Language of document : ECLI:EU:C:2019:864

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

EVGENIJA TANCHEVA,

predstavljeni 16. oktobra 2019(1)

Zadeva C371/18

Sky plc,

Sky International AG,

Sky UK Limited

proti

SkyKick UK Limited,

SkyKick Inc

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo High Court of Justice (Chancery Division) (višje sodišče (premoženjski oddelek), Združeno kraljestvo))

„Predhodno odločanje – Približevanje zakonodaj držav članic – Znamke – Določitev proizvodov oziroma storitev, za katere se zahteva varstvo znamke – Zahteva po jasnosti in natančnosti – Slaba vera – Slaba vera zaradi neobstoja namena uporabe znamke za prijavljene proizvode ali storitve – Razlaga sodbe z dne 19. junija 2012, Chartered Institute of Patent Attorneys (C‑307/10, EU:C:2012:361)“






1.        S tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe High Court of Justice (England & Wales) (višje sodišče (Anglija in Wales)) se postavljajo nekatera pomembna vprašanja z vidika prava Unije na področju znamk Evropske unije. To je razvidno tudi iz sodbe predložitvenega sodišča v postopku v glavni stvari z dne 6. februarja 2018 ([2018] EWHC 155 (Ch), sodnik R. Arnold), ki je bila izrečena po petdnevnem sojenju in obsega kar 94 strani (358 točk) (v nadaljevanju: sodba v postopku v glavni stvari).

2.        Tožeče stranke (v nadaljevanju skupaj: družbe Sky, ki so v bistvu izdajateljice satelitskih in digitalnih televizijskih programov) v postopku v glavni stvari trdijo, da sta toženi stranki (v nadaljevanju: skupaj: družbi SkyKick, pri čemer je družba SkyKick Inc zagonsko podjetje, ki zagotavlja storitve informacijske tehnologije za selitev v oblak(2)) z uporabo znaka „SkyKick“ in njegovih različic kršili štiri znamke Evropske unije druge tožeče stranke (družba Sky AG) in eno znamko Združenega kraljestva prve tožeče stranke (družba Sky plc), ki jih sestavlja beseda SKY (v nadaljevanju: znamke).

3.        Obravnavana zadeva je sicer precej zapletena, v bistvu pa družbi SkyKick zanikata obstoj kršitve, in z nasprotno tožbo predlagata, naj se registrirane znamke v celoti ali delno razglasijo za nične, ker: (i) specifikacija proizvodov in storitev ni jasna in natančna in (ii) ker so bile prijave za registracijo vložene v slabi veri.

4.        Ta zadeva je pomembna, ker Sodišču omogoča obravnavo vprašanj, povezanih z več pomanjkljivostmi, ki so se pojavile v sistemu znamk Evropske unije. Kot navaja družba SkyKick, se vseh pet vprašanj predložitvenega sodišča nanaša na enega izmed najbolj problematičnih vidikov znamke, to je na vlogo in namen tako imenovane „specifikacije“ proizvodov in storitev. Večina sodne prakse Sodišča na področju znamk se nanaša na znak, ki je bil registriran kot znamka. Pravo na tem področju je sedaj precej ustaljeno. Kljub temu pa v njem ostajajo nekatere vrzeli in nedoslednosti, povezane s specifikacijo proizvodov in storitev. Varstvo znamk Evropske unije se zagotavlja v skladu z načelom specialnosti,(3) to je v zvezi s točno določenimi proizvodi ali storitvami, katerih narava in količina določata obseg varstva, ki se v povezavi z znakom odobri imetniku znamke.

5.        Predložitveno sodišče poudarja, da je zadeva sporna zlasti zato, ker se zdi, da družbi SkyKick nimata argumentov, s katerimi bi ovrgli trditve družb Sky v zvezi tem, da je prišlo do kršitve znamk v skladu z veljavnim pravom Unije in nacionalno zakonodajo na področju znamk. Zato se postavlja vprašanje, ali je dosežena točka, ko pravo znamk imetniku znamke podeljuje absolutno monopolni položaj, zaradi katerega v postopku zaradi kršitve pravic nihče ne more več pripraviti svoje obrambe, čeprav znamka za številne proizvode in storitve, za katere je bila registrirana, ni bila uporabljena in najverjetneje ne bo uporabljena. Obravnavana zadeva tako ponazarja nasprotje, ki danes obstaja med različnimi interesi, med katerimi je treba najti ustrezno ravnotežje.

I.      Dejansko stanje spora v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

6.        Zadevne znamke družb Sky so: (i) figurativna znamka Evropske unije št. 3166 352, prijavljena 14. aprila 2003 in registrirana 12. septembra 2012 („EU352“) za proizvode iz razredov 9, 16, 18, 25, 28, 35, 38, 41 in 42; (ii) figurativna znamka Evropske unije št. 3203 619, prijavljena 30. aprila 2003 in registrirana 6. septembra 2012 („EU619“) za proizvode iz razredov 9, 16, 18, 25, 28, 35, 38, 41 in 42; (iii) besedna znamka Evropske unije SKY, št. 5298 112, prijavljena 6. septembra 2006 in registrirana 18. junija 2015 (v nadaljevanju: EU112) za proizvode in storitve iz razredov 9, 16, 28, 35, 37, 38, 41; (iv) besedna znamka Evropske unije SKY, št. 6870 992, prijavljena 18. aprila 2008 in registrirana 8. avgusta 2012 (v nadaljevanju: EU992) za proizvode in storitve iz razredov 3, 4, 7, 9, 11, 12, 16, 17, 18, 25, 28 in od 35 do 45; ter (v) besedna znamka Združenega kraljestva SKY, št. 2500 604, prijavljena 20. oktobra 2008 in registrirana 7. septembra 2012 (v nadaljevanju: UK604) za proizvode in storitve iz razredov 3, 4, 7, 9, 11, 12, 16, 17, 18, 25, 28 in od 35 do 45.

7.        Družbe Sky so vložile tožbo, s katero zatrjujejo, da sta družbi SkyKick kršili te znamke. Družbe Sky se s tožbo zaradi kršitve pravic sklicujejo na registracije znamk za naslednje proizvode in storitve (čeprav vsaka znamka ni registrirana za vse te proizvode in storitve): (i) računalniška programska oprema (razred 9); (ii) računalniška programska oprema, naložena z interneta (razred 9); (iii) računalniška programska oprema in telekomunikacijske naprave za omogočanje povezave s podatkovnimi zbirkami in internetom (razred 9); (iv) shranjevanje podatkov (razred 9); (v) telekomunikacijske storitve (razred 38); (vi) e-poštne storitve (razred 38); (vii) storitve spletnega portala (razred 38) in (viii) računalniške storitve za dostop in priklic informacij/podatkov prek računalnika ali računalniškega omrežja (razred 38).

8.        Družbe Sky so znamko SKY široko uporabljale za vrsto proizvodov in storitev, zlasti pa za proizvode in storitve, povezane z glavnimi poslovnimi področji družb Sky, ki so (i) razširjanje televizijskih programov, (ii) telefonija in (iii) zagotavljanje širokopasovnih storitev. Družbi SkyKick priznavata, da je bila znamka SKY novembra 2014 v Združenem kraljestvu in na Irskem splošno znano ime na teh področjih. Vendar družbe Sky ne ponujajo proizvodov ali storitev na področju selitve elektronske pošte ali varnostnega kopiranja v oblak, niti ni nobenega dokaza za to, da to načrtujejo v bližnji prihodnosti.

9.        Družbi SkyKick zatrjujeta, da bi bilo treba vsako od teh znamk razglasiti za (delno) nično ker so registrirane za proizvode in storitve, ki niso dovolj jasno in natančno opredeljeni.

10.      Predložitveno sodišče navaja, da ta trditev odpira dve vprašanji. Prvo vprašanje se glasi, ali se je mogoče na razlog za ničnost sklicevati v zvezi z že registrirano znamko.

11.      V sodbi z dne 19. junija 2012, Chartered Institute of Patent Attorneys (C‑307/10, EU:C:2012:361), je bilo ugotovljeno (pri čemer člen 33(2) Uredbe 2017/1001(4) zdaj to zahteva), da mora prijavitelj proizvode in storitve, za katere se zahteva registracija, opredeliti dovolj jasno in natančno, da lahko pristojni organi in tretje osebe le na tej podlagi ugotovijo obseg varstva, ki ga zagotavlja znamka. Če prijavitelj tega ne stori, mora pristojni organ zavrniti prijavo za registracijo, če specifikacija ni popravljena tako, da je dovolj jasna in natančna.

12.      Po mnenju predložitvenega sodišča to ne pomeni nujno, da se lahko znamka, če prijavitelj tega ne stori in če organ ne zagotovi, da prijavitelj odpravi nejasnosti in nenatančnosti v času obravnave prijave, na podlagi tega razloga razglasi za nično po tem, ko je že registrirana. Razlogi za ničnost, navedeni v zadevni uredbi, ne vsebujejo nobene izrecne zahteve glede tega, da mora biti specifikacija proizvodov in storitev v prijavi za registracijo znamke EU jasna in natančna. Enako v bistvu velja v zvezi z nacionalno znamko.

13.      Drugo vprašanje predložitvenega sodišča pa je, ali se, če se je mogoče sklicevati na razlog za ničnost, potemtakem lahko vloži ugovor zoper specifikacije katere koli znamke.

14.      Predložitveno sodišče meni, da je registracija znamke za „računalniško programsko opremo“ preširoka, neupravičena in v nasprotju z javnim interesom. Vendar obenem navaja, da to ne pomeni nujno, da ta izraz ni dovolj jasen ali natančen. Na prvi pogled naj bi se namreč zdelo, da je pomen tega izraza precej jasen in natančen. Ta izraz naj bi bil torej dovolj jasen in natančen, da se lahko ugotovi, ali zajema tudi proizvode družb SkyKick. Po drugi strani pa predložitveno sodišče ne razume najbolje, zakaj obrazložitve, ki so jo uradi za znamke, ki sestavljajo Evropsko mrežo blagovnih znamk in modelov (v nadaljevanju: ETMDN), podali v skupnem sporočilu z dne 20. novembra 2013 v zvezi s „stroji“ iz razreda 7, ni mogoče v enaki meri uporabiti za „računalniško programsko opremo“.(5)

15.      Predložitveno sodišče se poleg tega sprašuje, ali lahko slaba vera prijavitelja ob vložitvi prijave za registracijo vpliva na veljavnost zadevnih znamk.

16.      Družbi SkyKick v postopku v glavni stvari trdita, da so bile znamke registrirane v slabi veri, ker jih družbe Sky niso nameravale uporabljati za vse proizvode in storitve, prijavljene v zadevnih specifikacijah. Družbi SkyKick priznavata, da so družbe Sky nameravale znamke uporabljati za nekatere prijavljene proizvode in storitve. Kljub temu pa družbi SkyKick primarno trdita, da so zadevne znamke nične v celoti. Podredno družbi SkyKick trdita, da so zadevne znamke nične v delu, v katerem specifikacije zajemajo proizvode in storitve, za katere družbe Sky niso imele nobenega namena uporabiti zadevnih znamk.

17.      Predložitveno sodišče navaja, da se sodišča Združenega kraljestva v primerjavi s sodno prakso sodišč Unije v večji meri osredotočajo na zahtevo glede namena uporabe, in sicer zaradi vloge, ki jo ima člen 32(3) Trade Marks Act 1994 (zakon Združenega kraljestva o znamkah iz leta 1994; v nadaljevanju: zakon iz leta 1994) v sistemu znamk Združenega kraljestva.(6)

18.      Toda predložitveno sodišče se sprašuje, ali je ta določba združljiva s pravom Unije. Če se ugotovi, da je združljiva, potem predložitveno sodišče dvomi še o obsegu zahteve glede namena uporabe znamke.

19.      High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek) je zato prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je mogoče znamko EU ali nacionalno znamko, registrirano v državi članici, v celoti ali delno razglasiti za nično na podlagi tega, da nekateri izrazi v specifikaciji proizvodov in storitev ali nobeden od teh izrazov ni dovolj jasen in natančen, da bi lahko pristojni organi in tretje osebe le na podlagi teh izrazov ugotovili obseg varstva, ki ga zagotavlja znamka?

2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je izraz, kot je denimo ,računalniška programska oprema‘, preveč splošen in zajema proizvode, ki so glede na funkcijo znamke kot označbe izvora preveč različni, da bi bil ta izraz dovolj jasen in natančen, da bi lahko pristojni organi in tretje osebe le na njegovi podlagi ugotovili obseg varstva, ki ga zagotavlja znamka?

3.      Ali sama vložitev zahteve za registracijo znamke brez namena njene uporabe za prijavljene proizvode ali storitve lahko pomeni slabo vero?

4.      Če je odgovor na tretje vprašanje pritrdilen, ali je mogoče ugotoviti, da je prijavitelj vložil prijavo delno v dobri in delno v slabi veri, če oziroma v delu, v katerem je imel namen znamko uporabljati za nekatere prijavljene proizvode ali storitve, ne pa za druge prijavljene proizvode ali storitve?

