Language of document : ECLI:EU:C:2003:127

SODBA SODIŠČA (občna seja)

z dne 6. marca 2003(*)

„Prosto gibanje delavcev – Uredba (EGS) št. 1612/68 – Socialna ugodnost – Pravica zakonca delavca migranta, da pridobi dovoljenje za prebivanje za nedoločen čas na ozemlju države članice“

V zadevi C‑466/00,

katere predmet je predlog Immigration Adjudicator (Združeno kraljestvo), naslovljen na Sodišče, naj na podlagi člena 234 ES v postopku v glavni stvari, ki poteka med

Arbenom Kabo

in

Secretary of State for the Home Department,

sprejeme predhodno odločbo o razlagi splošnih pravnih načel, ki urejajo postopek pred Sodiščem, in člena 7(2) Uredba Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL L 257, str. 2),


SODIŠČE,

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, J. P. Puissochet, M. Wathelet, R. Schintgen in C. W. A. Timmermans, predsedniki senatov, D. A. O. Edward in P. Jann (poročevalec), sodnika, F. Macken in N. Colneric, sodnici, ter S. von Bahr in J. N. Cunha Rodrigues, sodnika,

generalni pravobranilec: D. Ruiz-Jarabo Colomer,

sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–        za A. Kabo R. Allen, QC, in T. Eicke, barrister, ki ju je pooblastil N. Rollason, solicitor,

–        za vlado Združenega kraljestva G. Amodeo, zastopnica, skupaj z R. Plenderjem, QC,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti N. Yerrell in C. Ladenburger, zastopnika,

na podlagi poročila za obravnavo,

po predstavitvi ustnih stališč A. Kabe, ki ga zastopata R. Allen in T. Eicke, vlade Združenega kraljestva, ki jo zastopata G. Amodeo in R. Plender, nizozemske vlade, ki jo zastopa H. G. Sevenster, zastopnica, in Komisije, ki jo zastopa M. Shotter, zastopnik, na obravnavi 16. aprila 2002,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 11. julija 2002

izreka naslednjo

Sodbo

1        Immigration Adjudicator je s sklepom z dne 19. decembra 2000, ki ga je Sodišče prejelo 27. decembra 2000, postavilo na podlagi člena 234 ES dve vprašanji za predhodno odločanje o razlagi splošnih pravnih načel, ki urejajo postopek pred Sodiščem, in člena 7(2) Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL L 257, str. 2).

2        Ti vprašanji sta bili postavljeni v okviru spora med A. Kabo in Secretary of State for the Home Departement v zvezi z njegovo zavrnitvijo dovoljenja A. Kabi za stalno prebivanje v Združenem kraljestvu.

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

3        Člen 7(1) in (2) Uredbe št. 1612/68 določa:

„1.      Delavec, ki je državljan države članice, v drugi državi članici zaradi njegovega državljanstva ne sme biti deležen drugačnega obravnavanja kot domači delavci v zvezi z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, predvsem glede plačila, odpovedi in, če bi postal brezposeln, glede vrnitve na delovno mesto ali ponovne zaposlitve.

2.      Uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci.“

4        Člen 10(1) navedene uredbe določa:

„1. Pravico, da se pridružijo državljanu države članice, ki je zaposlen v drugi državi članici, imajo ne glede na njihovo državljanstvo naslednje osebe:

(a)      njegov zakonec in njuni potomci, ki so stari manj kot 21 let ali so vzdrževani družinski člani;

(b)      vzdrževani predniki delavca in njegovega zakonca.“

5        Člen 4(4) Direktive Sveta 68/360/EGS z dne 15. oktobra 1968 o odpravi omejitev gibanja in prebivanja v Skupnosti za delavce držav članic in za njihove družine (UL L 257, str. 13) določa:

„Družinskemu članu, ki ni državljan države članice, se izda dokument o prebivanju, ki ima rok veljavnosti kot dokument, izdan delavcu, od katerega je družinski član odvisen.“

 Nacionalna ureditev

6        Upoštevni nacionalni predpisi so Immigration Act 1971 (imigracijski zakon iz leta 1971) Immigration (European Economic Area) Order 1994 (imigracijski odlok [Evropski gospodarski prostor] iz leta 1994, v nadaljevanju: EEA Order) in United Kingdom Immigration Rules (House of Commons Paper 395) (v nadaljevanju: Immigration Rules), kakršni so bili v veljavi v času dejstev v postopku v glavni stvari. Te določbe urejajo vstop Združeno kraljestvo in prebivanje v njem.

