Language of document : ECLI:EU:C:2019:682

Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

JULIANE KOKOTT,

predstavljeni 5. septembra 2019(1)

Zadeva C642/18

Evropska komisija

proti

Kraljevini Španiji

„Postopek zaradi neizpolnitve obveznosti – Okolje – Direktiva 2008/98/ES – Odpadki – Načrti ravnanja z odpadki – Ocena in revizija – Rok – Obveščanje Komisije – Avtonomni skupnosti Balearski otoki in Kanarski otoki“






I.      Uvod

1.        V direktivi o odpadkih(2) so določeni oblikovanje načrtov ravnanja z odpadki ter redno ocenjevanje in revizija teh načrtov. V obravnavanem primeru je treba pojasniti, ali je Španija to revizijo v dveh regijah izvedla pravočasno. Pri tem je pomembno zlasti, ali je treba revizijo zaključiti v določenem roku. Zadevna določba je bila v direktivo o odpadkih vključena na novo in na tem mestu žal ni posebno jasno oblikovana.

II.    Pravni okvir

2.        S členom 28 direktive o odpadkih je državam članicam naloženo, naj oblikujejo načrte ravnanja z odpadki, in vsebuje zahteve o njihovi vsebini:

„1.      Države članice zagotovijo, da njihovi pristojni organi oblikujejo enega ali več načrtov ravnanja z odpadki v skladu s členi 1, 4, 13 in 16.

[…]

2.      Načrti ravnanja z odpadki vsebujejo analizo trenutnega stanja na področju ravnanja z odpadki v zadevni geografski entiteti, kakor tudi ukrepe, ki naj se sprejmejo za izboljšanje za okolje varne priprave za ponovno uporabo, recikliranja, predelave in odstranjevanja odpadkov, ter oceno, kako bo načrt v pomoč pri izvajanju ciljev in določb te direktive.

.3.      […]“

3.        V členu 30(1) direktive o odpadkih sta določeni ocena in revizija načrtov:

„Države članice zagotovijo, da se načrti ravnanja z odpadki in programi preprečevanja odpadkov ocenijo vsaj vsakih šest let, in po potrebi revidirajo in, kjer je to ustrezno, v skladu s členoma 9 in 11.“

4.        Člena 9 in 11 direktive o odpadkih vsebujeta določene cilje za preprečevanje odpadkov ter za ponovno uporabo in recikliranje.

5.        V skladu s členom 33 direktive o odpadkih je treba Komisijo obvestiti:

„Države članice obvestijo Komisijo o načrtih ravnanja z odpadki in programih preprečevanja odpadkov iz členov 28 in 29, potem ko so sprejeti, in o vseh bistvenih revizijah načrtov in programov.“

6.        Člen 40(1) direktive o odpadkih vsebuje rok za prenos:

„Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 12. decembra 2010.

[…]“

III. Predhodni postopek in predlog tožeče stranke

7.        Komisija je 18. novembra 2016 pozvala Španijo, naj predloži svoje pripombe glede očitka, da načrti ravnanja z odpadki v določenih španskih regijah niso bili pravočasno revidirani. Po odgovoru Španije je Komisija 14. julija 2017 tej državi članici poslala obrazloženo mnenje, v katerem je za zadnji rok za odpravo neizpolnjevanja direktive o odpadkih, ki ga je zaznala, določila 14. september 2017. Komisija je 12. oktobra 2018 vložila to tožbo.

8.        Komisija je dele prvotne tožbe umaknila in sedaj predlaga,

–        naj se v skladu s členom 258(1) PDEU ugotovi,

–        da Kraljevina Španija s tem, da za avtonomni skupnosti Balearski otoki in Kanarski otoki v direktivi o odpadkih določenih načrtov ravnanja z odpadki ni revidirala, ni izpolnila obveznosti iz člena 30(1) te direktive,

–        da Kraljevina Španija s tem, da Komisije ni uradno obvestila o reviziji načrtov ravnanja z odpadki za avtonomni skupnosti Balearski otoki in Kanarski otoki, ni izpolnila obveznosti iz člena 33(1) direktive o odpadkih;

–        naj se Kraljevini Španiji naloži plačilo stroškov.

9.        Kraljevina Španija v dupliki predlaga,

–        naj se tožba zavrže kot nedopustna ali, podredno, zavrne kot neutemeljena in

–        naj se Evropski komisiji naloži plačilo stroškov.