5.      Ali je člen 32(3) zakona o znamkah iz leta 1994 združljiv z [Direktivo (EU) 2015/2436(7)] in njenimi predhodnicami?“

II.    Analiza

20.      Pisna stališča so Sodišču predložile družbe Sky in SkyKick, vlada Združenega kraljestva, finska, francoska, madžarska, poljska in slovaška vlada ter Evropska komisija. Obravnave so se udeležile vse te stranke, razen madžarske, poljske, slovaške in finske vlade.

A.      Prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje

1.      Kratek povzetek trditev strank

21.      Družbe Sky trdijo, da se zahteva po jasnosti in natančnosti, ki izhaja iz sodbe z dne 19. junija 2012, Chartered Institute of Patent Attorneys (C‑307/10, EU:C:2012:361), nanaša zgolj na prijavo za registracijo znamke. Zato naj bi bil ukrep, ki ga zadevni organi sprejmejo po uradni dolžnosti, da bi zagotovili, da takšna prijava ne bi privedla do registracije proizvodov in storitev, opredeljenih z izrazi, ki niso ne jasni ne natančni, edina sankcija, ki lahko sledi neizpolnitvi te zahteve. Družbe Sky trdijo, da so razlogi za zavrnitev in ničnost izčrpno našteti v pravu Unije in v nacionalni zakonodaji ter da ne vključujejo zahteve, da mora biti specifikacija jasna in natančna. Poleg tega naj bi Sodišče v sodbah z dne 16. februarja 2017, Brandconcern/EUIPO in Scooters India (C‑577/14 P, EU:C:2017:122, točki 29 in 30), in z dne 11. oktobra 2017, EUIPO/Cactus (C‑501/15 P, EU:C:2017:750, točka 38), razsodilo, da se zahteva po jasnosti in natančnosti, ki izhaja iz sodbe z dne 19. junija 2012, Chartered Institute of Patent Attorneys (C‑307/10, EU:C:2012:361), ne more uporabiti za znamke, ki so že bile registrirane. Družbe Sky predlagajo, naj se na drugo vprašanje odgovori nikalno, saj izrazi, kot je „računalniška programska oprema“, na katerem temelji tožba zaradi kršitve registrirane blagovne znamke, izpolnjujejo praktična merila glede jasnosti in natančnosti.

22.      Družbi SkyKick predlagata, naj se na prvo vprašanje odgovori pritrdilno. V nasprotnem primeru naj namreč družbe, kot sta SkyKick, v praksi ne bi imele nobenega pravnega sredstva ali možnosti pritožbe v postopkih zaradi kršitve pravic, ki bi bili uvedeni zoper njih, če bi se imetnik znamke skliceval na izraz, ki v nasprotju z zahtevami prava Unije ni dovolj jasen in natančen. Sodišče naj bi zato pojasnilo, da morajo biti specifikacije v skladu z zahtevami Direktive 2008/95/ES(8) (in po analogiji Uredbe (ES) št. 207/2009(9)) jasne in natančne. Vendar naj Sodišče ne bi izrecno obravnavalo posledic, ki bi nastale, če te zahteve v specifikaciji registrirane znamke ne bi bile izpolnjene. Če bi to, kar trdijo družbe Sky, držalo, bi bil pomen sodbe z dne 19. junija 2012, Chartered Institute of Patent Attorneys (C‑307/10, EU:C:2012:361), v praksi zelo omejen.

23.      Družbi SkyKick menita, da je mogoče o zahtevi po jasnosti in natančnosti sklepati na podlagi člena 4, člena 7(1)(a) in člena 8 Uredbe 2017/1001 ter členov 3, 4 in 5 Direktive 2015/2436 v povezavi s sodbo z dne 12. decembra 2002, Sieckmann (C‑273/00, EU:C:2002:748). Družbi SkyKick trdita, da je očitno, da Sodišče v sodbi z dne 19. junija 2012, Chartered Institute of Patent Attorneys (C‑307/10, EU:C:2012:361, točke od 43 do 45), tudi samo napotuje na navedene določbe in na dejstvo, da so v njih določeni razlogi za zavrnitev ali ničnost.

24.      Družbi SkyKick v bistvu trdita, da je treba na drugo vprašanje odgovoriti pritrdilno. Trdita, da je nenatančnost, ki je posledica splošnosti zadevnega izraza in njegove uporabe za celo vrsto različnih proizvodov in storitev, del pomanjkljivosti, ugotovljene v sodbi z dne 19. junija 2012, Chartered Institute of Patent Attorneys (C‑307/10, EU:C:2012:361).

25.      Vlada Združenega kraljestva ter francoska, madžarska, poljska, slovaška in finska vlada predlagajo, naj se na prvo vprašanje odgovori nikalno, ker so razlogi za zavrnitev registracije izčrpno našteti in ker zakonodaja ne vsebuje nobene izrecne zahteve glede tega, da mora biti specifikacija proizvodov in storitev jasna in natančna. Poleg tega iz sodne prakse (navedene v točki 21 teh sklepnih predlogov) izhaja, da se zahteva po jasnosti in natančnosti uporablja le v fazi registracije znamke.

26.      Vladi Združenega kraljestva in Finske menita, da glede na odgovor, ki ga predlagata v zvezi s prvim vprašanjem, na drugo vprašanje za predhodno odločanje ni treba odgovoriti.

27.      Madžarska, francoska, poljska in slovaška vlada v bistvu trdijo, da izraz „programska oprema“ ni preveč splošen in ne označuje proizvodov, ki so preveč raznoliki, da bi se lahko določili proizvodi in storitve, ki jih zajema registracija znamke.

28.      Komisija na podlagi podobnih trditev, kot so jih navedle vlade, ki so sodelovale v postopku, v bistvu trdi, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti nikalno. Komisija dodaja, da presoja razlikovalnega učinka temelji na razmerju, ki obstaja med „znakom“ in „proizvodi ali storitvami“, ne pa na natančnosti oziroma nenatančnosti specifikacije teh proizvodov ali storitev.(10) Če specifikacija proizvodov ni jasna, se bo razlagala v škodo imetnika znamke, to pa bo privedlo do ugotovitve neobstoja razlikovalnega učinka. Komisija meni, da glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti. Kljub temu pa meni, da se skupno sporočilo za izpodbijane znamke ne uporablja ratione temporis.

2.      Presoja

29.      Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali lahko nejasnost in nenatančnost izrazov, s katerimi se opredelijo proizvodi in storitve, ki jih zajema znamka, pomeni razlog za ničnost registrirane znamke. Če je odgovor pritrdilen, želi izvedeti, ali je izraz „računalniška programska oprema“ iz postopka v glavni stvari dovolj jasen in natančen, da lahko pristojni organi in tretje osebe le na njegovi podlagi ugotovijo obseg varstva, ki ga zagotavlja znamka.

30.      Pri tem menim, da bi moralo Sodišče na to drugo vprašanje odgovoriti tudi, če je odgovor na prvo vprašanje nikalen. To pa zato, ker je treba preučiti, ali je nejasnost in nenatančnost specifikacije proizvodov in storitev, ki jih zajema registracija znamke, lahko povezano z enim od razlogov za ničnost, ki so v veljavni zakonodaji Unije izrecno določeni.

31.      Preden se posvetim vsebini teh vprašanj, moram opozoriti, da bo moralo predložitveno sodišče pri obravnavi teh vprašanj presoditi, kateri zakonodajni okvir Unije se uporablja ratione temporis, saj predlog za sprejetje predhodne odločbe žal izrecno ne napotuje na noben konkreten akt.

32.      Postopek v glavni stvari se nanaša tako na znamke Evropske unije kot tudi na nacionalno znamko v obdobju od leta 2003 do leta 2018. Zaradi narave glavne tožbe (zaradi kršitve pravic) in nasprotne tožbe za ugotovitev ničnosti je jasno, da je v tem postopku mogoče uporabiti več kot eno uredbo in direktivo iz pravnega reda na področju znamk Evropske unije.

33.      Kot je poudarila Komisija, je za presojo nasprotne tožbe, vložene v postopku zaradi kršitve pravic, upošteven tisti datum, na katerega je bila vložena prijava za registracijo znamke. Tožeče stranke so znamke prijavile v obdobju od 14. aprila 2003 do 20. oktobra 2008. V zvezi z znamkami Evropske unije bi to pomenilo, da je upoštevna Uredba (ES) št. 40/94(11) (in ne Uredba št. 207/2009), v primeru nacionalne znamke pa Direktiva 89/104/EGS(12) (in ne Direktiva 2015/2436).

34.      Glede trditve o kršitvi pravic pa se postopek v glavni stvari v zvezi z zadevnimi znamkami Evropske unije nanaša na obdobja, v katerih je veljala Uredba št. 207/2009, v primeru nacionalne znamke pa je upoštevna Direktiva 2008/95.

35.      Iz tega izhaja, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče, da se Uredba št. 207/2009 v zvezi z znamkami Evropske unije uporablja za kršitev, medtem ko se Uredba št. 40/94 uporablja za prijavo za registracijo znamk; v zvezi z nacionalno znamko pa se za kršitev uporablja Direktiva 2008/95, za prijavo za registracijo znamke pa Direktiva 89/104.

36.      Zaradi poenostavitve menim, da je dovolj, če se v teh sklepnih predlogih prvenstveno obravnavajo določbe Direktive 89/104 in Uredbe št. 40/94, med drugim zato, ker kljub spremembi oštevilčenja nekaterih členov za obravnavano zadevo ne obstaja nobena bistvena razlike med upoštevnimi določbami predhodne Uredbe št. 40/94 in njene naslednice, to je Uredbe št. 207/2009; enako velja tudi za razmerje med Direktivo 89/104 in Direktivo 2008/95.(13)

a)      Zahteva po jasnosti in natančnosti ni navedena med razlogi za ničnost, ki so izčrpno določeni v zakonodaji Unije

37.      S prvim vprašanjem za predhodno odločanje je Sodišče zaprošeno, naj pojasni področje uporabe sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 19. junija 2012, Chartered Institute of Patent Attorneys (C‑307/10, EU:C:2012:361). Predložitveno sodišče zlasti sprašuje o posledicah, ki jih je treba iz navedene sodne prakse izpeljati, če registrirana znamka ne izpolnjuje zahteve po jasnosti in natančnosti.

38.      Prišel sem do ugotovitve – s katero se v veliki meri strinjajo vse države članice intervenientke in Komisija – da bi bilo treba na prvo vprašanje odgovoriti nikalno.

39.      Razlog za to je povsem preprost: v nobenem upoštevnem zakonodajnem aktu ni niti ene določbe, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti ničnost registrirane znamke zato, ker nekateri ali vsi izrazi v specifikaciji proizvodov in storitev niso dovolj jasni in natančni.

40.      Čeprav drži, da sta nejasnost in nenatančnost prikaza znaka v skladu s členom 3(1)(a) Direktive 89/104 (in Direktive 2008/95) ter členom 7(1)(a) Uredbe št. 40/94 določeni kot razlog za ničnost znamke, pa to ne velja za specifikacijo proizvodov in storitev. Z vsako drugačno razlago bi se namreč pogoju iz člena 2 Direktive 89/104 in člena 4 navedene uredbe v veliki meri odvzel njegov polni učinek.

41.      Glede nacionalnih znamk pa člen 3 Direktive 89/104 (razlogi za zavrnitev ali ničnost) preprosto ne določa nobenega konkretnega razloga za ničnost, ki bi temeljil na nejasnosti in nenatančnosti specifikacije proizvodov in storitev, ki jih zajema registracija. To priznava tudi predložitveno sodišče (glej točko 159 sodbe v postopku v glavni stvari).

42.      Tudi v sodni praksi je poudarjeno, da „[k]ot izhaja iz njene sedme uvodne izjave, Direktiva izčrpno navaja razloge za zavrnitev ali neveljavnost [ničnost] v zvezi s samo znamko“.(14) Prav tako je v njej glede Direktive 2008/95, s katero je bila kodificirana Direktiva 89/104, pojasnjeno, da „državam članicam prepoveduje uvedbo drugih razlogov za zavrnitev ali neveljavnost [ničnost], poleg tistih, ki so navedeni v tej direktivi“.(15)

43.      Ker torej nejasnost in nenatančnost izrazov, uporabljenih v specifikaciji proizvodov in storitev, ki jih zajema registracija nacionalne znamke, v členu 3 Direktive 89/104 nista izrecno določeni, ni mogoče šteti, da pomenita dodaten razlog za ničnost poleg razlogov, navedenih tem členu.

44.      Podobno je treba tudi v zvezi z znamkami Evropske unije opozoriti, da seznam absolutnih razlogov za ničnost, ki so določeni v členu 51 Uredbe št. 40/94 in v členu 7 te uredbe, na katerega se člen 51 sklicuje, ne vsebuje razloga za ničnost, ki bi temeljil na nejasnosti ali nenatančnosti izrazov, uporabljenih pri opredelitvi proizvodov in storitev, ki jih zajema registracija znamke Evropske unije.

