Language of document : ECLI:EU:C:2019:445

Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

MICHALA BOBKA,

predstavljeni 23. maja 2019(1)

Zadeva C239/18

Saatgut-Treuhandverwaltungs GmbH

proti

Freistaat Thüringen

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Thüringer Oberlandesgericht (višje deželno sodišče Turingije, Nemčija))

„Predhodno odločanje – Sorte rastlin – Sistem varstva – Člen 14(3) Uredbe (ES) št. 2100/94 in člen 11 Uredbe (ES) št. 1768/95 – Uporaba pridelka s strani kmetov – Uradni organi, ki so vpleteni v nadzorovanje kmetijske pridelave – Pojem – Obveznost zagotavljanja informacij imetniku žlahtniteljske pravice v Skupnosti – Področje uporabe – Vsebina zahteve po informacijah – Vrste ali sorte – Izjeme glede obveznosti zagotavljanja informacij – Dodatno breme ali stroški, povezani s pridobivanjem informacij iz podatkovne zbirke“






I.      Uvod

1.        Saatgut-Treuhandverwaltungs GmbH (v nadaljevanju: pritožnica) zastopa več semenskih podjetij, ki imajo žlahtniteljske pravice. V skladu s pravom Unije so lahko sorte vseh botaničnih rodov in vrst predmet žlahtniteljskih pravic v Skupnosti. Imetniki navedenih pravic intelektualne lastnine so upravičeni do nadomestila za uporabo zavarovanih sort. Imetniki sort imajo zato pravico, da za uveljavljanje pravice do nadomestila zahtevajo in prejmejo nekatere informacije od kmetov, predelovalcev ali uradnih organov, ki so vpleteni v nadzorovanje kmetijske pridelave.

2.        Sodišče je v sodbah Schulin(2) in Brangewitz(3) obravnavalo vprašanje vrste in obsega informacij, ki jih imetniki zavarovanih sort lahko zahtevajo od kmetov oziroma predelovalcev. V obravnavani zadevi je Sodišče pozvano, naj dopolni razlago glede zahtev, ki jih imetniki naslovijo na uradne organe: v kolikšni meri lahko imetnik zavarovane sorte pridobi (katere vrste) informacij od (katerih) uradnih organov, da uveljavi svojo pravico do nadomestila?

II.    Pravni okvir Unije

A.      Temeljna uredba

3.        Člen 5(2) Uredbe Sveta (ES) št. 2100/94 z dne 27. julija 1994 o žlahtniteljskih pravicah v Skupnosti(4) (v nadaljevanju: Temeljna uredba) določa:

„Za namene te uredbe pomeni ,sorta‘ skupino rastlin v okviru ene same botanične razvrstitve najnižjega znanega ranga […]“

4.        Na podlagi člena 13(2) je „[n]e glede na določbe členov 15 in 16 […] potrebna odobritev imetnika za naslednja dejanja, ki zadevajo sestavine sorte ali pridelan material zavarovane sorte, v nadaljnjem besedilu ,material‘: (a) pridelovanje ali razmnoževanje (povečevanje); […]“.

5.        Člen 14 Temeljne uredbe je naslovljen „Odstop od žlahtniteljske pravice v Skupnosti“. V odstavku 1 določa, da „[n]e glede na člen 13(2) in za namene zaščite kmetijske pridelave smejo kmetje za razmnoževanje na polju na svojem posestvu uporabljati svoje pridelke, pridobljene na svojem posestvu s sajenjem materiala sorte zavarovane z žlahtniteljsko pravico v Skupnosti, ki ni hibridna ali sintetična sorta“.

6.        Člen 14(2) Temeljne uredbe določa, da se določbe odstavka 1 uporabljajo le za kmetijske rastline, ki jih navaja.

7.        Ključna določba, člen 14(3), določa:

„Za uveljavitev odstopa iz odstavka 1 in za varovanje zakonitih interesov žlahtnitelja in kmeta bodo pred začetkom veljavnosti te uredbe in izvedbenih pravil [z izvedbenimi pravili] v skladu s členom 114 oblikovani pogoji, in sicer na osnovi naslednjih meril:

–        na ravni kmetovega posestva ni nobene količinske omejitve glede na potrebe posestva,

–        pridelek se lahko pripravi za sajenje, kar naredi kmet sam ali to zanj naredijo drugi kot storitev, brez vpliva na nekatere omejitve, ki jih lahko sprejmejo države članice glede organiziranja priprave omenjenega pridelka, zlasti, da bi zagotovili istovetnost pridelka, ki se pripravlja za sajenje[,] s tistim, ki je bil pridelan,

–        malim kmetom ni treba plačati imetniku nobenega nadomestila; med male kmete spadajo:

–        pri rastlinskih vrstah iz odstavka 2 tega člena, za katere velja Uredba Sveta (EGS) št. 1765/92 z dne 30. junija 1992 o vzpostavitvi pomožnega sistema za pridelovalce nekaterih poljščin [(UL 1992, L 181, str. 12)], tisti kmetje, ki ne pridelujejo rastlin na večji površini, kakor je potrebna za pridelavo 92 ton žit; za izračun površine se uporablja člen 8(2) prej navedene uredbe,

–        pri drugih rastlinskih vrstah iz odstavka 2 tega člena kmetje, ki izpolnjujejo ustrezna primerljiva merila,

–        drugi kmetje morajo plačati imetniku primerno nadomestilo, znatno nižje od zneska, ki se zaračuna za licenčno pridelavo semenskega materiala te sorte na istem območju; dejanska višina tega primernega nadomestila se lahko sčasoma spremeni z upoštevanjem, kolikor se uporablja odmik [izjema] [iz odstavka 1] glede zadevne sorte,

–        za nadzor nad upoštevanjem določb tega člena ali določb, sprejetih v skladu s tem členom, so odgovorni izključno imetniki; pri organiziranju tega nadzora se ne sme predpisati pomoč uradnih organov,

–        kmetje ali ponudniki storitev za pripravo materiala imetnikom na njihovo zahtevo priskrbijo ustrezne podatke; ustrezne podatke prav tako lahko priskrbijo uradni organi, ki nadzorujejo kmetijsko pridelavo, če so ti podatki pridobljeni med rednim opravljanjem nalog brez dodatnih stroškov. Kar zadeva osebne podatke, te določbe ne vplivajo na zakonodajo Skupnosti in držav o varovanju posameznikov glede obdelave in prostega pretoka osebnih podatkov.“

B.      Izvedbena uredba

8.        Člen 11 Uredbe Komisije (ES) št. 1768/95 z dne 24. julija 1995 o izvajanju pravil o kmetijski izjemi, predvideni v členu 14(3) Uredbe Sveta (ES) št. 2100/94 o žlahtniteljskih pravicah v Skupnosti(5) (v nadaljevanju: Izvedbena uredba) določa:

„1.      Zahteva po informacijah o dejanski uporabi materiala s sajenjem dejanskih vrst ali sort ali o rezultatih take uporabe, ki jo imetnik naslovi na uradni organ, mora biti v pisni obliki. V tej zahtevi imetnik navede svoje ime in naslov, sorto ali sorte, glede katerih želi pridobiti informacije in vrsto informacije, ki jo išče. Za svoje kmetijsko gospodarstvo [imetništvo] predloži tudi dokaze.

2.      Uradni organ lahko, brez poseganja v določbe člena 12, zadrži zahtevane informacije samo, če

–      ni vpleten v nadzorovanje kmetijske pridelave, ali

–      če ne sme, v skladu s predpisi Skupnosti ali predpisi držav članic, ki urejajo splošno prosto presojo glede dejavnosti uradnih organov, takih informacij priskrbeti imetnikom, ali

–      če po svoji presoji skladno z zakonodajo Skupnosti ali zakonodajo držav članic, v skladu s katero so bile informacije zbrane, zadrži take informacije, ali

–      če zahtevane informacije niso ali niso več dosegljive, ali

–      če informacije niso dosegljive pri običajnem izvajanju nalog uradnega organa, ali

–      če so informacije dosegljive samo z dodatno obremenitvijo ali stroški, ali

–      če se informacije nanašajo na material, ki ne pripada imetnikovim sortam.

Zadevni uradni organi obvestijo Komisijo o načinu, po katerem izvajajo prosto presojo iz tretje alinee zgoraj.

3.      Pri zagotavljanju informacij uradni organ ne dela razlik med imetniki. Uradni organ lahko zahtevane informacije zagotovi tako, da ima imetnik na voljo kopije, narejene iz dokumentov, ki vsebujejo dodatne informacije za material, pripadajoč imetnikovim sortam, če se zagotovi, da je odstranjena kakršna koli možnost identifikacije posameznikov, ki so zaščiteni po določbah člena 12.

4.      Če se uradni organ odloči, da zadrži zahtevane informacije, o tem obvesti imetnika v pisni obliki in navede razlog za svojo odločitev.“

III. Dejansko stanje, postopek in vprašanja za predhodno odločanje

9.        Pritožnica je nemško podjetje, ki se ukvarja s skrbniškim upravljanjem in deluje v imenu večinoma nemških semenskih podjetij.(6) Ta podjetja so v Nemčiji imetniki žlahtniteljskih pravic in/ali imetniki izključnih pravic na zavarovanih sortah za kmetijsko uporabo. Pritožnici so zaupala nalogo, da v svojem imenu uveljavlja pravico do nadomestila za pridelavo zavarovanih rastlinskih sort, ki jo imajo imetniki.