10.      Stranki v postopku sta svoja stališča podali pisno.

IV.    Pravna ocena

11.      Menim, da je tožba nedopustna, saj je Komisija, kot bom predstavila takoj, Španijo prekmalu pozvala, naj se opredeli glede očitka, da je načrte ravnanja z odpadki revidirala prepozno. Zato bom nato samo podredno podala svoje stališče, ali bi bila tožba utemeljena, če bi jo Sodišče vendarle dopustilo.

A.      Dopustnost

12.      Španija v dupliki sicer predlaga, naj se tožba zavrže kot nedopustna, vendar tega predloga z ničimer ne utemelji.

13.      Poleg tega je v skladu s členom 127 Poslovnika ta predlog zapoznel. V skladu s tem členom navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se razkrile med postopkom. Takšne okoliščine pa niso razvidne.

14.      Vendar pa lahko Sodišče dvome o dopustnosti tožbe preuči po uradni dolžnosti.(3) V obravnavani zadevi se takšni dvomi porajajo zaradi datuma posredovanja dopisa z dne 18. novembra 2016, s katerim je Komisija Španijo v skladu s členom 258 PDEU pozvala, naj predloži svoje pripombe o spornih očitkih v zvezi z revizijo načrtov ravnanja z odpadki.

15.      Kot je Sodišče že presodilo, izdaja pisnega opomina predpostavlja, da Komisija zatrjuje predhodno neizpolnitev obveznosti zadevne države članice.(4) Možnost, da zadevna država članica predloži svoje pripombe, pomeni – tudi če je država članica ne želi izkoristiti – bistveno garancijo, ki jo zahteva Pogodba ES. Spoštovanje te možnosti je bistveni formalni pogoj za zakonitost postopka ugotovitve neizpolnitve obveznosti države članice. Predmet pisnega opomina zato zlasti ne more biti neizvršitev prenosa direktive, katere rok za izvedbo še ni potekel.(5) Enako velja, kadar Komisija zatrjuje neizpolnjevanje drugačne obveznosti, ki bi morala biti izpolnjena v določenem roku.(6) Če Komisija pisni opomin državi članici pošlje pred potekom tega roka, ta nima učinka. Taka tožba na podlagi člena 258 PDEU, ki temelji na prezgodnjem opominu, bi bila zaradi pomanjkljivega predhodnega postopka nedopustna.(7)

16.      Člen 28(1) Direktive o odpadkih od držav članic zahteva, da oblikujejo načrte ravnanja z odpadki. V skladu s členom 40 sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 12. decembra 2010. In v skladu s členom 30(1) direktive o odpadkih države članice zagotovijo, da se načrti ravnanja z odpadki in programi preprečevanja odpadkov ocenijo vsaj vsakih šest let in po potrebi revidirajo.

17.      Zato je bilo treba načrte ravnanja z odpadki prvič oblikovati do 12. decembra 2010. Rok iz člena 30(1) direktive o odpadkih, za katerega Komisija trdi, da je bil zamujen, je torej potekel (ne prej kot(8)) šest let pozneje, 12. decembra 2016.

18.      Komisija je Španijo že nekaj tednov pred tem, 18. novembra 2016, pozvala, naj predloži pripombe v zvezi z očitkom, da načrtov ravnanja z odpadki v določenih španskih regijah ni pravočasno revidirala.

19.      Rok za predložitev pripomb, ki ga je postavila Komisija, se je sicer iztekel šele po 12. decembru 2016, in sicer 18. januarja 2017.(9) Vendar pa je pogoj za začetek predhodnega postopka iz člena 258 PDEU ta, da je država članica neko obveznost iz Pogodb že prekršila. Zato je Komisija k predložitvi pripomb ne more pozvati tako rekoč na zalogo v pričakovanju prihodnjega neizpolnjevanja. Poleg tega ni mogoče izključiti, da tak poziv na zalogo negativno vpliva na pravico države članice do obrambe in povzroča nejasnosti glede izpolnjevanja pogojev za začetek postopka.

20.      Tožba zato ne more temeljiti na pisnem opominu z dne 18. novembra 2016. Prav tako ni videti, da bi Komisija Španijo po poteku roka iz člena 30(1) direktive o odpadkih znova pozvala k predložitvi pripomb.