45.      Člen 96 Uredbe št. 40/94, naslovljen „Nasprotna tožba“, določa, da lahko „[n]asprotna tožba za razveljavitev ali za ugotovitev ničnosti […] temelji le na razlogih za razveljavitev ali ničnost, navedenih v tej uredbi“.

46.      Sodna praksa, navedena v točki 42 teh sklepnih predlogov, se jasno uporablja tudi za predpise na področju znamke Evropske unije in za znamke Evropske unije.

47.      Iz tega je razvidno, da je seznam absolutnih razlogov za ničnost iz člena 51 Uredbe št. 40/94 izčrpen in da ni mogoče šteti, da nejasnost in nenatančnost specifikacije proizvodov in storitev, ki jih zajema registracija znamke Evropske unije, pomenita dodaten razlog za ničnost poleg razlogov, ki jih je zakonodajalec Unije določil v navedeni uredbi.

48.      Seveda se strinjam, da so vprašanja, kot je pomanjkanje jasnosti in natančnosti, v pravu znamk pomembna, vendar gre za vprašanja, ki jih morajo preučiti pristojni uradi za znamke, ko obravnavajo zahtevo za registracijo zadevne znamke.

49.      Čeprav že registriranih znamk, ki ne izpolnjujejo zahteve po jasnosti in natančnosti, na tej podlagi ni mogoče razglasiti za nične, bo to vseeno vplivalo na obseg varstva registrirane znamke.

50.      To ugotovitev potrjuje tudi sistematična analiza zakonodajnega okvira Unije. Kot je poudarila Komisija, se je treba vprašati, zakaj je zakonodajalec sklenil, da bi morali nejasnost in nenatančnosti prikaza znaka pomeniti razlog za ničnost, medtem ko to ne velja za specifikacijo proizvodov in storitev. To je zato, ker prikaza znaka, ko je znamka enkrat prijavljena, načeloma ni mogoče spremeniti iz razlogov pravne varnosti (razen v nekaterih redkih in ozko opredeljenih izjemah). Ugotovljene kršitve, ki je posledica dejstva, da je bil znak prijavljen ali registriran v nasprotju z določbami člena 3(1)(a) Direktive 89/104 ali člena 7(1)(a) Uredbe št. 40/94, torej ni mogoče naknadno odpraviti. V takšnih okoliščinah je zavrnitev (pred registracijo) ali izbris (po registraciji) edina rešitev.

51.      Nasprotno pa je mogoče specifikacijo proizvodov ali storitev v skladu z Uredbo št. 40/94 naknadno vedno omejiti ali se ji delno odpovedati (imetnik lahko naknadno dodatno opredeli ali omeji seznam proizvodov in storitev, s čimer odpravi kakršno koli nejasnost in natančnost, vendar ga nikakor ne sme razširiti). To pomeni, da je vsako nejasnost in nenatančnost specifikacije proizvodov in storitev mogoče odpraviti pred ali po registraciji znamke. Direktiva 89/104 zagotavlja procesno avtonomijo, ki državam članicam omogoča, da storijo enako.

b)      Ali je zahtevo po jasnosti in natančnosti mogoče povezati z razlogom za ničnost, določenim v zakonodaji Unije?

52.      Zdaj je treba preučiti, ali je nejasnost in nenatančnost specifikacije proizvodov in storitev, ki jih zajema registracija znamke, mogoče povezati z enim od razlogov za ničnost, ki so izčrpno našteti v veljavni zakonodaji Unije.

53.      Družbi SkyKick sta v zvezi s tem izpostavili dve možnosti.

54.      Prvič, družbi SkyKick trdita, da v sodbi z dne 19. junija 2012, Chartered Institute of Patent Attorneys (C‑307/10, EU:C:2012:361), sicer ni izrecno navedeno, kje natančno se lahko v veljavnih direktivah in uredbah najde besedilo, iz katerega je mogoče razbrati obstoj implicitnega pogoja glede jasnosti specifikacije, ki je v tem primeru ugotovljena, vendar pa je „v njej zelo jasno ugotovljeno, da je [jasnost] implicitna zahteva za registracijo in potemtakem tudi za veljavnost znamke ter pogoj za registracijo“. Glede na to, da gre za implicitni pogoj, je logično, da bi morala biti takšna posredna določba v zvezi z nacionalnimi znamkami vključena v člen 2 v povezavi s členom 3(1)(a) Direktive 89/104, v zvezi z znamkami Evropske unije pa v člen 4 v povezavi s členom 7(1)(a) Uredbe št. 40/94.

55.      Sodišče je v sodbi z dne 12. decembra 2002, Sieckmann (C‑273/00, EU:C:2002:748, točki 51 in 52), v zvezi z grafičnim prikazom znakov ugotovilo, da „morajo imeti gospodarski subjekti možnost, da se natančno in jasno prepričajo o opravljenih registracijah ali o prijavah za registracijo, ki so jih vložili njihovi sedanji ali potencialni konkurenti, in da tako pridobijo upoštevne informacije, ki zadevajo pravice tretjih“, in opozorilo, da mora biti grafični prikaz v registru, „[d]a bi uporabniki navedenega registra lahko na podlagi registracije znamke določili njeno natančno naravo, […] samozadosten, zlahka dostopen in razumljiv“.

56.      Družbi SkyKick trdita, da bi moralo enako veljati tudi v zvezi z zahtevo po jasnosti in natančnosti specifikacije proizvodov in storitev, ki jih zajema registracija znamke.

57.      Zadošča navesti, kot v bistvu zatrjujejo vse stranke, razen družb SkyKick, da sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 19. junija 2012, Chartered Institute of Patent Attorneys (C‑307/10, EU:C:2012:361) – ne glede na ostrino tona, ki ga je v njej uporabilo Sodišče – preprosto ni mogoče razlagati tako, da uvaja nov razlog za ničnost, zlasti ker zakonodaja tako jasno določa, da je seznam razlogov za ničnost izčrpen.

58.      Menim (tako kot Komisija), da je Sodišče z vzpostavitvijo analogije s sodbo z dne 12. decembra 2002, Sieckmann (C‑273/00, EU:C:2002:748), v sodbi Chartered Institute of Patent Attorneys zelo skrbno pojasnilo, da je namen zahteve po jasnosti in natančnosti, ki se uporablja za znake, ugotoviti predmet varstva, zato da bi se določil zahtevani obseg varstva.(16) Registracijo znaka kot znamke je treba vedno zahtevati v povezavi z določenimi proizvodi ali storitvami. Čeprav je namen zahteve glede grafičnega prikaza zlasti opredelitev znamke, da se ugotovi natančen predmet varstva, ki ga zagotavlja registrirana znamka,(17) je obseg tega varstva določen z naravo in številom proizvodov in storitev, ki so navedeni v tej prijavi. Iz sodbe Chartered Institute of Patent Attorneys je torej razvidno, da gre zgolj za razlog za ugovor zoper registracijo znamke, in v tej sodbi ni nobene podlage za vložitev predloga za ugotovitev ničnosti že registrirane znamke. Sodišče o posledicah registracije znamke, ki ne izpolnjuje zahteve po jasnosti in natančnosti, ni odločalo.

59.      Drugič, družbi SkyKick trdita, da bi bila ta zahteva lahko zajeta tudi v razlogu za zavrnitev ali ničnost znamk, ki nasprotujejo javnemu redu ali sprejetim moralnim načelom, iz člena 3(1)(f) Direktive 89/104 in člena 7(1)(f) Uredbe št. 40/94.

60.      Ugotavljam, da je tako v obravnavani zadevi in da se, kot bom pojasnil v nadaljevanju (točka 79 teh sklepnih predlogov), strinjam s predložitvenim sodiščem, da je registracija znamke za „računalniško programsko opremo“ neupravičena in v nasprotju z javnim interesom.

61.      Iz sodne prakse je prav tako mogoče izpeljati, da znamka, ki ne izpolnjuje zahteve po jasnosti in natančnosti, krši javni red (glej zlasti sodbo z dne 19. junija 2012, Chartered Institute of Patent Attorneys, C‑307/10, EU:C:2012:361, točke od 46 do 48).

62.      Dalje, če je registracijo mogoče pridobiti na preveč preprost način in/ali je ta preširoka, bo to ustvarilo ovire za vstop tretjih oseb, saj se bo razpoložljivost primernih znamk zmanjšala, kar bo povečalo stroške, ki se lahko prevalijo na potrošnike, in povzročilo erozijo javne domene (glej točko 95 teh sklepnih predlogov).

63.      Menim, prvič, da je Sodišče v sodbi z dne 19. junija 2012, Chartered Institute of Patent Attorneys (C‑307/10, EU:C:2012:361), izrecno menilo, da splošni izrazi, ki se lahko uporabljajo za celo vrsto različnih proizvodov in storitev, niso dovolj jasni in natančni. Drugič, kot poudarjata družbi SkyKick, preveč splošni izrazi vzbujajo enake pomisleke glede javnega reda kot druge vrste nejasnih in nenatančnih izrazov. To vprašanje javnega reda je izraženo v uvodni izjavi 28 Uredbe 2017/1001. Tretjič, omogočanje registracije tako široko opredeljenih proizvodov in storitev ni združljivo z bistveno funkcijo znamke, kot je navedeno v sodbi z dne 29. septembra 1998, Canon (C‑39/97, EU:C:1998:442, točka 28).

64.      Predložitveno sodišče je ugotovilo, da bi bilo, če se predpostavi, da znamke veljavno zajemajo vse zadevne proizvode in storitve, prisiljeno ugotoviti obstoj kršitve znamke na podlagi primerjave med zelo široko opredeljenimi proizvodi in storitvami, ki so jih registrirale družbe Sky (ne glede na to, ali jih družbe Sky za te proizvode in storitve dejansko uporabljajo, in ne glede na ugled, ki ga uživajo v zvezi s temi proizvodi in storitvami; kot bo namreč prikazano v nadaljevanju, gre za znamke, ki se uporabljajo „za izjemno obsežno in zelo raznoliko paleto proizvodov“), ter proizvodi in storitvami družb SkyKick. Jasno je, da predložitveno sodišče s to ugotovitvijo ni bilo najbolj zadovoljno.

65.      Predložitveno sodišče je prišlo do nekaterih ugotovitev glede dejstev v zvezi s širino nabora proizvodov in storitev, navedenih v prijavah znamk (glej predložitveno odločbo, točka 4): na primer, družbe Sky na datume vložitve prijav za znamke Evropske unije niso imele nobenega namena, da bi te znamke uporabljale za vse proizvode in storitve, zajete v specifikacijah (glej sodbo v postopku v glavni stvari, točka 250). Izjava, ki so jo družbe Sky v zvezi z znamko Združenega kraljestva podale na podlagi člena 32(3) zakona iz leta 1994, o tem, da so to znamko uporabljale (ali nameravale uporabljati) za proizvode/storitve, za katere so zahtevale varstvo, je bila deloma neresnična (glej sodbo v postopku v glavni stvari, točka 254).

66.      Dalje, specifikacije so zajemale proizvode/storitve, v zvezi s katerimi družbe Sky niso imele nobenega razumnega poslovnega razloga, da bi zahtevale registracijo. Sodišče, ki je odločalo o zadevi v postopku v glavni stvari, je po presoji vseh dokazov in po zaključku sojenja navedlo, da je bilo „[…] prisiljeno ugotoviti, da so družbe Sky te proizvode in storitve vključile zato, ker so v skladu s svojo strategijo zahtevale zelo širok obseg varstva znamke ne glede na to, ali je bilo to poslovno upravičeno“ (glej sodbo v postopku v glavni stvari, točka 250). Na primer, specifikacije v prijavah za znamke EU112 (2836 besed), EU992 (8127 besed) in UK604 (8255 besed) so izjemno obsežne (predložitvena odločba, točka 4). Priča družb Sky pogosto ni mogla izpovedati, ali so imele družbe Sky kakršen koli namen, da bi te znamke uporabljale za konkretne proizvode in storitve, zajete v specifikacijah (sodba v postopku v glavni stvari, točka 246).

67.      V zvezi s tem poudarjam, da je predložitveno sodišče preučilo različne kategorije ter na podlagi te analize prišlo do ugotovitev, zaslišalo priče in ugotovilo dejansko stanje, kakor je pravzaprav treba postopati v zadevi, kakršna je obravnavana.

68.      Čeprav uporaba ni predpogoj za registracijo znamke, menim, da delovanje celotnega sistema navsezadnje temelji na (določeni) rabi, prej ali slej.

