Language of document : ECLI:EU:C:2007:424

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

DÁMASA RUIZ-JARABOJA COLOMERJA,

predstavljeni 10. julija 20071(1)

Zadeva C‑300/06

Ursula Voß

proti

Land Berlin

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesverwaltungsgericht (Nemčija))

„Socialna politika – Enakost delavcev in delavk – Učitelji v javnem šolstvu – Plačilo za nadurno delo za zaposlene s krajšim delovnim časom – Posredna diskriminacija – Primerjalna merila“





1.        Bundesverwaltungsgericht (nemško zvezno vrhovno upravno sodišče) je v vprašanju za predhodno odločanje prosilo Sodišče za razlago člena 141 ES v zvezi s plačilom za nadurno delo pri zaposlenih s krajšim delovnim časom, ki so večinoma ženske.

2.        V bistvu sprašuje, ali v skladu s sodbo z dne 27. maja 2004 v zadevi Elsner-Lakeberg(2) nacionalne določbe, ki jih mora uporabiti, vključujejo posredno diskriminacijo, prepovedano v pravu Skupnosti, ker določajo plačilo glede na poklicno kategorijo in ne sorazmerno s plačilom za zaposlene s polnim delovnim časom.

I –    Pravni okvir

A –    Pravo Skupnosti

3.        Enako plačilo za enako delo za moške in ženske je „del temeljev Skupnosti“(3); ta trditev je jasen izraz odprave razlik v poklicnem okolju(4).

4.        Od leta 1957 je uveljavljeno s členom 119 Pogodbe ES, ki je po Amsterdamski pogodbi(5) postal člen 141 ES in se glasi:

„1. Vsaka država članica zagotovi uporabo načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske.

2.      V tem členu „plačilo“ pomeni običajno osnovno ali minimalno mezdo ali plačo ter kakršne koli druge prejemke v denarju ali v naravi, ki jih delavec prejme iz naslova zaposlitve neposredno ali posredno od svojega delodajalca.

Enako plačilo brez diskriminacije glede na spol pomeni:

(a)      da se plačilo za enako delo po akordnih postavkah izračuna na podlagi enakih merskih enot;

(b)      da je plačilo za delo po urnih postavkah enako za enako delovno mesto.

[…]“

B –    Nemška zakonodaja

5.        V skladu s členom 35(2) Landesbeamtengesetz (zakona o statusu uslužbencev v deželi Berlin)(6) je nadurno delo dovoljeno samo izjemoma, in če je takih primerov več kot pet na mesec, se odobri nadomestni čas počitka, če pa tega ni bilo, plačilo.

6.        Verordnung über die Gewährung von Mehrarbeitsvergütung für Beamte (predpis o plačilu za nadurno delo za uslužbence; v nadaljevanju: MVergV)(7) v členu 4 določa, da se plačilo vsake nadure razvrsti glede na naziv izvajalca in v členu 5(2)(1) dodaja, da se pri poučevanju tri pedagoške ure štejejo kot pet ur.

II – Dejansko stanje, spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

7.        U. Voß je v deželi Berlin zaposlena kot učiteljica. Od 15. julija 1999 do 29. maja 2000 je bila zaposlena s krajšim delovnim časom, z delovno obveznostjo 23 pedagoških ur na teden namesto 26,5 ure, kolikor delajo učitelji, zaposleni s polnim delovnim časom.

8.        Od 11. januarja do 23. maja 2000 je opravila 27 pedagoških nadur. Po MVergV bi morala prejeti plačilo v znesku 1075,14 DEM, vendar je zahtevala plačilo zneska, kakršnega bi dobil učitelj, ki je zaposlen s polnim delovnim časom, to je 1616,15 DEM.

9.        Delodajalec je njeno zahtevo zavrnil, vendar pa je uspela na Verwaltungsgericht (upravno sodišče), ki se je oprlo na člen 141 ES in člen 1 Direktive 75/117/EGS(8) ter zadevni osebi priznalo pravico do enakega plačila, kot ga prejmejo uslužbenci z istim nazivom za opravljene nadure.

10.      Vložen je bil predlog za revizijo per saltum, Bundesverwaltungsgericht (drugi senat) je prekinilo odločanje in predložilo Sodišču v predhodno odločanje to vprašanje:

„Ali člen 141 ES nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero je plačilo za nadurno delo enako za uslužbence, zaposlene s polnim delovnim časom, in za uslužbence, zaposlene s krajšim delovnim časom, pri čemer je to plačilo nižje od plačila za enak del rednega delovnega časa uslužbenca, zaposlenega s polnim delovnim časom, če so za krajši delovni čas zaposlene pretežno ženske?“

III – Postopek pred Sodiščem

11.      U. Voß, nemška vlada in Komisija so predložile pisna stališča v roku, določenem v členu 23 Statuta Sodišča.

12.      U. Voß trdi, da MVergV povzroča posredno diskriminacijo zaposlenih s krajšim delovnim časom, zlasti učiteljic, ker te brez objektivne utemeljitve prejemajo nižje plačilo kot zaposleni s polnim delovnim časom, kajti v skladu s sodno prakso je nadurno delo večja obremenitev za tiste, ki niso zaposleni s polnim delovnim časom.