21.      Zato tožba ni dopustna.

22.      Vendar pa ni mogoče izključiti, da se Sodišče z mojim mnenjem o dopustnosti tožbe ne bo strinjalo ali ga vsaj ne bo sprejelo, morda zato, ker stranki nista podali mnenj o prezgodnjem pozivu k predložitvi pripomb.

23.      Zato bom v nadaljevanju podredno preučila utemeljenost te tožbe.

B.      Podredno: Utemeljenost tožbe

24.      Komisija meni, da Španija ni izpolnila obveznosti iz člena 30(1) in člena 33(1) direktive o odpadkih, ker načrtov ravnanja z odpadki avtonomnih skupnosti Balearski otoki in Kanarski otoki ni revidirala ter o teh revizijah ni obvestila Komisije v skladu z zahtevami te direktive, to je v roku šestih let po izteku roka za prenos.

1.      Revizija načrtov ravnanja z odpadki

25.      V skladu s členom 30(1) direktive o odpadkih države članice zagotovijo, da se načrti ravnanja z odpadki ocenijo vsaj vsakih šest let in po potrebi revidirajo.

26.      Komisija in Španija se strinjata, da sta avtonomni skupnosti Balearski otoki in Kanarski otoki svoja načrta ravnanja z odpadki dejansko revidirali, vendar pa se ta postopka do konca pisnega postopka še nista končala.

a)      Potreba po reviziji

27.      Španija priznava, da je treba načrte ravnanja z odpadki oceniti vsakih šest let. Vendar pa meni, da je treba te načrte revidirati le, če obstoječi načrti zahtev ne izpolnjujejo več. Vendar pa naj v tem primeru ne bi bilo tako in Komisija naj ne bi dokazala, da je sprememba potrebna.

28.      Komisija na trditve Španije pravilno odgovarja, da morajo načrti ravnanja z odpadki v skladu s členom 28(2) direktive o odpadkih vsebovati analizo stanja na področju ravnanja z odpadki. Z izjemo francoske jezikovne različice vse jezikovne različice direktive izrecno določajo, da mora iti za aktualno oceno. In iz obveznosti, da se načrti ocenijo vsaj vsakih šest let, je razvidno, da se šest let stare analize ne morejo brez nadaljnjega priznati za aktualne. Tudi če bi ocena pokazala, da se razmere niso spremenile, bi bila za to potrebna izrecna ugotovitev. Vsaj ta ugotovitev bi morala biti z načrti ravnanja z odpadki povezana tako, da je nadaljnja aktualnost analize pri branju načrta jasna. Ali se to stori z izrecno spremembo načrta ali v drugačni obliki, na primer tako, da se načrtu priloži poročilo o oceni, se lahko odločijo države članice. To ravno tako vključuje v vsakem primeru potrebno minimalno revizijo načrta.

29.      V tem primeru je Španija poleg tega Komisijo že v predhodnem postopku obvestila, da revizija načrtov ravnanja z odpadki Balearskih otokov ravno poteka(10) in da bodo Kanarski otoki oblikovali načrt ravnanja z odpadki.(11) Pri tej trditvi je Španija med postopkom vztrajala.

30.      Ker ni mogoče domnevati, da bi ti regiji svoja načrta spremenili, čeprav to ne bi bilo potrebno, je Španija vsaj posredno priznala, da je načrta ravnanja z odpadki teh regij treba revidirati.

b)      Rok za revizijo

31.      V dupliki pa Španija svojo pravno trditev dopolnjuje s preudarkom, da je načrte sicer treba oceniti po šestih letih, vendar pa za zaključek tega ocenjevanja in morebitnih sprememb rok ne obstaja.

32.      Najprej je treba opozoriti, da je ta trditev zapoznela, saj jo je Španija prvič vključila v dupliki.(12) V odgovoru na tožbo pa je Španija še menila, da rok velja tudi za revizijo.(13)

33.      Navsezadnje pa ta trditev v vsakem primeru tudi vsebinsko ni prepričljiva.

i)      Besedilo

34.      Glede na nekatere jezikovne različice člena 30(1) direktive o odpadkih se dejansko zdi, da rok šestih let velja izključno za oceno, za revizijo pa ta rok ne velja nujno. To slovnično izhaja iz zaporedja pojmov na primer v francoščini („que les programmes de prévention des déchets soient évalués au moins tous les six ans et révisés, s‘il y a lieu“), angleščini („the waste management plans and waste prevention programmes are evaluated at least every sixth year and revised as appropriate“), italijanščini („i piani di gestione e i programmi di prevenzione dei rifiuti siano valutati almeno ogni sei anni e, se opportuno, riesaminati“) in španščini („los planes de gestión de residuos y los programas de prevención de residuos se evalúen, como mínimo, cada seis años y se revisen en la forma apropiada“).

