Language of document : ECLI:EU:C:2020:49

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

GERARDA HOGANA,

predstavljeni 29. januarja 2020(1)

Zadeva C762/18

QH

proti

Varhoven kasatsionen sad na Republika Bulgaria,

ob udeležbi

Prokuratura na Republika Bulgaria

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Rayonen sad Haskovo (okrajno sodišče v Haskovu, Bolgarija))

Zadeva C37/19

CV

proti

Iccrea Banca SpA Istituto Centrale del Credito Cooperativo

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija))

„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Socialna politika – Direktiva 2003/88/ES – Člen 7 – Člen 31 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Delavec, ki mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, in njegova vrnitev na delo, odrejena na podlagi sodne odločbe – Izključitev pravice do plačanega letnega dopusta, ki ni bil izrabljen, za obdobje od odpovedi do vrnitve na delo – Neobstoj pravice do finančnega nadomestila za neizrabljen letni dopust za isto obdobje v primeru naknadne odpovedi delovnega razmerja“






I.      Uvod

1.        Ali ima delavec pravico do plačanega letnega dopusta v obdobju od datuma odpovedi pogodbe s strani delodajalca do datuma vrnitve na delo, če se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi temu delavcu odpovedana nezakonito? To je v bistvu vprašanje, ki je skupno tema predlogoma za sprejetje predhodne odločbe in ki se nanaša na razlago člena 7 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa.(2)

2.        Predloga sta bila vložena v dveh postopkih, od katerih je prvi potekal med osebo QH in Varhoven kasatsionen sad na Republika Bulgaria (vrhovno kasacijsko sodišče, Bolgarija) (v nadaljevanju: VKS), drugi pa med osebo CV in njenim nekdanjim delodajalcem, Iccrea Banca SpA Istituto Centrale del Credito Cooperativo (v nadaljevanju: Iccrea Banca). Tudi če predloga za sprejetje predhodne odločbe nista bila združena za pisni in ustni del postopka, so vprašanja, ki se postavljajo v teh postopkih, podobna. Zato je primerno, da se v zvezi z obema zadevama predstavijo eni sklepni predlogi.

II.    Pravni okvir

A.      Pravo Unije

1.      Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

3.        Člen 31 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), naslovljen „Pošteni in pravični delovni pogoji“, določa:

„1.      Vsak delavec ima pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev ter delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo.

2.      Vsak delavec ima pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta.“

2.      Direktiva 2003/88

4.        Člen 7 Direktive 2003/88, naslovljen „Letni dopust“, določa:

„1.      Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa.

2.      Minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.“

B.      Bolgarsko pravo

5.        V skladu s členom 224(1) Kodeks na truda (zakonik o delovnih razmerjih) ima „[o]b prenehanju delovnega razmerja delavec pravico do denarnega nadomestila za neizrabljen plačan letni dopust […], če pravica do izrabe dopusta ni ugasnila“.

6.        Člen 354(1) zakonika o delovnih razmerjih določa, da se „[z]a delovni čas šteje tudi obdobje, ko delovno razmerje ne obstaja, […] [kadar] je bil] delavec brezposeln zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, za katero so pristojni organi ugotovili, da je nezakonita, in sicer obdobje med odpovedjo in vrnitvijo na delo“.

C.      Italijansko pravo

7.        V skladu s členom 10 Decreto legislativo 8 aprile 2003, n. 66, Attuazione delle direttive 93/104/CE e 2000/34/CE concernenti taluni aspetti dell’organizzazione dell’orario di lavoro (zakonska uredba št. 66 z dne 8. aprila 2003 o izvajanju direktiv 93/104/ES(3) in 2000/34/ES(4) o določenih vidikih organizacije delovnega časa) (GURI št. 87 z dne 14. aprila 2003) obdobja plačanega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z ustreznim nadomestilom za neizrabljen dopust, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.

8.        Člen 52 Contratto collettivo nazionale di lavoro (CCNL) del 7.12.2000 per le Banche di Credito Cooperativo, Casse Rurali ed Artigiane (nacionalna kolektivna pogodba z dne 7. decembra 2000 za zadružne in kmetijske banke ter banke za mala podjetja), ki se uporablja ratione temporis, določa, da je „[p]ravica do dopusta neodtujljiva. […] V primeru prenehanja delovnega razmerja delavcu, ki v celoti ali deloma ni izrabil dopusta za tekoče koledarsko leto, [ki ga je pridobil], […] pripada nadomestilo, ki ustreza plačilu za neizrabljene dni dopusta. V primeru odsotnosti z delovnega mesta se pripadajoči letni dopust zmanjša za toliko dvanajstin, kolikor je bilo celih mesecev odsotnosti […]“.

9.        V skladu s členom 53 iste pogodbe se pridobljeni dopust in/ali plačani prosti dnevi za „ukinjene praznike“, ki niso bili izrabljeni v koledarskem letu, izplačajo na podlagi zadnjega prejetega plačila v zadevnem letu.