13.      Vendar zvezna vlada zanika, da bi obstajala neenakost plačil, ker se za različne elemente plačila lahko ugotovi, da je plačilo enako za vse uslužbence in da je ne glede na to, kakšne vrste ure so bile opravljene, odvisno od poklicne kategorije.

14.      Komisija poudarja metodo primerjanja plačila ter ocenjuje, da učinkovit nadzor zahteva presojo vsakega elementa plačila in da celovito ocenjevanje ni primerno. Na podlagi tega trdi, da v nemškem sistemu za enak tedenski obseg dela učitelji s krajšim delovnim časom prejmejo nižje plačilo kot učitelji s polnim delovnim časom. Ta razlika v plačilu bi pomenila kršitev člena 141 ES, če bi veljala bolj za ženske kot za moške.

15.      Ko je bil pisni del postopka končan, nihče ni zaprosil za obravnavo, tako da je bila zadeva po upravni seji 5. junija 2007 primerna za pripravo sklepnih predlogov.

IV – Preučitev vprašanja za predhodno odločanje

16.      Da bi lažje odgovoril na vprašanje za predhodno odločanje, moram najprej razložiti pojem prepovedi diskriminacije na delovnem mestu v okviru Skupnosti, skladno s tem, kar je bilo zasnovano v prejšnjih sklepnih predlogih(9), nato razložiti značilnosti dela s krajšim delovnim časom in zlasti plačilo za tak način dela, da bi nazadnje lahko odgovoril na vprašanje, ki ga je postavilo Bundesverwaltungsgericht.

A –    Enakost delavcev in delavk v Uniji

17.      Diskriminacija žensk na trgu dela večinoma izvira iz dejstva, da so ženske tradicionalno veljale za šibkejše in so jim zato dodelili gospodinjska dela.(10) Sveti Tomaž Akvinski je mislil, da je moškost vrhunec narave; po njegovem mnenju je ženska „nekaj nepopolnega in ponesrečenega“, „po naravi je podrejena moškemu, ker ima moški po naravi večjo razsodnost uma. Poleg tega stanje nedolžnosti [...] ne izključuje neenakosti med ljudmi“.(11) Glede na to ideologijo, ni presenetljivo, da je po srednjeveškem pravu ženska morala imeti dovoljenje očeta ali moža, da je lahko prenesla ali upravljala premoženje ali nastopila na sodišču, čeprav je bila resničnost drugačna, kar dokazuje dejstvo, da je bil leta 1270 v zbirko germanskih navad Sachsenspiegel vključen naslednji odstavek: „Jasno je, da ženske več berejo, zato naj knjige podedujejo.“(12)

18.      Miguel de Cervantès ponovi to prastaro označbo v zgodbi o Leandri, ki jo je don Kihotu povedal kozar in v kateri govori o „[…] naravnem nagnjenju žensk, ki največkrat ni premišljeno in urejeno“. Potem govori o „lahkomiselnosti žensk, o njihovi nestanovitnosti, njihovi hinavščini, njihovih lažnih obljubah, njihovih prelomljenih prisegah in nazadnje, kako slabo znajo izbirati pravo mesto svojim čustvom in željam“.(13)

19.      Vendar pa so se postopoma pojavili glasovi, da bi kot Stuart Mill leta 1869 razkrili položaj „civilnega suženjstva“ poročenih žensk(14), čeprav so po civilnih zakonikih iz 19. stoletja, ki so se zgledovali po Napoleonovem zakoniku, ostale pravno nesposobne.

20.      Ob ustanovitvi Evropskih skupnosti je imelo načelo enakosti spolov številne pomanjkljivosti. V prvotni različici Rimske pogodbe je bilo predvideno samo enako plačilo, vendar to načelu enakosti spolov ni preprečilo, da ne bi postalo ena glavnih usmeritev delovanja Skupnosti in izvor številnih predpisov(15), iz katerih so se izluščili predpisi o enakosti na področju plačil(16), dostopa do zaposlitve, usposabljanja in poklicnega napredovanja ter delovnih pogojev(17) ali socialne varnosti(18).

21.      S Pogodbo o Evropski uniji iz leta 1992(19) politika Skupnosti, ki stremi k enakosti, pridobi lastno in od gospodarstva neodvisno naravo (bivši člen B Pogodbe EU in člen 2 Pogodbe ES).