35.      Te različice bi bilo mogoče razumeti zlasti tako, da je treba revizijo izvesti, ko in takoj ko je potrebna. Torej naj bi bilo treba tako o potrebnosti kot tudi o datumu revizije za vsak primer posebej presoditi na podlagi rezultatov ocene.

36.      Vendar te jezikovne različice možnosti, da bi šestletni rok veljal tudi za revizijo, tudi ne izključujejo. Določbo je namreč mogoče razumeti tudi tako, da morajo države članice načrte oceniti vsaj vsakih šest let in jih – če je to potrebno – do tega roka tudi revidirati.(14) Takšna razlaga bi bila izključena samo, če bi bil za morebitno revizijo izrecno določen drugačen rok.(15)

37.      Dejansko se nemška različica člena 30(1) direktive o odpadkih bolj sklada s to drugo razlago. V njej namreč rok stoji pred obema fazama („načrti ravnanja z odpadki in programi preprečevanja odpadkov [se] vsaj vsakih šest let ocenijo in po potrebi – […] – revidirajo“). Vendar tudi ta povezava slovnično ni zavezujoče oblikovana. Rok bi se lahko navezoval tudi izključno na prvo fazo.

38.      Zato je treba za razlago te določbe ugotoviti resničen namen njenega avtorja(16) s preučitvijo njenega sobesedila in namena(17) ter njenega nastanka.(18)

ii)    Nastanek določbe

39.      Iz nastanka člena 30(1) direktive o odpadkih je razvidno predvsem, da so se države članice želele izogniti temu, da bi bilo treba načrte ravnanja z odpadki revidirati redno in neodvisno od dejanskih potreb.

40.      Komisija je namreč predlagala, naj se načrti ravnanja z odpadki revidirajo vsaj vsakih pet let.(19) Svet je ta predlog dopolnil z oceno in pojasnilom, da se načrti revidirajo samo po potrebi. Pri tem je rok podaljšal na šest let.(20)

41.      Tega, da je Svet hkrati želel določiti, da za revizijo ne velja noben rok, sicer ni mogoče izključiti, vendar pa tega tudi ni mogoče nujno ugotoviti. Ravno tako si je mogoče predstavljati, da se je rok na šest let podaljšal zato, da se določi dovolj časa za izvedbo obeh faz, torej ocene in revizije.

iii) Sobesedilo in namen

42.      Tako sobesedilo kot tudi namen revizije načrtov ravnanja z odpadki govorita v prid temu, da je treba šteti, da se določeni šestletni rok nanaša tudi na revizijo.

43.      Vsaj ocena naj bi se namreč izvedla vsaj vsakih šest let. To pomeni, da je treba oceno načrtov izvesti tudi v krajših časovnih presledkih, če se to izkaže za potrebno. Zato rok predstavlja skrajno datumsko mejo, ki se zlasti ne sme preseči s tem, da se ocenjevanje sicer začne v roku, konča pa se šele pozneje, kot meni Španija.

44.      Če pa se z oceno ugotovi, da je potrebna revizija, ne bi bilo smiselno, da zanjo ne bi veljal noben rok. Kajti brez roka bi obstajala bojazen, da se načeloma potrebna revizija sploh ne bi izvedla ali pa bi se izvedla pozno. Praktični učinek člena 30(1) direktive o odpadkih in visoka raven varstva okolja v smislu člena 3(3) PEU, člena 37 Listine in člena 191(2) PDEU ne bi bila več zagotovljena.

45.      Tudi če bi se štelo, da obstaja nezapisana obveznost revizije načrtov v razumnem roku, to ne bi moglo zagotoviti polnega učinka člena 30(1) direktive o odpadkih.(21) Takšen „razumen rok“ bi bil namreč povezan z znatnimi praktičnimi težavami. Pred ugotovitvijo Sodišča bi bilo nejasno, ali rok sploh obstaja, in nato bi bilo treba v vsakem posameznem primeru pojasniti, kakšen rok bi bil razumen. Sodišče je takšen nezapisan rok sicer že sprejelo, vendar je pri tem v vsakem primeru šlo za zasilno rešitev, saj ni bil določen nikakršen rok.(22) V obravnavanem primeru pa bi bila razširitev določenega šestletnega roka na revizijo zagotovo v skladu z besedilom določbe.(23)

46.      Temu tudi ne nasprotuje dejstvo, da revizija načrta nujno terja čas. Sicer je res, da načrta ni mogoče revidirati do izteka roka, če se takrat šele konča ocena. Vendar pa je to težavo mogoče rešiti tako, da se ocena izvede dovolj zgodaj, da nato ostane dovolj časa za morebitno revizijo.

