbe TKB – zoper zanj obremenilni akt Unije – odločbo ECB – brez nadaljnjega določena v členu 263, četrti odstavek, PDEU in je zlasti ni mogoče nadomestiti z odškodninskim zahtevkom. V tu obravnavanem primeru poleg tega ne obstaja niti teoretična možnost, da bi odvzem licence od ECB preučila nacionalna sodišča.(20)
55. Tudi predlog za izdajo začasne odredbe ne bi mogel preprečiti nastalega položaja. Zanj morajo namreč biti, prav tako kakor za tožbo v skladu s členom 263 PDEU, v času, ko Sodišče sprejme odločbo, izpolnjeni pogoji dopustnosti. Po odvzemu licence pa je bil že 11 dni po tem, ko je ECB izdala odločbo, imenovan likvidacijski upravitelj, tako da bi bila pooblastila odvetnikov za zastopanje pred sodiščem v času sprejetja odločbe Sodišča glede izdaje začasne odredbe prav tako že preklicana. Sodišče lahko poleg tega v skladu s členom 278 PDEU sicer odloži izvršitev izpodbijanega akta, v obravnavanem primeru torej izvršitev odločbe o odvzemu licence, ne pa likvidacije v skladu z nacionalnim pravom.
56. Sklep, po katerem v obravnavanem primeru za določitev osebe, ki je upravičena zastopati družbo TKB, ne more biti odločilno nacionalno pravo, med drugim potrjuje pogled na vzporedne postopke: v podobnem postopku pred Splošnim sodiščem je na primer malteško sodišče, pristojno za likvidacijske postopke, v svojem sklepu o začetku postopka likvidacije zadevne banke izrecno ohranilo v veljavi pravico upravnega odbora za zastopanje za vložitev ničnostne tožbe zoper odvzem bančne licence pred Splošnim sodiščem.(21) V Latviji so tudi že obstajali primeri, v katerih se je upravni odbor še naprej štel za pristojen za zastopanje v postopku zoper odvzem dovoljenja.(22) Če bi obveljalo stališče Splošnega sodišča, bi bila možnost preizkusa akta Unije torej odvisna od pravnih okvirnih pogojev v konkretni državi članici.
57. Splošno sodišče je torej napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 35 izpodbijanega sklepa domnevalo, da je treba pooblastilo za zastopanje in s tem pooblastilo za preklic pooblastil za zastopanje pred sodiščem vsekakor določati izključno na podlagi nacionalnega prava.
58. Ta napačna uporaba prava pa lahko vodi do razveljavitve izpodbijanega sklepa, če preklic pooblastila za zastopanje pred sodiščem, ki ga je opravil likvidacijski upravitelj, dejansko lahko povzroči, da banka zoper odvzem njenega dovoljenja nima na razpolago učinkovitega pravnega varstva. Odgovor na to bi bil nikalen, če bi bilo mogoče cilj pravnega varstva banke prav tako učinkovito doseči prek likvidacijskega upravitelja.
b) Prvi del prvega pritožbenega razloga
59. V členu 47(1) Listine je načelo učinkovitega pravnega varstva opredeljeno tako, da ima vsakdo pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem. Iz člena 47(3) Listine poleg tega izhaja, da mora biti zagotovljen dostop do sodnega varstva. Zgolj formalne ali teoretične možnosti vložitve pravnega sredstva, ki pa je praktično izključena, ni možno šteti za zadostno.(23) Sodišče tako denimo šteje, da možnost pravnega varstva ni učinkovita, če posameznik lahko dostopa do sodišča le tako, da mora kršiti pravo in se potem braniti pred sankcioniranjem zaradi tega kršenja.(24)
60. Če likvidacijski upravitelj v skladu z latvijskim pravom že de iure ne bi bil pooblaščen za izpodbijanje odvzema dovoljenja, banka sploh ne bi imela na razpolago nobenega pravnega sredstva, saj pravna oseba praviloma ne mora sama opravljati procesnih dejanj, temveč jo mora zastopati fizična oseba. To vsekakor ne bi zadostilo zahtevam glede učinkovitosti pravnega varstva.
61. Družba TKB je v postopku na prvi stopnji navedla, da taka omejitev pooblastila likvidacijskega upravitelja za zastopanje izhaja iz člena 322(1) latvijskega trgovinskega zakonika, v katerem so njegova pooblastila za ukrepanje omejena na posle, ki niso v nasprotju s ciljem likvidacije družbe. Splošno sodišče je na drugi strani v točki 36 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da latvijsko pravo na likvidacijskega upravitelja prenaša nalogo, da v imenu banke vloži ničnostno tožbo.