22.      Ta težnja se stopnjuje z Amsterdamsko pogodbo iz leta 1997, ki Skupnosti izrecno nalaga, naj „[...] spodbuja [...] enakost med moškimi in ženskami [...]“ (člen 2), ter k ciljem dodaja odpravljanje razlik in spodbujanje enakosti (člen 3). Poleg tega sta členu 119 – ki je po Amsterdamu postal člen 141 Pogodbe ES – dodana dva nova odstavka, ki določata, da Svet zagotavlja uporabo načela enakih možnosti in enakega obravnavanja na področju zaposlovanja in poklica – vključno z načelom enakega plačila – ter da države članice lahko ohranijo ali sprejmejo ukrepe o specifičnih ugodnostih, s katerimi se nezadostno zastopanemu spolu olajša opravljanje poklicne dejavnosti ali prepreči oziroma izravna neugoden položaj v poklicni karieri.

23.      Pogodba iz Nice iz leta 2001 potrdi predhodni razvoj in spremeni besedilo člena 13 ES, ki v odstavku 1 pooblasti Svet, da sprejme „ustrezne ukrepe za boj proti diskriminaciji na podlagi spola [...]“

24.      Te novosti v primarni zakonodaji ter razvoj navad in utrditev prepovedi razlikovanja med zaposlenimi ženskami in moškimi so spodbudile ne samo sprejetje določb, s katerimi je nastal splošni okvir enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu(20), ampak tudi spremembo Direktive 76/207(21).

25.      Vendar vsi ti predpisi za boj proti diskriminaciji ne morejo pospešiti gibanja, že stoletja zakoreninjenega v družbi, saj čeprav se število žensk na trgu dela povečuje, njihova stopnja zaposlenosti(22) in plače niso enake(23) kot pri moških.

26.      Ti podatki razkrivajo, da zakonodajne pobude niso dovolj, da bi dosegli enakopravnejšo bilanco, ker je usoda žensk na delu odvisna od prepričanj in navad, trdno zasidranih v predsodkih naših prednikov. Da bi omajali zgodovinsko vezivo takega razvrednotenja, je treba spremeniti način mišljenja; težavna, zapletena in počasna naloga, h kateri morajo prispevati vsi, vključno z javnimi organi.

27.      V tem smislu se je Sodišče zavezalo, da v okviru svojih pristojnosti prispeva k odpravi pogostih diskriminacij, ki še vedno obstajajo v tako naprednih pravnih sistemih, kot so sistemi Evropske unije in njenih držav članic.

B –    Delo s krajšim delovnim časom

1.      Splošna presoja

28.      V okviru Skupnosti je „delavec, ki dela s krajšim delovnim časom“, „delavec, ki običajno opravi manj delovnih ur, izračunano tedensko ali na podlagi enoletnega povprečja, kakor znese običajen delovni čas primerljivega delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom“.(24)

29.      Tako širok pojem lahko pokriva veliko število delovnih razmerij, ki imajo različne cilje; tako je k razmahu te oblike dela pripomoglo to, da se jo zaradi prilagodljivosti, ki jo zagotavlja(25), uporablja za spodbujanje tako imenovane „delitve dela“(26).

30.      V skladu s to obliko je delovni čas krajši od delovnega časa večine delavcev, če gre za referenčno število delovnih ur, predvideno v pravnih in kolektivnih predpisih. Tako se bistvena značilnost dela s krajšim delovnim časom kaže v številu delovnih ur, na katero se navezujejo nadure, zato je bila praksa dodatnih ur v okviru storitev s krajšim delovnim časom deležna številnih kritik(27).

31.      Poleg tega je ugotovljeno, da se ženske pogosteje odločajo za to obliko dela kot moški, ker lahko tako več časa namenijo drugemu delu, zlasti v gospodinjstvu(28), čeprav je čas, namenjen družini, odvisen od števila družinskih članov, starosti otrok in morebitnih vzdrževanih oseb, kulturnih in socialnih navad, razpoložljivih ekonomskih sredstev, okolja(29) in različnih drugih okoliščin.

2.      Diskriminacija pri plačah

a)      Splošne misli

32.      V odnosih med pogodbami o zaposlitvi s krajšim delovnim časom in pogodbami s polnim delovnim časom obstaja temeljno načelo enakosti, ki preprečuje, da bi zaposleni s krajšim delovnim časom imeli slabše pogoje, razen če je različno obravnavanje upravičeno zaradi objektivnih razlogov.(30) To načelo je posledica dejstva, da razlike med obema vrstama pogodb izhajajo izključno iz dolžine delovnega časa, saj so druge pravice in obveznosti enake.