69.      V zvezi s tem naj spomnim na uvodno izjavo 9 Direktive 2008/95 in uvodno izjavo 10 Uredbe št. 207/2009.

70.      Sodišče(18) je ugotovilo, da je „iz [navedenih uvodnih izjav] […] razvidno, da je želel zakonodajalec Unije kot pogoj za ohranitev pravic iz nacionalne znamke in znamke Skupnosti določiti dejansko uporabo znamke. […] znamka [Evropske unije], ki se ne uporablja, [lahko] ovira konkurenco z omejevanjem spektra znakov, ki jih drugi lahko registrirajo kot znamke, in s prikrajšanjem konkurentov za možnost uporabe znamke ali njej podobne znamke pri dajanju proizvodov ali storitev, ki so enaki ali podobni tistim, ki so varovani z zadevno znamko, na notranji trg. Neuporaba znamke [Evropske unije] zato lahko pomeni omejitev prostega pretoka blaga in svobode opravljanja storitev.“ Res je sicer, da se navedene pripombe nanašajo na razveljavitev znamke po petih letih njene neuporabe, vendar izražena stališča veljajo tudi za zahtevo po uporabi znamke v njenem celotnem življenjskem ciklu, pomisleki glede nasičenosti registra pa dodatno potrjujejo, da je treba stremeti k večji natančnosti.(19) Sodišče je že razsodilo, da mora biti register znamk „ustrez[en] in natanč[en]“.(20) Nasičenost registra namreč podira ravnovesje „kompromisa“ med intelektualno lastnino in javnim interesom, zaradi katerega morajo vsi, ki zahtevajo varstvo, jasno navesti, kaj natančno želijo veljavno zaščititi.(21)

71.      Poleg tega ugotavljam, da je besedilo nove Direktive 2015/2436 še strožje. V uvodnih izjavah 31 in 32 je navedeno: „Blagovne znamke so namenjene razlikovanju blaga ali storitev ter potrošnikom omogočajo, da se odločajo na podlagi informacij, samo kadar se dejansko uporabljajo na trgu. Zaradi zmanjšanja skupnega števila blagovnih znamk, registriranih in varovanih v Uniji, ter posledično zmanjšanja števila sporov, ki se pojavljajo med njimi, je treba zahtevati, da se uporabljajo. Zato je bistvenega pomena zahtevati, da se registrirane blagovne znamke dejansko uporabljajo v zvezi z blagom ali storitvami, za katere so registrirane, ali da se v primeru zadevne neuporabe v petih letih od datuma zaključka postopka registracije lahko razveljavijo“ (moj poudarek), „registrirano blagovno znamko [pa bi bilo zato treba] varovati le, če se dejansko uporablja“. Ni namreč razloga, da bi bila znamka Evropske unije varovana, če se v resnici ne uporablja.(22)

72.      Če so izrazi, ki se ne uporabljajo, vendar so vseeno v registru, nejasni in nedorečeni, potem bo to imelo tudi odvračilni učinek na konkurente, ki razmišljajo o vstopu na trg,(23) ker se bo zdelo, da imajo družbe, kot so Sky, večji pomen na trgu, kot v resnici.

73.      Če povzamem, družbe Sky niso imele namena, da bi znamke uporabljale za proizvode in storitve, zajete v registracijah, kar izhaja iz treh vidikov (sodba v postopku v glavni stvari, točka 251): (i) specifikacije vključujejo točno določene proizvode in storitve, kot so „pripravki za beljenje“, „izolacijski materiali“ in „biči“, za katere družbe Sky niso imele nobenega namena uporabiti navedene znamke; (ii) specifikacije vključujejo kategorije proizvodov in storitev, ki so zastavljene tako široko, da družbe Sky teh znamk niso nameravale uporabljati v celotnem obsegu kategorije: tipičen primer je „računalniška programska oprema“, vendar v vseh petih prijavah za registracijo obstajajo tudi drugi, kot so „telekomunikacije/telekomunikacijske storitve“; in (iii) specifikacije naj bi zajemale vse proizvode/storitve v zadevnih razredih (na primer, vse vrste računalniške programske opreme, ki naj bi bile zajete v razredu 9, ne glede na to, da družbe Sky niso ponujale in ne bi nikdar mogle ponuditi vseh vrst programske opreme), pri čemer so družbe Sky nameravale zajeti vse proizvode iz razreda 9.Navedeni razred vsebuje na stotine različnih proizvodov od električnih hišnih zvoncev in ur za kuhanje jajc do požarnih alarmnih naprav in žic varovalk. Družbe Sky so te znamke (pa tudi druge znamke, katerih imetnice so) uporabljale zato, da bi ugovarjale delom prijav za registracijo znamk, ki jih vlagajo tretje osebe in ki zajemajo proizvode in storitve, v zvezi s katerimi družbe Sky teh znamk niso nikakor nameravale uporabiti (sodba v postopku v glavni stvari, točka 255).

74.      Čeprav je izraz „računalniška programska oprema“ do določene mere jasen (zajema računalniško kodo), pa po drugi strani zagotovo ni dovolj natančen, saj zajema proizvode, ki so po svoji funkciji in področju uporabe preveč raznoliki, da bi bili združljivi s funkcijo znamke.

75.      Kot je Sodišče razsodilo v sodbi z dne 19. junija 2012, Chartered Institute of Patent Attorneys (C‑307/10, EU:C:2012:361, točka 54), „nekatere splošne navedbe naslovov razredov Nicejske klasifikacije […] [niso take, da bi ustrezale zahtevi, da so dovolj jasne in natančne], ker so preveč splošne in pokrivajo preveč različne proizvode ali storitve, da bi bile v skladu s funkcijo znamke kot označbe izvora“ (moj poudarek).

76.      Prav za takšen položaj gre tudi v obravnavani zadevi. Strinjam se namreč s predložitvenim sodiščem, da je registracija znamke za „računalniško programsko opremo“ preširoka, in sicer iz razlogov, ki jih je sodnik H. Laddie predstavil v sodbi Mercury proti Mercury(24) in ki imajo še večjo težo danes, to je skoraj četrt stoletja pozneje, ko je računalniška programska oprema veliko bolj vseprisotna, kot je bila leta 1995.

77.      Sodnik H. Laddie je v navedeni sodbi ugotovil, da „tožena stranka trdi, da se na podlagi registracije tožeče stranke, kot je trenutno formulirana, ustvarja monopol glede znamke (in znamk, ki so tako podobne, da bi lahko povzročile zmedo), kadar se ta uporablja za izjemno obsežno in zelo raznoliko paleto proizvodov, vključno s proizvodi, v zvezi s katerimi tožeča stranka nima nikakršnega legitimnega interesa. V okviru razprave sem [tožečo stranko] opozoril, da bi lahko registracija znamke za ‚računalniško programsko opremo‘ zajemala kateri koli sklop posnetih digitalnih navodil za upravljanje katere koli vrste računalnika. Ta ne bi zajemala le proizvodov, ki jih ponuja tožeča stranka, ampak tudi programsko opremo za videoigre, računovodstvo ali izdelavo genealoških tabel, programsko opremo, ki se uporablja na področju medicinske diagnostike, programsko opremo za upravljanje z računalniki v satelitih in programsko opremo v računalnikih, ki se uporabljajo za upravljanje sistema londonske podzemne železnice. Mislim, da se je tožeča stranka na koncu strinjala, da so nekateri izmed navedenih proizvodov tako zelo nepovezani z njenim področjem delovanja in interesi, da bi bilo morda zaželeno nekoliko omejiti obseg registracije ter tako izključiti nekatere od teh bolj nenavadnih proizvodov. V vsakem primeru pa menim, da je mogoče povsem upravičeno trditi, ne glede na to, ali se tožeča stranka s tem strinja ali ne, da je registracija znamke za ‚računalniško programsko opremo‘ običajno preširoka. Menim, da odločilna značilnost programske opreme ni povezana niti z medijem, na katerega je naložena, niti z dejstvom, da se uporablja za upravljanje z računalniki, niti s trgovskimi kanali, prek katerih se ponuja, temveč s funkcijo, ki jo opravlja. Programska oprema, ki omogoča, da se računalnik obnaša kot simulator letenja, je proizvod, ki je povsem drugačen od programske opreme, ki, denimo, omogoča, da računalnik optično prepoznava znake besedila ali projektira kemično tovarno. Menim, da nikakor ni zaželeno, da bi trgovec, ki se zanima za posamezno omejeno področje računalniške programske opreme, lahko z registracijo za nedoločen čas pridobil zakonski monopol v zvezi v vsemi vrstami programske opreme, vključno s tistimi, ki so zelo oddaljena od področja njegovega poslovnega interesa“.

78.      V zvezi s tem družbi SkyKick pravilno navajata, da je računalniška programska oprema v sodobni družbi sestavni del ali nujna oprema neomejenega spektra „pametnih“ proizvodov: igralnih konzol, e‑knjig, gospodinjskih aparatov, igrač, televizijskih sprejemnikov, ur itd. (ne da bi bilo treba omenjati aplikacije, kot je programska oprema za upravljanje obratovanja postroja velikega hadronskega trkalnika). Računalniško programsko opremo vsebujejo vsi navedeni proizvodi, čeprav si med seboj niso prav nič podobni. Konec koncev predpisi na področju znamke Evropske unije niso namenjeni temu, da bi se podjetje, ki prodaja pametne hladilnike, v okviru postopkov zaradi kršitev znamke presojalo z vidika dejstva, da ponuja enake proizvode, to je računalniško programsko opremo, kot ponudnik platforme za trgovanje na borzi.

79.      Skratka, registracija znamke za „računalniško programsko opremo“ po mojem mnenju ni upravičena in je v nasprotju z javnim interesom, saj imetniku znamke zagotavlja izjemno širok monopol, ki ga ni mogoče upravičiti z nobenim legitimnim poslovnim interesom imetnika znamke.

80.      Opozoriti je treba, kot je navedlo predložitveno sodišče, da je takšno stališče priznano tudi v praksi United States Patent and Trademark Office (urad Združenih držav za patente in znamke, v nadaljevanju: USPTO) ter v njegovem Trademark Manual of Examining Procedure (priročnik za postopek preverjanja znamk, v nadaljevanju: TMEP) (sistem znamk Združenih držav ne dopušča prijave znamke za „računalniško programsko opremo“, ampak mora prijavitelj zaradi natančnosti opredeliti tudi vrsto/namen programske opreme in področje njene uporabe).(25) Preizkuševalec USPTO je 21. junija 2012 ugovarjal uporabi izrazov „računalniška programska oprema“ in „računalniške storitve“, pri čemer je navedel: „izraz ‚računalniška programska oprema‘ […] je nedorečen in ga je treba pojasniti, ker je treba navesti njegov namen […] Pri določitvi računalniške programske opreme je treba opredeliti namen ali funkcijo te opreme“.

81.      Prav tako se strinjam s predložitvenim sodiščem, da je težko razumeti, zakaj obrazložitve TMDN v zvezi s „stroji“ iz razreda 7 ni mogoče v enaki meri uporabiti za „računalniško programsko opremo“ (glej opombo 5 teh sklepnih predlogov), „telekomunikacijske storitve“ (glej sodbo v postopku v glavni stvari, točka 163), ali, če je že govora o tem, „finančne storitve“.(26)

c)      Katera merila so upoštevna za ugotavljanje, ali je izraz dovolj jasen in natančen?

82.      Ugotavljam, da je mogoče izhodišče za analizo meril, ki so upoštevna za določanje jasnosti in natančnosti, najti v obstoječi sodni praksi sodišč Unije, ki se nanaša na ugotavljanje, ali je bila zahteva po „uporabi“ izpolnjena v zvezi z nekaterimi, vendar ne z vsemi proizvodi ali storitvami. V doktrini(27) je bilo že nakazano, da je ta pomembna zato, ker pojasnjuje, kako so deli znamke, ki se ne uporabljajo, ločeni od tistih delov, ki se uporabljajo. Obenem opredeljuje stopnjo specifičnosti, ki bi se morala v idealnih okoliščinah zahtevati za veljavnost znamke, in vsekakor odgovarja na vprašanje, kako natančna mora ta biti po izteku petletnega obdobja.