III. Postopka v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

A.      Zadeva C762/18

10.      QH je bila od 1. septembra 1985 zaposlena kot učiteljica glasbe na osnovni šoli. Ravnatelj se je 29. aprila 2004 odločil to delovno razmerje odpovedati. QH je zoper to odločitev vložila pravno sredstvo, s pravnomočno sodbo Rayonen sad Plovdiv (okrajno sodišče v Plovdivu, Bolgarija) pa je bilo ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zaradi česar je bila odrejena njena vrnitev na delo.

11.      Z odločbo z dne 13. novembra 2008 je ravnatelj delovno razmerje QH ponovno odpovedal, vendar ta tokrat te odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijala.

12.      QH je pri Rayonen sad Plovdiv (okrajno sodišče v Plovdivu) 1. julija 2009 proti šoli vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo 7125 bolgarskih levov (BGN) (približno 3641 EUR) kot denarno nadomestilo za neizrabljen plačan letni dopust v trajanju 285 dni, in sicer 57 dni na leto za obdobje med 30. aprilom 2004 in 30. novembrom 2008. Poleg tega je zahtevala plačilo 1100 BGN (približno 562 EUR) kot odškodnino zaradi zamude s plačilom prvonavedenega zneska za obdobje med 30. novembrom 2008 in 1. julijem 2009. Rayonen sad Plovdiv (okrajno sodišče v Plovdivu) je s sodbo z dne 15. aprila 2010 navedena tožbena zahtevka zavrnilo.

13.      QH je vložila pritožbo pri Okrazhen sad Plovdiv (okrožno sodišče v Plovdivu, Bolgarija), ki je s sodbo z dne 10. februarja 2011 prvostopenjsko sodbo potrdilo v delu, s katerim sta bila tožbena zahtevka za plačilo denarnega nadomestila in odškodnine zavrnjena. QH je pri VKS zoper sodbo Okrazhen sad Plovdiv (okrožno sodišče v Plovdivu) vložila kasacijsko pritožbo. Toda VKS s sklepom z dne 25. oktobra 2011 pritožbe ni dopustilo.

14.      V zvezi z zastavljenim materialnopravnim vprašanjem tožeče stranke v postopku v glavni stvari o tem, ali delavcu, ki mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, na podlagi člena 224(1) zakonika o delovnih razmerjih pripada denarno nadomestilo za neizrabljen plačan letni dopust za obdobje med prenehanjem delovnega razmerja in vrnitvijo na delo na podlagi pravnomočne sodbe, je VKS odgovorilo, da je odgovor Okrazhen Sad Plovdiv (okrožno sodišče v Plovdivu) skladen z zavezujočo sodno prakso VKS. V skladu s to sodno prakso v obdobju med prenehanjem delovnega razmerja in razveljavitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi pravnomočne sodbe in vrnitvijo na delo nezakonito odpuščenega delavca le‑ta dejansko ni delal. Posledično za to obdobje ni upravičen do plačanega letnega dopusta na podlagi člena 224(1) zakonika o delovnih razmerjih.

15.      QH je nato pri predložitvenem sodišču Rayonen Sad Haskovo (okrajno sodišče v Haskovu, Bolgarija) proti VKS vložila tožbo v zvezi s plačilom nadomestila za premoženjsko škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala, ker naj bi VKS s sklepom z dne 25. oktobra 2011 kršilo pravo Unije. Poleg kršitve člena 267 PDEU QH meni, da bi moralo VKS uporabiti člen 7 Direktive 2003/88 in ji zagotoviti pravico do plačanega letnega dopusta za obdobje, v katerem je ni mogla izkoristiti zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca.

16.      Ker Rayonen Sad Haskovo (okrajno sodišče v Haskovu) dvomi, da je sodna praksa VKS skladna s členom 7 Direktive 2003/88, je z odločbo z dne 26. novembra 2018, ki jo je Sodišče prejelo 4. decembra 2018, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1. Ali je treba člen 7(1) Direktive 2003/88 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji in/ali sodni praksi, v skladu s katero delavec, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana, in je bila kasneje s sodno odločbo odrejena njegova ponovna zaposlitev, nima pravice do plačanega letnega dopusta za obdobje med odpovedjo in ponovno zaposlitvijo?

2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba člen 7(2) Direktive 2003/88 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji in/ali sodni praksi, v skladu s katero ta delavec v primeru ponovnega prenehanja delovnega razmerja nima pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen plačan letni dopust za obdobje med prejšnjo odpovedjo in ponovno zaposlitvijo?“

B.      Zadeva C37/19

17.      CV, zaposleni v Iccrea Banca, je bila 11. julija 2002 po postopku kolektivnega odpuščanja odpovedana pogodba o zaposlitvi. Po tožbi, ki jo je vložila CV, je Tribunale di Roma (okrožno sodišče v Rimu, Italija) odredilo njeno vrnitev na delo in CV je bila 6. oktobra 2003 ponovno zaposlena.

18.      Z dopisoma z dne 13. oktobra in 15. novembra 2003 je Iccrea Banca CV ponovno odpovedala delovno razmerje s takojšnjim učinkom in jo oprostila opravljanja dela v času odpovednega roka. S sodbama, ki sta postali pravnomočni, sta bili zgoraj navedeni odpovedi pogodb o zaposlitvi razglašeni za nezakoniti in CV je bila ponovno vključena v delovno razmerje. CV je bila pogodba o zaposlitvi nazadnje odpovedana 17. septembra 2010.