10.      Freistaat Thüringen (v nadaljevanju: nasprotna stranka), ki jo zastopa njen Landesverwaltungsamt (upravni urad dežele), je odgovorna za nadzor nad sredstvi EU v okviru upravljanja in spremljanja izdatkov iz Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) v skladu s členom 7 Uredbe (EU) št. 1306/2013(7) in členom 1 Delegirane uredbe (EU) št. 907/2014(8) (v povezavi s Prilogo I.1.A. k tej uredbi).

11.      Po navedbah predložitvenega sodišča nasprotna stranka v zvezi s subvencioniranjem iz sredstev EU in spremljanjem spoštovanja določb o naložbah zbira in hrani podatke v podatkovni zbirki Integriertes Verwaltungs- und Kontrollsystem (integrirani administrativni in kontrolni sistem; v nadaljevanju: InVeKoS). Navedena podatkovna zbirka vsebuje podatke o dejavnih kmetijskih gospodarstvih, ki se nahajajo na področju nasprotne stranke, zlasti informacije, ki jih posredujejo kmetje, ki zaprosijo za subvencije. V tej podatkovni zbirki je zaradi zagotavljanja skladnosti s pravili v zvezi s kolobarjenjem očitno na voljo informacija o tem, katere rastlinske vrste se pridelujejo.

12.      Pritožnica je z dopisom z dne 5. aprila 2016 zahtevala posredovanje določenega nabora podatkov, ki so shranjeni v podatkovni zbirki InVeKoS. Nasprotna stranka je na podlagi člena 9(1) Thüringer Informationsfreiheitsgesetz (zakon o dostopu do informacij javnega značaja dežele Turingije; v nadaljevanju: ThürIFG) zavrnila razkritje teh podatkov.

13.      Pritožnica je 23. decembra 2016 pri Landgericht Erfurt (okrožno sodišče v Erfurtu, Nemčija) vložila obravnavano tožbo z namenom uveljaviti pravico do informacij. Pritožnica je predlagala, naj se nasprotni stranki naloži, naj ji iz podatkovne zbirke posreduje informacije o:

–      imenih in naslovih kmetijskih gospodarstev;

–      kmetijskih površinah gospodarstev v ha in

–      površinah, na katerih se pridelujeta žito in krompir, v ha.

14.      Pritožnica je trdila, da lahko na nasprotno stranko naslovi zahtevo po informacijah na podlagi člena 11(1) Izvedbene uredbe, ki se po njenih navedbah nanaša tudi na rastlinske vrste. Nasprotna stranka kot uradni organ, ki je vpleten v nadzorovanje kmetijske pridelave, naj ne bi imela pravice zadržati zahtevane informacije, s katerimi razpolaga in jih lahko posreduje brez večjih dodatnih obremenitev ali stroškov. Po mnenju pritožnice ne obstaja noben nacionalni predpis, na podlagi katerega bi nasprotna stranka lahko zadržala informacije. Zlasti naj ne bi bilo mogoče uporabiti člena 9(1) ThürIFG. Nasprotno naj bi tehtanje interesov na podlagi člena 9(2) ThürIFG govorilo v prid posredovanju informacij pritožnici.

15.      Nasprotna stranka je predlagala, naj se tožba zavrne, saj da je upravičena zadržati informacije. Nikakor naj namreč ne bi bila uradni organ v smislu člena 11(1) Izvedbene uredbe, ta določba pa naj bi vsekakor določala pravico do informacij le v zvezi s sortami. Dalje, poleg pravice zadržanja informacij na podlagi ThürIFG naj bi bilo mogoče posredovanje informacij zavrniti tudi, ker bi bilo zbiranje zahtevanih informacij povezano z dodatnimi obremenitvami ali stroški.

16.      Landgericht Erfurt (okrožno sodišče v Erfurtu) je s sodbo z dne 17. avgusta 2017 to tožbo zavrnilo. Navedlo je, da je nasprotna stranka upravičena zadržati informacije na podlagi člena 11(2), druga in tretja alinea, v povezavi s členom 12 Izvedbene uredbe.

17.      Pritožnica je vložila pritožbo zoper to odločbo pri Thüringer Oberlandesgericht (višje deželno sodišče Turingije, Nemčija), ki je predložitveno sodišče.

18.      Pritožnica s pritožbo uveljavlja, da lahko na nasprotno stranko naslovi zahtevo po informacijah na podlagi člena 11(1) Izvedbene uredbe in da se pravica zahtevati informacije od uradnih organov ne nanaša samo na sorte. Pritožnica naj bi se imela pravico odločiti, za kakšne namene bo uporabila informacije. Zlasti naj bi informacije nasprotne stranke pritožnici omogočile vpogled v velikosti dejanskih obdelovalnih površin kmetov ter opredelitev, kdo spada v kategorijo malih kmetov. Tako naj ji ne bi bilo treba zahtevati informacij od malih kmetov. Pritožnica se je zavezala, da bo nasprotni stranki povrnila morebitne stroške, ki bi lahko nastali pri iskanju zahtevanih podatkov, kot so na primer stroški programske opreme.

19.      Po navedbah nasprotne stranke je Landgericht Erfurt (okrožno sodišče v Erfurtu) pravilno ugotovilo, da je pravica pritožnice do informacij omejena na podlagi člena 11(2), druga in tretja alinea, Izvedbene uredbe. Podatkovna zbirka InVeKoS naj ne bi vsebovala podatkov o posameznih sortah, razen za konopljo in hmelj, ker kmetom, ki zaprosijo za subvencije, takšnih informacij sploh ni treba posredovati. Nasprotna stranka naj prav tako ne bi razpolagala z lastnimi programerji, ki bi lahko izvedli morebitno ločeno raziskavo zaradi zajetja zahtevanih podatkov. Zunanji najem takšnih storitev programiranja pa naj bi povzročil stroške v višini 6000 EUR.

20.      Ob upoštevanju navedenega dejanskega in pravnega okvira je Thüringer Oberlandesgericht (višje deželno sodišče Turingije) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je na podlagi člena 11(1) [Uredbe št. 1768/95] na uradni organ mogoče nasloviti zahtevo po informacijah, ki se nanaša izključno na informacije o rastlinskih vrstah, ne da bi se s to zahtevo zahtevale hkrati tudi informacije o zavarovani sorti?

2.      Če je na prvo vprašanje treba odgovoriti, da je takšno zahtevo po informacijah mogoče nasloviti:

(a)      Ali gre za uradni organ, ki je vpleten v nadzorovanje kmetijske pridelave, v smislu člena 11(2), prva alinea, Uredbe (ES) št. 1768/95, če se organ ukvarja z nadzorom nad subvencioniranjem kmetov iz sredstev EU in v tej zvezi hrani podatke o kmetih, ki zaprosijo za subvencijo, ki zajemajo tudi vrste rastlin?

(b)      Ali lahko uradni organ zadrži zahtevane informacije, če je posredovanje informacij povezano z obdelavo oziroma podrobnejšo opredelitvijo podatkov, s katerimi razpolaga, s strani tretje osebe, kar predstavlja strošek v višini okoli 6000 EUR? Ali je pri tem pomembno, če je vlagatelj zahteve pripravljen prevzeti nastale stroške?“

21.      Pisna stališča so predložile pritožnica, nasprotna stranka, španska vlada in Evropska komisija. Vse so predložile stališča na obravnavi, ki je potekala 31. januarja 2019.

IV.    Presoja

22.      Zgradba teh sklepnih predlogov je naslednja. Uvodoma bom pojasnil sistematiko in splošno delovanje sistema žlahtniteljskih pravic v Skupnosti, zlasti kar zadeva odstopanje iz člena 14(3) Temeljne uredbe (A). Nato bom obravnaval prvo vprašanje v zvezi z vrsto informacij, ki jih imetniki zavarovanih sort lahko zahtevajo od uradnih organov v skladu s členom 11 Izvedbene uredbe (B). Nazadnje bom obravnaval drugo vprašanje, ki obravnava pojem „uradni organ, ki je vpleten v nadzorovanje kmetijske pridelave“ in vprašanje, ali pristojni uradni organi lahko zadržijo zahtevane informacije, če je posredovanje teh informacij povezano z nadaljnjo obdelavo, zaključil pa bom z vprašanjem morebitnih dodatnih stroškov (C).

A.      Kmetijska izjema iz člena 14(3) Temeljne uredbe

23.      Člen 13 Temeljne uredbe določa pravice imetnika žlahtniteljske pravice v Skupnosti. V skladu s členom 13(2) je odobritev imetnika načeloma potrebna za pridelovanje ali razmnoževanje (povečevanje) sestavin sorte ali pridelanega materiala zavarovane sorte (v nadaljevanju: material).