83.      Do zdaj je imelo samo Splošno sodišče priložnost, da se izreče o tem vprašanju. V sodbi z dne 14. julija 2005, Reckitt Benckiser (España)/UUNT – Aladin (ALADIN) (T‑126/03, EU:T:2005:288; pritožba ni bila vložena),(28) je navedlo osnovni pristop k delni uporabi proizvoda ali storitve. Opredelilo je dve sili, ki omejujeta obseg uporabe. Če se znamka uporablja le za nekatere proizvode ali storitve, ni mogoče šteti, da se uporablja za označevanje vseh proizvodov ali storitev, za katere je bila registrirana (točka 44 navedene sodbe). Menim, da je tak pristop utemeljen, ker določene proizvode obravnava z vidika kategorij in podkategorij. Uporaba v okviru kategorije zadostuje za ohranitev celotne kategorije, če te ni mogoče razdeliti v dovolj različne podkategorije (točki 45 in 46), razen poljubno.(29) Ugotoviti je torej treba, ali posamezna kategorija vsebuje samostojne podkategorije, da bi Sodišče lahko odločilo, ali je bila uporaba dokazana le v zvezi s to podkategorijo proizvodov in storitev oziroma nasprotno, če podkategorije ni mogoče opredeliti, ali se lahko uporaba ugotovi za celotno kategorijo.(30)

84.      Menim torej, da bi moralo Sodišče odločiti, da mora namen uporabe znamke ustrezati razveljavitvi zaradi neuporabe.(31)

85.      Dejansko je Komisija že pred približno 11 leti predlagala tak pristop v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (C‑529/07, EU:C:2009:361, glej točki 31 in 32),(32) v sladu s katerim mora EUIPO med postopkom registracije znaka kot znamke preveriti, ali se bo ta registracija opravila z namenom njene dejanske uporabe. Nasprotno, če EUIPO registrira znak kot znamko in se ta nato dejansko ne uporablja, lahko tretje osebe na podlagi člena 51(1)(b) Uredbe št. 40/94 pred iztekom petletnega roka uveljavljajo, da prijavitelj ob registraciji navedenega znaka kot znamke ni ravnal v dobri veri, in zahtevajo, da se ta zato razglasi za nično. Glede upoštevnih meril za ugotovitev, ali je prijavitelj ravnal v slabi veri, Komisija napotuje na ravnanje slednjega na trgu, ravnanje drugih subjektov v zvezi s prijavljenim znakom, dejstvo, da prijavitelj ob prijavi razpolaga s portfeljem znamk, ter vse druge okoliščine, značilne za obravnavano zadevo.

86.      Tak pristop je razumen, ker če „nameravana uporaba znamke na dan vložitve prijave ni zadostna, da bi lahko prestala tožbo za razveljavitev pet let kasneje, bi moralo sodišče ugotoviti, da je bila prijava vložena v slabi veri. V času preizkusa se ne bi spremenilo nič, urad za znamke še vedno ne bi imel nobene obveznosti glede ugotavljanja, ali je ob vložitvi prijave obstajal namen uporabe, […] razglasitev ničnosti znamke po registraciji [oziroma v okviru postopkov z ugovorom pri uradih za znamke, kadar je mogoče uveljavljati absolutne razloge za zavrnitev] pa bi morale zahtevati tretje osebe. […] To bi v praksi (običajno) pomenilo, da bi se razglasitev ničnosti zahtevala le, kadar bi tretja oseba neuporabljeno znamko dejansko želela uporabljati [– tako kot v postopku v glavni stvari –]; sicer pa bi neuporabljene znamke (vključno s tistimi, ki se ne nameravajo nikdar uporabiti) preprosto ostale v registru (tako kot zdaj)“.(33)

B.      Tretje vprašanje za predhodno odločanje

1.      Kratek povzetek trditev strank

87.      Družbe Sky trdijo, da za uporabo znamke, registrirane bodisi na ravni države članice bodisi na ravni Evropske unije, ni nobenih zahtev, razen tistih, ki so posebej določene v veljavni zakonodaji Unije, ki pa jih je treba povsem objektivno presojati v okviru zahteve inter partes za izrek sankcij, ki se vloži po izteku neprekinjenega obdobja petih let neuporabe. Izrek sankcij zaradi neuporabe naj ne bi bil odvisen od obstoja subjektivnega namena imetnika znamke. Družbe Sky dodajajo, da ni dopustno sprejeti ali uporabljati nobenega pravila, na podlagi katerega je ali je bilo varstvo znamk z registracijo kadar koli odvisno od obstoja izrecne ali posredne „izjave o namenu uporabe znamke“, podane na dan prijave za registracijo bodisi na ravni države članice bodisi na ravni Unije. Združeno kraljestvo naj v skladu z uradnim obvestilom, ki ga je podalo v skladu s pravilom 7(2) skupnega pravilnika po Madridskem sporazumu in Protokolu k temu sporazumu,(34) ne bi smelo sprejeti ali uporabljati nobenih drugačnih pravil. Prav tako naj se ne bi smelo sprejeti ali uporabljati nobeno pravilo, na podlagi katerega bi bil obstoj slabe vere enostavno izenačen z neobstojem namena uporabe znamke za proizvode in storitve, zajete v prijavi za registracijo te znamke, vložene bodisi na ravni države članice bodisi na ravni Unije.

88.      Družbi SkyKick v bistvu trdita, da je treba na tretje vprašanje odgovoriti pritrdilno, ker so družbe Sky ravnale v slabi veri.

89.      Vlada Združenega kraljestva predlaga, naj se tretje in četrto vprašanje obravnavata skupaj in naj se na obe vprašanji odgovori pritrdilno.

90.      Francoska vlada meni, da je treba tretje, četrto in peto vprašanje obravnavati skupaj in na vsa vprašanja odgovoriti nikalno. Zlasti trdi, da Sodišče ravno tako zahteva, da mora imeti prijavitelj namen škodovati tretji osebi, zaradi česar zgolj dejstvo, da je prijavo za registracijo znamke vložil, ne da bi jo imel namen uporabljati, še ni zadosten razlog za ugotovitev, da je ravnal v slabi veri. Francoska vlada poleg tega trdi, da če imetnik znamke Evropske unije te znamke v petletnem obdobju, določenem za njeno uporabo, ni začel dejansko uporabljati za proizvode in storitve, za katere jo je registriral, se v zvezi s to znamko naložijo sankcije zaradi neuporabe, ki se izrečejo ne glede na to, ali namerava imetnik zadevno znamko uporabljati za proizvode in storitve, navedene v prijavi za registracijo znamke.

91.      Madžarska, poljska in slovaška vlada ne predlagajo odgovora na to vprašanje.

92.      Finska vlada meni, da je treba na tretje vprašanje odgovoriti nikalno. Finska vlada in Komisija navajata podobne trditve in zatrjujeta, da lahko namen, katerega edini cilj je preprečiti vstop tretje osebe na trg, v nekaterih okoliščinah kaže na „slabo vero“ prijavitelja. Neobstoj resničnega namena uporabe znamke naj bi lahko „v nekaterih okoliščinah“ potrdil ugotovitev, da je bila prijava vložena v slabi veri, če se izkaže, da je prijavitelj deloval zgolj z namenom, da tretji osebi prepreči „vstop na trg“.(35)

2.      Presoja

93.      Tretje vprašanje se nanaša na to, ali so bile znamke, ker jih družbe Sky niso imele namena uporabljati za vse proizvode in storitve, navedene v zadevnih specifikacijah, in so registracijo nekaterih znamk dejansko zahtevale brez namena njihove uporabe za prijavljene proizvode ali storitve, registrirane v slabi veri. Sodišče bo zato moralo v obravnavani zadevi odločiti o pomenu in področju uporabe pojma „slaba vera“ iz člena 51(1)(b) Uredbe št. 40/94 in člena 3(2)(d) Direktive 89/104.(36)

94.      Če bi predložitveno sodišče ugotovilo, da si je prijavitelj – kot so v obravnavani zadevi družbe Sky – namerno prizadeval za pridobitev pravic, ki jih ni nameraval uporabljati, med drugim morebiti tudi zato, da bi tretjim osebam preprečil uporabo registrirane znamke za prodajo takšnih proizvodov in storitev, potem je po mojem mnenju ravnal v slabi veri.(37) To pa zato, ker namerno prizadevanje za registracijo znamk za proizvode in storitve, s katerimi nima prijavitelj nobenega namena trgovati, odraža namero po zlorabi sistema znamke. Možnost, da se znamka razglasi za nično zaradi ravnanja v slabi veri, ki izhaja iz neobstoja namena uporabe za nekatere od prijavljenih proizvodov in storitev, ni le v skladu s ciljem Uredbe št. 40/94 in Direktive 89/104 (ter njunih naslednic), ampak tudi z zakonodajno zgodovino tega pojma (glej točko 116 teh sklepnih predlogov).

95.      Predložitveno sodišče pravilno poudarja, da gre za pomembna vprašanja: okoliščine, v katerih je mogoče pridobiti registracijo znamke, in obseg tako pridobljenega varstva sta ključna elementa vsakega sistema znamk in sta bistvena za uravnoteženje tega sistema. Nedvomno obstajajo prednosti dopustitve registracije znamk brez zahteve po njihovi dejanski uporabi, kot jo (drugače kakor, na primer, sistem ZDA) določa evropski sistem. Dve ključni prednosti sta, da je za imetnike znamk lažje pridobiti varstvo za njihove znamke pred njihovim uvajanjem na trg ter da se s tem poenostavi, pospeši in poceni postopek registracije. Toda če je registracijo mogoče pridobiti na preveč preprost način in/ali za preširoko področje, kot je primer v obravnavani zadevi, bo to ustvarilo ovire za vstop tretjih oseb, saj se bo razpoložljivost primernih znamk zmanjšala, kar bo povečalo stroške, ki bodo verjetno prevaljeni na potrošnike, in povzročilo erozijo javne domene.

96.      Prav tako se strinjam s stališčem predložitvenega sodišča, da če prijavitelj vloži prijavo za registracijo znamke brez namena njene uporabe za prijavljene proizvode in storitve, registracije te znamke ni mogoče z ničimer zaustaviti (ob predpostavki, da je znamko sicer mogoče registrirati). Edini način za razveljavitev registracije ali omejitev njenega obsega pred potekom petletnega obdobja, potrebnega za izpodbijanje zaradi neuporabe, je na podlagi tega, da je bila prijava vložena v slabi veri. Če je znamko mogoče registrirati brez namena njene uporabe za vse ali nekatere prijavljene proizvode in storitve, registracije pa ni mogoče izpodbijati ali omejiti zaradi slabe vere, je sistem izpostavljen zlorabam. Primere takšnih zlorab je mogoče najti v sodni praksi.(38)

97.      Sodišče je ta vprašanja precej prikladno preučilo v nedavni zadevi. Strinjam se z generalno pravobranilko J. Kokott, ki predlaga preverjanje obstoja slabe vere na podlagi dejstva, da slaba vera obstaja od trenutka, ko subjekt pridobi neupravičeno korist iz sistema znamke Evropske unije.(39)

98.      V sodbi v tej zadevi (sodba z dne 12. septembra 2019, Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret/EUIPO (C‑104/18 P, EU:C:2019:724, točka 45)) je Sodišče najprej spomnilo, da je namen pravil o znamki Evropske unije prispevati k sistemu neizkrivljene konkurence v Uniji. V tem sistemu mora biti vsakemu podjetju, da bi pritegnilo in zadržalo stranke s kakovostjo svojih proizvodov ali storitev, omogočeno, da kot znamke registrira znake, ki potrošniku brez možnosti zmede omogočajo razlikovanje teh proizvodov ali storitev od proizvodov ali storitev drugega izvora.

99.      Nato je v točki 46 navedene sodbe razsodilo, da se „[a]bsolutni razlog za ničnost iz člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 […] zato uporablja, kadar iz upoštevnih in ujemajočih se indicev izhaja, da imetnik znamke Evropske unije zahteve za registracijo te znamke ni vložil s ciljem lojalnega konkuriranja, temveč da bi na način, ki ni v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, posegel v interese tretje osebe, ali da bi ne oziraje se na določeno tretjo osebo pridobil izključno pravico za druge namene kot tiste, ki so zajeti s funkcijami znamke in med katerimi je bistvena funkcija označbe izvora“.

100. V zvezi s tem je Sodišče pred tem razsodilo, da „se mora obstoj slabe vere prijavitelja v smislu člena 51(1)(b) Uredbe št. 40/94 presojati celovito, pri čemer se upoštevajo vsi upoštevni dejavniki v obravnavani zadevi“, in da „je namen prijavitelja v upoštevnem času subjektiven dejavnik, ki ga je treba določiti glede na objektivne okoliščine obravnavane zadeve“.(40)

101. Poleg tega je Sodišče v sodbi z dne 12. septembra 2019, Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret/EUIPO (C‑104/18 P, EU:C:2019:724, točka 62 in naslednje), tudi menilo, da je pomembno ugotoviti, da Splošno sodišče v navedeni zadevi „ni preučilo, ali je bila prijava znamke s stilizirano besedo ,KOTON‘ za proizvode in storitve iz razredov 25, 35 in 39 v smislu Nicejskega aranžmaja poslovno logična glede na dejavnosti intervenienta“. Poleg tega je menilo, da je Splošno sodišče sicer omenilo „poslovno logiko, v katero se umešča vložitev zahteve za registracijo“, in „časovno zaporedje, značilno za navedeno vložitev“, kot elementa, ki bi bila lahko upoštevna, vendar ju v nadaljevanju sodbe ni celovito preučilo. Sodišče je ugodilo pritožbenemu razlogu in razveljavilo sodbo Splošnega sodišča.