7        EEA Order je bil razveljavljen z Immigration (European Economic Area) Regulations 2000 (uredbe iz leta 2000 v zvezi z imigracijo iz Evropskega gospodarskega prostora). Njihove določbe se ne uporabijo v postopku v glavni stvari.

8        Točka 255 Immigration Rules je določala:

„Državljanu EGP (Evropski gospodarski prostor) (ki ni študent) in družinskemu članu takšne osebe, katere dovoljenje za prebivanje ali listina za prebivanje je veljavna pet let in ki je ostal v Združenem kraljestvu v skladu z določbami EEA Order 1994 štiri leta in še vedno živi tukaj, se lahko na njegovo prošnjo na dovoljenje za prebivanje, ali če ga nima, na listino za prebivanje naredi zaznamek, da lahko stalno prebiva v Združenem kraljestvu.“

9        Točka 287 Immigration Rules je določala:

„Za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje za zakonca osebe, ki živi in se je za daljši čas naselila v Združenem kraljestvu, je potrebno:

i)      da je bil prosilcu dovoljen vstop v Združeno kraljestvo ali se mu je podaljšalo prebivanje za 12 mesecev in, da je dopolnil obdobje 12 mesecev kot zakonec osebe, ki živi in se je za daljši čas naselila v Združenem kraljestvu in

ii)      da je prosilec še vedno zakonec osebe, ki se ji je lahko pridružil zaradi skupnega življenja, ali pa mu je bilo odobreno podaljšanje prebivanja in zakon še obstaja in

iii)      da nameravata stalno živeti skupaj kot zakonca.“

10      Na podlagi člena 33(2A) Immigration Act 1971 „sklicevanja na osebo, ki se je za daljši čas naselila v Združenem kraljestvu, pomenijo, da tam običajno živi in zanjo na podlagi imigracijskih zakonov ne veljajo časovne omejitve, kako dolgo sme tam ostati.“

11      Na podlagi ustrezne nacionalne sodne prakse delavec migrant, ki je državljan države članice Evropske unije in prebiva v Združenem kraljestvu, ni zgolj na podlagi tega „naseljen za daljši čas“ v smislu te določbe.

12      Na podlagi člena 2(1) EEA Order je državljan EGP državljan države, ki je pogodbenica Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992 (UL 1994, L 1, str. 3), razen Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska.

13      Člen 4(1) EEA Order določa, da ima „upravičena oseba“ pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu, dokler ima status upravičene osebe, in ta pravica na podlagi člena 4(2) EEA Order velja tudi za njene družinske člane, vključno z zakoncem. Člen 6 tega predpisa opredeljuje „upravičeno osebo“ kot državljana države članice EGP, ki je delal v Združenem kraljestvu.

14      Člen 7(1) Immigration Act 1988 določa:

„Na podlagi temeljnega predpisa (Immigration Act 1971) se od posameznika ne sme zahtevati dovoljenja za vstop in prebivanje v Združenem kraljestvu, če mu to dovoljujejo določbe prava Skupnosti ali določbe, sprejete na podlagi člena 2(2) European Communities Act 1972 [zakon iz leta 1972 o Evropskih skupnostih].“

15      Na podlagi člena 3(4) Immigration Act 1971 dovoljenje za vstop ali prebivanje postane neveljavno, ko njegov imetnik zapusti „common travel area“ (kar pomeni Združeno kraljestvo, Irsko, Kanalske otoke in otok Man).