24.      Člen 14 Temeljne uredbe določa odstopanje od zahteve za pridobitev odobritve imetnika (v nadaljevanju: kmetijska izjema). Na podlagi člena 14(1) smejo kmetje za zaščito kmetijske pridelave za razmnoževanje na polju na svojem posestvu uporabljati svoje pridelke, pridobljene na svojem posestvu s sajenjem materiala sorte, zavarovane z žlahtniteljsko pravico v Skupnosti, ki ni hibridna ali sintetična sorta. Člen 14(2) omejuje obseg izjeme na kmetijske rastline, naštete v tej določbi. Člen 14(3) predvideva izvedbena pravila, da se določijo pogoji za uveljavitev navedene kmetijske izjeme. Določa tudi merila, ki jih morajo izpolnjevati vsa izvedbena pravila.

25.      Komisija je z Izvedbeno uredbo opredelila kmetijsko izjemo, da bi zaščitila zakonite interese tako žlahtnitelja, ki ga zastopa imetnik, kot kmeta. Kadar kmet uporabi kmetijsko izjemo, ima imetnik pravico, da od njega prejme „primerno nadomestilo“. V skladu s členom 5(1) Izvedbene uredbe je višina primernega nadomestila „lahko predmet pogodbe med imetnikom in zadevnim kmetom“. Če med imetnikom in zadevnim kmetom ni bila sklenjena nobena pogodba, je v členu 5(2) Izvedbene uredbe določeno, da „je višina nadomestila primerno nižja od vsote, zahtevane za licenčno pridelavo semenskega materiala najnižje kategorije, ki izpolnjuje pogoje za uradno potrjevanje iste sorte na istem območju“.

26.      Malim kmetom, ki uporabljajo kmetijsko izjemo, imetniku ni treba plačati nobenega nadomestila. Člen 14(3), tretja alinea, Temeljne uredbe opredeljuje male kmete kot kmete, ki ne pridelujejo rastlin na večji površini, kakor je potrebna za pridelavo 92 ton žit, ali ki izpolnjujejo ustrezna primerljiva merila, odvisno od rastlinske vrste.

27.      V tako zasnovanem sistemu je informacija o tem, kdo je izkoristil kmetijsko izjemo, poglavitnega pomena, da imetniki lahko uveljavijo svoje pravice intelektualne lastnine in prejmejo (primerno) nadomestilo, ki jim pripada. Izvedbena uredba zato vsebuje številne določbe, ki imetnikom omogočajo pridobitev informacij od različnih zadevnih udeležencev. Čeprav je Sodišče v zadevah, v katere je bila vpletena tudi pritožnica, že razlagalo določbe o informacijah, ki jih morajo priskrbeti kmetje in predelovalci,(9) se obravnavana zadeva nanaša posebej na vrsto informacij, ki jih morajo nekateri uradni organi posredovati imetnikom.

B.      Prvo vprašanje: obseg pravice imetnika do informacij s strani uradnih organov na podlagi člena 11 Izvedbene uredbe

28.      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje o vrsti informacij, ki jih mora uradni organ na podlagi člena 11 Izvedbene uredbe zagotoviti na zahtevo imetnika: ali je imetnik upravičen do pridobitve informacij o rastlinskih vrstah ali zgolj o svojih sortah?

29.      Po mnenju pritožnice je s členom 14(3), šesta alinea, Temeljne uredbe v povezavi s členom 11(1) Izvedbene uredbe imetnikom podeljena pravica, da od uradnih organov pridobijo informacije o vrstah, pri čemer ni nujno, da se zahteva po informacijah nanaša na dejansko sorto. Imetniki naj bi bili zlasti upravičeni pridobiti informacije, ki opredeljujejo „male kmete“ v smislu člena 14(3), tretja alinea, Temeljne uredbe, ki so povsem izvzeti iz obveznosti plačila nadomestila imetnikom. Če bi imetnik imel informacijo o tem, ali je kmet mali kmet, mu naj te informacije, še manj pa plačila, ne bi bilo treba zahtevati od teh malih kmetov. Vendar pa naj mali kmetje ne bi bili opredeljeni v povezavi z dejansko sorto, ampak v povezavi s površino, ki se uporablja za pridelavo nekaterih rastlinskih vrst. Vsekakor pritožnica trdi, da je obveznost uradnega organa, da zagotovi informacije, širša od obveznosti kmetov, saj v členu 11 ni pojasnjeno, katere „bistvene“ informacije je treba zagotoviti.

30.      Po navedbah Komisije pravica do informacij na podlagi člena 11(1) Izvedbene uredbe ni omejena na sorte. Da bi se ugotovilo, kateri kmetje so mali kmetje, naj bi lahko vključevala tudi vrste. Vendar pa naj bi morala biti predmet zahteve po informacijah sorta. Tako naj imetniki na uradne organe ne bi smeli naslavljati splošnih, širokih zahtev po informacijah, ne da bi posredovali indice o tem, ali so kmetje dejansko dobili material za razmnoževanje zavarovanih sort. Komisija poleg tega navaja, da zahteva po informacijah, naslovljena na uradne organe, ni samostojna pravica javnosti do dostopa do dokumentov ali do ponovne uporabe informacij javnega sektorja (iz Direktive 2003/98/ES(10)). Bila naj bi izključno zasebna pravica, povezana z razmerjem med imetniki in kmeti.

31.      Nasprotna stranka in španska vlada pa trdita, da se morajo zahteve po informacijah, naslovljene na uradne organe, nanašati na dejanske sorte, in ne na vrste. Za pridobitev splošnih informacij o kmetih naj se ne bi bilo mogoče sklicevati na člen 11(1) Izvedbene uredbe v povezavi s členom 14(3) Temeljne uredbe.

1.      Obseg dostopa do informacij uradnih organov na podlagi člena 11 Izvedbene uredbe

32.      Najprej je treba pojasniti razmerje med posameznimi določbami člena 11 Izvedbene uredbe in členom 14(3), tretja alinea, Temeljne uredbe ter nacionalnimi pravili o dostopu do informacij.

33.      Predložitveno sodišče prosi posebej za razlago obsega dostopa do informacij na podlagi člena 11 Izvedbene uredbe. Po navedbah pritožnice je navedena določba veljavna pravna podlaga za pridobitev med drugim informacij, s pomočjo katerih bi lahko opredelila „male kmete“, ki so oproščeni plačila vsakršnega nadomestila in zato ne bi smeli prejemati zahtev po informacijah od imetnikov.

34.      Člen 11 Izvedbene uredbe je posebna določba izvedbenega akta, posvečena kmetijski izjemi iz člena 14(3) Temeljne uredbe. Zato je logično, da mora obstajati korelacija med področjem uporabe člena 14(3) Temeljne uredbe in področjem uporabe člena 11 Izvedbene uredbe. Vrh tega mora Izvedbena uredba spoštovati področje uporabe in omejitve podlage, na kateri je bila sprejeta.

35.      Drži namreč, da so v členu 14(3), tretja alinea, Temeljne uredbe omenjeni mali kmetje kot izjema od izjeme. Vendar pa se sama Izvedbena uredba ne nanaša na navedeno kategorijo, zagotovo pa ne, kar zadeva dostop do informacij uradnih organov. V členu 11 ni sklicevanja na male kmete. Mali kmetje so v Izvedbeni uredbi omenjeni samo v členu 7 v poglavju o nadomestilu. Ta določba natančneje določa – za opredelitev malega kmeta – „površino, na kateri se pridelujejo rastline“ v smislu člena 14(3), tretja alinea, Temeljne uredbe.(11) Ne določa pa obveznosti kmetov, predelovalcev ali uradnih organov, da imetnikom zagotovijo splošne informacije o velikosti takšnih površin.

36.      Vprašanje, ali je v takšnih okoliščinah besedo „vrste“, ki je vsebovana v prvem stavku člena 11(1) Izvedbene uredbe, razumeti tako, da se nanaša na člen 14(3), tretja alinea, Temeljne uredbe, bo obravnavano v naslednjem oddelku. V tej fazi sta potrebni dve sistemski opombi.

37.      Prvič, tudi če so splošne informacije o velikosti obdelanih površin upoštevne za uresničevanje pravice imetnika do nadomestila, temu še vedno ne omogočajo uveljavljanja zahtevkov v zvezi z njegovimi sortami. Sistematika obeh uredb se začne z uporabo sort, status malega kmeta pa nato v zvezi s tem predstavlja neke vrste „obrambo“. In ne obratno. V bistvu je treba najprej, kot predhodno informacijo, ugotoviti, ali so kmetje uporabili oziroma nameravajo uporabiti pridelek, pridobljen s sajenjem materiala dejanskih sort. Izjema za male kmete iz člena 14(3), tretja alinea, Temeljne uredbe ima lahko določeno vlogo šele kasneje kot obrambni argument za tiste kmete, ki znotraj širše skupine kmetov, ki pridelujejo zavarovane sorte s področja uporabe člena 14(1) Temeljne uredbe, izpolnjujejo za to predvidene zahteve.