33.      Enakost je nujna tudi na področju plač(31), kajti plačilo mora biti sorazmerno s trajanjem storitve(32). Vendar pa plačo sestavljajo različni elementi in nekateri od teh niso povezani s številom delovnih ur, zato je mogoče, da se ne upoštevajo.(33) Zato enakost ne pomeni uporabe vzporednic in enotnosti, ki bi pripeljala do absurdnih položajev.(34)

34.      Sodišče je preučilo diskriminacijo na podlagi spola na področju plačila žensk s krajšim delovnim časom v primerjavi z moškimi s polnim delovnim časom.(35)

35.      Sodba z dne 31. marca 1981 v zadevi Jenkins(36) je rešila spor, ki ga je sprožila delavka s krajšim delovnim časom, ki je prejemala nižjo urno postavko kot njen sodelavec s polnim delovnim časom. Sodišče je menilo, da je razlika v plačilu teh dveh skupin zaposlenih pomenila kršitev nekdanjega člena 119 Pogodbe, ker je bila nižja plača zaposlenih s krajšim delovnim časom posledica dejstva, da „so to skupino delavcev izključno ali pretežno sestavljale osebe ženskega spola“ (točka 15).

36.      Sodbi Jenkins so leta pozneje sledile sodba z dne 13. maja 1986 v zadevi Bilka(37), v skladu s katero izključitev zaposlenih s krajšim delovnim časom, zlasti žensk, iz pokojninske sheme nekega podjetja krši pravo Skupnosti, razen če tega ukrepa ne upravičujejo objektivni dejavniki, ki niso povezani z diskriminacijo na podlagi spola; sodba z dne 13. julija 1989 v zadevi Rinner-Kühn(38), v kateri je Sodišče o podobnem primeru menilo, da izključitev iz pravice do plače med boleznijo pomeni kršitev tega člena, in sodba z dne 27. junija 1990 v zadevi Kowalska(39), ki je v podobnih okoliščinah prepovedala izključitev iz pravice do začasnega nadomestila ob prenehanju delovnega razmerja.

37.      Prav tako so bile ugotovljene neenakosti v zvezi z zaposlenimi s krajšim delovnim časom, zlasti ženskami, v sodbi z dne 7. februarja 1991 v zadevi Nimz(40) glede zahtevane delovne dobe za prehod v višji plačilni razred, in v sodbi z dne 4. junija 1992 v zadevi Böttel(41) glede nižjega nadomestila, ki ga člani delavskih svetov dobijo za udeležbo na izobraževanju.

38.      Pred kratkim je Sodišče v sodbi z dne 20. marca 2003 v zadevi Kutz-Bauer(42) in v sodbi z dne 11. septembra 2003 v zadevi Steinicke(43) preučilo pogoje, pod katerimi lahko nemški uslužbenci zaradi starosti izkoristijo možnost dela s krajšim delovnim časom; v sodbi z dne 23. oktobra 2003 v zadevi Schönheit in Becker(44), ki ponovi sodbo Bilka, Sodišče meni, da je zakonodaja, ki povzroči „znižanje pokojnine uradnikov, ki so svoje funkcije vsaj del poklicne kariere opravljali s krajšim delovnim časom, in če je v tej kategoriji uradnikov precej več žensk kot moških“ (točka 74), v nasprotju s predpisi Skupnosti.

b)      Primerjalna merila

39.      Čeprav zgoraj navedene sodbe povezuje rdeča nit, je treba ugotoviti, da obstajajo razhajanja glede elementov za presojo diskriminacije.

40.      Tako so v sodbi Helmig in drugi ženske, zaposlene s krajšim delovnim časom, ki so delale nadure, zahtevale dodatno denarno plačilo, predvideno v kolektivni pogodbi za nadurno delo. V sodbi z dne 15. decembra 1994(45) je poudarjeno, da „je treba ugotoviti neenako obravnavanje vsakič, ko je zaradi obstoja delovnega razmerja celovito plačilo zaposlenih s polnim delovnim časom za enako število opravljenih ur višje od plačila zaposlenih s krajšim delovnim časom“ (točka 26), kar ni veljalo za spor o glavni stvari, kjer sta obe kategoriji zaposlenih prejemali enako plačilo za enako število delovnih ur v rednem delovnem času ali čez njega (točke od 27 do 29).(46)

41.      Sodba z dne 31. maja 1995 v zadevi Royal Copenhagen(47) ponovno omenja dejstvo, da je treba presojati „celovito“ (točka 18), čeprav v okviru akordnega dela razlike med povprečnim plačilom moških in žensk „niso dovolj, da bi lahko sklepali o obstoju diskriminacije“ (točka 22). Prav tako se sodba z dne 6. februarja 1996 v zadevi Lewark(48) opira na „celovito plačilo“ (točka 25), da bi kot razliko v obravnavanju označila dejstvo, da ženski s krajšim delovnim časom ni bilo odobreno nadomestilo za udeležbo na izobraževanjih, potrebnih za dejavnosti svetov delavcev, ki so potekala zunaj njenega delovnega časa, vendar v rednem delovnem času, medtem ko je bilo nadomestilo odobreno osebam s polnim delovnim časom (točka 26).

42.      Vendar pa je sodba z dne 17. maja 1990 v zadevi Barber(49) pokazala, da bi bila zagotovljena prava preglednost, ki bi omogočala učinkovit sodni nadzor neenakosti, če bi načelo enakega plačila uporabljali pri vseh elementih plačila in ne če bi morali za vsak primer posebej primerjati vse različne ugodnosti, dodeljene moškim ali ženskam (točka 34).