19.      Medtem je CV pred italijanskimi sodišči vložila tožbo, da bi od Iccrea Banca prejela nadomestilo za pridobljen, a v letih 2003 oziroma 2004 neizrabljen plačan letni dopust in plačane proste dneve za ukinjene praznike.

20.      V zvezi z vprašanjem, ki ga je postavila CV, je Corte d’appello di Roma (višje sodišče v Rimu, Italija) razglasilo, da nadomestila za pridobljen, a neizrabljen dopust ni treba plačati za obdobje med odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in vrnitvijo na delo, saj je nadomestilo nujno povezano z „zamujenim počitkom“, ki ni podan, saj CV v času navedenega obdobja ni delala.

21.      CV je zoper navedeno sodbo vložila kasacijsko pritožbo pri Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija). Po tem, ko je to sodišče opozorilo na sodno prakso Sodišča v zvezi s členom 7 Direktive 2003/88, je izpostavilo nekaj upoštevnih vidikov lastne nacionalne sodne prakse o odpovedi pogodb o zaposlitvi s strani delodajalca, vrnitvi na delo in pravici do denarnega nadomestila.

22.      Ker Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče) dvomi, da je ta sodna praksa združljiva s členom 31 Listine in členom 7 Direktive 2003/88, je z odločbo z dne 27. novembra 2018, ki jo je Sodišče prejelo 21. januarja 2019, prekinilo odločanje in v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 7(2) Direktive 2003/88 in člen 31(2) [Listine], tudi obravnavana ločeno, razlagati tako, da nasprotujeta nacionalnim določbam ali praksi, po katerih po prenehanju delovnega razmerja delavcu ne pripada pravica do plačila denarnega nadomestila za pridobljen in neizkoriščen letni dopust (ter za pravni institut, t. i. „Festività soppresse“ [(ukinjeni prazniki)], ki je po naravi in funkciji primerljiv s plačanim letnim dopustom) za obdobje od odpovedi delovnega razmerja do ponovne vključitve v delovno razmerje v primeru, ko delavec te pravice ni mogel izkoristiti pred prenehanjem delovnega razmerja, ki se je prenehalo nezakonito (odpoved pogodbe o zaposlitvi, o kateri je dokončno odločilo nacionalno sodišče z izrekom, ki zahteva ponovno vzpostavitev delovnega razmerja za nazaj) zaradi dejstva, za katerega je odgovoren delodajalec?“

IV.    Postopka pred Sodiščem

23.      V zadevi C‑762/18 so pisna stališča predložili QH, VKS, bolgarska, italijanska in poljska vlada ter Evropska komisija. V zadevi C‑37/19 so pisna stališča predložili CV, Iccrea Banca, italijanska in poljska vlada ter Komisija.

24.      Na obravnavi 11. decembra 2019 so vse te stranke, razen VKS in Iccrea Banca, navedbe podale tudi ustno.

V.      Analiza

A.      Pristojnost Sodišča in dopustnost vprašanj za predhodno odločanje

1.      Pristojnost Sodišča v zadevi C762/18

25.       Prvič, bolgarska vlada trdi, da Sodišče ni pristojno za preučitev vprašanj, ki ju je postavilo Rayonen Sad Haskovo (okrajno sodišče v Haskovu), ker je bila tožeči stranki pogodba o zaposlitvi prvič odpovedana 29. aprila 2004, tj. pred pristopom Republike Bolgarije k Evropski uniji 1. januarja 2007. Sodišče naj ne bi bilo pristojno za odgovor na vprašanje o razlagi prava Unije, ki ga je v postopku predhodnega odločanja predložilo sodišče države članice, če so dejstva, za katera bi bilo treba uporabiti pravo Unije, nastala pred pristopom te države članice k Uniji.

26.      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu s členom 2 Akta o pogojih pristopa Republike Bolgarije in Romunije ter prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija,(5) Bolgarija z določbami izvirnih pogodb in aktov, ki so jih institucije sprejele pred pristopom – kot je Direktiva 2003/88 – zavezana od datuma svojega pristopa, zato se te uporabljajo za prihodnje učinke položajev, nastalih pred njenim pristopom.(6)

27.      Drži, da je bila v obravnavani zadevi pogodba o zaposlitvi prvič odpovedana pred pristopom Bolgarije. Vendar se ne izpodbija, da je bila navedena odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavljena in vrnitev na delo odrejena po njenem pristopu. V nasprotju s stališčem bolgarske vlade menim, da sta vprašanji za predhodno odločanje povezani s pravnimi posledicami nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vrnitve na delo, ne pa z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Kot taki so ti elementi in njihovi pravni učinki dovolj neodvisni in jasno povezani z dogodki po januarju 2007, da bi utemeljili pristojnost Sodišča v obravnavani zadevi.(7)

28.      Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba trditve, ki jih je predložila bolgarska vlada, s katerimi izpodbija pristojnost Sodišča za obravnavo vprašanj predložitvenega sodišča, zavrniti. Menim, da se v zvezi s pravnimi učinki, ki se zgodijo po 1. januarju 2007, Direktiva 2003/88 uporablja ratione temporis.