62. V zvezi s tem je treba opozoriti na to, da je napačno presojo nacionalnega prava, ki jo opravi Splošno sodišče, v pritožbenem postopku mogoče izpodbijati takrat, kadar je Splošno sodišče izkrivilo nacionalno pravo.(25)
63. Pri tem Sodišče preizkusi, ali je Splošno sodišče na podlagi dokumentov in drugih podatkov, ki so mu bili predloženi, izkrivilo besedilo zadevnih nacionalnih določb ali z njimi povezano sodno prakso ali akademske razprave, ki se nanašajo nanje, nato, ali je Splošno sodišče v zvezi s temi elementi prišlo do ugotovitev, ki so očitno v nasprotju z njihovo vsebino, in nazadnje, ali je Splošno sodišče, da bi ugotovilo vsebino zadevne nacionalne zakonodaje, pri preizkusu vseh elementov nekemu od njih pripisalo pomen, ki mu v razmerju do drugih elementov ne pripada, če je to jasno razvidno iz spisa.(26)
64. Pritožnica bi torej morala uveljavljati, da je Splošno sodišče sprejelo ugotovitve, ki so jasno v nasprotju z vsebino zadevnih nacionalnih določb, ali da je tem določbam pripisalo pomen, ki ga glede na vsebino spisa očitno nimajo.(27)
65. Iz spisa izhaja, da je družba TKB zastopala stališče, da so možnosti ukrepanja likvidacijskega upravitelja v skladu s členom 322(1) latvijskega trgovinskega zakonika omejene na ukrepe, ki ne nasprotujejo namenu likvidacije, medtem ko ECB navaja člena 133(4) in 161(1) latvijskega zakona o kreditnih institucijah, da bi dokazala, da ima likvidacijski upravitelj vsa pooblastila, ki bi jih imel tudi upravni odbor neke banke.
66. Latvijskega pravnega položaja torej ni mogoče šteti za tako jasnega, da bi bilo mogoče v domnevi Splošnega sodišča, da ima likvidacijski upravitelj v skladu z latvijskim pravom vsaj de iure možnost izpodbijanja odvzema dovoljenja od ECB pred sodiščema Unije, razpoznati izkrivljanje dejstev v smislu sodne prakse, navedene v točki 63 teh sklepnih predlogov.
67. Iz tega izhaja, da je ta ugotovitev Splošnega sodišča zavezujoča.
c) Drugi del prvega pritožbenega razloga
68. Sedaj je treba torej preizkusiti, ali je Splošno sodišče lahko, ne da bi pri tem napačno uporabilo pravo, domnevalo, da je ta možnost pravnega varstva učinkovita. Pravno sredstvo namreč, kakor izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 59 teh sklepnih predlogov, prav tako ne sme biti de facto neučinkovito.
69. V zvezi s tem je že generalni pravobranilec M. Bobek navedel, da je treba na vprašanje, ali je pravno sredstvo učinkovito, odgovoriti na podlagi strukturnih preudarkov.(28) V tem smislu obstoj zgolj formalne možnosti vložitve pravnega sredstva ne more zadostovati, če so pravni okvirni pogoji zasnovani tako, da se ta možnost dejansko ne uporablja. V nasprotnem primeru bi se izgubil smisel člena 47(1) Listine.
1) Ali je treba možnost, da likvidacijski upravitelj vloži tožbo, šteti za učinkovito?
70. Družba TKB, kar zadeva možnost, da likvidacijski upravitelj po začetku likvidacijskega postopka vloži tožbo, prvič, navaja, da bi ob upoštevanju člena 322(1) latvijskega trgovinskega zakonika šlo vsaj za kršitev obveznosti likvidacijskega upravitelja, če bi izpodbijal odvzem dovoljenja. Zato naj bi bila možnost, da bi likvidacijski upravitelj vložil tožbo, zgolj teoretična. ECB temu ugovarja z navedbo, da je likvidacijski upravitelj v razmerju do upnikov dolžan prigospodariti čim večjo razdelitveno maso in bi torej izpodbijanje odvzema dovoljenja vsekakor lahko bilo v njegovem interesu.
71. Načeloma sicer drži, da je začasno nadaljevanje poslovanja zadevne družbe glede na obveznost likvidacijskega upravitelja do upnikov v določenih okoliščinah lahko dopustno. Drugače kakor pri postopku zaradi insolventnosti pa je cilj likvidacije ravno ureditev premoženja družbe in njeno dokončno prenehanje. Če bi se naloga izpodbijanja odvzema licence pred sodiščema Unije sedaj želela prenesti na likvidacijskega upravitelja, bi se od njega zahtevalo, da poskrbi za odpravo pravne podlage za likvidacijo družbe. To pa ravno ni v skladu z njegovo nalogo.