47.      Ustrezna organizacija uporabe člena 30(1) direktive o odpadkih pristojnim organom tudi ne bi smela predstavljati večjih težav. Zaradi praktičnih izkušenj na področju ravnanja z odpadki bi morali biti namreč sposobni relativno daljnosežno predvideti, kakšni bodo rezultati ocene in ali bo posledično potrebna revizija. To se odraža tudi v informacijah, ki jih je Španija predložila v zvezi s stanjem v obeh spornih regijah. V obeh je bilo od začetka jasno, da bo ocena privedla do revizije.(24)

48.      Nazadnje je treba pri razlagi člena 30(1) direktive o odpadkih upoštevati, da ne gre za obveznosti, ki se uporabljajo neposredno za zasebne subjekte. Nasprotno, načrte ravnanja z odpadki morajo oceniti in revidirati države članice, ki so bile udeležene v postopku sprejemanja direktive o odpadkih. Zato se večpomenska določba upravičeno razlaga tako, da se zagotovi njena praktična učinkovitost.

49.      Posledično je treba člen 30(1) direktive o odpadkih v nasprotju z mnenjem Španije razlagati tako, da morajo države članice načrte oceniti vsaj vsakih šest let in jih – po potrebi – znotraj tega roka tudi revidirati. To se v tej zadevi ni zgodilo.

50.      Če torej Sodišče tožbo dopusti, bi bilo treba prvemu delu tožbenega predloga ugoditi.

2.      Obvestitev Komisije o revidiranih načrtih

51.      Drugi del tožbenega predloga, naj se ugotovi, da Kraljevina Španija s tem, da Komisije ni uradno obvestila o reviziji načrtov ravnanja z odpadki za avtonomni skupnosti Balearski otoki in Kanarski otoki, ni izpolnila obveznosti iz člena 33(1) direktive o odpadkih, pa bi bilo treba zavrniti. Španija se namreč pravilno sklicuje na to, da mora v skladu s členom 33(1) direktive o odpadkih Komisijo obvestiti samo o bistvenih revizijah načrtov ravnanja z odpadki. Komisija namreč ni dokazala, da revizija načrtov teh dveh regij nujno prinaša bistvene spremembe.

V.      Stroški

52.      Če se bo Sodišče strinjalo z mojim mnenjem o dopustnosti tožbe, v skladu s členom 138(1) Poslovnika Komisija nosi stroške postopka, saj je Španija vložila ustrezen predlog.

53.      Če pa bo Sodišče presodilo, da je tožba dopustna, in se bo strinjalo z mojo podredno argumentacijo, bo odločitev o stroških bolj zapletena. Obe stranki sta deloma uspeli in zato deloma tudi nista uspeli. Kar zadeva umik tožbe Komisije, je razlog zanj sicer delno to, da je Španija načrte ravnanja z odpadki določenih regij sicer prepozno revidirala, glede na prvotno grajano neizpolnjevanje določb iz člena 28(1) direktive o odpadkih pa tudi to, da Komisija starejših načrtov ravnanja z odpadki, s katerimi je razpolagala, ni vsebinsko preučila. Zato naj v tem primeru v skladu s členom 138(3), prvi stavek, Poslovnika vsaka stranka nosi svoje stroške.

VI.    Predlog

54.      Sodišču zato predlagam, naj odloči tako:

1.      Tožba se zavrže kot nedopustna.

2.      Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov postopka.

55.      Če pa Sodišče tožbo dopusti, ji mora vsaj deloma ugoditi:

1.      Kraljevina Španija s tem, da načrtov ravnanja z odpadki za avtonomni skupnosti Balearski otoki in Kanarski otoki ni revidirala v skladu z direktivo o odpadkih, to je v roku šestih let po izteku roka za prenos, ni izpolnila obveznosti iz člena 30(1) direktive o odpadkih.