29.      Drugič, tako VKS kot bolgarska vlada zatrjujeta, da v obdobju med datumom, ko je bila tožeči stranki pogodba o zaposlitvi odpovedana prvič, in datumom njene vrnitve na delo tožeča stranka ni bila „delavec“ v smislu Direktive 2003/88 in je zato bila izključena s področja uporabe te direktive ali na splošno prava Unije ter da naj Sodišče zato ne bi bilo pristojno za odločanje o vprašanjih za predhodno odločanje.

30.      Tudi to trditev je treba zavrniti. Vprašanji za predhodno odločanje namreč zadevata prav pravico do plačanega letnega dopusta v povezavi z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu in njegovo ponovno vključitvijo v delovno razmerje po sprejetju sodne odločbe. Z drugimi besedami, predložitveno sodišče želi ugotoviti, ali bi bilo treba obdobje med nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu in njegovo ponovno vključitvijo v prejšnje delovno razmerje obravnavati kot obdobje dejanskega opravljanja dela, da bi se ugotovilo, ali ima ponovno zaposleni delavec pravico do plačanega letnega dopusta. Ker je pravica do plačanega letnega dopusta zagotovljena z Direktivo 2003/88, spada to vprašanje na področje razlagalne pristojnosti Sodišča.

2.      Dopustnost vprašanja, postavljenega v zadevi C37/19

31.      Italijanska vlada je v pisnem stališču predlagala, naj se vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče), zaradi pomanjkljivih dejstev in nenavedbe specifične upoštevne nacionalne zakonodaje in nacionalnih praks razglasi za nedopustno.

32.      Najprej je treba opozoriti, da čeprav Sodišče v postopku, začetem na podlagi člena 267 PDEU, ni pristojno odločati o združljivosti pravil nacionalnega prava s pravom Unije niti razlagati nacionalnih zakonov ali predpisov, predložitvenemu sodišču vseeno lahko posreduje vse ustrezne elemente razlage prava Unije, ki mu lahko omogočijo presojo take združljivosti za izdajo sodbe v zadevi, o kateri odloča.(8)

33.      V zvezi s tem zadostuje opozorilo, da čeprav drži, da je morda razlaga v zvezi z vsemi razlogi, ki se navajajo v pritožbi, ki se obravnava pred predložitvenim sodiščem, nejasna, Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče) kljub vsemu jasno opredeljuje razlog, povezan z vprašanjem za predhodno odločanje, in okoliščine, v katerih se vprašanje postavlja. Poleg tega predložitveno sodišče natančno opredeljuje akte Unije, katerih razlaga je potrebna, in nacionalno sodno prakso, ki je morda v nasprotju z njimi.

34.      Zato iz teh elementov predloga za sprejetje predhodne odločbe jasno izhaja, da je odgovor na vprašanje za predhodno odločanje koristen za rešitev spora, ki poteka pred predložitvenim sodiščem, in je to vprašanje zato dopustno.

B.      Prvo vprašanje v zadevi C762/18

35.      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali je treba člen 7(1) Direktive 2003/88 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji in/ali sodni praksi, v skladu s katero delavec, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana in je bila kasneje s sodno odločbo odrejena njegova vrnitev na delo, nima pravice do plačanega letnega dopusta za obdobje med odpovedjo in vrnitvijo na delo?

36.      Okvir, v katerem je treba razlagati člen 7(1) Direktive 2003/88, je zdaj jasno opredeljen.

37.      Prvič, iz besedila člena 7(1) Direktive 2003/88 je razvidno, da ima vsak delavec pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, to pravico pa je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča šteti za načelo socialnega prava Unije, ki je posebnega pomena.(9) Poleg tega je ta pravica, ki jo uživajo vsi delavci, kot bistveno načelo socialnega prava Unije, izraženo v členu 7 Direktive 93/104 in členu 7 Direktive 2003/88, zdaj izrecno določena kot temeljna pravica v členu 31(2) Listine.(10) Iz tega torej sledi, da se pravica do plačanega letnega dopusta ne bi smela razlagati ozko.(11)

38.      Drugič, treba je spomniti, da je namen pravice do plačanega letnega dopusta, ki jo člen 7(1) Direktive 2003/88 podeljuje vsakemu delavcu, delavcu omogočiti, da se po eni strani spočije od izvajanja nalog, ki jih ima v skladu s svojo pogodbo o zaposlitvi, ter da ima po drugi strani na voljo čas za sprostitev in razvedrilo.(12) Ta namen, ki razlikuje med pravico do plačanega letnega dopusta in drugimi vrstami dopusta, katerih namen je drugačen, pa temelji na predpostavki, da je delavec dejansko delal v referenčnem obdobju.(13)