72. S tem ni primerljiv položaj stečajnega upravitelja, ki upravlja s premoženjem družbe, ki je morala zaradi zoper njo izdanega akta Unije, na primer globe zaradi kršitve pravil o konkurenci, prijaviti insolventnost. V tem položaju ni problematično stečajnemu upravitelju prepustiti zastopanje zadevne družbe v okviru ničnostne tožbe pred sodiščema Unije.(29) Izpodbijanje globe zaradi kršitve pravil o konkurenci je namreč v njegovem interesu, saj bi s tem še lahko odvrnil plačilno nesposobnost. V zvezi s tem to dobro ponazarja primer, o katerem je moralo odločiti Splošno sodišče: tam je bil stečajni upravitelj, ki je bil začasno imenovan zaradi naložitve globe zaradi kršitve pravil o konkurenci, v skladu s pravom države članice celo dolžan poskrbeti za nadaljnje poslovanje zadevne družbe.(30) V obravnavanem primeru pa je stanje interesov in obveznosti ravno obratno.
73. Družba TKB, drugič, navaja, da lahko interese banke učinkovito zastopa le upravni odbor, ki je bil že od vsega začetka vključen v zapleteni postopek odvzema licence. Zato je treba v procesni fazi zagotoviti kontinuiteto sodelujočih oseb.
74. V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da odbor za pregled ECB ugovora, ki ga je zoper odvzem licence vložil upravni odbor, čeprav je likvidacijski upravitelj že preklical pooblastila in čeprav je Rīgas pilsētas Vidzemes priekšpilsētas tiesa (sodišče okrožja Vidzeme mesta Riga) sprejelo drugačen sklep, ni štel za nedopustnega in je v zadevi odločil. To kaže v prid temu, da je treba tem osebam tudi v procesni fazi dovoliti nastopanje za banko. Poleg tega je mogoče iz že navedene sodne prakse Sodišča glede ohranitve pravne osebnosti pravnih oseb za namene vložitve tožbe pred sodiščema Unije izpeljati misel, da mora biti naslovniku akta Unije v obliki, v kateri je tedaj, ko so institucije Unije ukrepale zoper njega, tudi omogočeno, da lahko v tej obliki ukrepa zoper obremenilni akt.(31)
75. Tretjič, k temu je treba še dodati, da se likvidacijski upravitelj banke, ki ji je bilo odvzeto dovoljenje, v skladu s členom 377(2) latvijskega zakona o pravdnem postopku imenuje na predlog FKTK. V skladu s členom 387(2) latvijskega zakona o pravdnem postopku lahko FKTK poleg tega kadar koli vloži predlog za zamenjavo likvidacijskega upravitelja, če mu več ne zaupa. Nasprotje interesov postane očitno, če se hkrati še upošteva, da je ECB dovoljenje družbi TKB odvzela prav na podlagi predloga FKTK. Če bi likvidacijski upravitelj hotel ukrepati zoper odvzem dovoljenja od ECB, bi se ga torej lahko kadar koli zamenjalo na predlog FKTK, ki je v tem pogledu na strani ECB.
76. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi, v kateri je bil položaj podoben, štelo, da okoliščina, da lahko preizkus zakonitosti odvzema bančne licence, česar posledica je bila likvidacija zadevne banke, pred sodiščem zahteva le še likvidacijski upravitelj, ne pa več nekdanji upravni odbor, pomeni kršitev člena 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). ESČP je pri tem zlasti izhajalo iz tega, da likvidacijskega upravitelja dejansko nadzira nadzorni organ, ki lahko na primer pri sodišču za stečajne postopke kadar koli predlaga njegovo zamenjavo.(32) V obravnavanem primeru sicer FKTK likvidacijskega upravitelja – drugače kakor v navedenem primeru – ne more sama imenovati, vendar pa je v členih 377(2) in 387(2) latvijskega zakona o pravdnem postopku določeno, da sodišče imenuje osebo, ki jo predlaga FKTK, in jo na njen predlog spet razreši, če FKTK izgubi zaupanje v likvidacijskega upravitelja.
77. Odločitev likvidacijskega upravitelja, da ne bo izpodbijal odvzema dovoljenja, je torej strukturne narave in ni pogojena z ekonomskimi ali pravnimi preudarki v posameznem primeru. Iz tega razloga družbi TKB tudi ni mogoče očitati, da pred latvijskimi sodišči ni poskusila doseči zamenjave imenovanega likvidacijskega upravitelja z drugim. Glede na latvijski pravni položaj, kakor izhaja iz vsebine spisa, likvidacijski upravitelj v primeru, kakršen je obravnavani, sistematično ne bo ukrepal zoper odvzem bančne licence. Zato tudi ne gre za položaj, v katerem se upravni odbor v posameznem primeru zgolj ne bi hotel sprijazniti z drugačnim stališčem likvidacijskega upravitelja glede smotrnosti pravnega ukrepanja.(33)
78. Četrtič, drugačnega pogleda na zadevo ne upravičuje niti okoliščina, da gre zaradi likvidacije družbe TKB, ki je v skladu z latvijskim pravom ni več mogoče preklicati, na koncu dejansko le še za odškodninske zahtevke, katerih uveljavljanje bi prav tako lahko bilo v interesu likvidacijskega upravitelja. Likvidacijski upravitelj je ob upoštevanju latvijskega pravnega položaja v že opisanem nasprotju interesov, tudi kar zadeva izpodbijanje odvzema dovoljenja zaradi poznejšega uveljavljanja odškodninskih zahtevkov. Poleg tega bi moral kljub temu formalno izpodbijati pravno podlago likvidacije. Ta razlaga bi tudi povzročila, da se učinkovito pravno varstvo ne bi priznalo z argumentom, da latvijski pravni položaj učinkovito (primarno) pravno varstvo zoper odvzem licence že od vsega začetka izključuje.