102. Drugače kakor Sodišče pa je Splošno sodišče v zvezi z vprašanjem slabe vere že razvilo neko sodno prakso. Res je sicer, da so lahko številne zadeve odvisne od posameznih dejanskih okoliščin, vendar Splošno sodišče v sodni praksi priznava, da lahko registracija znamke brez (dejanskega) namena uporabe vsaj v nekaterih okoliščinah pomeni slabo vero.(41)

103. Menim, da navedena sodna praksa Splošnega sodišča pravilno potrjuje, da je treba preveriti prijaviteljevo poslovno logiko, na kateri temelji vložitev prijave za registracijo.(42) Na primer, Splošno sodišče je ugotovilo, da je ravnanje, ki ni bilo legitimno poslovno ravnanje, ampak je bilo v nasprotju s cilji Uredbe št. 207/2009, pomenilo ravnanje v slabi veri, ker je bilo podobno zlorabi pravic. Ta sodba prav tako podpira stališče, da vlaganje prijav za registracijo znamke brez namena njene uporabe v povezavi s prijavljenimi proizvodi in storitvami načeloma pomeni slabo vero.(43)

104. V nasprotju s stališčem francoske vlade menim, da moj pristop k pojmu „slaba vera“ prijavitelja – ki vključuje primere, v katerih prijavitelj znak za označevanje proizvodov in storitev registrira, ne da bi ga imel namen uporabiti za te proizvode in storitve – in moja razlaga tega pojma ne povzročata tveganja, da bi bil mehanizmu razveljavitve odvzet polni učinek. Primer, ki ga je na obravnavi navedla vlada Združenega kraljestva, ponazarja, da če nekdo vloži prijavo za registracijo znamke „Taxi“ za tri vrste živil, in sicer za piškote, jogurte in toplotno obdelano meso, ima namen to znamko uporabiti za vse tri vrste proizvodov. Če se nato po izteku petletnega obdobja izkaže, da prijavitelj te znamke ni uporabil za piškote, obstaja nevarnost, da bo njegova znamka zaradi neuporabe v zvezi s piškoti enostavno razveljavljena. Drugače povedano, prijavitelj se bo v razmerju do nekega drugega proizvajalca težko skliceval na to znamko. V tem primeru torej ne gre za nezdružljivost s pojmom slabe vere. Obstajal je poslovni razlog, iz katerega je želel prijavitelj zajeti tudi možnost, da bi to znamko pozneje uporabljal ali razširil njeno uporabo tudi v zvezi z drugimi proizvodi. Če pa bi prijavitelj vložil prijavo za registracijo iste znamke „Taxi“ za piškote, jogurte, toplotno obdelano meso, zrakoplove in kirurške instrumente, bi njegov monopol vsem proizvajalcem zrakoplovov in kirurških instrumentov preprečil, da izraz „Taxi“ uporabijo kot znamko v okviru svojega podjetja. Če je torej prijavitelj z vložitvijo prijave skušal preprečiti, da bi ta izraz uporabile tretje osebe, čeprav sam ni imel nobenega namena, da bi ta izraz uporabil kot znamko, pomeni takšna prijava za registracijo zlorabo, saj nima nobene zveze s poslovno dejavnostjo prijavitelja.

105. Poleg tega je tukaj poudarek na vzgibu v trenutku vložitve prijave za registracijo znamke, medtem ko se je treba pri razveljavitvi osredotočiti na uporabo oziroma neuporabo znamke v prvih petih letih.

106. Pravzaprav je po mojem mnenju ravno nasprotno, saj bi bil lahko v resnici mehanizem razveljavitve tisti, ki bi morebiti lahko privedel do tega, da bi bilo mehanizmu slabe vere odvzeto področje uporabe.

107. Splošno sodišče je tudi razsodilo, da „lahko namen, da se tretji osebi prepreči trženje proizvoda, v nekaterih okoliščinah kaže na slabo vero prijavitelja, če se pozneje izkaže, da je prijavitelj registriral znak kot znamko EU, ne da bi ga nameraval uporabljati“.(44) To je nedvomno jasna razsodba, v skladu s katero prijava za registracijo znamke brez namena njene uporabe za prijavljene proizvode ali storitve sama po sebi pomeni slabo vero.

108. Strinjam se tudi s stališčem iz sodne prakse Združenega kraljestva,(45) da slaba vera „vključuje nepoštenost in […] nekatera ravnanja, ki niso v skladu sprejetimi standardi dobrega poslovnega vedenja, ki ga upošteva razumna in izkušena oseba na določenem področju, ki se preučuje“.(46)

109. Iz obstoječe sodne prakse Sodišča je že mogoče razbrati, da registracija znamke brez kakršnega koli namena njene uporabe lahko pomeni slabo vero.(47) Menim namreč (tako kot predložitveno sodišče), da, prvič, niti uredbe niti direktive, ki se uporabljajo na tem področju, ne vsebujejo nobene izrecne zahteve glede namena uporabe in da registrirane znamke pred iztekom petletnega obdobja ni mogoče razveljaviti zaradi njene neuporabe, vendar iz sodne prakse Sodišča in Splošnega sodišča izhaja, da lahko vložitev prijave za registracijo znamke brez kakršnega koli namena njene uporabe za prijavljene proizvode in storitve vsaj v nekaterih okoliščinah pomeni slabo vero, ker gre za zlorabo sistema znamke (takšno je tudi stališče vlade Združenega kraljestva in Komisije). Drugič, v skladu s sodno prakso zgolj to, da je prijavitelj vložil prijavo za registracijo znamke za širok nabor proizvodov ali storitev, ne zadošča za dokaz slabe vere, če prijavitelj izkaže razumen poslovni razlog, na podlagi katerega zahteva takšno varstvo glede na uporabo ali nameravano uporabo te znamke.

110. Dodati moram, da ko prijavitelj prijavo za registracijo znamke vloži, ne da bi imel kakršen koli namen njene uporabe, je prijava za registracijo brez utemeljitve. V tem primeru ne gre za prijavo za registracijo znamke, ki ima bistveno funkcijo, ampak gre bolj za prijavo, ki je v nasprotju s pravili konkurence in katere namen je preprečiti, da bi tretje osebe razvile lastno poslovno dejavnost. To pa zagotovo ni cilj sistema znamk.

111. Sodišče je tudi priznalo, da lahko slabo vero pomeni vložitev prijave za registracijo znamke brez namena njene uporabe v trgovini, ampak zgolj z namenom njene uporabe za registracijo internetne domene.(48) V tej zadevi je tožeča stranka želela registrirati domensko ime „.eu“ za nemški izraz (za avtomobilske pnevmatike), pri čemer jo je nameravala registrirati kot švedsko znamko (za avtomobilske varnostne pasove oziroma „varnostne pasove“), da bi jo potem v skladu z veljavno uredbo pretvorila v domensko ime. Sodišče je uporabilo sodbo Lindt(49) in razsodilo, da je iz predložitvene odločbe razvidno, da tožeča stranka v postopku v glavni stvari, čeprav je na Švedskem registrirala besedno znamko &R&E&I&F&E&N& za varnostne pasove, ni imela namena uporabiti te znamke, saj je „v resnici nameravala upravljati spletno stran za trženje pnevmatik, ki jo je nameravala registrirati“. Zato je šlo v navedeni zadevi pravzaprav za poskus „izigravanja“ pravil na področju znamk.(50) Drugače povedano, Sodišče je ugotovilo, da bi vlaganje prijav za znamke z namenom „spletnega skvotiranja“ („cybersquat“) lahko pomenilo slabo vero v okviru te uredbe. Kot trdim v teh sklepnih predlogih, podoben premislek bolj na splošno velja tudi za sistem registracije znamk.

112. Splošno sodišče je ravno tako priznalo, da lahko slabo vero pomeni vlaganje prijav za registracijo znamke Evropske unije pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino, ki je del strategije blokiranja.(51)

113. Splošno sodišče je v točki 51 navedene sodbe razsodilo, da „je namen veriženja zahtev za registracijo nacionalnih znamk za isti znak ter za proizvode in storitve, ki so iz razredov, ki so vsaj delno enaki, A. zagotoviti položaj blokiranja. Če tretja oseba namreč vloži zahtevo za registracijo enake ali podobne znamke [EU], A. zahteva registracijo znamke [EU], glede nje zahteva priznanje prednostne pravice, tako da se opre na zadnji člen verige zahtev za registracijo nacionalnih znamk, ter vloži ugovor, v katerem se opre na navedeno prijavo znamke [EU]. Namen veriženja zahtev za registracijo nacionalnih znamk je torej A. zagotoviti položaj blokiranja v obdobju, ki je daljše od šestmesečnega roka za razmislek iz člena 29(1) Uredbe št. 207/2009, in celo daljše od petletnega roka za uporabo iz člena 51(1)(a) navedene uredbe.“

114. Če prijavitelj znamke ne namerava uporabljati, po mojem mnenju ni pomembno, ali namerava prijavitelj preprečiti, da bi zadevno znamko uporabljala določena tretja oseba ali vse tretje osebe. V teh okoliščinah si namreč želi prijavitelj neupravičeno zagotoviti monopol, da bi morebitnim konkurentom preprečil uporabo znaka, ki ga sam ne namerava uporabljati. To pa pomeni zlorabo sistema znamke.

115. Nazadnje menim, da zgornjo analizo potrjujejo tudi pripravljalni dokumenti. Iz njih namreč v zvezi s pojmom slabe vere izhaja, da razglasitev ničnosti znamke zaradi slabe vere zajema tudi položaje, v katerih je bila prijava za registracijo te znamke vložena brez namena uporabe vseh/nekaterih prijavljenih proizvodov/storitev. Nemška delegacija je leta 1984 v okviru delovne skupine Sveta izrecno predlagala, da bi bilo treba ob vložitvi prijave za znamko Evropske unije zahtevati obstoj „dobrovernega namena uporabe“ (Schreiben der deutschen Delegation doc. z dne 12. oktobra 1984, 9755/84, str. 7 in 8). Ta predlog je bil nato sprejet leta 1985, leta 1986 pa je bil sprejet v členu 41(1)(b) kot absolutni razlog za ničnost. V poznejših različicah te določbe je bilo besedilo v zvezi z neobstojem namena uporabe v „dobri veri“ nadomeščeno s splošnejšim izrazom „slaba vera“, ki je bil na koncu sprejet v besedilu člena 51(1)(b) Uredbe št. 40/94 (sedaj člena 59(1)(b) Uredbe št. 2017/1001).

116. V delu doktrine(52) se je izoblikovalo mnenje, da je bila izrecna zahteva glede obstoja namena uporabe znamke v dobri veri nadomeščena zgolj z izrazom „slaba vera“ zato, da bi se iz uredbe (in direktive) črtala zahteva glede namena uporabe. Menim, da je to stališče napačno.

117. V pripravljalnih dokumentih namreč ne najdem ničesar, kar bi potrdilo, da to drži, obenem pa se mi zdi precej bolj prepričljivo stališče, predstavljeno v preostali doktrini,(53) in sicer, da je bila izrecna zahteva nadomeščena s splošnejšim izrazom „slaba vera“ zato, da bi se razširilo področje uporabe te določbe, ker je veljalo, da ta zajema tako namen uporabe v dobri veri kot tudi druge oblike ravnanj v slabi veri.(54)

C.      Četrto vprašanje za predhodno odločanje

1.      Kratek povzetek trditev strank

118. Družbe Sky trdijo, da če se ugovoru zaradi slabe vere ugodi, se mora ta obvezno uporabiti le za določene proizvode ali storitve. V skladu z ustaljeno sodno prakso naj bi bilo treba preučitev razlogov za zavrnitev ali ničnost opraviti za vsak proizvod ali storitev, za katere je bila zahtevana ali pridobljena registracija znamke.(55)

119. Družbi SkyKick primarno trdita, da je treba registracijo v celoti razglasiti za nično, če je bila prijava za znamko vložena brez namena njene uporabe za vse proizvode in storitve, za katere je prijavitelj zahteval registracijo, in če je bila zahteva za pridobitev preširoko zastavljenih pravic odraz prijaviteljeve namerne strateške odločitve. Družbi SkyKick se sklicujeta na člen 59(1)(b) Uredbe 2017/1001, ki določa, da se znamka EU „razglasi za nično“, če „prijavitelj ni ravnal v dobri veri ob vložitvi prijave blagovne znamke“. Navajata, da edina sodba sodišč Unije (s katero sta seznanjeni), v kateri je ta vidik neposredno obravnavan, podpira njuno primarno trditev. V sodbi GRUPPO SALINI(56) naj bi Splošno sodišče razsodilo, da „obstoj nedobrovernosti ob vložitvi zahteve za registracijo sam po sebi zajema ničnost izpodbijane znamke v celoti“. To naj bi bilo v skladu tudi z načelom fraus omnia corrumpit (goljufija razveljavi/pokvari vse), ki je skupno pravu številnih držav članic, vključno z angleškim common law.(57)

120. Podredno družbi SkyKick trdita, da je odgovor na vprašanje, ali slaba vera privede do ničnosti znamke, odvisen od analize posameznega primera, ki temelji na analizi več dejavnikov. Dejavniki, ki naj bi jih bilo treba upoštevati, vključujejo obstoj poslovnih razlogov; obseg, v katerem je prijavitelj zanemaril načelo pravne varnosti v razmerju do tretjih oseb in organov; velikost prijavitelja in viri, ki jih ima na razpolago; število navedenih proizvodov in storitev ter delež, v katerem se ti med seboj prekrivajo; obseg, v katerem znamka zajema proizvode/storitve, ki jih prijavitelj ni nameraval uporabljati; razlikovalni učinek znamke; vprašanje, ali se zadevne pravice podvajajo oziroma ali so bile „perpetuirane“; ali so bili v zvezi z znamkami za proizvode/storitve, ki jih prijavitelj ni nameraval uporabljati, sprejeti ali izvedeni kakršni koli ukrepi; in ali ima prijavitelj utemeljen razlog, iz katerega je prijavo vložil, čeprav znamke nima namena uporabljati.