39.      Kot je pojasnilo Sodišče v sodbi z dne 4. oktobra 2018, Dicu (C‑12/17, EU:C:2018:799), „[c]ilj, da se delavcu omogoči, da se spočije, namreč predpostavlja, da je delavec opravljal dejavnost, ki – za zagotovitev njegove varnosti ter varovanja njegovega zdravja, ki ju določa Direktiva 2003/88 – upravičuje obdobje počitka, sprostitve in razvedrila. Zato bi bilo pravice do plačanega letnega dopusta načeloma treba izračunati na podlagi obdobij dejanskega dela, dopolnjenih v skladu s pogodbo o zaposlitvi.“(14)

40.      Tretjič, kljub temu je jasno, da – če uporabimo besede generalnega pravobranilca P. Mengozzija – je Sodišče v nekaterih posebnih primerih „prekinilo domnevno neločljivo povezavo med opravljanjem dejanskega dela na eni strani in pravico do plačanega letnega dopusta na drugi strani“.(15)

41.      Ta povezava je bila prekinjena, ker je Sodišče ugotovilo, da obstajajo takšne okoliščine, na katere v bistvu delavec ne more vplivati, v katerih država članica pravice do plačanega letnega dopusta ne more pogojevati s tem, da je delavec dejansko delal. Dozdajšnji primeri vključujejo bolezen(16) in porodniški dopust.(17) Nasprotno pa se ta sodna praksa ne uporablja za položaj delavca, ki je starševski dopust izkoristil v referenčnem obdobju(18), ali za položaj delavca, čigar obveznost opravljanja dela (in obveznost delodajalca glede izplačila plače) je mirovala zaradi uporabe načela „delovnega časa, skrajšanega na nič“ (Kurzarbeit Null).(19)

42.      V tem okviru je zato za odgovor na prvo vprašanje, ki ga je postavilo Rayonen Sad Haskovo (okrajno sodišče v Haskovu), potrebno ugotoviti, ali je položaj delavca, ki ni mogel delati, ker mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana, in je bila kasneje s sodno odločbo odrejena njegova vrnitev na delo, „povsem drugačen“(20) od položaja delavca, ki zaradi bolezni ali porodniškega dopusta ni zmožen za delo.

43.      Ob upoštevanju meril, ki so potrebna za izpolnitev pogojev za obstoj izjeme glede dejanskega opravljanja dela v referenčnem obdobju, da bi bil lahko priznan plačan letni dopust, menim, da zadevni položaj v obravnavanih zadevah ni povsem drugačen od bolniškega ali porodniškega dopusta.

44.      Na podlagi že omenjene sodne prakse v teh sklepnih predlogih bi bilo namreč mogoče sklepati, da sta merili, ki urejata to izjemo, v bistvu ti, da je odsotnost z dela, prvič, nepredvidljiva(21) in, drugič, neodvisna od volje delavca.(22) Z drugimi besedami, tema položajema je skupno, da ustrezata fizičnemu ali duševnemu stanju, v katerem se je ta znašel.(23)

45.      Zadnjenavedeno merilo je tudi izrecno uporabljeno v členu 5(4) Konvencije št. 132 Mednarodne organizacije dela z dne 24. junija 1970 o plačanem letnem dopustu, kot je bila revidirana, za odsotnosti z dela, ki jih je treba „vračunati v delovni čas“. Kot pa je navedeno v uvodni izjavi 6 Direktive 2003/88 in kot je Sodišče že večkrat izpostavilo, je treba pri razlagi navedene direktive upoštevati načela te konvencije.(24)

46.      Poleg tega so za položaje, za katere se priznava izjema, značilne tudi neke telesne ali duševne omejitve delavca(25) ali potreba po varstvu posebnega biološkega stanja(26).

47.      Zdi se mi, da so vsa ta merila izpolnjena, če je bila delavcu nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, kasneje pa je bila s sodno odločbo odrejena njegova vrnitev na delo. Delavec namreč v takem položaju ni mogel opravljati svojih dolžnosti iz razloga, ki je bil nepredvidljiv in neodvisen od njegove volje.

48.      Še bolj bistveno se zdi, da na koncu ne bi smel škode utrpeti delavec, ki se mu je odrekla možnost opravljanja dela v obdobju odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, ki so bili po definiciji napaka delodajalca. Z drugimi besedami, dejstvo, da bi zadevni delavec v zadevnem obdobju delal, če delodajalec ne bi storil napake pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, posledično ne bi smelo okrniti njegove pravice do plačanega letnega dopusta. V tem okviru velja spomniti, da mora delodajalec zagotoviti, da ima delavec možnost pravico do plačanega letnega dopusta uveljaviti.(27)

49.      Dodal bi, da se v teh okoliščinah odstopanje za delodajalce, ki se morajo soočiti z nevarnostjo prevelikega kopičenja obdobij odsotnosti delavca in težavami, ki bi jih te odsotnosti lahko pomenile za organizacijo dela, ne uporablja.(28)

50.      Prvič, to odstopanje se lahko uporabi le v „posebnih okoliščinah“.(29) Drugič, delodajalec, ki delavcu ne omogoči uresničiti njegove pravice do plačanega letnega dopusta, mora nositi posledice, pri čemer se razume, da je vsaka morebitna napaka delodajalca v zvezi s tem neupoštevna.(30) Vendar je treba opozoriti, da to velja tudi primeru delavca, ki mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi. Temu delavcu namreč zaradi napake njegovega delodajalca ni bilo omogočeno, da bi pravočasno uresničil pravico do plačanega letnega dopusta.