43.      Sodba Barber se je ponavljala v poznejših sodbah, kot je sodba z dne 30. marca 2000 v zadevi JämO(50), v kateri je bilo razsojeno, da je treba primerjati „osnovno mesečno plačo babic s plačami inženirjev na kliniki“ (točka 44), ali zgoraj navedena sodba z dne 27. maja 2004 Elsner-Lakeberg, v kateri je šlo za vprašanje predpisov, ki so predvidevali plačilo nadur, ki so jih opravili zaposleni s polnim ali krajšim delovnim časom, le če so bile opravljene več kot tri nadure na mesec. V tej sodbi je Sodišče menilo, da je treba plačilo v okviru rednega dela primerjati ločeno od tistega v okviru nadur (točka 15), in trdilo, da čeprav za plačilo nadur veljajo isti pogoji za delo s polnim ali krajšim delovnim časom, „tri nadure pouka pomenijo večjo obremenitev za učitelje s krajšim delovnim časom kot za tiste s polnim“, in ugotovilo, da so prvi zato „neenako obravnavani“ (točka 17).(51)

44.      V sodni praksi torej ločim dva pristopa glede meril, ki se lahko uporabita za presojo kršitve enakosti plač: pri prvem gre za celovito oceno, drugi pa preuči vsak element posebej. Ta alternativa je skrita v ozadju vprašanja za predhodno odločanje, ki ga je vložilo Bundesverwaltungsgericht.

45.      Mislim, da se Sodišče zaveda teh meril, saj jih je uresničilo v sodbi z dne 26. junija 2001 v zadevi Brunnhofer(52) o bančni uslužbenki, ki ni dobila individualnega dodatka k plači, kakršnega je dobil njen sodelavec iz iste poklicne kategorije, pri čemer se je pojavilo vprašanje, ali je opravljal podobno delo; Sodišče je izjavilo, da „mora biti enako plačilo zagotovljeno ne samo glede na celovito presojo ugodnosti, ki jih imajo zaposleni, ampak tudi glede na vsak element plačila posebej“ (prva alinea izreka).

46.      V prizadevanju, da bi uskladil obe merili, je generalni pravobranilec Jacobs v točki 32 sklepnih predlogov v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba JämO, trdil, da kadar so iz zgodovinskih ali drugih razlogov strukture plačil tako zapletene, da je težko ali nemogoče določiti njihove posamezne elemente ali podlago za njihovo dodelitev, ne bi bilo realno in plodno „ločeno“ preučevati posamezne sestavne dele plačila ter bi jih morali „oceniti celovito“.(53)

C –    Dilema vprašanja za predhodno odločanje

47.      Nobenega dvoma ni, da je plačilo nadur podrejeno načelu enakosti delavcev in delavk, ki je določeno v členu 141 ES.

48.      Sodna praksa je razkrila diskriminacijo, ki je v nasprotju s tem načelom v uporabi različnih pravil v primerljivih položajih ali v uporabi istega pravila v različnih položajih(54), za presojo tega vprašanja pa je treba preveriti, ali zadevni ukrepi povzročijo neugodnejše posledice za zaposlene določenega spola(55), pri čemer se ne sme pozabiti, da načelo enakega plačila – tako kot splošno načelo nediskriminacije, katerega poseben izraz je – domneva, da so položaji primerljivi(56). Prav tako obstaja posredna diskriminacija, kadar na primer predpis, čeprav je napisan nevtralno, ni ugoden za veliko večji odstotek žensk kot moških, razen kadar je to upravičeno zaradi objektivnih dejavnikov, ki niso povezani z diskriminacijo na podlagi spola.(57)

49.      Prenos takega razmišljanja na to zadevo pomeni, da je treba izvesti tri zaporedne postopke, da bi presodili: prvič, ali obstaja neenako obravnavanje zaposlenih s polnim delovnim časom in zaposlenih s krajšim delovnim časom oziroma ali za zadnje obstajajo neugodne posledice; drugič, ali ta neenakost zadeva višji odstotek žensk kot moških, in nazadnje, ali je neenakost nujna za doseganje zastavljenih ciljev in ali je upravičena zaradi objektivnih dejavnikov, ki niso povezani z diskriminacijo na podlagi spola.