121. Vlada Združenega kraljestva predlaga odgovor na to vprašanje v okviru njenega odgovora na tretje vprašanje. Francoska vlada predlaga, naj se na to vprašanje odgovori skupaj s tretjim in petim vprašanjem. Madžarska, poljska in slovaška vlada ne predlagajo odgovora na to vprašanje.

122. Finska vlada in Komisija v bistvu trdita, da je treba na četrto vprašanje odgovoriti pritrdilno. Če bi se učinek razloga za ničnost razširil tudi na proizvode ali storitve, za katere se znamka dejansko uporablja, naj bi bila to posledica, ki bi imela lastnosti sankcije, za kar pa v besedilu zadevnih določb ni nikakršne podlage.

2.      Presoja

123. Ker je odgovor na tretje vprašanje pritrdilen, je treba pojasniti, kakšne so posledice slabe vere prijavitelja ob vložitvi prijave za registracijo, če se slaba vera nanaša le na nekatere proizvode in storitve, zajete v registraciji.

124. Menim, da ima predložitveno sodišče prav, ko predlaga, da se lahko znamka razglasi za delno nično, če je bila prijava vložena deloma v slabi veri.

125. Zadošča navesti, da iz člena 51(3) Uredbe št. 40/94 in člena 13 Direktive 89/104 jasno izhaja, da če razlog za ničnost zadeva le del proizvodov ali storitev, za katere je registrirana znamka, se znamka razglasi za nično le za te proizvode ali storitve.

126. Zato menim, da je sodna praksa,(58) v kateri je Splošno sodišče razsodilo nasprotno (to je, da obstoj slabe vere pomeni ničnost izpodbijane znamke v celoti), napačna.

127. Iz navedenega sledi, da se ob upoštevanju člena 13 Direktive 89/104 in člena 51(3) Uredbe št. 40/94, če razlog za ničnost zadeva le del proizvodov ali storitev, za katere je registrirana znamka, znamka razglasi za nično le za te proizvode ali storitve.

D.      Peto vprašanje za predhodno odločanje

1.      Kratek povzetek trditev strank

128. Družbe Sky trdijo, da člen 32(3) zakona iz leta 1994 ni združljiv z ureditvijo iz prava Unije, ki se uporablja za varstvo znamk z registracijo na ravni držav članic in na ravni Unije. Vsekakor pa naj se nacionalni zakonodajni ukrep, kot je člen 32(3), ne bi smel razlagati ali uporabljati tako: (i) da pojem slabe vere, ki ga vsebuje, ne bi ustrezal avtonomnemu pojmu slabe vere iz prava Unije; ali (ii) da bi se kot predpogoj za uveljavljanje pravic, pridobljenih na podlagi registracije znamke, neposredno ali posredno vzpostavila drugačna ali strožja zahteva glede uporabe registriranih znamk od te, ki začne učinkovati šele po registraciji in je materialnopravno predpisana in urejena v zakonodaji Unije, ki se uporablja za razveljavitev registracije in „dokaz o uporabi“.

129. Vlada Združenega kraljestva trdi, da to vprašanje ni dopustno, ker Direktiva 2015/2436 še ni bila prenesena v pravo Združenega kraljestva.

130. Družbi SkyKick in (podredno) vlada Združenega kraljestva trdijo, da člen 32(3) določa postopkovno zahtevo, v skladu s katero je treba v prijavi navesti, da se znamka dejansko uporablja oziroma da jo namerava prijavitelj uporabljati, in da je zato združljiv z zakonodajo Unije o nacionalni znamki in znamki Evropske unije.

131. Francoska vlada predlaga, naj se na to vprašanje odgovori skupaj s tretjim in četrtim vprašanjem. Madžarska, poljska, slovaška in finska vlada ne predlagajo odgovora na to vprašanje.

132. Komisija v bistvu trdi, da je člen 32(3) zakona iz leta 1994 združljiv s pravom Unije.

2.      Presoja

133. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da so sodišča Združenega kraljestva mnenja, da se v okviru zahteve za ugotovitev ničnosti znamke na podlagi prepovedi ravnanja v slabi veri lahko zatrjuje kršitev člena 32(3) zakona iz leta 1994 zaradi vložitve neresnične izjave. Drugače povedano, izjavo, ki se vloži v skladu s členom 32(3), je v Združenem kraljestvu mogoče uporabiti za dokazovanje morebitne slabe vere prijavitelja, kar je absolutni razlog za ničnost.

134. Predložitveno sodišče sprašuje o združljivosti tega člena z Direktivo 2015/2436 in njenimi predhodnicami, zato je treba trditev vlade Združenega kraljestva v zvezi z nedopustnostjo tega vprašanja zavrniti.

135. V skladu z upoštevnimi direktivami so vprašanja procesne avtonomije prepuščena državam članicam, obstajajo pa tudi nekateri materialnopravni vidiki, ki niso predmet harmonizacije. V skladu s peto uvodno izjavo Direktive 89/104 (ki ustreza uvodni izjavi 6 Direktive 2008/95) namreč „lahko države članice še naprej prosto določajo postopek v zvezi z registracijo, razveljavitvijo in neveljavnostjo [ničnostjo] blagovnih znamk, pridobljenih z registracijo; […] lahko na primer določijo način registracije znamke in postopkov[…] za ugotavljanje neveljavnosti [ničnosti], odločajo o tem, ali naj se prejšnje pravice uveljavljajo v postopku registracije ali v postopku za ugotavljanje neveljavnosti [ničnosti] ali v obeh, in, če omogočajo uveljavljanje prejšnjih pravic v postopku registracije, postopek ugovora ali preizkus pogojev po uradni dolžnosti ali oboje; ker lahko države članice še naprej prosto določajo učinke razveljavitve ali neveljavnosti [ničnosti] blagovnih znamk“ (moj poudarek).

136. Poleg tega je v sedmi uvodni izjavi te direktive (ki ustreza uvodni izjavi 8 Direktive 2008/95) med drugim navedeno, da „bodo države članice v svojih zakonih lahko ohranjale ali uvedle razloge za zavrnitev ali neveljavnost [ničnost], povezane s pogoji za pridobivanje in nadaljnje lastništvo znamke, za katere ni določb o približevanju, ki zadevajo na primer upravičenost do dodelitve znamke, podaljšanje znamke ali pravila o pristojbinah ali se nanašajo na neizpolnjevanje pravil postopka“.(59)

137. Vsekakor je za potrebe obravnavane zadeve pomembno to, da člen 32(3) zakona iz leta 1994 po mojem mnenju ne določa novega razloga za ničnost.

138. Namreč določa le postopkovne zahteve v zvezi s prijavami, saj predpisuje elemente, ki jih mora vsebovati prijava za znamko. Določba, kot je člen 32(3), se lahko obenem uporablja za različne namene, povezane z razveljavitvijo ali ničnostjo, vključno z nespoštovanjem postopkovnih in materialnopravnih pravil.

139. Res je sicer, da lahko kršitev postopkovne zahteve iz tega člena privede do ničnosti registrirane znamke, vendar ostaja dejstvo, da bo takšna ničnost, če bo ugotovljena, temeljila na zahtevi glede slabe vere, določeni v členu 3(2)(d) Direktive 89/104.

140. Menim (tako kot Komisija), da člen 32(3) vsebuje zgolj postopkovno zahtevo v zvezi z nespoštovanjem pravil, s katero si je mogoče pomagati pri dokazovanju slabe vere v vseh okoliščinah posameznega primera. Člen 32(3) ne določa pravnih posledic nepravilne izjave prijavitelja znamke. To bi moralo biti že samo po sebi izenačeno z razlogom za ničnost, v skladu s katerim se obstoj slabe vere ugotovi, če prijavitelj ni imel nobenega dobrovernega namena, da bo znamko uporabljal za vse prijavljene proizvode in storitve. Drugače povedano, to pomeni, da razloga za ničnost zaradi slabe vere ni mogoče uporabiti zgolj na podlagi tega, da je bila podana neresnična izjava iz člena 32(3) zakona iz leta 1994. Lahko pa je del dokazov.

141. Zato si ne predstavljam, kako bi lahko člen 32(3) predložitveno sodišče oviral pri izpolnjevanju obveznosti, da nacionalno pravo razlaga v skladu z Direktivo, glede na to, da člen 32(3) ne predpisuje pravnih posledic nepravilne izjave prijavitelja znamke.

142. Iz tega sledi, da je člen 32(2) zakona iz leta 1994 združljiv z Direktivo 89/104, če ni edina podlaga za ugotovitev slabe vere.

III. Predlog

143. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je predložilo High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, Združeno kraljestvo), odgovori:

1.      Registrirane znamke Evropske unije ali nacionalne znamke ni mogoče razglasiti za nično v celoti ali delno zgolj na podlagi tega, da nekateri izrazi v specifikaciji proizvodov in storitev niso dovolj jasni in natančni oziroma da ni takšen nobeden od teh izrazov. Vendar je nejasnost in nenatančnost v specifikaciji proizvodov in storitev mogoče upoštevati pri presoji obsega varstva, ki ga je treba zagotoviti taki registraciji.

2.      Zahteva po jasnosti in natančnosti pa je lahko zajeta z razlogi za zavrnitev ali ničnost znamk, ki nasprotujejo javnemu redu, kot je določeno v členu 3(1)(f) Prve direktive Sveta 89/104 z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami in členu 7(1)(f) Uredbe Sveta št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti, če registracija znamke za „računalniško programsko opremo“ ni upravičena in je v nasprotju z javnim interesom. Izraz, kot je na primer „računalniška programska oprema“, je preveč splošen in zajema proizvode in storitve, ki so glede na funkcijo znamke kot označbe izvora preveč različni, da bi bil ta izraz dovolj jasen in natančen, da bi lahko pristojni organi in tretje osebe le na njegovi podlagi ugotovili obseg varstva, ki ga zagotavlja znamka.

3.      Prijava za registracijo znamke brez namena njene uporabe za prijavljene proizvode ali storitve lahko v nekaterih okoliščinah kaže na slabo vero, zlasti če je edini cilj prijavitelja preprečiti tretji osebi vstop na trg, med drugim tudi kadar obstajajo dokazi za strategijo vlaganja prijav, ki pomeni zlorabo, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

4.      Ob upoštevanju člena 13 Direktive 89/104 in člena 51(3) Uredbe št. 40/94, če razlog za ničnost zadeva le del proizvodov ali storitev, za katere je registrirana znamka, se znamka razglasi za nično le za te proizvode ali storitve.

5.      Člen 32(3) zakona Združenega kraljestva o znamkah iz leta 1994 je združljiv z Direktivo 89/104, če ni edina podlaga za ugotovitev slabe vere.


1      Jezik izvirnika: angleščina.


2      Ta vrsta storitve, ki zajema „selitev“ podatkov, se v angleškem jeziku imenuje tudi „kick“. Toženi stranki zagotavljata zlasti storitve za selitev podatkov v oblak, varnostno kopiranje podatkov v oblak in upravljanje podatkov v oblaku. Te storitve se zagotavljajo kot dodatek k programski opremi Microsoft Office 365. Ime SkyKick je bilo izbrano zato, ker zveni podobno kot „sidekick“ (pomožna storitev) in ker je navajalo na storitev družbe, v okviru katere uporabniki vržejo („kick“) (preselijo) svoje podatke v nebo („sky“) (oblak).


3      Sklepni predlogi generalnega pravobranilca P. Légerja v zadevi Praktiker Bau‑ und Heimwerkermärkte (C‑418/02, EU:C:2005:12, točka 47).


4      Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1).


5      V sporočilu je bilo določenih pet izrazov, vključenih v naslove razredov, ki ne izpolnjujejo zahteve po jasnosti in natančnosti in sicer razred 7, stroji; razred 37, popravila; razred 37, storitve montaže; razred 40, obdelava materialov; in razred 45, individualne in socialne storitve za potrebe posameznika. V njem je navedeno, da „izraz ,stroji‘ ne nudi jasne navedbe tega, kateri stroji so zajeti. Stroji lahko imajo različne značilnosti ali različne namene, lahko zahtevajo zelo različne stopnje tehničnih zmogljivosti in znanja za njihovo izdelavo in/ali uporabo, lahko so namenjeni različnim potrošnikom, prodajajo se lahko prek različnih prodajnih kanalov in so zato povezani z različnimi tržnimi sektorji“.