79. V teh okoliščinah ni mogoče izhajati iz tega, da je cilj pravnega varstva družbe TKB mogoče učinkovito doseči z napotitvijo na tožbo, ki jo vloži likvidacijski upravitelj.
2) Ali tožba delničarjev zagotavlja učinkovito alternativno pravno varstvo?
80. Ugotovitev Splošnega sodišča v točki 36 izpodbijanega sklepa, da pravica družbe TKB do učinkovitega sodnega varstva ni okrnjena s preklicem pooblastil za zastopanje pred sodiščem in z ustavitvijo postopka, ki iz tega izhaja, pa bi se lahko iz drugih razlogov izkazala za pravilno.
81. To bi se predvsem zgodilo, če bi se s tožbo delničarjev, ki jo je Splošno sodišče v točki 72 izpodbijanega sklepa štelo za dopustno, lahko cilj pravnega varstva banke prav tako učinkovito uresničil.
82. V obravnavanem primeru si je mogoče zamisliti dve obliki tožbe delničarjev: tožbo delničarjev v lastnem imenu za varstvo njihovih lastninskih pravic ter tožbo delničarjev v lastnem imenu za varstvo pravic družbe (v obliki zastopnikov interesov).(34)
83. Prva navedena možnost, tožba delničarjev zoper odvzem dovoljenja na podlagi lastne pravice, zlasti za varstvo njihovih lastninskih pravic,(35) je že od vsega začetka aliud v razmerju do tožbe banke – kot imetnice dovoljenja – za varstvo njenih interesov v zvezi z ohranitvijo tega dovoljenja, zato je iz tega razloga ni mogoče šteti za prav tako učinkovito.
84. Splošno sodišče pa je v točki 57 izpodbijanega sklepa izhajalo iz tega, da mora biti delničarjem v položaju, kakršen je obravnavani, priznana pravica do varstva interesov banke. Ne glede na vprašanje, ali bi taka tožba sploh bila dopustna,(36) pa te vsekakor tudi ni mogoče šteti za prav tako učinkovito kot lastno tožbo banke.
85. Prvič, tožbo, ki jo mora vložiti druga oseba, je treba vedno šteti za manj učinkovito, saj je pravno varstvo na koncu odvisno od volje tretjega. Družba TKB je v tem pogledu v pritožbenem postopku navajala, da tožba delničarjev ne more nadomestiti lastne tožbe banke.
86. Drugič, delničarji nimajo informacij in vpogleda v potek postopka, potrebnih za učinkovito zastopanje položaja banke.
87. Tretjič, možnosti vložitve tožbe pred sodiščema Unije so povezane z neposrednim pravnim varstvom naslovnika obremenilnega akta Unije. To se kaže v tem, da so tožbe nenaslovnikov dopustne le pod posebnimi pogoji; za te se sistem pravnega varstva Unije dopolnjuje s sodišči držav članic.(37) Naslovnika akta Unije iz tega razloga ni mogoče napotiti na v tem smislu podredno možnost pravnega varstva, ki jo mora izrabiti druga oseba, ki ni sama naslovnik zadevnega akta. Pri presoji dopustnosti ničnostne tožbe mora biti torej prednostno zagotovljeno učinkovito pravno varstvo za neposrednega naslovnika akta Unije.
3) Vmesni sklep
88. Cilja pravnega varstva banke torej ni mogoče učinkovito doseči ne z napotitvijo na likvidacijskega upravitelja ne z napotitvijo na tožbo delničarjev. Splošno sodišče je torej napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 36 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da pravica do učinkovitega pravnega varstva ni kršena.