1.      Ugotovitev diskriminacije

a)      Vprašanje

50.      Učitelj s polnim delovnim časom prejme plačilo, ki ustreza 26,5 ure učne obveznosti na teden. Učitelj s krajšim delovnim časom prejme sorazmeren znesek, ki ustreza 23 uram na teden, ki so mu dodeljene. Nadura je v obeh primerih enako plačana, glede na naziv zadevne osebe in neodvisno od individualnega delovnega časa, čeprav je znesek nižji od zneska za redno uro, ki jo opravi učitelj s polnim delovnim časom.(58)

51.      V skladu s takim določanjem urne postavke, oseba, ki opravlja nadure v območju med mejo krajšega delovnega časa in do polnega delovnega časa – od 23 do 26,5 ure na teden –, prejme sorazmerno manj denarja kot oseba s polnim delovnim časom. Če ta oseba poleg 23 ur, določenih v pogodbi, opravi še 3,5 ure, za to ne bo dobila plače, do kakršne bi bila upravičena oseba, ki mora že tako opraviti 26,5 ure, kajti plačilo za te 3,5 ure se v obeh primerih spremeni.(59)

52.      Vendar pa, kot upravičeno trdi Bundesverwaltungsgericht, ni nobene neugodne posledice pri izključni primerjavi zmanjšanega plačila zaposlenih s krajšim delovnim časom glede na normalno plačilo zaposlenih s polnim delovnim časom in plačila nadur v vsaki skupini.

53.      Zato dilema izhaja iz izbire primerjalnega merila.

b)      Predlagana rešitev

i)      Uvodne misli

54.      Pojasnil sem že, da se je Sodišče, da bi potrdilo obstoj kršitve načela enakosti plač, v sodni praksi zateklo k celoviti oceni ali pregledovanju elementov.

55.      Ti merili si ne nasprotujeta, temveč se dopolnjujeta in njuna uporaba v neki zadevi je odvisna od njenih okoliščin. Prav tako ni videti prevlade med njima, ker se na splošno izvaja pregled posameznih elementov, občasno pa celovita ocena.

56.      Dejstvo, da se išče rešitev z avtomatično uporabo enega od obeh meril, popači perspektivo, ki sem jo predstavil, ko sem navedel načelo enakega plačila za moške in ženske, ter lastnosti dela s krajšim delovnim časom in krši temeljno pravilo člena 141 ES, v skladu s katerim enako delo zasluži enako plačilo.

57.      Še več, sklicevanje na bruto plačilo ali na njegove elemente ni natančno, ker nekateri elementi niso povezani z delovnim časom, ki pa je značilen element pogodb o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Prav tako bi bilo treba celovito upoštevati določene posebne elemente.

58.      Ne samo da delo Sodišča ni utesnjeno v tog steznik, ampak mora tudi, kadar Sodišče lahko uporabi več instrumentov, izbrati najboljšega, da bi doseglo namen pravila Skupnosti, ki ga mora razložiti.

ii)    Spor o glavni stvari

59.      Če bi se načelo enakosti osredotočilo na plačilo po urah, rednih ali nadurah, in če bi zadoščala primerjava ur glede na vrsto, ne bi ugotovili nobene kršitve, saj so nadure, ki jih opravijo zaposleni s krajšim ali polnim delovnim časom, dejansko podobno plačane.

60.      Vendar pa se tako ravnanje požvižga na učinek plačila obeh vrst delovnih ur na končno plačo, čeprav sta obe vrsti po naravi enaki. Poleg tega se v nobenem trenutku ni dalo razumeti, da bi bilo nadurno delo, ki ga je opravila U. Voß, drugačno od dela, ki ga je opravila v rednem času, ali od dela, ki ga je opravil zaposleni s polnim delovnim časom.

61.      Zato je treba celovito presoditi in oceniti homogene elemente ter upoštevati načelo, da enako delo zasluži enako plačilo.

62.      Zato se lahko samo strinjam s stališči tožeče stranke in Komisije, da bi moralo Sodišče presoditi, ali je v tem primeru delo, ki so ga med nadurami opravile osebe s krajšim delovnim časom, slabše plačano kot delo, ki so ga v takem času opravili zaposleni s polnim delovnim časom.

63.      Kakršno koli drugačno stališče bi zato porušilo ravnovesje v razmerjih med zaposlenimi z različnimi delovnimi časi v škodo zaposlenih s krajšim delovnim časom.

64.      Tako obstaja diskriminacija samo v območju med različno dolgimi delovnimi časi, saj je plačilo nadur za delo čez običajni delovni čas enako.

65.      Prav tako ne smemo pozabiti stališča delodajalca, ki bi po navedbah Komisije lahko podlegel pohlepu in od svojih zaposlenih s krajšim delovnim časom zahteval, naj delajo nadure, ter tako varčeval.