38.      Drugič, tudi če sistemska povezava med členom 14(3), tretja alinea, Temeljne uredbe in členom 11 Izvedbene uredbe ne bi bila potrebna po pravu Unije, pa je pomembno poudariti, da istočasno tudi člena 11 Izvedbene uredbe nikakor ni mogoče razumeti tako, da izčrpno ureja področje, kar zadeva potencialne zahteve po informacijah, naslovljene na nacionalne organe.

39.      Državam članicam namreč ni onemogočeno odobriti dostop do vrst informacij, ki ne spadajo na področje uporabe člena 11. Molka prava Unije glede dostopa do nekaterih informacij ni mogoče razlagati tako, da pravo Unije „prepoveduje dostop“, temveč ravno nasprotno: preostala nacionalna pravila o dostopu do informacij še naprej veljajo za vse zadeve, ki niso izrecno urejene s pravom Unije, razen če jim to nasprotuje. To, da Izvedbena uredba ne vsebuje posebnih določb glede dostopa do informacij, ki imetniku omogočajo opredelitev malih kmetov, pomeni, da to področje preprosto urejajo nacionalna pravila.

40.      V okoliščinah obravnavane zadeve se zdi, da je bila prvotna zahteva pritožnice vložena (in zavrnjena) na podlagi ThürIFG. Seveda ni naloga Sodišča ugotoviti in presoditi dejansko stanje spora o glavni stvari ali razložiti in uporabiti nacionalno pravo. Vendar pa je treba poudariti, da imetniki zahteve po informacijah, ki niso povezane z dejanskimi sortami, vsekakor lahko vložijo – in te informacije tudi dobijo – na podlagi nacionalnega prava, če slednje to dovoljuje. Če nacionalni (javni) organi imajo informacije, ki jih želijo pridobiti imetniki, in se te nanašajo predvsem na upravne informacije, ki jih zberejo nacionalni organi, se uporabljajo nacionalna pravila o dostopu do informacij.(12)

41.      Ta del želim poudariti, da bo jasno razvidno, da člena 11 Izvedbene uredbe ni mogoče razlagati hkrati ozko in izključujoče: ozko ne, ker bi pomenilo, da ne bi vključeval vrst, izključujoče pa ne zato, ker bi izčrpno urejal področje in s tem dejansko nasprotoval istočasni uporabi nacionalnih pravil o dostopu do informacij.

42.      Iz razlogov, ki jih bom pojasnil v naslednjem oddelku, se moram glede prve sporne točke strinjati z nasprotno stranko: zahteve po informacijah, ki jih je mogoče nasloviti na uradne organe na podlagi člena 11 Izvedbene uredbe, se dejansko nanašajo na sorte imetnika, ki vloži zahtevo. Vendar pa izključitev informacij o vrstah s področja uporabe člena 11 nujno pomeni, da ta „prostor“ še vedno ureja nacionalno pravo in da lahko zainteresirani imetniki zahteve glede vrst vložijo na podlagi nacionalnega prava.

2.      Področje uporabe člena 11 – sorte ali vrste?

43.      Na podlagi dveh jezikovnih argumentov bi bilo mogoče sklepati, da se zahteve po informacijah na splošno nanašajo na vrste.

44.      Prvič, v prvem stavku člena 11(1) Izvedbene uredbe so namreč izrecno navedene „vrste“: „Zahteva po informacijah o dejanski uporabi materiala s sajenjem dejanskih vrst ali sort ali o rezultatih take uporabe, ki jo imetnik naslovi na uradni organ, mora biti v pisni obliki“ (moj poudarek).

45.      Drugič, ob predpostavki, da je bil člen 11 Izvedbene uredbe prav tako namenjen izvajanju člena 14(3), tretja alinea, Temeljne uredbe, zadnjenavedena določba opredeljuje „male kmete“ glede na velikost območja, na katerem se pridelujejo rastlinske vrste iz člena 14(2).

46.      Iz teh razlogov bi bilo mogoče navedbo „vrst“ v členu 11(1) Izvedbene uredbe razlagati tako, da dovoljuje zahteve po informacijah o površini zemljišč, na katerih so se pridelovale navedene vrste, za opredelitev „malih kmetov“.

47.      Vendar pa je razen navedenih jezikovnih argumentov zelo malo pravnih argumentov v podporo razlagi člena 11 Izvedbene uredbe, ki jo zagovarja pritožnica. Iz natančnejše jezikovne, zlasti pa sistematične in namenske razlage navedene določbe jasno izhaja, da bi se morale zahteve po informacijah, ki jih imetniki vložijo pri uradnih organih, nanašati na dejanske rastlinske sorte imetnika, ki vloži zahtevo.

48.      Najprej, in še vedno na jezikovni ravni, drugi in tretji stavek člena 11(1) Izvedbene uredbe določata posebne zahteve, ki jih mora izpolnjevati veljavna zahteva po informacijah. V skladu s temi zahtevami mora imetnik med drugim navesti „sorto ali sorte, glede katerih želi pridobiti informacije“ in „[z]a svoje kmetijsko gospodarstvo [imetništvo] predloži[ti] […] dokaze“ (moj poudarek). Ker so v skladu s členom 5(1) Temeljne uredbe samo sorte botaničnih rodov in vrst – in ne vrste na splošno – lahko upravičeno predmet žlahtniteljskih pravic v Skupnosti, iz člena 11(1) precej jasno izhaja, da morajo biti zahteve po informacijah prilagojene sortam.

49.      To ugotovitev potrjuje tudi besedilo člena 11(2), sedma alinea, Izvedbene uredbe, v skladu s katerim lahko uradni organi zadržijo zahtevane informacije, „če se informacije nanašajo na material, ki ne pripada imetnikovim sortam“ (moj poudarek). Nekoliko nenavadno bi bilo trditi, da člen 11(1) Izvedbene uredbe imetnikom omogoča, da zahtevajo in pridobijo informacije o vrstah, medtem ko nadaljnje določbe istega člena 11 dovoljujejo (neposredno) pridržanje takšnih informacij.

50.      V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi kontekst, v katerega je umeščena, pri čemer se upoštevajo sistematika in cilji, ki jim sledi ureditev, katere del je ta določba.(13) V obravnavani zadevi tudi namenska in sistematična razlaga očitno govori v prid temu, da se zahteve po informacijah nanašajo na dejanske sorte.

51.      Kmetijska izjema ima dvojni namen: zaščititi kmetijsko pridelavo, hkrati pa zagotoviti, da kmet plača (primerno) nadomestilo imetniku. V členu 2 Izvedbene uredbe je poudarjena potreba po vzpostavitvi ustreznega ravnotežja med interesi kmeta in interesi imetnika, če je kmet uporabil pridelek, ki pripada eni ali več sortam imetnika, in ga posadil na polju ali poljih svojega kmetijskega gospodarstva. Iz tega, da uporaba imetnikovih sort s strani kmeta vpliva na imetnikove interese, izhaja, da imetnik za zaščito svojih interesov potrebuje konkretne informacije o sortah, ki spadajo na področje uporabe kmetijske izjeme, to je zavarovanih sortah, ki niso hibridne ali sintetične sorte(14) in pripadajo vrstam kmetijskih rastlin, ki so navedene v členu 14(2) Temeljne uredbe.

52.      Kar zadeva splošno sistematiko v zvezi z informacijami, ki je določena tako v Temeljni uredbi kot Izvedbeni uredbi, je treba člen 11 Izvedbene uredbe preučiti skupaj s členoma 8 in 9 te uredbe, kakor ju je razložilo Sodišče.

53.      Kot izhaja iz člena 14(3), šesta alinea, Temeljne uredbe, niso samo uradni organi tisti, ki morajo na podlagi člena 11 Izvedbene uredbe zagotoviti informacije imetniku. Člen 11 Izvedbene uredbe je le ena od določb iz Poglavja 4. Člena 8 in 9 v tem poglavju o informacijah določata pravila o informacijah, ki jih morata imetniku zagotoviti kmet oziroma predelovalec. Iz obeh določb je jasno razvidno, da se informacije, ki jih morajo zagotoviti kmetje in predelovalci, prav tako nanašajo na sorte, in ne na vrste. Poleg tega imetnik v skladu s členom 8(4) in členom 9(4) Izvedbene uredbe v zahtevi po informacijah navede „sorto ali sorte, v zvezi s katerimi hoče podatke, pa tudi sklicevanje ali sklicevanja na zadevne pravice ali žlahtniteljske pravice Skupnosti“. Če to zahteva kmet ali predelovalec, se „priložijo […] dokazi o posesti [imetništvu]“.