51.      V takih okoliščinah zato ne morem potrditi obstoja „posebnih okoliščin“, ki jih je Sodišče izrecno omenilo v svoji predhodni sodni praksi. V nasprotnem primeru ni mogoče izključiti tveganja, da bo delodajalec, ki je delavcu nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, oproščen svojih obveznosti. Takemu položaju pa se je treba izogibati.(31)

52.      Ta razlaga odstopanja je tudi v skladu z načelom, na katero je že bilo opozorjeno, da temeljne pravice do plačanega letnega dopusta ni mogoče razlagati ozko. Iz tega sledi, da je treba vsako odstopanje od ureditve Evropske unije glede organizacije delovnega časa iz Direktive 2003/88 razlagati tako, da je njegov obseg omejen na to, kar je nujno potrebno za zaščito interesov, varovanih s tem odstopanjem.

53.      Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev zato sklepam, da kadar nacionalna zakonodaja določa, da je treba delavca, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana, vrniti na delo, člen 7(1) Direktive 2003/88 in člen 31(2) Listine nasprotujeta nacionalni zakonodaji ali sodni praksi ali praksam, v skladu s katerimi ta delavec nima pravice do plačanega letnega dopusta za obdobje med odpovedjo in vrnitvijo na delo.

C.      Drugo vprašanje v zadevi C762/18 in vprašanje v zadevi C37/19

54.      Predložitveni sodišči z drugim vprašanjem v zadevi C‑762/18 in s prvim vprašanjem v zadevi C‑37/19 v bistvu sprašujeta, ali je treba člen 7(2) Direktive 2003/88 in člen 31(2) Listine razlagati tako, da nasprotujeta določbam nacionalne zakonodaje ali sodni praksi ali nacionalnim praksam, v skladu s katerimi se po prenehanju delovnega razmerja ne prizna pravica do nadomestila za pridobljen, a neizrabljen plačan letni dopust, kadar delavec ni mogel izrabiti dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja zaradi odpovedi, ki jo je nacionalno sodišče razglasilo za nezakonito in je odredilo retroaktivno ponovno vključitev v delovno razmerje, za obdobje med tem nezakonitim dejanjem delodajalca in vrnitvijo na delo.

55.      V skladu z ustaljeno sodno prakso je pravica do letnega dopusta le eden od dveh delov pravice do plačanega letnega dopusta kot temeljne pravice prava Unije, saj ta pravica vključuje tudi pravico do plačila.(32)

56.      Prvič, iz tega sledi, da mora biti – kadar gre za delavca, ki iz razlogov, za katere ne odgovarja, ni mogel izvršiti pravice do plačanega letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja – denarno nadomestilo, do katerega ima pravico, izračunano tako, da je navedeni delavec postavljen v položaj, ki je primerljiv s tistim, v katerem bi bil, če bi izvršil navedeno pravico med trajanjem delovnega razmerja.(33) Kot je Sodišče že razsodilo, je denarno nadomestilo za letni dopust, ki ni bil izrabljen po prenehanju delovnega razmerja, pravica, ki je neposredno povezana s pravico do „plačanega“ letnega dopusta.(34)

57.      Drugič, jasno je tudi, da člen 7(2) Direktive 2003/88 za nastanek pravice do denarnega nadomestila ne določa nobenega drugega pogoja kot tega, da delovno razmerje preneha in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil upravičen na dan prenehanja delovnega razmerja.(35) Poleg tega razlog za prenehanje delovnega razmerja v zvezi s pravico do denarnega nadomestila, določeno v členu 7(2) Direktive 2003/88, ni pomemben.(36)

58.      Kot sem že pojasnil, bi se moral odgovor na prvo vprašanje glasiti, da mora imeti delavec, ki mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi in ki se je vrnil na delo, pravico do plačanega letnega dopusta za obdobje od datuma odpovedi pogodbe o zaposlitvi do datuma vrnitve na delo. Iz tega torej sledi, da se mora odgovor na drugo vprašanje nujno glasiti, da je treba člen 7(2) Direktive 2003/88 in člen 31(2) Listine razlagati tako, da spet nasprotujeta določbam nacionalne zakonodaje ali sodni praksi ali nacionalnim praksam, v skladu s katerimi se po prenehanju delovnega razmerja pravica do denarnega nadomestila za pridobljen, a neizrabljen plačan letni dopust ne prizna, kadar delavec ni mogel izrabiti dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja zaradi odpovedi, ki jo je nacionalno sodišče razglasilo za nezakonito in je odredilo retroaktivno ponovno vključitev v delovno razmerje, za obdobje med tem nezakonitim dejanjem delodajalca in naknadno ponovno zaposlitvijo.

59.      Če pa je delavec v obdobju med nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in vrnitvijo na delo našel drugo zaposlitev, ne more od prvega delodajalca zahtevati denarnega nadomestila, ki ustreza obdobju opravljanja dela v novi službi. V teh posebnih okoliščinah bi prejemanje celotnega denarnega nadomestila od prvega delodajalca povzročilo kopičenje pravic do plačanega letnega dopusta, ki ne izraža več dejanskega namena pravice do plačanega letnega dopusta.