2.      Ženske morajo biti vpletene

66.      Ko se prepozna diskriminacija, ki je v nasprotju s pravom Skupnosti, mora predložitveno sodišče presoditi, ali so večina zaposlenih s krajšim delovnim časom ženske, čeprav je že vnaprej ugotovilo, da je tako.(60)

3.      Obstoj utemeljitve

67.      Kot v prejšnji točki mora nacionalno sodišče preveriti, ali neenako obravnavanje zagotavlja uresničitev zastavljenega cilja in ali ga je treba upravičiti zaradi objektivnih razlogov, ki niso povezani z diskriminacijo na podlagi spola, čeprav je tudi tukaj že vnaprej predvidelo odgovor.(61)

V –    Predlog

68.      Na podlagi teh ugotovitev predlagam, naj Sodišče na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Bundesverwaltungsgericht, odgovori:

Člen 141 ES je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero je plačilo nadur, ki jih opravijo zaposleni s krajšim delovnim časom v obdobju od konca njihovega delovnega časa do konca delovnega časa zaposlenih s polnim delovnim časom, nižje od plačila rednih ur zaposlenih s polnim delovnim časom, kadar razlika v obravnavanju zadeva veliko večje število žensk kot moških ter če ni dokazano, da je taka ureditev nujna za doseganje zastavljenega cilja in jo upravičujejo objektivni dejavniki, ki niso povezani z diskriminacijo na podlagi spola.


1 – Jezik izvirnika: španščina.


2 – Zadeva C-285/02, ZOdl., str. I-5861.


3 – Sodba z dne 8. aprila 1976 v zadevi Defrenne II (43/75, Recueil, str. 455, točka 12).


4 – Quintanilla Navarro, B., Discriminación retributiva.Diferencias salariales por razón de sexo, Éd. Marcial Pons, Madrid, 1996, str. od 63 do 168.


5 – UL 1997, C-340, str. 1.


6 – Nova izdaja z dne 20. februarja 1979 (GVBI BE, str. 368).


7 – Različica z dne 3. decembra 1998 (BGBl I, str. 3494).


8 – Direktiva Sveta 75/117/EGS z dne 10. februarja 1975 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z uporabo načela enakega plačila za moške in ženske (UL L 45, str. 19).


9 – Sklepni predlogi k sodbi z dne 21. julija 2005 v zadevi Vergani (C-207/04, ZOdl., str. I-7453, točke od 19 do 38).


10 – Rodríguez-Piñero y Bravo-Ferrer, M., „La conciliación de la vida familiar y laboral de las personas trabajadoras (I)“, Relaciones Laborales, 1999/II, str. 27.


11 – Summa theologica, del I, vprašanje 92, Stvarjenje ženske.


12 – Citat povzemam po Rucqoui, A., „La mujer medieval: fin de un mito“, Cuadernos de Historia 16, Grupo 16, Madrid, 1985.


13 – Cervantes Saavedra, M., Bistroumni plemič don Kihot iz Manče, prevedel in uvod napisal Stanko Leben, prvi del, poglavje LI, Državna založba Slovenije, 1964, str. 563 in 564.


14 – Stuart Mill, J., El sometimiento de las mujeres, Éd. EDAF, Madrid, 2005.


15 – Za študijo najpomembnejših določb in njihovega razvoja glej zlasti Pérez del Río, T., Una aproximación al derecho social comunitario, Éd. Tecnos, Madrid, 2000, str. 87 in naslednje; Sala Franco, T., „Igualdad de trato. Despidos colectivos“, v El espacio social europeo, Centro de Documentación Europea, Universidad de Valladolid, Éd. Lex Nova, Valladolid, 1991, str. 249 in naslednje; ali Saulle, M.R., „Gli interventi comunitari in tema di parità uomo-donna e le azioni positive in favore delle donne“, v Lavoro femminile e pari opportunità, Éd. Cacucci, Bari, 1989, str. 60 in naslednje.


16 – Zgoraj navedena Direktiva 75/117.


17 – Direktiva Sveta 76/207/EGS z dne 9. februarja 1976 o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev (UL L 39, str. 40).


18 – Direktiva Sveta 79/7/EGS z dne 19. decembra 1978 o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti (UL L 6, str. 24) ter Direktiva Sveta 86/378/EGS z dne 24. julija 1986 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v poklicnih sistemih socialne varnosti (UL L 225, str. 40), spremenjena z Direktivo Sveta 96/97/ES z dne 20. decembra 1996 (UL L 46, str. 20).


19 – UL C 191, str. 1.


20 – Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 (UL L 303, str. 16).


21 – Direktiva 2002/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o spremembi zgoraj navedene direktive (UL L 269, str. 15).


22 – Rivas García, J., La Europa social, Éd. José María Bosch, Barcelone, 1999, str. od 77 do 80, predstavi statistične podatke, ki kažejo, da je bila leta 1995 povprečna stopnja zaposlenosti moških 66,2 % in žensk 45 %.


23 – Leta 2002 so imele Evropejke nižjo plačo od moških v povprečju za 18 % v zasebnem sektorju in za 13 % v javnem sektorju (Europeas discriminadas, EL PAÍS, 14. oktobra 2002, str. 12).