54.      Navedene določbe so že na prvi pogled precej jasne, saj lahko imetnik od kmetov ali predelovalcev načeloma zahteva samo informacije o sortah. Sodišče je z dokaj ozko razlago navedenih določb v sodbah Schulin in Brangewitz šlo celo korak dlje.(15)

55.      Sodišče je v sodbi Schulin ugotovilo, da mora biti imetniku dovoljeno, da od kmeta zahteva informacije, če ima indice, da je kmet izkoristil oziroma bo izkoristil odstopanje iz člena 14(1) Temeljne uredbe(16) in je tako uporabil oziroma bo uporabil za razmnoževanje na polju na svojem posestvu pridelek, pridobljen na svojem posestvu s sajenjem materiala sorte, zavarovane z žlahtniteljsko pravico v Skupnosti, ki ni hibridna ali sintetična in pripada eni od vrst kmetijskih rastlin iz člena 14(2) Temeljne uredbe.(17) Zahteva, da vsi kmetje zgolj zato, ker so kmetje, celo tisti, ki niso nikoli sadili materiala sorte, zavarovane z žlahtniteljsko pravico v Skupnosti, ki pripada eni od rastlinskih vrst iz člena 14(2), imetniku na zahtevo zagotovijo vse ustrezne podatke, bi bila tako v nasprotju s pravom Unije.(18)

56.      Sodišče je v sodbi Brangewitz v zvezi s predelovalci v bistvu odgovorilo enako, čeprav nekoliko bolj odprto, domnevno zato, da bi upoštevalo posebnost predelovalcev v primerjavi s kmeti. Presodilo je, da je treba člen 14(3) Temeljne uredbe v povezavi s členom 9 Izvedbene uredbe razlagati tako, da kadar ima imetnik indic, da je predelovalec opravil ali namerava opraviti storitve predelave na pridelku, ki ga je kmet pridobil s sajenjem materiala sorte imetnika, ki ima privilegij, z namenom sajenja, mora predelovalec zagotoviti ustrezne podatke ne le glede kmetov, glede katerih ima imetnik indice, da je predelovalec opravil ali namerava opraviti takšne storitve, temveč tudi glede vseh drugih kmetov, za katere je opravil ali namerava opraviti storitve predelave pridelka, ki je bil pridelan s sajenjem materiala zadevne sorte, kadar je bila ta sorta predelovalcu prijavljena ali kako drugače znana.(19)

57.      Na podlagi navedenega je precej težko razumeti, zakaj bi morala biti uradnim organom znotraj delovanja istega sistema naložena veliko širša obveznost zagotavljanja informacij, ki bi bila celo druge vrste (glede na tip informacij, ki jih je treba zagotoviti).

58.      To zlasti drži iz pomembnega sistemskega razloga: iz splošne sistematike, ki jo določata Temeljna in Izvedbena uredba, ni razvidno, da bi morali ustrezne podatke imetnikom – da bi ti lahko uveljavljali svojo pravico do nadomestila – zagotavljati predvsem uradni organi.(20)

59.      Prvič, zdi se, da člen 14(3), peta in šesta alinea, Temeljne uredbe določa hierarhično razmerje med naslovniki zahtev imetnikov po informacijah. Ta določba precej kategorično določa, da so za nadzor nad upoštevanjem pravil o kmetijski izjemi odgovorni izključno imetniki in da se ne sme predpisati pomoč uradnih organov. Imetniki morajo informacije pridobiti v prvi vrsti od kmetov in ponudnikov storitev za pripravo materiala, v drugi vrsti pa od uradnih organov.(21)

60.      Sodišče je že poudarilo, da ker je Uredba št. 1768/95 izvedbena uredba, ki določa pogoje za uveljavitev odstopanja iz člena 14(1) Temeljne uredbe, njene določbe ne morejo nalagati širših obveznosti, kot so tiste iz Temeljne uredbe.(22)

61.      Razlaga, ki jo je predlagala pritožnica (in delno tudi Komisija), je težko sprejemljiva zato, ker bi z izredno široko razlago Izvedbene uredbe obrnila logiko in sistem Temeljne uredbe na glavo: uradni organi bi tedaj dejansko postali privzeti naslovnik za vse zahteve po informacijah, tako za tiste o sortah kot za tiste o vrstah. Kot bo obravnavano v naslednjem oddelku teh sklepnih predlogov, ne zanikam, da bi bil takšen pristop lahko smiseln z vidika olajšanja upravnega bremena posameznih kmetov in zmanjšanja splošnega administrativnega dela za vse udeležene. Vendar pa ni mogoče spregledati, da bi takšno prizadevanje težko obravnavali kot preprosto razlago posamezne določbe Izvedbene uredbe.

62.      Drugič, področje uporabe člena 11 Izvedbene uredbe se v primerjavi s področjema uporabe členov 8 in 9 zdi bolj omejeno, saj drugi odstavek člena 11 določa več izjem od obveznosti uradnih organov, da zagotovijo informacije, potencialno področje uporabe nekaterih od teh izjem pa je zelo široko. Zlasti člen 11(2), druga in tretja alinea, precej široko napotuje na nacionalno zakonodajo: uradni organi lahko zahtevane informacije preprosto zadržijo, če nacionalna zakonodaja, ki ureja prosto presojo glede dejavnosti uradnih organov, prepoveduje njihovo posredovanje. Iz tega izhaja, da se obseg obveznosti uradnih organov, da zagotovijo informacije, v primerjavi z obveznostjo kmetov ali predelovalcev zdi ožji. Zato je, znova s sistemskega vidika, obseg obveznosti zagotavljati informacije, ki je naložena uradnim organom, težko razlagati širše kot enako obveznost kmetov in predelovalcev.

63.      Iz tega sledi, da je glede na sedanje stanje zakonodaje Unije člen 11(1) Izvedbene uredbe treba razlagati tako, da morajo biti zahteve po informacijah, naslovljene na uradne organe, oblikovane tako, da se nanašajo na dejanske zavarovane sorte zadevnega imetnika. Vendar pa navedena določba državam članicam ne preprečuje, da dostop do informacij uradnih organov v zvezi z vrstami določijo v okviru nacionalne zakonodaje o dostopu do informacij.

3.      Delovanje in operabilnost sistema

64.      Menim, da so najmočnejši argumenti v prid vključitvi informacij o vrstah v področje uporabe člena 11 Izvedbene uredbe, ki jih je predstavila pritožnica in v določeni meri tudi Komisija, izvenpravne narave. Zadevajo praktično delovanje (oziroma bolj nedelovanje) sistema, vzpostavljenega z Izvedbeno uredbo.

65.      Pritožnica trdi, da bi zagotavljanje informacij, ki bi omogočale opredelitev malih kmetov, s strani uradnih organov pripomoglo k večji učinkovitosti postopka za uresničevanje pravice do nadomestila, ki bi bil tudi manj obremenjujoč in cenejši za vse zadevne akterje. Komisija je s tem, da je predlagala razlago, ki prav tako omogoča vključitev vrst na področje uporabe člena 11, na obravnavi priznala, da je Izvedbena uredba star akt sekundarne zakonodaje, ki je implicitno potreben (razlagalne) posodobitve.

66.      Razprava v pisnih stališčih in na obravnavi je potrdila, da je delovanje kmetijske izjeme v praksi precej zapleteno.

67.      Kadar se navedena izjema uporablja za zaščito kmetijske pridelave (to je interesov kmetov), naj bi bilo v praksi razmeroma težko zagotoviti, da imetniki prejmejo (primerno) nadomestilo, do katerega so upravičeni (interesi imetnikov, ki zastopajo žlahtnitelje). Zdi se, da je informacije, ki so bistvene za ta namen, težko pridobiti zaradi postopkovnega režima, ki je določen v navedenih besedilih, kot so razložena s sodno prakso.(23) Ta ugotovitev je še toliko bolj upravičena ob primerjavi z „običajnim“ položajem, to je, ko zavarovane sorte uporabljajo kmetje, ki ne morejo uveljavljati kmetijske izjeme. V tem primeru imetniki lažje uveljavijo svoje pravice intelektualne lastnine, saj je potrebna njihova odobritev, kar pomeni, da vnaprej dobijo potrebne informacije o uporabi zavarovanih sort.

68.      Opozoriti je treba, da se na podlagi člena 2(2) Izvedbene uredbe „[z]a zakonite interese [imetnika in kmeta] […] šteje, da niso zaščiteni, če je eden ali več interesov stvar navzkrižnih vplivov, ne da bi se upoštevale potrebe po vzpostavitvi ustreznega ravnotežja med vsemi interesi“. Vendar je zaradi skupnega učinka sodb Schulin in Brangewitz v resnici precej težko pridobiti informacije od kmetov (ali predelovalcev). Kot je pojasnjeno zgoraj,(24) je Sodišče ugotovilo, da mora biti imetniku dovoljeno, da od kmeta zahteva informacije, če ima indice, da je kmet izkoristil oziroma bo izkoristil odstopanje iz člena 14(1) Temeljne uredbe.(25) Sodišče je dodalo, da „mora biti imetniku dopuščena možnost, da se organizira za pridobitev imen in naslovov kmetov, ki kupijo material ene od njegovih zavarovanih rastlinskih sort, ne glede na to, kako dolga je distribucijska veriga med imetnikom in kmetom“.(26) In da „poleg tega lahko imetnik s sklicevanjem na drugi pododstavek člena 13(2) Uredbe št. 2100/94 zahteva, da njegovi distributerji beležijo imena in naslove kmetov, ki kupijo material ene od njegovih rastlinskih sort.“(27)

69.      Vendar je pritožnica na obravnavi precej prepričljivo razložila, ne da bi ji kateri koli drug udeleženec nasprotoval, zakaj opiranje na distributerje v resnici ne pride v poštev za uveljavljanje pravic imetnikov. Takšna distribucijska veriga domnevno ne obstaja, če imetniki, ki jih zastopa pritožnica, ne distribuirajo svojih semen, ampak podeljujejo licence za pridelavo in distribuiranje. Semena tako dejansko tržijo druga podjetja, zaradi česar se pojavita dve različni težavi. Prvič, ta podjetja nerada posredujejo imena svojih strank zaradi zaupnosti. Drugič, s tem, da bi podjetja nižje v distribucijski verigi prosili, naj razkrijejo imena svojih strank, bi lahko povzročili tudi težave s področja konkurenčnega prava.