16      Vendar pa točka 18 Immigration Rules določa:

„Osebi, ki je zaprosila za dovoljenje za vstop v Združeno kraljestvo kot prebivalec, ki se vrača v državo, se lahko odobri vstop na ozemlje za naselitev za daljši čas, če se imigracijski uradnik lahko prepriča, da prosilec izpolnjuje te pogoje:

i)      bil je imetnik dovoljenja za vstop ali stalno prebivanje v Združenem kraljestvu, ko je zadnjič zapustil ozemlje;

ii)      ni zapustil Združenega kraljestva za obdobje, daljše od dveh let;

iii)      ni koristil javnih sredstev za stroške svojega odhoda iz Združenega kraljestva;

iv)      zdaj prosi za sprejem zaradi naselitve za daljši čas.“

 Dejansko stanje in spor o glavni stvari

17      A. Kaba, jugoslovanski državljan, je prišel v Združeno kraljestvo 5. avgusta 1991. Njegova prošnja za vstop na ozemlje te države članice za en mesec kot obiskovalec je bila zavrnjena, vendar ni zapustil ozemlja Združenega kraljestva. Februarja 1992 je bila v njegovem imenu vložena prošnja za azil.

18      A. Kaba se je 4. maja 1994 poročil z V. Michonneau, francosko državljanko, ki jo je spoznal leta 1993, ko je delala v Združenem kraljestvu. Par je od poroke živel skupaj. V. Michonneau je začasno odšla v Francijo in se vrnila v Združeno kraljestvo januarja 1994 kot iskalka zaposlitve in našla delo aprila 1994. Novembra 1994 je dobila dovoljenje za prebivanje za 5 let, veljavno do 2. novembra 1999. A. Kaba je kot zakonec državljanke Skupnosti, ki je v Združenem kraljestvu izvrševala pravice iz Pogodbe ES, dobil dovoljenje za prebivanje na ozemlju Združenega kraljestva za isto obdobje.

19      A. Kaba je 23. januarja 1996 zaprosil za dovoljenje za stalno prebivanje na ozemlju Združenega kraljestva.

20      Njegova prošnja je bila zavrnjena z odločbo Secretary of State for the Home Department z dne 9. septembra 1996. V dopisu z dne 3. oktobra 1996 je le-ta razložil, da A. Kaba ne izpolnjuje pogojev, zahtevanih v točki 255 Immigration Rules, ker je njegova soproga prebivala v Združenem kraljestvu v skladu z določbami EEA Order šele eno leto in deset mesecev.

21      A. Kaba se je 15. septembra 1996 pritožil zoper to odločbo pri Immigration Adjudicator in trdil, da so določbe Immigration Rules, ki se uporabijo za „osebe, ki živijo in so se za daljši čas naselile“ v Združenem kraljestvu, ugodnejše od teh, ki se uporabljajo zanj in njegovo soprogo.

22      V teh okoliščinah je Immigration Adjudicator s sklepom z dne 25. septembra 1998 (v nadaljevanju: prvi predložitveni sklep) prvič prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali sta pravica zaprositi za dovoljenje za stalno prebivanje na ozemlju Združenega kraljestva in pravica do obravnave te prošnje ‚socialna ugodnost‘ v smislu člena 7(2) Uredbe (EGS) št. 1612/68?

2.      Ali je obveznost zakoncev državljanov Skupnosti, da morajo prebivati v Združenem kraljestvu štiri leta, preden lahko zaprosijo za dovoljenje za stalno prebivanje na ozemlju Združenega kraljestva in preden se ta prošnja obravnava (glej točko 255 Immigration rules, House of Commons Paper 395), v primerjavi z obveznostjo dvanajstmesečnega prebivanja za zakonce britanskih državljanov in zakonce oseb, ki živijo in so se za daljši čas naselile v Združenem kraljestvu (točka 287 Immigration Rules, House of Commons Paper 395), nezakonita diskriminacija, ki je v nasprotju s členom 7(2) Uredbe (EGS) št. 1612/68?“

23      Obravnava pred Sodiščem je bila 15. junija 1999, generalni pravobranilec pa je sklepne predloge predstavil 30. septembra 1999 (v nadaljevanju: prvi sklepni predlogi). Angleška različica teh je bila A. Kabi poslana 27. januarja 2000.