89. Iz vsega navedenega izhaja, da je prvi pritožbeni razlog utemeljen.
3. Učinki utemeljenosti pritožbe v zadevi C‑699/17 P
90. Odločba Splošnega sodišča v delu, ki se nanaša na ustavitev postopka v zvezi s tožbo družbe TKB, temelji na ugotovitvah, sprejetih v točkah 35 in 36 izpodbijanega sklepa, da tudi neobstoj možnosti učinkovitega pravnega varstva po preklicu pooblastil za zastopanje pred sodiščem ne more pripeljati do tega, da se zadevne nacionalne določbe ne bi uporabile, in da je učinkovito pravno varstvo vsekakor zagotovljeno z likvidacijskim upraviteljem. Za obe navedeni domnevi pa se je izkazalo, da je bilo v zvezi z njima napačno uporabljeno pravo.(38)
91. Zato je treba razveljaviti točko 1 izpodbijanega sklepa, ne da bi bilo to odvisno od utemeljenosti drugega pritožbenega razloga, s katerim družba TKB podredno očita, da preklic pooblastil za zastopanje pred sodiščem ni zadostil nacionalnim postopkovnim določbam.
4. Dopustnost tožbe, ki jo je družba TKB vložila na Splošno sodišče
92. Sodišče v skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča v primeru razveljavitve odločitve Splošnega sodišča samo odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.
93. V obravnavanem primeru gre za tak položaj. Iz zgoraj navedenih ugotovitev namreč izhaja, da je treba ugovor ECB glede nedopustnosti zavrniti, ne da bi bilo treba dalje ugotavljati dejstva.
94. Iz ugotovitev Splošnega sodišča izhaja, da je likvidacijski upravitelj 17. marca 2016 preklical vsa pooblastila, ki jih je izdala družba TKB oziroma nekdanji upravni odbor.
95. Če pa je s tem dejansko onemogočen dostop družbe TKB do sodišč Unije, pa to ne sme vplivati na presojo dopustnosti njene tožbe. Kot je bilo namreč že zgoraj ugotovljeno, uporaba nacionalnega prava ne sme povzročiti, da bi se izgubil smisel učinkovitega pravnega varstva pred sodiščem zoper akt Unije, ki ga zagotavlja člen 47(1) Listine.(39)
96. Kot je bilo že zgoraj navedeno, pa lahko družba TKB le s tožbo, ki jo je na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU v njenem imenu vložil nekdanji upravni odbor, doseže učinkovito pravno varstvo zoper odvzem njene bančne licence.
97. V tem pogledu najprej iz točk od 70 do 79 teh sklepnih predlogov izhaja, da zlasti formalno obstoječe možnosti, da po preklicu pooblastil za zastopanje pred sodiščem tožbo v imenu banke vloži likvidacijski upravitelj, ni mogoče šteti za učinkovito.
98. Družbe TKB se prav tako ne more napotiti na tožbo, ki bi jo vložili delničarji banke, saj ta ni enako učinkovita kot pa lastna tožba banke.(40)
99. Iz tega razloga je treba pristojnost likvidacijskega upravitelja za preklic vseh pooblastil, ki jo določa nacionalno pravo, če zadeva pooblastilo za vložitev tožbe na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU in vodi do tega, da ni več mogoče doseči učinkovitega pravnega varstva, z vidika prava Unije prezreti. Zato je treba prvotno pooblastilo odvetnikov, katerega veljavnost v času izdaje ni sporna, še naprej šteti za veljavno.
100. Nadaljnja veljavnost pravice upravnega odbora za zastopanje za namene ničnostne tožbe pred sodiščema Unije v preostalem ne vpliva na latvijski pravni položaj.(41) Podobno kakor v primeru v točki 50 teh sklepnih predlogov, v katerem priznanje pravice potovalne agencije do vložitve tožbe ni povzročilo, da bi ta pridobila pravno osebnost v skladu z nacionalnim pravom, se s priznanjem pravice nekdanjega upravnega odbora za zastopanje v okviru tožbe na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU v nacionalnem pravu ne vzpostavi ponovno njegov položaj, kakršnega je v skladu s pravom družb imel pred likvidacijo.
101. Iz vseh zgornjih ugotovitev izhaja, da je treba ugovor nedopustnosti, vložen pred Splošnim sodiščem, zavrniti v delu, v katerem zadeva tožbo TKB.
B. Pritožbi v zadevah C‑663/17 P in C‑665/17 P
102. ECB in Komisija s pritožbama v zadevah C‑663/17 P in C‑665/17 P izpodbijata točko 2 izpodbijanega sklepa, s katero je Splošno sodišče zavrnilo ugovor nedopustnosti ECB, kar zadeva tožbo delničarjev.
103. ECB svojo pritožbo formalno opira na tri, Komisija pa formalno na dva pritožbena razloga. Vsebinsko obe instituciji Splošnemu sodišču očitata, da je napačno uporabilo pravo tako pri določitvi pravnega interesa (glej točko 1 spodaj) kot tudi pri določitvi procesnega upravičenja delničarjev (glej točko 2 spodaj).