70.      Iz tega izhaja, da ob neobstoju pogodbe med kmetom (ali predelovalcem) in imetnikom, v kateri bi bilo določeno, katere ustrezne podatke mora prvonavedeni zagotoviti zadnjenavedenemu, kot je predvideno v členu 8(1) in členu 9(1) Izvedbene uredbe, imetniku v praksi ni tako lahko pridobiti informacij od kmetov ali predelovalcev.

71.      Pritožnica ob upoštevanju tega praktičnega okvira v bistvu trdi, da je delovanje sedanjega sistema problematično in da bi se s široko razlago dostopa do informacij uradnih organov na podlagi člena 11 zmanjšali skupno administrativno delo in transakcijski stroški za vse vpletene.

72.      Kar zadeva pripravo osnutka zakonodaje, bi bil takšnemu pristopu zelo naklonjen. Načeloma bi moral biti dobrodošel vsak ukrep, ki posameznika razbremenjuje obveznosti zagotavljanja informacij, ki jih javni organ že ima.

73.      Vendar pa je prav v tem težava: predlog pritožnice močno presega vse, kar bi bilo mogoče običajno šteti za razlago pravne določbe. Takšna razlaga bi spremenila sistem in logiko Izvedbene uredbe, hkrati pa bi povzročila, da bi bila v nasprotju z logiko Temeljne uredbe.(28) Tovrstna sodna intervencija bi takoj privedla tudi do logičnih nedoslednosti v celotnem zakonodajnem aktu.(29)

74.      Poleg tega bi se s takšno izolirano „razlagalno“ intervencijo postavila tudi številna druga vprašanja. Ni mogoče prezreti, da bi zaradi prejemanja splošnejših informacij o predvidoma širokem naboru kmetov (vsaj vseh tistih, ki pridelujejo vrste, naštete v členu 14(2) Temeljne uredbe, ali morda celo druge vrste), vključno s tistimi, ki niso nikoli uporabili ali nameravali uporabiti zavarovanih sort na podlagi člena 14(1), imetniki pridobili dostop do informacij, ki močno presegajo obseg informacij, ki je potreben za varstvo njihovih pravic intelektualne lastnine. Potencialno bi se takšne informacije lahko uporabljale za številne druge komercialne namene, ki so precej oddaljeni od zaščite pravic imetnikov do nadomestila s strani sedanjih strank ali celo povsem nepovezani s tem.

75.      Uradni organi tako na podlagi sedanjega stanja prava Unije ne smejo privzeto postati glavni ponudniki informacij v sistemu, ki se opira na kmete in predelovalce ter v katerem so za njegovo spoštovanje odgovorni izključno imetniki, kot jasno izhaja iz člena 14(3), peta in šesta alinea, Temeljne uredbe.

76.      Če imajo težave, ki so opisane v tem oddelku, dejansko resnično osnovo, se mora Komisija, ki je na obravnavi priznala, da so sedanje izvedbene določbe prava Unije nekoliko zastarele, iz vseh teh razlogov znova usesti za delovno mizo in zasnovati nov sistem.(30) Nekoliko nenavadno je poskusiti prevaliti to odgovornost na Sodišče, zlasti v zakonodajnem okviru, kakršen je ta v obravnavani zadevi, v katerem lahko celo dobronamerna sodna intervencija v povezavi s posamezno določbo brez spreminjanja splošne logike sistema povzroči več težav kot rešitev.(31)

C.      Drugo vprašanje

77.      Drugo vprašanje je sestavljeno iz dveh delov. Prvič, predložitveno sodišče sprašuje o opredelitvi „uradnega organa, ki je vpleten v nadzorovanje kmetijske pridelave“ v smislu člena 11(2), prva alinea, Izvedbene uredbe. Drugič, predložitveno sodišče sprašuje, ali takšen uradni organ lahko zadrži zahtevane informacije, če mu zagotavljanje takšnih informacij povzroča stroške, ki pa bi jih bil imetnik pripravljen poravnati.

78.      Čeprav sem na prvo vprašanje odgovoril nikalno, zaradi česar odgovor na drugo vprašanje ni potreben, bom kljub temu obravnaval oba dela drugega vprašanja predložitvenega sodišča, če bi se Sodišče odločilo postopati drugače, kar zadeva vprašanje, kako je treba oblikovati zahteve po informacijah na podlagi člena 11(1) Izvedbene uredbe. Poleg tega, ker pritožnici ali kateremu koli drugemu imetniku pravic intelektualne lastnine nič ne preprečuje, da bi kadar koli vložili nove zahteve na podlagi člena 11 Izvedbene uredbe, menim, da so navedena vprašanja pomembna na splošno in s praktičnega vidika ter zaslužijo odgovor Sodišča.

1.      Drugo vprašanje, točka (a): kdo je lahko opredeljen kot „uradni organ, ki je vpleten v nadzorovanje kmetijske pridelave“?

79.      V skladu s členom 11(2), prva alinea, Izvedbene uredbe lahko uradni organ zadrži informacije, če „ni vpleten v nadzorovanje kmetijske pridelave“. Ali je javni organ, kakršen je ta iz obravnavane zadeve, ki mu je zaupana naloga izvajanja nadzora nad dodeljevanjem subvencij kmetom, uradni organ, „vpleten v nadzorovanje kmetijske pridelave“?

80.      Pritožnica in Komisija sta na splošno enakega mnenja, čeravno iz nekoliko različnih razlogov. Pritožnica trdi, da je organ, ki je pristojen za subvencije Unije, dodeljene kmetom, uradni organ, ki je vpleten v nadziranje kmetijske pridelave, saj preučevanje zakonitosti subvencij zahteva nadzorovanje kmetijske pridelave. Komisija trdi, da je široka razlaga tega pojma upravičena zaradi učinkovitosti pravice do informacij. Zajemati naj bi moral vse uradne organe, ki imajo informacije o kmetijski pridelavi, vključno z organi, pristojnimi za izplačilo subvencij.

81.      Nasprotna stranka in španska vlada menita nasprotno. Javni organ, pristojen za subvencije Unije, naj ne bi bil vpleten v nadzorovanje rastlinske pridelave. Navedeni organ naj bi moral za upravljanje subvencij Unije pridobiti nekatere podatke, povezane s sortami, od kmetov, ki zaprosijo za takšne subvencije, da bi ugotovil, ali so te sorte vpisane v skupni katalog sort poljščin Unije. Vendar pa naj javnemu organu ne bi bilo treba preveriti, ali so te sorte zavarovane sorte in kdo so njihovi imetniki. Te informacije naj bi bile brezpredmetne za opravljanje nalog tega organa.

82.      Javni organi, ki izvajajo nadzor nad subvencijami Unije, strogo gledano resda niso vpleteni v kmetijsko pridelavo. Vendar pa ne dvomim, da so takšni organi v skladu z razumno razlago izraza očitno vpleteni v nadzorovanje kmetijske pridelave.

83.      Prvič, tudi če javni organi, ki izvajajo nadzor nad subvencijami Unije, niso vključeni v kmetijsko pridelavo, pa to pridelavo nadzirajo, saj se subvencije podeljujejo glede na obseg in količino pridelovalnih dejavnosti kmetov.(32) Takšni organi so torej zagotovo vpleteni v nadzorovanje kmetijske pridelave, čeprav je ne „kontrolirajo“ v smislu centraliziranega planskega gospodarstva, tako da bi na primer odločali, ali in na kateri stopnji bi jo bilo treba omejiti.

84.      To, ali imajo takšni javni organi pri svojih splošnih dejavnostih nadzora na voljo točno tisto vrsto informacij, ki jo zahteva pritožnica, je seveda pomembno. Vendar pa je to drugo vprašanje. Javni organ je na splošno lahko vključen v nadzorovanje kmetijske pridelave, tudi če to nadzorovanje ne vključuje zelo specifične vrste informacij. Na obravnavi je bilo navedeno, da nasprotna stranka ima nekatere zadevne podatke v zvezi s sortami.