24      A. Kaba je 3. februarja 2000 po telefaksu Sodišču sporočil svoje dvome o pravilnosti določenih dejstev, na katerih so temeljili prvi sklepni predlogi. Te nepravilnosti so po njegovem mnenju izjemne okoliščine, ki upravičujejo ponovno odprtje ustnega postopka, zato je napovedal, da bo vložil dodatna stališča.

25      A. Kaba je po telefaksu 16. marca 2000 predložil dodatna pisna stališča s tem zaključkom:

„Zgornje ugotovitve so podprte s Sodišču že predloženimi dokumenti. Vendar pa, če Sodišče meni, da je nujno ponovno odprtje ustnega postopka, da se zagotovi popolno razumevanje odločilnih dejstev in se popravi napačno sklepanje generalnega pravobranilca, bodo zastopniki A. Kabe ponudili Sodišču vso pomoč.“

26      Z dopisom z dne 31. marca 2000 je sodni tajnik Sodišča potrdil sprejetje teh dodatnih pisnih stališč in poudaril, v informacijo A. Kabe, da Poslovnik Sodišča ne predvideva predložitve stališč po končanem ustnem postopku. V teh okoliščinah so se ta stališča zavrnila in se niso štela za del sodnega spisa Sodišča.

27      V svoji sodbi z dne 11. aprila 2000 v zadevi Kaba (C-356/98, Recueil, str. I‑2623), popravljeni s sklepom z dne 4. maja 2001 (neobjavljen v Recueil), je Sodišče razsodilo:

„Zakonodaja države članice, ki zahteva od zakoncev delavcev migrantov, ki so državljani druge države članice, da morajo prebivati na ozemlju te države članice štiri leta, preden lahko zaprosijo za dovoljenje za stalno prebivanje in preden se ta prošnja obravnava, medtem ko zahteva od zakoncev oseb, ki živijo in so se za daljši čas naselile na tem ozemlju, le dvanajstmesečno prebivanje in zanje ni nobene časovne omejitve, kako dolgo lahko tam ostanejo, ne pomeni diskriminacije, ki je v nasprotju s členom 7(2) Uredbe […] št. 1612/68 […]“

28      Na podlagi te sodbe je A. Kaba pred Immigration Adjudicator navajal, da so prvi sklepni predlogi temeljili na napačnem razumevanju dejstev iz prvega predložitvenega sklepa in upoštevne nacionalne zakonodaje.

29      Najprej, A. Kaba meni, da je Sodišče napačno opredelilo dovoljenje za stalno prebivanje v Združenem kraljestvu kot veliko varnejši ali stabilnejši status kot tisti, do katerega imajo pravico državljani Skupnosti v tej državi članici. Na to opredelitev bi lahko po mnenju Immigration Adjudicator vplivali sklepni predlogi generalnega pravobranilca, ki je razložil stališča vlade Združenega kraljestva kot utemeljitev za različno obravnavanje osebe, kot je A. Kaba, in zakonca osebe, ki „živi in se je za daljši čas naselila“ v Združenem kraljestvu. Torej bi bila ta stališča utemeljena na primerljivosti položajev. Vprašanje utemeljitve ni bilo postavljeno med postopkom na Sodišču.

30      Drugič, A. Kaba poudarja, da je generalni pravobranilec ponovno presodil dejstva na podlagi zadeve v glavni stvari. Immigration Adjudicator se strinja s to utemeljitvijo, ker je bila v prvem predložitvenem sklepu edini problematičen vidik razlika med zahtevanim obdobjem prebivanja obeh kategorij zadevnih oseb.