2.      Tožba se v preostalem zavrne.

3.      Evropska komisija in Kraljevina Španija nosita vsaka svoje stroške.


1      Jezik izvirnika: nemščina.


2      Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (UL 2008, L 312, str. 3), kakor je bila spremenjena z Direktivo Komisije (EU) 2015/1127 z dne 10. julija 2015 (UL 2015, L 184, str. 13).


3      Sodbe z dne 31. marca 1992, Komisija/Italija (C‑362/90, EU:C:1992:158, točka 8); z dne 14. januarja 2010, Komisija/Češka republika (C‑343/08, EU:C:2010:14), in z dne 22. septembra 2016, Komisija/Češka republika (C‑525/14, EU:C:2016:714, točka 14).


4      Sklep z dne 13. septembra 2000, Komisija/Nizozemska (C‑341/97, EU:C:2000:434, točka 18), ter sodbe z dne 15. februarja 2001, Komisija/Francija (C‑230/99, EU:C:2001:100, točka 32); z dne 27. oktobra 2005, Komisija/Luksemburg (C‑23/05, EU:C:2005:660, točka 7), in z dne 21. julija 2016, Komisija/Romunija (C‑104/15, neobjavljena, EU:C:2016:581, točka 35).


5      Sodbi z dne 27. oktobra 2005, Komisija/Luksemburg (C‑23/05, EU:C:2005:660, točka 7), in z dne 21. julija 2016, Komisija/Romunija (C‑104/15, neobjavljena, EU:C:2016:581, točka 35).


6      V tem smislu sodba z dne 21. julija 2016, Komisija/Romunija (C‑104/15, neobjavljena, EU:C:2016:581, točka 36).


7      Sodba z dne 27. oktobra 2005, Komisija/Luksemburg (C‑23/05, EU:C:2005:660, točka 8).


8      O tem v nadaljevanju, točka 31 in naslednje.


9      Str. 8 pisnega opomina, Priloga I k tožbi.


10      Glej Prilogo II k tožbi, str. 23 in naslednje.


11      Glej Prilogo II k tožbi, str. 30 in naslednje.


12      Glej točko 13 zgoraj.


13      Točka 19.


14      Tako meni Španija v točki 19 odgovora na tožbo.


15      Kot primer glej sodbo z dne 2. maja 2002, Komisija/Francija (C‑292/99, EU:C:2002:276, točka 41).


16      Sodbe z dne 12. novembra 1969, Stauder (29/69, EU:C:1969:57, točka 3); z dne 3. oktobra 2013, Confédération Paysanne (C‑298/12, EU:C:2013:630, točka 22), ter z dne 4. februarja 2016, C & J Clark International in Puma (C‑659/13 in C‑34/14, EU:C:2016:74, točka 122).


17      Sodbe z dne 27. oktobra 1977, Bouchereau (30/77, EU:C:1977:172, točka 14); z dne 23. novembra 2016, Bayer CropScience in Stichting De Bististichting (C‑442/14, EU:C:2016:890, točka 84), ter z dne 8. junija 2017, Sharda Europe (C‑293/16, EU:C:2017:430, točka 21).


18      Sodbi z dne 22. oktobra 2009, Zurita García in Choque Cabrera (C‑261/08 in C‑348/08, EU:C:2009:648, točka 57), ter z dne 3. oktobra 2013, Confédération paysanne (C‑298/12, EU:C:2013:630, točka 27).


19      Člen 26(1) predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o odpadkih (COM(2005) 667 final).


20      Člen 27 Skupnega stališča (ES) št. 4/2008 z dne 20. decembra 2007, ki ga je sprejel Svet v skladu s postopkom iz člena 251 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti z namenom sprejetja Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (UL 2008, C 71E, str. 16). Glej že člen 26b osnutka z dne 11. maja 2007 (dokument Sveta 9475/07, str. 32).


21      V tem smislu sodba z dne 26. junija 2003, Komisija/Francija (C‑233/00, EU:C:2003:371, točki 116 in 117).


22      Sodbi z dne 2. junija 2005, Komisija/Irska (C‑282/02, EU:C:2005:334, točki 31 in 33), ter z dne 25. marca 2010, Komisija/Španija (C‑392/08, EU:C:2010:164, točka 21).


23      Glej sodbo z dne 26. junija 2003, Komisija/Francija (C‑233/00, EU:C:2003:371, točka 118).


24      Glej dokaze v opombah 10 in 11.