60.      Poleg tega bi to presegalo načelo, ki ga je izrazilo Sodišče v zadevah, kot je Dicu(37), in sicer da pravica delavca do plačanega letnega dopusta v bistvu ne bi smela biti okrnjena zaradi dogodkov, ki niso odvisni od njegove volje. Tako kot delavec v zvezi s tem ne bi smel utrpeti škode zaradi napak delodajalca pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tudi ne bi smel biti nagrajen z zagotavljanjem nadomestila za plačani letni dopust, ki je večje od tistega, do katerega bi imel pravico, če mu pogodba o zaposlitvi sploh ne bi bila odpovedana.

61.      Lahko bi dodali, da je imel delavec v teh posebnih okoliščinah možnost, da se spočije od izvajanja nalog, ki jih je imel v skladu s svojo novo pogodbo o zaposlitvi, ali da ima eventualno pravico, da od svojega novega delodajalca prejme denarno nadomestilo za obdobje opravljanja dela v skladu s to pogodbo.

VI.    Sklep

62.      Glede na zgornje preudarke zato Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki sta jih predložila Rayonen Sad Haskovo (okrajno sodišče v Haskovu, Bolgarija) in Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija), odgovori:

1.       Kadar nacionalna zakonodaja določa, da je treba delavca, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana, vrniti na delo, je treba člen 7(1) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in člen 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji ali sodni praksi ali praksam, v skladu s katerimi ta delavec nima pravice do plačanega letnega dopusta za obdobje med odpovedjo in vrnitvijo na delo.

2.       Člen 7(2) Direktive 2003/88 in člen 31(2) Listine je treba razlagati tako, da nasprotujeta določbam nacionalne zakonodaje ali sodni praksi ali nacionalnim praksam, v skladu s katerimi se po prenehanju delovnega razmerja ne prizna pravica do denarnega nadomestila za pridobljen, a neizrabljen plačan letni dopust, kadar delavec ni mogel izrabiti dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja zaradi odpovedi, ki jo je nacionalno sodišče razglasilo za nezakonito in je odredilo retroaktivno ponovno vključitev v delovno razmerje, za obdobje med tem nezakonitim dejanjem delodajalca in naknadno vrnitvijo na delo, razen za obdobje, v katerem je ta delavec delal za drugega delodajalca.


1      Jezik izvirnika: angleščina.


2      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 381.


3      Direktiva Sveta z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 2, str. 197).


4      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 2000 o spremembah Direktive Sveta 93/104 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 27).


5      UL 2005, L 157, str. 203.


6      Glej po analogiji sodbo z dne 14. junija 2019, Milivojević (C‑630/17, EU:C:2019:123, točka 42).


7      Glej, a contrario, sklep z dne 11. maja 2011, Semerdzhiev (C‑32/10, neobjavljen, EU:C:2011:288, točki 27 in 29).


8      Glej v tem smislu sodbi z dne 9. septembra 2003, Jaeger (C‑151/02, EU:C:2003:437, točka 43), in z dne 18. septembra 2019, VIPA (C‑222/18, EU:C:2019:751, točka 28).


9      Glej v tem smislu sodbe z dne 26. junija 2001, BECTU (C‑173/99, EU:C:2001:356, točka 43); z dne 20. januarja 2009, Schultz-Hoff in drugi (C‑350/06 in C‑520/06, EU:C:2009:18, točka 54), in z dne 4. oktobra 2018, Dicu (C‑12/17, EU:C:2018:799, točka 24).


10      Glej v tem smislu sodbo z dne 6. novembra 2018, Bauer in Willmeroth (C‑569/16 in C‑570/16, EU:C:2018:871, točka 58). Za drugačno opredelitev pravice do plačanega letnega dopusta kot temeljne pravice delavca glej tudi sodbi z dne 12. junija 2014, Bollacke (C‑118/13, EU:C:2014:1755, točka 22), in z dne 6. novembra 2018, Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften (C‑684/16, EU:C:2018:874, točka 31).


11      Glej v tem smislu sodbi z dne 8. novembra 2012, Heimann in Toltschin (C‑229/11 in C‑230/11, EU:C:2012:693, točka 23), in z dne 29. novembra 2017, King (C‑214/16, EU:C:2017:914, točka 58).


12      Glej v tem smislu sodbe z dne 20. januarja 2009, Schultz-Hoff in drugi (C‑350/06 in C‑520/06, EU:C:2009:18, točka 25); z dne 4. oktobra 2018, Dicu (C‑12/17, EU:C:2018:799, točka 27), in z dne 6. novembra 2018, Bauer in Willmeroth (C‑569/16 in C‑570/16, EU:C:2018:871, točka 41).