31      Immigration Adjudicator je poudarilo, da dovoljenje za stalno prebivanje v Združenem kraljestvu ne more biti pogojeno s trajanjem njegove veljavnosti, kot je tudi pravica do prebivanja delavca, ki je državljan države članice. Dalje je menilo, da ko oseba s stalnim prebivališčem odide iz Združenega kraljestva, njeno dovoljenje preneha veljati na podlagi člena 3(4) Immigration Act 1971 in mora ponovno zaprositi za dovoljenje za vstop, izdaja tega pa je pogojena z izpolnitvijo pogojev iz točke 18 Immigration Rules. Navaja tudi, da se osebe s stalnim prebivališčem v Združenem kraljestvu kot tudi delavce, ki so državljani Skupnosti, lahko izžene iz te države članice iz razlogov javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja.

32      A. Kaba se je tudi skliceval na ustaljeno prakso Nationality Directorat od Home Office (ministrstvo za notranje zadeve), ki obravnava državljane držav članic kot za daljši čas naseljene v Združenem kraljestvu, kar je dodaten dejavnik, ki naj bi pokazal, da so zakonci državljanov Skupnosti v primerljivem položaju kot zakonci državljanov Združenega kraljestva in za daljši čas naseljenih oseb v Združenem kraljestvu. Glede zadnje točke se Immigration Adjudicator ni opredelilo, saj ni imelo na voljo potrebne argumentacije.

33      Tretjič, Immigration Adjudicator je točko 3 generalnega pravobranilca prvih sklepnih predlogov razlagalo tako, da se EEA Order ne nanaša na državljane Združenega kraljestva ali člane njihovih družin. Ta ugotovitev naj ne bi bila pravilna, ker se EEA Order uporablja v skladu s sodbo z dne 7. julija 1992 v zadevi Singh (C-370/90, Recueil, str. I-4265) za vse državljane Združenega kraljestva in njihove družine, ki so se vrnili v Združeno kraljestvo po izvrševanju pravic iz Pogodbe v drugi državi članici.

34      V teh okoliščinah se Immigration Adjudicator sprašuje, ali je bil postopek pred Sodiščem izpeljan v skladu s členom 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP). V zvezi s tem je poudarilo, da je postopek pred Sodiščem neločljiv del postopka pred njim in da je torej odgovorno za vsako kršitev člena 6. Glede tega se sklicuje na sklep z dne 4. februarja 2000 v zadevi Emesa Sugar (C‑17/98, Recueil, str. I-665).

35      Immigration Adjudicator tudi okleva v zvezi z odgovorom na vprašanji za predhodno odločanje, ki sta bili predloženi Sodišču v zgoraj navedeni sodbi Kaba.

36      Na podlagi teh okoliščin je Immigration Adjudicator še drugič prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      a)     Kakšne mehanizme imajo predložitevno sodišče ali stranke v postopku (pred predložitvenim sodiščem in Sodiščem) za zagotovitev, da je ves postopek v skladu s členom 6 EKČP, in za zagotovitev, da ne pride do kršitve člena 6 EKČP bodisi na podlagi nacionalne zakonodaje na področju človekovih pravic ali pred Evropskim sodiščem za človekove pravice?

b)      Ali je bil postopek v tej zadevi v skladu z zahtevami člena 6 EKČP, in če ni bil, kako to vpliva na veljavnost prve sodbe?

2.      Immigration Adjudicator je ugotovilo, da se tožečo stranko in zakonca osebe, ki živi in se je za daljši čas naselila v Združenem kraljestvu, obravnava različno:

a)      ker se od prosilca, ki je prišel v Združeno kraljestvo kot zakonec državljana Evropske unije na podlagi pravice do prostega gibanja, zahteva, da je v Združenem kraljestvu štiri leta, preden lahko zaprosi za dovoljenje za stalno prebivanje,

b)      medtem ko naj bi zakonec osebe, ki je živela in se je za daljši čas naselila v Združenem kraljestvu (bodisi da je britanski državljan bodisi oseba, ki ima dovoljenje za stalno prebivanje v Združenem kraljestvu), imel možnost po enem letu dobiti dovoljenje za stalno prebivanje.