85.      Drugič, člen 11(2) Izvedbene uredbe že vsebuje več – precej široko oblikovanih – izjem(33) od obveznosti zagotavljanja informacij, ki uradnim organom dovoljujejo, da zadržijo zahtevane informacije. Vendar pa je navedene izjeme treba razlagati ozko, da se zagotovi preostala učinkovitost pravila. Pretirano ozka razlaga pojma „uradni organ, ki je vpleten v nadzorovanje kmetijske pridelave“, kot je omejitev na samo tiste organe, ki so bili ustanovljeni zgolj za izvajanje člena 11 Izvedbene uredbe, bi praktično onemogočila, da bi bil kateri koli organ opredeljen kot „uradni organ, ki je vpleten v nadzorovanje kmetijske pridelave“.(34) Zato je treba pojem razlagati na razumen način, ki zagotavlja učinkovitost pravice imetnika, da pridobi (nekatere) informacije od uradnih organov.(35)

86.      Iz tega izhaja, da je javni organ, pristojen za izvajanje nadzora nad dodeljevanjem subvencij Unije, uradni organ, ki je vpleten v nadzorovanje kmetijske pridelave. Zato se takšen organ ne more sklicevati na izjemo od obveznosti zagotavljanja informacij iz člena 11(2), prva alinea, Izvedbene uredbe.

2.      Drugo vprašanje, točka (b): dodatni stroški

87.      Sodišče je z drugim vprašanjem, točka (b), pozvano, naj določi pogoje, pod katerimi lahko uradni organ zadrži zahtevane informacije, če mu obdelava teh informacij povzroči dodatne stroške. Postavljeno je tudi vprašanje, ali to, da je imetnik kot avtor zahteve po informacijah pripravljen nositi navedene stroške, vpliva na ta odgovor?

88.      Po navedbah pritožnice in Komisije je treba pridobivanje informacij razlikovati od njihove obdelave: uradni organ lahko informacije zadrži samo, če je njihovo pridobivanje, in ne njihova obdelava, povezano z dodatnimi stroški. V obravnavani zadevi ni sporno, da je uradni organ informacije prejel brez dodatnih stroškov. Pritožnica in Komisija vsekakor trdita, da uradni organ ne more zavrniti posredovanja informacij, če je oseba, ki zahteva informacije, pripravljena poravnati navedene stroške.

89.      Nasprotna stranka in španska vlada trdita, da bi dodatno delo, ki bi ga iskanje pomenilo za uradni organ, vplivalo na njegovo organizacijo in upravljanje ter bi celo lahko oviralo normalno izpolnjevanje njegovih nalog. Čeprav so informacije, ki jih zahteva imetnik, na voljo v podatkovni zbirki nasprotne stranke, naj bi bilo treba vzpostaviti posebno funkcijo iskanja, da bi te informacije pridobili iz podatkovne zbirke. Nasprotna stranka trdi, da nima svojih programerjev, ki bi lahko izvedli potrebno iskanje z namenom zajetja zahtevanih podatkov. V ta namen naj bi morala uporabiti storitve zunanjega izvajalca. Ocenjeni stroški naj bi znašali približno 6000 EUR.

90.      Menim, da mora v končni fazi predložitveno sodišče odgovoriti na to dokaj dejansko vprašanje in ugotoviti, ali je v okoliščinah obravnavane zadeve zahtevana obdelava podatkov, ki so že na voljo, povezana s tako veliko količino dodatnega dela, da ni mogoče pričakovati, da bi ga uradni organ izvedel. V nadaljevanju bom vseeno podal nekaj splošnih napotkov.(36)

91.      Prvič, člen 11(2), peta in šesta alinea, Izvedbene uredbe določa, da uradni organ lahko zadrži zahtevane informacije, „če informacije niso dosegljive pri običajnem izvajanju nalog uradnega organa“ ali „če so informacije dosegljive samo z dodatno obremenitvijo ali stroški“.

92.      Nasprotna stranka je na obravnavi priznala, da je bila zahtevana informacija na voljo v podatkovni zbirki, vendar je ni mogla pridobiti brez pomoči drugega izvajalca storitev. Ali takšen položaj spada na področje uporabe katere od zgoraj navedenih izjem?

93.      Čeprav priznavam pomen razlikovanja med pridobivanjem in obdelavo informacij v povezavi s papirnimi dokumenti, na katero sta pravilno opozorili nasprotna stranka in Komisija, pa nisem povsem prepričan, da je to razlikovanje v veliko analitično pomoč pri elektronskih datotekah. Vsaka večja elektronska datoteka ali nabor podatkov lahko vsebuje (potencialno neomejen) obseg informacij. V praksi resnično težavo in breme predstavlja to, da je treba informacije pridobiti iz tega vira na strukturiran in učinkovit način.(37)

94.      Zagotovo vsaka zahteva po informacijah zahteva nekaj dela s strani osebe, ki ima (ali naj bi imela) informacije. Vendar pa po navedbah Sodišča v okviru njegove sodne prakse o dostopu do dokumentov institucij Unije delovna obremenitev, povezana z obdelavo zahtev za dostop do dokumentov, v interesu dobrega upravljanja ne bi smela biti nesorazmerna.(38)

95.      Tako bi bilo z vidika pridobivanja informacij iz elektronskih zbirk podatkov in naborov podatkov morda bolj koristno, da bi namesto osredotočanja na razliko med pridobitvijo in obdelavo dokumenta upoštevali skupno količino potrebnega dodatnega dela. Zahteve po informacijah ni mogoče zavrniti zgolj zato, ker pomeni dodatno delo. Namesto tega je treba ugotoviti, koliko dodatnega dela je potrebnega in kdaj to dodatno delo postane nesorazmerno.

96.      Kot sta navedli pritožnica in Komisija, so v obravnavani zadevi informacije že na voljo v podatkovni zbirki. Poleg tega, ker za zbiranje informacij o uporabi zavarovanih sort, niti v kak drug namen, ni posebej zadolžen noben uradni organ, bi pravici do informacij, če bi jo odrekli zaradi stroškov, ki so povezani z obdelavo teh informacij, odvzeli njeno bistvo.

97.      Ta dva preudarka vsekakor imata določeno težo, zlasti v posebnem kontekstu elektronskih zbirk podatkov. Iz elektronske zbirke podatkov je mogoče, odvisno od njene strukture in interne organizacije, pridobiti precej informacij, pogosto z le malo truda. Podobno kot pri kalejdoskopu lahko majhen obrat (ukaz ali klik) popolnoma spremeni sliko.(39) V tem smislu je raznovrstne vrste informacij mogoče pridobiti laže in do njih dostopati s sorazmerno malo truda, pri čemer se seveda ne sme dovoliti, da bi se organ zaradi posameznih zahtev spremenil v zasebno preiskovalno agencijo.

98.      Pri odločanju o tem, ali mora organ dovoliti dostop do zahtevanih podatkov, kljub temu, da jih je treba nekoliko obdelati, je torej treba uporabiti pravilo razuma in sorazmernosti. Glede na navedeno mora predložitveno sodišče presoditi, ali pridobivanje zahtevanih informacij v okoliščinah obravnavane zadeve zahteva veliko dodatnega dela, ki ga organ ne more opraviti v razumnem času.

99.      Nazadnje, kar zadeva predlog pritožnice, da krije dodatne stroške, povezane s pridobivanjem zahtevanih informacij iz podatkovne zbirke, je treba najprej poudariti, da je to vprašanje ločeno od vprašanja, ali bi bilo treba dovoliti dostop do informacij. Stroški in dostop sta dva ločena vidika. Odločitev glede odobritve ali zavrnitve dostopa do informacij ni pogojena s tem, da oseba izrazi pripravljenost nositi stroške, ki nastanejo organu.

100. To ne izhaja le iz logike pravil o dostopu do dokumentov, kjer je dostop korak, ločen od stroškov, ampak tudi iz zahteve po enakosti: zmožnost (oziroma nezmožnost) kriti stroške ne bi smela nikoli odločati o dostopu. Sicer bi bil dostop do dokumentov mogoč le za tiste, ki lahko plačajo.

101. Ko se uradni organ odloči odobriti dostop ob upoštevanju razumne količine potrebnega dodatnega dela, mora torej v naslednjem neodvisnem koraku opredeliti, ali mora morebitne nastale stroške nositi oseba, ki zahteva informacije. V zvezi s tem je mogoče znova potegniti vzporednice z dostopom do dokumentov institucij Unije ali s ponovno uporabo informacij javnega sektorja. Natančneje, Uredba (ES) št. 1049/2001 določa, da se strošek izdelave in pošiljanja kopij lahko zaračuna prosilcu, vendar pa ta strošek ne sme presegati realne cene izdelave in pošiljanja kopij.(40) Po isti logiki Direktiva 2003/98 določa, da kadar se ponovna uporaba dokumentov zaračuna, so nadomestila omejena na mejne stroške, ki nastanejo zaradi reprodukcije, zagotavljanja in razširjanja dokumentov.(41)

102. Z uporabo teh pravil po analogiji bi bilo v obravnavanih okoliščinah razumno, če bi upravni organ, na katerega je bila naslovljena zahteva po informacijah, od imetnikov zahteval plačilo stroškov, nastalih pri zagotavljanju teh informacij, v mejah dejanskih dodatnih stroškov, ki jih je imel z obdelavo informacij.

103. Člen 11(2) Izvedbene uredbe je torej treba razlagati tako, da uradnemu organu dovoljuje, da zadrži zahtevane informacije, če je obdelava že razpoložljivih podatkov lahko povezana z nesorazmerno količino dela, ki ga ta organ ne more opraviti v razumnem času.