1. Prvi pritožbeni razlog: pravni interes delničarjev
104. Pravni interes tožeče stranke v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča predpostavlja, da morajo biti zavezujoči pravni učinki izpodbijanega ukrepa takšni, da lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj.(42)
105. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 53 izpodbijanega sklepa, je ničnostna tožba delničarja družbe načelno dopustna, le če lahko uveljavlja lastni pravni interes, ki se razlikuje od tistega, ki ga ima družba, ki je naslovnica akta Unije, glede razveljavitve tega akta. V nasprotnem primeru lahko svoj interes glede tega akta Unije brani samo z izvrševanjem svojih pravic, ki jih ima kot delničar družbe.(43)
106. Razlog za to je ta, da ima v tem pogledu tudi družba sama pravico do vložitve tožbe zoper akt Unije. Tožba delničarja zato ni potrebna in jo je treba v razmerju do neposrednega pravnega varstva družbe kot naslovnice zadevnega akta šteti za podredno.(44)
107. Splošno sodišče pa je v točki 57 izpodbijanega sklepa odločilo, da delničarji v obravnavanem primeru izjemoma lahko zaradi varstva interesov banke vložijo tožbo, saj svojih pravic, ki izhajajo iz prava družb, zaradi likvidacije družbe TKB ne morejo uveljavljati v notranjem razmerju do upravnega odbora.
108. Odgovor na vprašanje, ali se izhaja iz lastnega pravnega interesa delničarjev oziroma tožbe delničarjev za varstvo interesov banke, je v tem pogledu bistven. Glede na to se namreč določajo zahteve, ki jih je treba v naslednjem koraku določiti za preizkus procesnega upravičenja. Če delničarji namreč lahko za varstvo interesov banke vložijo tožbo, je odločilno le še to, kar zadeva procesno upravičenje, ali banko odvzem dovoljenja neposredno in posamično zadeva – in ne same delničarje.
109. To je mogoče sklepati iz sodne prakse Sodišča glede pravice do vložitve tožbe združenj v okviru zakonodaje o državni pomoči. Tam vedno znova prihaja do položajev, v katerih združenje v lastnem imenu vloži ničnostno tožbo za varstvo interesov druge pravne osebe, večinoma člana.
110. V skladu s to sodno prakso lahko združenje, v katerem so organizirana podjetja, ki jih zadeva odločba o državni pomoči, zoper tako odločbo načeloma vloži tožbo, le če lahko uveljavlja lastni pravni interes. Lastni pravni interes združenja lahko denimo utemeljuje varstvo njegovega pogajalskega položaja. V tem primeru potem Sodišče v naslednjem koraku zahteva, da izpodbijana odločba pogajalski položaj združenja zadeva posamično in neposredno.(45)
111. Sodišče pa je tudi odločilo, da ima lahko združenje tudi pravico, da za varstvo interesov svojih članov glede razveljavitve odločbe vloži tožbo v lastnem imenu. V tem primeru je potem v okviru procesnega upravičenja odločilno, da člane odločba, ki se izpodbija, posamično in neposredno zadeva.(46)
112. Le to zagotavlja doslednost. Praviloma je namreč tako, da pri varstvu interesov članov združenja lastni pravni položaj tega združenja ni posamično in neposredno prizadet. Če se torej dopusti, da neka oseba brani interese druge, se v zvezi z dopustnostjo take tožbe tudi ne sme zahtevati, da je tožeča stranka sama prizadeta. To mora veljati enako za tožbe združenj in za tožbe delničarjev. Tudi Splošno sodišče v svoji sodni praksi izhaja iz tega, da se ugotovitve iz sodne prakse glede pravice združenj do vložitve tožbe lahko prenesejo na pravico delničarjev do vložitve tožbe.(47)
113. Zato je treba preučiti, ali lahko delničarji v obravnavanem primeru – kakor to meni Splošno sodišče – izjemoma uveljavljajo interes, ki ga ima v zvezi z razveljavitvijo odločbe tudi banka. Najprej pa je treba preizkusiti, ali delničarji lahko izkažejo lastni pravni interes, zaradi česar bi se lahko izpodbijani sklep izkazal za pravilen.
a) Lastni pravni interes delničarjev?