Predložitvenemu sodišču niso bili predloženi dokazi (ali trditve) za utemeljitev različnega obravnavanja prosilca in zakonca osebe, ki živi in se je za daljši čas naselila, niti na obravnavi, po kateri je bil izdan predložitveni sklep z dne 25. septembra 1998, niti v pisnih ali ustnih stališčih tožeče stranke pred Sodiščem Evropskih skupnosti ali med obravnavo, po kateri je bil izdan ta predložitveni sklep, čeprav je Adjudicator prosil za popolno argumentacijo, zato je Immigration Adjudicator postavilo ti vprašanji:

i)      Ne glede na odgovor na prvo vprašanje, ali je treba sodbo, ki jo je Sodišče izdalo 11. aprila 2000 v zadevi (C-356/98) razlagati tako, da določa, da gre v teh okoliščinah za diskriminacijo, ki je v nasprotju s členom 39 ES in/ali členom 7(2) Uredbe št. 1612/68?

ii)      Ali gre po novi preučitvi dejstev za diskriminacijo, ki je v nasprotju s členom 39 ES in/ali členom 7(2) Uredbe št. 1612/68?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

37      Da bi predložitveno sodišče dobilo koristen odgovor, je treba začeti z drugim vprašanjem.

 Drugo vprašanje

38      Z drugim vprašanjem nacionalno sodišče sprašuje, ali bi bil odgovor Sodišča v zgoraj navedeni sodbi Kaba drugačen, če bi Sodišče upoštevalo dejstvi, prvič, da sta po nacionalnem pravu položaj zakonca delavca migranta, ki je državljan države članice, vendar ne Združenega kraljestva, in položaj zakonca osebe, ki „živi in se je za daljši čas naselila“ v Združenem kraljestvu, povsem primerljiva, razen v zvezi z zahtevanim obdobjem prebivanja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje v Združenem kraljestvu, in, drugič, da pristojni organi Združenega kraljestva niso utemeljili različnega obravnavanja.

39      Treba je poudariti, da zavezujoča narava sodbe v zadevi za predhodno odločanje ni ovira, da nacionalno sodišče, ki je naslovljenec te sodbe, ne bi moglo ponovno predložiti zadeve v odločanje Sodišču, preden odloči v zadevi v glavni stvari. Taka predložitev je utemeljena, če nacionalno sodišče naleti na težave v zvezi z razumevanjem ali uporabo sodbe, ko postavi Sodišču novo pravno vprašanje ali ko mu predloži v presojo nove vidike, zaradi katerih bi o prej postavljenem vprašanju Sodišče lahko razsodilo drugače (sklep z dne 5. marca 1986 v zadevi Wünsche, 69/85, Recueil, str. 947, točka 15).

40      Na podlagi ustaljene sodne prakse lahko vprašanja oblikujejo zgolj nacionalna sodišča in stranke ne morejo spremeniti njihovega besedila (sodbi z dne 15. junija 1972 v zadevi Grassi, Recueil, 5/72, str. 443, točka 4, in z dne 21. marca 1996 v zadevi Bruyère in drugi, C-297/94, Recueil, str. I-1551, točka 19).

41      Iz tega izhaja, da mora Sodišče načeloma omejiti obravnavanje zadeve na vidike, ki mu jih je predložilo predložitveno sodišče. Glede uporabe upoštevne nacionalne zakonodaje mora Sodišče upoštevati položaj, ki ga to sodišče šteje za ugotovljenega, in ne more biti vezano na domneve ene od strank v glavni stvari, ki jih je nacionalno sodišče le ponovilo in glede njih ni zavzelo nobenega stališča

42      Glede vprašanja – ali je za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje na ozemlju Združenega kraljestva položaj zakonca delavca migranta, ki je državljan države članice, vendar ne Združenega kraljestva, v vseh pogledih primerljiv s položajem zakonca osebe, ki „živi in se je za daljši čas naselila“ v njem – predložitveno sodišče poudarja, da se po njegovi presoji ta položaja razlikujeta le glede zahtevanega obdobja prebivanja teh dveh kategorij oseb.

43      Treba pa je poudariti, da je vprašanje, ali člen 7(2) Uredbe št. 1612/68 izključuje uporabo nacionalne zakonodaje, ker je diskriminatorna, vprašanje razlage prava Skupnosti.