V.      Predlog

104. Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Thüringer Oberlandesgericht (višje deželno sodišče Turingije, Nemčija), odgovori:

–        Člen 11(1) Uredbe Komisije (ES) št. 1768/95 z dne 24. julija 1995 o izvajanju pravil o kmetijski izjemi, predvideni v členu 14(3) Uredbe Sveta (ES) št. 2100/94 o žlahtniteljskih pravicah v Skupnosti je treba razlagati tako, da zahteva, da se zahteve po informacijah, naslovljene na uradne organe, nanašajo na dejanske zavarovane sorte. Vendar pa navedena določba državam članicam ne preprečuje, da dostop do informacij uradnih organov v zvezi z vrstami določijo v okviru nacionalne zakonodaje.

–        Javni organ, pristojen za izvajanje nadzora nad dodeljevanjem subvencij Unije, je uradni organ, ki je vpleten v nadzorovanje kmetijske pridelave. Zato takšen organ ne more uveljavljati izjeme glede obveznosti zagotavljanja informacij, določene v členu 11(2), prva alinea, Uredbe št. 1768/95.

–        Člen 11(2) Uredbe št. 1768/95 je treba razlagati tako, da uradnemu organu dovoljuje, da zadrži zahtevane informacije, če je obdelava že razpoložljivih podatkov lahko povezana z nesorazmerno količino dela, ki ga ta organ ne more opraviti v razumnem času.


1      Jezik izvirnika: angleščina.


2      Sodba z dne 10. aprila 2003 (C‑305/00, EU:C:2003:218).


3      Sodba z dne 14. oktobra 2004 (C‑336/02, EU:C:2004:622).


4      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 16, str. 390.


5      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 18, str. 63.


6      Iz nacionalnega spisa, predloženega Sodišču, je razvidno, da pritožnica zastopa več kot petdeset žlahtniteljev, ki so večinoma podjetja s sedežem v Nemčiji, nekatera pa imajo sedež tudi na Danskem, v Franciji, na Nizozemskem in na Poljskem.


7      Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (EC) No 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008 (UL 2013, L 347, str. 549).


8      Delegirana uredba Komisije z dne 11. marca 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s plačilnimi agencijami in ostalimi organi, finančnim upravljanjem, potrditvijo obračunov, varščinami in uporabo eura (UL 2014, L 255, str. 18).


9      Sodbe z dne 10. aprila 2003, Schulin (C‑305/00, EU:C:2003:218); z dne 11. marca 2004, Saatgut-Treuhandverwaltungsgesellschaft (C‑182/01, EU:C:2004:135); z dne 14. oktobra 2004, Brangewitz (C‑336/02, EU:C:2004:622), in z dne 15. novembra 2012, Raiffeisen-Waren-Zentrale Rhein-Main (C‑56/11, EU:C:2012:713).


10      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. novembra 2003 o ponovni uporabi informacij javnega sektorja (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 32, str. 701).


11      Glej tudi šesto uvodno izjavo Izvedbene uredbe, ki določa, da bo Komisija nadzirala učinek opredelitve „malih kmetov“ v zvezi z vlogo nadomestil.


12      Glej na primer moje sklepne predloge v zadevi Buccioni (C‑594/16, EU:C:2018:425, točka 32).


13      Glej na primer sodbi z dne 12. oktobra 2017, Kamin und Grill Shop (C‑289/16, EU:C:2017:758, točka 22), ter z dne 19. oktobra 2017, Vion Livestock (C‑383/16, EU:C:2017:783, točka 35 in navedena sodna praksa).


14      Ta omejitev izhaja iz člena 14(1) Temeljne uredbe.


15      Sodbi z dne 10. aprila 2003, Schulin (C‑305/00, EU:C:2003:218), in z dne 14. oktobra 2004, Brangewitz (C‑336/02, EU:C:2004:622).


16      Sodba z dne 10. aprila 2003 (C‑305/00, EU:C:2003:218, točka 63).


17      Prav tam. Točka 72.


18      Prav tam. Točka 57.


19      Sodba z dne 14. oktobra 2004 (C‑336/02, EU:C:2004:622, točki 65 in 66).


20      Pa ne le tam, enaka logika se ponovi in je poudarjena v členu 16(1) Izvedbene uredbe.


21      Iz navedenih določb izhaja tudi, da ustrezne podatke sicer na splošno priskrbijo kmetje in ponudniki storitev za pripravo materiala, vendar jih lahko priskrbijo tudi nekateri uradni organi, pri čemer mora biti izpolnjenih več pogojev.


22      Ta ugotovitev je bila podana v sodbi z dne 10. aprila 2003, Schulin (C‑305/00, EU:C:2003:218, točka 60), glede kmetov, in v sodbi z dne 14. oktobra 2004, Brangewitz (C‑336/02, EU:C:2004:622, točka 48), glede predelovalcev.


23      Opozoriti je treba, da je Sodišče v sodbi Schulin izrecno poudarilo „težave, ki jih ima imetnik pri uveljavljanju svoje pravice do informacij zaradi dejstva, da […] preučitev rastline ne omogoča ugotovitve, ali je bila pridobljena z uporabo pridelka ali z nakupom semena“. Sodba z dne 10. aprila 2003 (C‑305/00, EU:C:2003:218, točka 63).


24      Glej točki 55 in 56 teh sklepnih predlogov.


25      Sodba z dne 10. aprila 2003, Schulin (C‑305/00, EU:C:2003:218, točka 63).


26      Prav tam. Točka 66.


27      Prav tam. Točka 68. Člen 13(2)(c) in (d) Temeljne uredbe zlasti določa, da je odobritev imetnika potrebna za ponujanje v prodajo, prodajanje ali druge oblike trženja.


28      Točka 61 zgoraj.


29      V samem členu 11 Izvedbene uredbe, pa tudi v drugih določbah te uredbe – glej točke od 51 do 62 zgoraj.


30      Na splošno glej v zvezi z dolžnostjo zakonodajalca Unije, da sledi razvijajočemu se družbenemu in gospodarskemu okviru (ali se sooči s posledicami izpodbijanja svoje zakonodaje glede njene veljavnosti) moje sklepne predloge v zadevah Confédération paysanne in drugi (C‑528/16, EU:C:2018:20, točka 139) ter Lietuvos Respublikos Seimas (C‑2/18, EU:C:2019:180, točka 99).


31      Podobno glej moje sklepne predloge v zadevi Schrems (C‑498/16, EU:C:2017:863, točka 123).


32      Plačilne agencije, ki so odgovorne za upravljanje in nadzor kmetijskih skladov, morajo imeti sistem notranje kontrole, ki v zadostni meri zagotavlja, da se izplačila izvršujejo zakonito in redno. Ta integrirani sistem mora vsebovati računalniško zbirko podatkov, identifikacijski sistem za kmetijske parcele, vloge za pomoč in integrirani kontrolni sistem. V zvezi z zadnjenavedenim so potrebni pregledi vlog za pomoč, da se preveri, ali so izpolnjeni pogoji za upravičenost do pomoči. Glej zlasti člene 59, 67, 68 in 74 Uredbe št. 1306/2013.


33      Glej točki 8 in 62 zgoraj.


34      Tudi zato, ker je bilo iz razprave na obravnavi razvidno, da ni bila vzpostavljena posebna mreža imenovanih nacionalnih organov, saj je tako v Temeljni uredbi kot v Izvedbeni uredbi za privzeti in osnovni nadzor zadolžen imetnik.


35      Moč pravila, v skladu s katerim morajo uradni organi zagotavljati zakonito zahtevane informacije, je poudarjena tudi s členom 11(4) Izvedbene uredbe, ki določa, da je treba razloge za zavrnitev dostopa do zahtevanih informacij navesti v pisni obliki.


36      Seveda s pridržkom, da bi bilo to, kar je navedeno v nadaljevanju, upoštevno samo, če prvotna zahteva dejansko spada na področje uporabe člena 11 Izvedbene uredbe. V skladu z navedbami v točkah od 38 do 42 teh sklepnih predlogov bi se v primeru, da bi se zahteva, naslovljena na nacionalni pravni organ, nanašala na vrste, uporabljalo nacionalno pravo in njegova načela glede dostopa in dodatnih stroškov.


37      Glej zlasti sodbo z dne 11. januarja 2017, Typke/Komisija (C‑491/15 P, EU:C:2017:5, točka 34). Povedano drugače, pri takšnih elektronskih zbirkah podatkov ali podatkovnih naborih večino vsega pravega bremena verjetno predstavlja obdelava. Informacije so namreč na voljo, vendar so brez prave strukture in oblikovanja dejansko neuporabne.


38      Glej na primer sodbo z dne 2. oktobra 2014, Strack/Komisija (C‑127/13 P, EU:C:2014:2250, točke od 27 do 28). Glej tudi moje sklepne predloge v zadevi Typke/Komisija (C‑491/15 P, EU:C:2016:711, točka 41).


39      Glej moje sklepne predloge v zadevi Typke/Komisija (C‑491/15 P, EU:C:2016:711, točki 45 in 46).


40      Glej člen 10(1) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331).


41      Glej člen 6 Direktive 2003/98.