114. Ekonomski interes glede ohranitve licence, katere edini imetnik je banka, načeloma ne more utemeljiti lastnega pravnega interesa delničarjev. V tem pogledu namreč interes delničarjev sovpada z interesom banke.(48)
115. Če neprivilegirana tožeča stranka vloži ničnostno tožbo zoper akt, ki ni naslovljen nanjo, se zahteva, da morajo zavezujoči pravni učinki izpodbijanega ukrepa vplivati na interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj (pravni interes), prekriva s pogoji, določenimi v členu 263, četrti odstavek, PDEU (zlasti neposredno nanašanje).(49)
116. Iz tega razloga vloga delničarjev, poudarjena na ustni obravnavi, v upravnem postopku, ki je potekal pred odvzemom licence, sama zase prav tako ne more utemeljiti lastnega pravnega interesa delničarjev. Udeležba v postopku namreč še ne zadošča za to, da bi se za takega udeleženca štelo, da ga akt, sprejet na koncu postopka, zadeva.(50)
117. Kot lastni pravni interes pa lahko delničarji banke v skladu s sodno prakso Splošnega sodišča uveljavljajo zlasti varstvo njihovih lastninskih pravic.(51) Splošno sodišče v teh primerih preizkusi, ali akt Unije, naslovljen na družbo, posamično in neposredno zadeva položaj delničarja kot lastnika deležev v družbi.(52)
118. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko subjekti, ki niso naslovniki akta Unije, trdijo, da jih ta akt posamično zadeva v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU le takrat, kadar nanje vpliva zaradi nekaterih njihovih posebnih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikujejo od vseh drugih oseb, in jih torej individualizira podobno kot samega naslovnika.(53) Merilo neposrednega nanašanja v zvezi s tem dalje zahteva, da mora zadevni akt Unije neposredno vplivati na pravni položaj teh oseb in da organom, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je izvajanje samodejno in izhaja samo iz prava Unije, brez uporabe drugih vmesnih pravil.(54)
119. Odvzem dovoljenja pa – kakor to zatrjujeta ECB in Komisija – vsaj neposredno ne vpliva na položaj delničarjev, ki ga imajo na podlagi prava družb, ali njihove lastninske pravice. Sam odvzem bančne licence namreč ne vpliva neposredno na položaj delničarjev in njihovo lastninsko pravico na deležih družbe TKB. V okviru likvidacije družbe sicer nastanejo določeni pravni učinki na podlagi nacionalnega prava, pri čemer prenehanje družbe pomeni dokončno izgubo premoženjskih in članskih pravic. Likvidacija pa pride na vrsto šele po odvzemu bančne licence, pravo Unije pa je v nobenem pogledu ne zahteva. Pravni učinki likvidacije torej niso neposredni v smislu navedene sodne prakse.
120. Zgolj dejstvo, da odvzem dovoljenja ogroža namen družbe in se torej lahko kaže v izgubi vrednosti deležev, ne zadošča za utemeljitev neposrednega nanašanja. Poleg tega ne bi bilo združljivo z načeli, navedenimi v točki 105 teh sklepnih predlogov, če bi se delničarjem priznala pravica do izpodbijanja vsakega akta Unije, ki bi morebiti lahko negativno vplival na vrednost delnice neke delniške družbe.
121. Poleg tega se interes, ki ga imajo v obravnavanem primeru delničarji glede nadaljnjega obstoja družbe, prav tako ne razlikuje dovolj od interesa, ki ga ima banka glede tega, da bi obdržala svojo licenco.(55)
122. Zato lastnega pravnega interesa delničarjev ni mogoče priznati.
b) Tožba delničarjev v interesu banke?
123. Splošno sodišče pa je tako ali tako v točki 57 izpodbijanega sklepa razsodilo, da je treba v obravnavanem primeru odstopiti od načel, navedenih v točki 105 teh sklepnih predlogov, in da je treba pritrditi pravnemu interesu delničarjev, čeprav ne poskušajo braniti lastnega interesa, temveč interes banke.
124. Splošno sodišče je svoje stališče v točkah od 54 do 56 utemeljilo s tem, da delničarji v obravnavanem primeru nimajo nobene možnosti vpliva, s katero bi lahko dosegli tožbo v imenu banke. Zato naj bi bilo treba priznati pravni interes delničarjev zaradi varstva interesov banke.
125. Kot pa je bilo že pojasnjeno zgoraj v točki 106, je razlog za omejitev pravice delničarjev do vložitve tožbe v tem, da ima družba sama pravico do vložitve tožbe zoper akt Unije, in ne v tem, da delničarji običajno lahko vplivajo na družbo oziroma njen upravni odbor in s tem dosežejo tožbo. Vsi pravni redi takih pooblastil skupščini delničarjev sploh ne priznavajo. Če bi se pri omejitvi možnosti vpliva na podlagi prava družb vedno izhajalo iz tega, da imajo delničarji pravico do vložitve tožbe, bi jo bilo treba dopustiti v vsakem postopku likvidacije in postopku zaradi insolventnosti.
126. Pravilno je, da delničarji v primerih, v katerih ne morejo uveljavljati interesa, ki bi se razlikoval od interesa, ki ga ima družba glede razveljavitve akta Unije, ne morejo vložiti tožbe in sicer iz preprostega razloga, da v tem pogledu družba lahko sama vloži tožbo.(56) Ob upoštevanju take pravice družbe do vložitve tožbe je upravičeno, da se delničarje v tem pogledu napoti na izvrševanje njihovih pravic sodelovanja in pravic družbenikov, ki izhajajo iz prava družb.(57) To namreč ustreza običajni strukturi na podlagi prava družb, v skladu s katero družbo navzven zastopa upravni odbor ali vodstvo podjetja in ne delničarji.