44      Vprašanje, ali sta ti kategoriji oseb v primerljivem položaju in morata zato uživati socialne ugodnosti pod enakimi pogoji, je torej tudi vprašanje razlage prava Skupnosti.

45      Iz tega izhaja, da ugotovitev nacionalnega sodišča, da sta z vidika nacionalnega prava ti kategoriji oseb v primerljivem položaju, ne more onemogočiti Sodišču, da sprejme stališče, da se z vidika prava Skupnosti ti kategoriji razlikujeta.

46      Sodišče je v točki 30 zgoraj navedene sodbe Kaba ugotovilo, da glede na trenutne določbe prava Skupnosti pravica državljanov držav članic, da prebivajo v drugi državi članici, ni nepogojna. Sodišče se je v zvezi s tem sklicevalo, najprej, na določbe prostega gibanja oseb iz naslova III tretjega dela Pogodbe in sekundarne zakonodaje, sprejete za njihovo izvedbo, in drugič, določbe drugega dela Pogodbe, zlasti člena 8a Pogodbe ES (po spremembi postal člen 18 ES), ki se tedaj, ko zagotavljajo državljanom Unije pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, izrecno sklicuje na omejitve in pogoje iz Pogodbe in iz določb, sprejetih za njeno izvedbo.

47      Prav tako je glede na položaj delavca migranta, ki je državljan države članice, treba dodati, da pravica te osebe do prebivanja ni nepogojna, ker je odvisna od tega, da oseba obdrži svoj status delavca ali iskalca zaposlitve (v tej zvezi glej sodbo z dne 26. februarja 1991 v zadevi Antonissen, Recueil, C-292/89, str. I‑745), razen če ima te pravice na podlagi drugih določb prava Skupnosti.

48      Nasprotno, iz informacij, ki jih je Sodišče dobilo v zvezi z nacionalnimi predpisi v postopku v glavni stvari, je razvidno, da za osebo, ki „živi in se je za daljši čas naselila“ v Združenem kraljestvu, ni časovne omejitve prebivanja na ozemlju te države članice in ji med prebivanjem ni treba izpolniti nobenega pogoja, primerljivega s temi, ki so določeni v pravu Skupnosti, navedenem v točki 46 te sodbe.

49      Iz tega izhaja, da pravica do prebivanja, ki jo imajo državljani drugih držav članic na podlagi teh določb, ni popolnoma primerljiva s to, ki jo je deležna oseba, ki „živi in se je za daljši čas naselila“ v Združenem kraljestvu, na podlagi zakonodaje te države članice.

50      Pravica do prebivanja teh dveh kategorij oseb ni popolnoma primerljiva; isto velja tudi za položaj njihovih zakoncev, zlasti glede vprašanja, po kolikšnem času prebivanja je mogoče pridobiti pravico do stalnega prebivanja v Združenem kraljestvu.

51      Predložitveno sodišče navaja različne elemente, da bi dokazalo, da sta zadevna položaja primerljiva.

52      Najprej pripomni, da niti dovoljenje za stalno prebivanje na ozemlju Združenega kraljestva niti pravica do prebivanja delavca migranta državljana Skupnosti ne temeljita na izrecnem pogoju, vezanem na trajanje veljavnosti. Drugič, dovoljenje za stalno prebivanje preneha veljati, ko njegov imetnik zapusti Združeno kraljestvo. Tretjič, tako kot delavce migrante iz drugih držav članic se lahko tudi tiste z dovoljenjem za stalno prebivanje v Združenem kraljestvu izžene iz razlogov javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja. Četrtič, EEA Order naj bi veljal tako za državljane drugih držav članic kot tudi za državljane Združenega kraljestva in člane njihovih družin, ki so se vrnili v Združeno kraljestvo po tem, ko so v drugi državi članici izvrševali svoje pravice iz Pogodbe.