6      Ta člen določa, da mora biti „[v] prijavi [za registracijo znamke] […] navedeno, da znamko uporablja prijavitelj ali da se znamka uporablja z njegovim soglasjem za [proizvode ali storitve, za katere se zahteva registracija] ali da ima prijavitelj dobroverni namen, da se bo znamka uporabljala na ta način“ (moj poudarek).


7      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 2015, L 336, str. 1).


8      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 2008, L 299, str. 25).


9      Uredba Sveta z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL 2009, L 78, str. 1).


10      Sodbi z dne 12. februarja 2004, Koninklijke KPN Nederland (C‑363/99, EU:C:2004:86, točka 34), in z dne 7. julija 2005, Nestlé (C‑353/03, EU:C:2005:432, točka 25).


11      Uredba Sveta z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1891/2006 z dne 18. decembra 2006 (UL 2006, L 386, str. 14).


12      Prva direktiva Sveta z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 92).


13      Glej sodbo z dne 19. junija 2014, Oberbank in drugi (C‑217/13 in C‑218/13, EU:C:2014:2012, točka 31).


14      Sodba z dne 9. marca 2006, Matratzen Concord (C‑421/04, EU:C:2006:164, točka 19).


15      Sodba z dne 27. junija 2013, Malaysia Dairy Industries (C‑320/12, EU:C:2013:435, točka 42).


16      Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca Y. Bota v zadevi Chartered Institute of Patent Attorneys (C‑307/10, EU:C:2011:784, točka 68).


17      Sodba z dne 12. decembra 2002, Sieckmann (C‑273/00, EU:C:2002:748, točka 48).


18      Sodba z dne 19. decembra 2012, Leno Merken (C‑149/11, EU:C:2012:816, točka 32).


19      Johnson, P., So Precisely What Will You Use Your Trade Mark For?, International Review of Intellectual Property and Competition Law, 49(8), 2018, str. od 940 do 970, točka 2.3. Poleg tega je bilo v okviru neodvisne študije, ki jo je naročil in objavil urad Združenega kraljestva za intelektualno lastnino, ugotovljeno, da so se celo znamke, ki so vsebovale več kot 1000 besed, uporabljale le za 0,08 % tistega, kar je bilo zahtevano v fazi registracije. Glej Graevenitz, G., Ashmead, R., Greenhaigh, C., Cluttering and non‑use of trade marks in Europe, UK IPO, avgust 2015.


20      Sodba z dne 12. decembra 2002, Sieckmann (C‑273/00, EU:C:2002:748, točka 50).


21      Kot je navedeno v Graevenitz, G., Ashmead, R., Greenhaigh, C., op. cit., str. 96.


22      V zvezi s problematiko znamke, ki se nikoli ni uporabljala, in z vprašanjem, ali se je mogoče na takšno znamko sklicevati in abstracto, glej še nerešeno zadevo C‑622/18, Cooper International Spirits in drugi. Sodišče bo moralo biti pri obravnavi te in obravnavane zadeve dosledno.


23      Glej sodbo z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (C‑529/07, EU:C:2009:361, točki 43 in 44).


24      Mercury Communications Ltd proti Mercury Interactive (UK) Ltd [1995] FSR 850 v točkah 864 in 865.


25      Člen 1402.03(d) TMEP določa: „Vsaka določitev proizvodov za računalniške programe mora biti dovolj natančna, da omogoča ugotavljanje morebitnega obstoja verjetnosti zmede. Namen takšne zahteve po natančnosti določitve računalniških programov je izogibanje nepotrebnemu zavračanju registracije […], če dejanski proizvodi strank med seboj niso povezani in če na trgu ni nikakršnega navzkrižja. […] Zaradi širjenja in vse večje stopnje specializiranosti računalniških programov ne bodo sprejete [niti] splošne specifikacije, kot so ‚računalniški programi na področju medicine‘ ali ‚računalniški programi na področju izobraževanja‘, razen če bo v specifikaciji navedena posebna funkcija ali namen programa na zadevnem področju. […] ‚računalniški programi za diagnosticiranje raka‘ ali ‚računalniški programi za učenje branja‘ bi lahko bili sprejemljivi.“


26      Glej drugo zadevo predložitvenega sodišča FIL Ltd proti Fidelis Underpiss Ltd. [2018] EWHC 1097 (Pat) v točki 95, sodnik R. Arnold.


27      Johnson, P., op. cit., točka 5.2. V tem delu sklepnih predlogov se opiram na analizo, ki jo je že podal profesor Johnson.


28      To sodno prakso Splošnega sodišča bo obravnavalo Sodišče v zadevi C‑714/18 P, ACTC/EUIPO, in v združenih zadevah C‑720/18 in C‑721/18, Ferrari, (v teh zadevah še ni bilo odločeno).


29      Glej sodbo z dne 13. februarja 2007, Mundipharma/UUNT – Altana Pharma (RESPICUR) (T‑256/04, EU:T:2007:46, točka 24).


30      Glej sodbo z dne 27. marca 2014, Intesa Sanpaolo/UUNT – equinet Bank (EQUITER) (T‑47/12, EU:T:2014:159, točka 20).


31      Kot je že predlagal Johnson, P., op. cit., točka 5.3.


32      Glej tudi sklepne predloge generalne pravobranilke E. Sharpston v zadevi Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (C‑529/07, EU:C:2009:148, točka 48).


33      Johnson, P., op. cit., točka 4.3, ki pojasnjuje, kako je to v skladu s pripravljalnimi dokumenti.


34      Madridski sistem za mednarodno registriranje znamk temelji na Madridskem sporazumu, ki je bil prvotno sklenjen leta 1891, in Protokolu k Madridskemu sporazumu, ki je bil prvotno sklenjen leta 1989.


35      Komisija se v bistvu sklicuje na sodbe z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (C‑529/07, EU:C:2009:361); z dne 13. decembra 2012, pelicantravel.com/UUNT– Pelikan (Pelikan) (T‑136/11, neobjavljena, EU:T:2012:689; pritožba ni bila vložena), in z dne 7. julija 2016, Copernicus‑Trademarks/EUIPO – Maquet (LUCEO) (T‑82/14, EU:T:2016:396; pritožba zavrnjena s sklepom z dne 14. decembra 2017, Verus/EUIPO (C‑101/17 P, neobjavljen, EU:C:2017:979)).


36      Medtem ko je ravnanje v slabi veri ob vložitvi prijave znamke v skladu s prvo navedeno določbo te uredbe opredeljeno kot absolutni razlog za ničnost znamke, pa to iz člena 3(2)(d) Direktive 89/104 ne izhaja neposredno. Ta člen namreč odločitev, ali bodo ta razlog za ničnost prenesle v svojo nacionalno zakonodajo, prepušča državam članicam. Vsekakor pa je treba vsebino navedenih določb razlagati enako.


37      Glej sodbo z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (C‑529/07, EU:C:2009:361).


38      Glej na primer sodbo LUCEO.


39      Glej njene sklepne predloge v zadevi Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret/EUIPO (C‑104/18 P, EU:C:2019:287, točka 32).


40      Sodba z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (C‑529/07, EU:C:2009:361, točki 37 in 42).


41      Glej na primer sodbe z dne 7. junija 2011, Psytech International/UUNT – Institute for Personality & Ability Testing (16PF) (T‑507/08, neobjavljena, EU:T:2011:253, točki 88 in 89; pritožba ni bila vložena); z dne 14. februarja 2012, Peeters Landbouwmachines/UUNT – Fors MW (BIGAB) (T‑33/11, EU:T:2012:77, točke od 24 do 26; pritožba ni bila vložena); Pelikan (točke od 54 do 55 in od 58 do 60); z dne 8. maja 2014, Simca Europe/UUNT – PSA Peugeot Citroën (Simca) (T‑327/12, EU:T:2014:240, točki 38 in 39; pritožba ni bila vložena), in LUCEO (točke od 28 do 33 in od 48 do 52).


42      Glej v tem smislu sodbo z dne 29. junija 2017, Cipriani/EUIPO – Hotel Cipriani (CIPRIANI) (T‑343/14, EU:T:2017:458, točki 46 in 47; pritožba ni bila vložena).


43      Sodba LUCEO (točke od 28 do 33 in od 48 do 52).


44      Sodba z dne 5. maja 2017, PayPal/EUIPO – Hub Culture (VENMO) (T‑132/16, neobjavljena, EU:T:2017:316, točke od 63 do 65; pritožba ni bila vložena).


45      Glej sodbo v postopku v glavni stvari (točka 210). V zvezi s tem menim, da dejstvo, da pravila Združenega kraljestva izrecno zahtevajo namen uporabe zaradi člena 32(3) zakona iz leta 1994, ni nujno odločilno.


46      Glej Gromax Plasticulture Ltd proti Don & Low Nonwovens Ltd [1999] RPC 367, točka 379. Glej tudi DEMON ALE Trade Mark [2000] RPC 345, Decon Laboratories Ltd proti Fred Baker Scientific Ltd [2001] RPC 17, LABORATOIRE DE LA MER Trade Marks [2002] FSR 51, Knoll AG’s Trade Mark [2003] RPC 10, Ferrero SpA’s Trade Marks [2004] RPC 29, 32Red plc v WHG (International) Ltd [2012] EWCA Civ 19, Red Bull GmbH proti Sun Mark Ltd [2012] EWHC 1929 (Ch), Total Ltd proti YouView TV Ltd [2014] EWHC 1963 (Ch), Jaguar Land Rover Ltd proti Bombadier Recreational Products Inc [2016] EWHC 3266 (Ch), HTC Corp proti One Max Ltd (O/486/17), Paper Stacked Ltd proti CKL Holdings NV (O/036/18).


47      Sodba z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (C‑529/07, EU:C:2009:361).


48      Sodba z dne 3. junija 2010, Internetportal und Marketing (C‑569/08, EU:C:2010:311).


49      Sodba z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (C‑529/07, EU:C:2009:361).


50      Glej tudi nedavni sklep drugega odbora za pritožbe pri EUIPO v zadevi R 1849/2017‑2, Monopoly, 22. julij 2019 (izpodbijana znamka EU se je nanašala na številne proizvode in storitve, ki so bili zgolj ponovitev prejšnjih, obstoječih znamk EU „MONOPOLY“. Vse navedene okoliščine so posredno nakazovale na to, da je prijavitelj nameraval izkoristiti pravila o znamki Evropske unije, in sicer z umetnim ustvarjanjem položaja, v katerem mu ne bi bilo treba dokazati dejanske uporabe prejšnjih znamk za navedene proizvode in storitve, zaradi česar je bilo ravnanje v slabi veri delno dokazano).


51      Sodba LUCEO.


52      Tsoutsanis, A., Trade mark registrations in bad faith, Oxford University Press, 2010, str. 65.


53      Johnson, P., op. cit., točka 4.3, ki podrobneje pojasnjuje, da obstaja vsaj pet razlogov, zakaj je to stališče pravilno.


54      Pojem slabe vere je nedvomno širši pojem, ki zajema tudi druge oblike zlorabe sistema znamke in tako prispeva k, na primer, preprečevanju preprodaje znamk, zagotavljanju dobrega upravljanja s sistemom registracije znamk in onemogočanju ravnanj, s katerimi se tretjim osebam preprečuje, da bi svoje (prihodnje) znake registrirale kot znamke (glej Schreiben der deutschen Delegation, naveden v točki 115 teh sklepnih predlogov).


55      Sodba z dne 17. oktobra 2013, Isdin/Bial‑Portela (C‑597/12 P, EU:C:2013:672, točke od 24 do 30).


56      Sodba z dne 11. julija 2013, SA.PAR./UUNT – Salini Costruttori (GRUPPO SALINI), T‑321/10, EU:T:2013:372; pritožba ni bila vložena).


57      Glej na primer Tsautsanis, A., op. cit., točka 2.38 in navedbe v njej.


58      Glej sodbi z dne 14. februarja 2012, Peeters Landbouwmachines/UUNT – Fors MW (BIGAB), T‑33/11, EU:T:2012:77, točka 32; pritožba ni bila vložena), in z dne 11. julija 2013, SA.PAR./UUNT – Salini Costruttori (GRUPPO SALINI), T‑321/10, EU:T:2013:372, točki 47 in 48; pritožba ni bila vložena).


59      Glej sodbo Praktiker Bau‑ und Heimwerkermärkte z dne 7. julija 2005 (C‑418/02, EU:C:2005:425, točka 30). Kot je izpostavila Komisija, je bila ta uvodna izjava v sodbi z dne 27. junija 2013, Malaysia Dairy Industries (C‑320/12, EU:C:2013:435) razložena precej ozko, tako da je omejena na razloge, določene v Direktivi, poleg tega pa ni bila podana nobena razlaga tega, kaj pomeni besedilo, ki se glasi „[…] ohranjale ali uvedle […] za katere ni določb o približevanju“.