127. Izjema od tega načela torej – če sploh – bi glede na njegova smisel in namen ne prišla v poštev v primerih, v katerih so okrnjene pravice delničarjev do sodelovanja, kakor je to Splošno sodišče domnevalo v točkah od 54 do 56 izpodbijanega sklepa, temveč v primerih, v katerih družba sama akta Unije ne more (učinkovito) izpodbijati s tožbo.
128. Kakor izhaja iz mojih navedb v okviru pritožbe v zadevi C‑669/17 P, pa v obravnavanem primeru ne gre ravno za tak položaj. Izhajati je namreč treba iz tega, da je tožba družbe TKB, ki jo zastopa nekdanji upravni odbor, še vedno možna. Zato ni razloga za odstopanje od načela, ki ga je Splošno sodišče ponovilo v točki 53 izpodbijanega sklepa, v skladu s katerim je ničnostna tožba delničarja družbe načeloma dopustna, le če lahko uveljavlja lastni pravni interes, ki se razlikuje od interesa družbe kot naslovnice akta Unije.
129. Splošno sodišče je torej napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 57 izpodbijanega sklepa odločilo, da je treba z odstopanjem od tega načela v danih okoliščinah domnevati pravni interes delničarjev.
130. Prvi pritožbeni razlog ECB in Komisije v zadevah C‑663/17 P in C‑665/17 P je torej utemeljen.
2. Drugi pritožbeni razlog: procesno upravičenje delničarjev?
131. Ker je treba v obravnavanem primeru zavrniti obstoj pravnega interesa delničarjev, ni treba preučiti ugovorov, ki sta jih pritožnici navedli v naslednjem koraku zoper procesno upravičenje delničarjev, zlasti kar zadeva vprašanje posamičnega in neposrednega nanašanja.
132. Glede na zgornje navedbe(58) pri tožbi za varstvo interesov banke tako ali tako ni bistveno vprašanje, ali delničarje v lastnem pravnem položaju akt posamično in neposredno zadeva. To bi bilo treba preizkusiti, le če bi Splošno sodišče pritrdilo obstoju lastnega pravnega interesa delničarjev.(59)
133. Splošno sodišče pa je glede na točke od 53 do 57 izpodbijanega sklepa hotelo odstopiti od tega izhodišča. Dosledno pa mu v teh okoliščinah ne bi bilo treba v naslednjem koraku preizkusiti, ali odvzem dovoljenja neposredno in posamično zadeva lastni pravni položaj delničarjev, temveč ali zadeva tak pravni položaj družbe TKB. Ker je ta družba naslovnik zadevnega akta Unije, je odgovor na to pritrdilen.
134. Glede na tu predstavljeno stališče pa tožba delničarjev za varstvo interesov družbe TKB glede ohranitve dovoljenja tako ali tako ne pride v poštev, saj lahko družba TKB, ki jo zastopa upravni odbor, sama vloži tožbo zoper odvzem njenega dovoljenja od ECB.(60)
3. Sklep
135. Iz utemeljenosti prvega pritožbenega razloga, s katerim ECB in Komisija v zadevah C‑663/17 P in C‑665/17 P izpodbijata ugotovitev Splošnega sodišča, da imajo delničarji v obravnavanem primeru pravni interes, izhaja, da je treba razveljaviti točko 2 izpodbijanega sklepa. Brez obstoja pravnega interesa delničarjev Splošno sodišče namreč ne bi moglo pritrditi dopustnosti tožbe delničarjev, ugovor nedopustnosti ECB pa bi v tem delu lahko zavrnilo.
136. Iz tega hkrati izhaja, da stanje postopka v smislu člena 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča dovoljuje, da to samo odloči o zadevi: tožba delničarjev ni dopustna, ker nimajo pravnega interesa.
VI. Stroški
137. Ker je treba glede na tu zastopano stališče zadevo v delu, v katerem se nanaša na tožbo TKB, vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču, naj se odločitev o stroških glede te tožbe pridrži za končno sodbo.
VII. Predlog
138. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj odloči:
1. Sklep Splošnega sodišča Evropske unije (drugi senat) z dne 12. septembra 2017, Fursin in drugi/ECB (T‑247/16, EU:T:2017:623), se razveljavi.
2. Prvostopenjski ugovor nedopustnosti Evropske centralne banke se zavrne v delu, v katerem se nanaša na tožbo družbe Trasta Komercbanka AS.
3. Prvostopenjska tožba pritožnikov od drugega do sedmega v zadevi C‑669/17 P se zavrže kot nedopustna.
4. Pritožniki od drugega do sedmega v zadevi C‑669/17 P nosijo stroške tožbe in pritožbe, ki so ju vložili.
5. V preostalem se odločitev o stroških pridrži.