53      Ugotovimo lahko, da nobena od teh okoliščin ne ovrže razlage, po kateri položaja nista povsem primerljiva, saj mora delavec migrant državljan države članice, vendar ne Združenega kraljestva, še naprej izpolnjevati določene pogoje, da lahko ohrani svojo pravico do prebivanja, izpolnitev katerih pa se ne zahteva od osebe, ki „živi in se je za daljši čas naselila“ v Združenem kraljestvu.

54      V tem pogledu ni upoštevno dejstvo, da ti pogoji ne temeljijo na izrecni omejitvi trajanja prebivanja ratione temporis, niti dejstvo, da v nekaterih okoliščinah dovoljenje za stalno prebivanje preneha veljati. Dejstvo, da se EEA Order lahko uporabi tudi za britanske državljane, je v tem pogledu prav tako nepomembno.

55      Sicer pa iz navedenega izhaja, da sklepanje Sodišča v zgoraj navedeni sodbi Kaba temelji na tem, da zadevna položaja nista primerljiva, in ne na utemeljitvi razlike v obravnavanju med zakoncem delavca migranta državljana države članice, vendar ne Združenega kraljestva, in zakoncem osebe, ki „živi in se je za daljši čas naselila“ v Združenem kraljestvu, in da položaja, ki ju urejata člena 255 in 287 Immigration Rules, nista primerljiva.

56      Na drugo vprašanje je zato treba odgovoriti, da odgovor Sodišča na vprašanje, predloženo v predhodno odločanje v zgoraj navedeni sodbi Kaba, ne bi bil drugačen, tudi če bi Sodišče upoštevalo dejstvo, da sta po nacionalnem pravu položaja zakonca delavca migranta državljana države članice, vendar ne Združenega kraljestva, in zakonca osebe, ki „živi in se je za daljši čas naselila“ v Združenem kraljestvu, po mnenju predložitvenega sodišča primerljiva z vseh vidikov, razen glede potrebnega obdobja predhodnega prebivanja, ki se zahteva za dovoljenje za stalno prebivanje v Združenem kraljestvu. Glede na to, da se ta položaja na podlagi prava Skupnosti ne moreta primerjati, vprašanje, ali je takšna razlika v obravnavanju lahko utemeljena, v zvezi s tem ni pomembno.

 Prvo vprašanje

57      S preučitvijo drugega predloženega vprašanja je Sodišče odgovorilo na dvome, ki so spodbudili predložitveno sodišče, da je postavilo nova vprašanja za predhodno odločanje.

58      Zato na prvo vprašanje ni treba odgovoriti.

 Stroški

59      Stroški, ki so jih priglasile vlada Združenega kraljestva in nizozemska vlada ter Komisija, ki so predložile stališča Sodišču, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovor na vprašanji, ki ju je Immigration Adjundicator postavilo s sklepom z dne 19. decembra 2000, razsodilo:

Odgovor Sodišča na vprašanje, predloženo v predhodno odločanje v sodbi z dne 11. aprila 2000 v zadevi Kaba (C‑356/98), ne bi bil drugačen, tudi če bi Sodišče upoštevalo dejstvo, da sta po nacionalnem pravu položaja zakonca delavca migranta državljana države članice, vendar ne Združenega kraljestva, in zakonca osebe, ki „živi in se je za daljši čas naselila“ v Združenem kraljestvu, po mnenju predložitvenega sodišča primerljiva z vseh vidikov, razen glede potrebnega obdobja predhodnega prebivanja, ki se zahteva za dovoljenje za stalno prebivanje v Združenem kraljestvu. Glede na to, da se ta položaja na podlagi prava Skupnosti ne moreta primerjati, vprašanje, ali je takšna razlika v obravnavanju lahko utemeljena, v zvezi s tem ni pomembno.

Rodríguez Iglesias

Puissochet

Wathelet

Schintgen

Timmermans

Edward

Jann

Macken

Colneric

von Bahr

 

      Cunha Rodrigues

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. marca 2003.

Sodni tajnik

 

      Predsednik

R. Grass

 

      G. C. Rodríguez Iglesias


*Jezik postopka: angleščina.