13      Glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2018, Dicu (C‑12/17, EU:C:2018:799, točka 28)


14      Točka 28.


15      Sklepni predlogi generalnega pravobranilca P. Mengozzija v zadevi Dicu (C‑12/17, EU:C:2018:195, točka 21).


16      Glej v tem smislu sodbe z dne 20. januarja 2009, Schultz-Hoff in drugi (C‑350/06 in C‑520/06, EU:C:2009:18, točka 41); z dne 24. januarja 2012, Dominguez (C‑282/10, EU:C:2012:33, točka 20), in z dne 4. oktobra 2018, Dicu (C‑12/17, EU:C:2018:799, točka 29).


17      Glej v tem smislu sodbo z dne 18. marca 2004, Merino Gómez (C‑342/01, EU:C:2004:160, točki 33 in 41).


18      Glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2018, Dicu (C‑12/17, EU:C:2018:799, točka 31).


19      Glej v tem smislu sodbo z dne 8. novembra 2012, Heimann in Toltschin (C‑229/11 in C‑230/11, EU:C:2012:693, točka 26).


20      Te besede je uporabilo Sodišče v sodbi z dne 8. novembra 2012, Heimann in Toltschin (C‑229/11 in C‑230/11, EU:C:2012:693, točka 27).


21      Glej v tem smislu sodbi z dne 20. januarja 2009, Schultz-Hoff in drugi (C‑350/06 in C‑520/06, EU:C:2009:18, točka 51), in z dne 4. oktobra 2018, Dicu (C‑12/17, EU:C:2018:799, točka 32). A contrario glej tudi sodbo z dne 8. novembra 2012, Heimann in Toltschin (C‑229/11 in C‑230/11, EU:C:2012:693, točka 29).


22      Glej v tem smislu sodbi z dne 29. novembra 2017, King (C‑214/16, EU:C:2017:914, točka 49), in z dne 4. oktobra 2018, Dicu (C‑12/17, EU:C:2018:799, točka 32).


23      Glej v tem smislu Gardin, A., „Acquisition de droits à congés payés par un salarié en congé parental: l’assimilation à du temps de travail effectif ne s’impose pas, Note sous CJUE 4 octobre 2018“, Revue de jurisprudence sociale, 2/19, str. 83.


24      Glej v tem smislu sodbe z dne 20. januarja 2009, Schultz-Hoff in drugi (C‑350/06 in C‑520/06, EU:C:2009:18, točki 37 in 38); z dne 4. oktobra 2018, Dicu (C‑12/17, EU:C:2018:799, točka 32), in z dne 6. novembra 2018, Bauer in Willmeroth (C‑569/16 in C‑570/16, EU:C:2018:871, točka 81).


25      Glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2018, Dicu (C‑12/17, EU:C:2018:799, točka 33 in navedena sodna praksa).


26      Glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2018, Dicu (C‑12/17, EU:C:2018:799, točka 34 in navedena sodna praksa).


27      Glej v tem smislu sodbo z dne 6. novembra 2018, Kreuziger (C‑619/16, EU:C:2018:872, točka 51).


28      V zvezi s tem odstopanjem glej sodbi z dne 22. novembra 2011, KHS (C‑214/10, EU:C:2011:761), in z dne 29. novembra 2017, King (C‑214/16, EU:C:2017:914).


29      Glej v tem smislu sodbo z dne 29. novembra 2017, King (C‑214/16, EU:C:2017:914, točki 55 in 56).


30      Glej v tem smislu sodbo z dne 29. novembra 2017, King (C‑214/16, EU:C:2017:914, točki 61 in 63).


31      Glej v tem smislu sodbo z dne 6. novembra 2018, Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften (C‑684/16, EU:C:2018:874, točka 43).


32      Glej v tem smislu sodbe z dne 20. januarja 2009, Schultz-Hoff in drugi (C‑350/06 in C‑520/06, EU:C:2009:18, točka 60); z dne 12. junija 2014, Bollacke (C‑118/13, EU:C:2014:1755, točka 20); z dne 29. novembra 2017, King (C‑214/16, EU:C:2017:914, točka 35), in z dne 6. novembra 2018, Bauer in Willmeroth (C‑569/16 in C‑570/16, EU:C:2018:871, točki 39 in 58).


33      Glej v tem smislu sodbi z dne 20. januarja 2009, Schultz-Hoff in drugi (C‑350/06 in C‑520/06, EU:C:2009:18, točka 61), in z dne 29. novembra 2017, King (C‑214/16, EU:C:2017:914, točka 52).


34      Sodbi z dne 6. novembra 2018, Bauer in Willmeroth (C‑569/16 in C‑570/16, EU:C:2018:871, točki 58 in 83), in Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften (C‑684/16, EU:C:2018:874, točki 72 in 75).


35      Glej v tem smislu sodbi z dne 12. junija 2014, Bollacke (C‑118/13, EU:C:2014:1755, točka 23), in z dne 6. novembra 2018, Bauer in Willmeroth (C‑569/16 in C‑570/16, EU:C:2018:871, točka 44).


36      Glej v tem smislu sodbi z dne 20. julija 2016, Maschek (C‑341/15, EU:C:2016:576, točka 28), in z dne 6. novembra 2018, Bauer in Willmeroth (C‑569/16 in C‑570/16, EU:C:2018:871, točka 45).


37      Sodba z dne 4. oktobra 2018, Dicu (C‑12/17, EU:C:2018:799).