24 – Določba 3 točka 1 okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenim med UNICE, CEEP in ETUC v prilogi k Direktivi Sveta 97/81/ES z dne 15. decembra 1997 (UL L 14, str. 9). Za Mednarodno organizacijo dela (v nadaljevanju: ILO) izraz „delavec, ki dela s krajšim delovnim časom, pomeni zaposlenega, ki običajno opravi manj delovnih ur kot primerljivi delavec, zaposlen s polnim delovnim časom“ (člen 1(a) konvencije št. 175 o delu s krajšim delovnim časom z dne 24. junija 1994, v veljavi od 28. februarja 1998).


25 – Prvi odstavek preambule, tretja in četrta uvodna izjava in določba 1(b) zgoraj navedenega okvirnega sporazuma.


26 – Durán López, F., „La reducción del tiempo de trabajo: una aproximación al debate europeo“, Revista de Trabajo, št. 57 in 58, 1980, str. 52.


27 – Cabeza Pereiro, J. et Losada Arochena, J.F., El nuevo régimen legal del trabajo a tiempo parcial, Éd. Comares, Granada, 1999, str. od 43 do 45, predstavijo opažanja doktrine, kot so disfunkcionalnost nadur glede na značilnosti pogodbe s krajšim delovnim časom, navzkrižje s ciljema porazdelitve zaposlitev in prilagodljivosti te pogodbe ter goljufije, ki jih to povzroči. V državah članicah so prisluhnili tem ugovorom, zlasti v Španiji, kjer člen 12, odstavek 4(c) statuta o zaposlenih (različica iz kraljevega odloka št. 15/1998 z dne 27. novembra 1998, BOE št. 285, str. 39188 in naslednja) na splošno prepoveduje te nadure in jih nadomesti z „dopolnilnimi“ urami; v Franciji člena L. 212‑4‑3 in L. 212-4-4 delovnega zakonika (spremenjena z zakonom št. 2005‑841 z dne 26. julija 2005, JORF z dne 27. julija 2005) prav tako omenjata „dopolnilne ure“; in v Italiji, kjer člen 3 zakonodajnega odloka št. 61 z dne 25. februarja 2000 attuazione della direttiva 97/81/CE relativa all'accordo-quadro sul lavoro a tempo parziale (GURI št. 66 z dne 20. marca 2000) predpiše določene omejitve.


28 – McRae, S., El trabajo a tiempo parcial en la Unión Europea:dimensión en función del sexo, Office des publications des Communautés européennes, Luxembourg, 1996, opredeli prednosti in slabosti tega načina dela za ženske. Grossin, W., v uvodu v španski izdaji svojega dela Trabajo y tiempo, Éd. Nova Terra, Barcelone, 1974, opozori, da „poklicno življenje določa celotno življenje delavcev“. Tožeča stranka v pisnih stališčih navaja, da dela s krajšim delovnim časom, da bi uskladila svoje družinsko in poklicno življenje.


29 – Beltrán Felip, R., „Las mujeres y el trabajo a tiempo parcial en España. Elementos para su análisis“, Cuaderno de Relaciones Laborales, št. 17, 2000, str. 145.


30 – Določba 4(1) zgoraj navedenega okvirnega sporazuma vendar omeji to načelo na „pogoje za zaposlitev“.


31 – Benavente Torres, M.I., El trabajo a tiempo parcial, Éd. Consejo Económico y Social de Andalucía, Séville, 2005, str. 333.


32 – Člen 5 konvencije ILO št. 175 določa, da mora biti plača izračunana „sorazmerno na urni osnovi, po učinku ali na akord“.


33 – Razliko med njimi obravnava točka 10 priporočila ILO št. 182, ki je bilo sprejeto na isti dan kot konvencija št. 175 in v katerem je zapisana pravica do „pravičnega“ uživanja denarnih nadomestil, ki se prištevajo k plači.


34 – Merino Senovilla, H., El trabajo a tiempo parcial, Éd. Lex Nova, Valladolid, 1994, str. 136.


35 – Prav tako je odločalo na drugih področjih v zvezi z delom s krajšim delovnim časom. Med novejšimi sodbami to dokazujejo sodba z dne 22. novembra 2005 v zadevi Mangold (C-144/04, ZOdl., str. I-9981) o možnosti sklepanja tovrstnih pogodb brez vsakršnih omejitev, sodba z dne 10. marca 2005 v zadevi Nikoloudi (C‑196/02, ZOdl., str. I-1789) o izračunu delovne dobe in vključevanju v redno zaposleno osebje ter sodba z dne 12. oktobra 2004 v zadevi Wippel (C‑313/02, ZOdl., str. I‑9483) o dolžini in razdelitvi delovnega časa.


36 – Zadeva 96/80, Recueil, str. 911.


37 – Zadeva 170/84, Recueil, str. 1607.


38 – Zadeva 171/88, Recueil, str. 2743.


39 – Zadeva C-33/89, Recueil, str. I-2591.


40 – Zadeva C-184/89, Recueil, str. I-297.


41 – Zadeva C-360/90, Recueil, str. I-3589.


42 – Zadeva C‑187/00, Recueil, str. I‑2741.


43 – Zadeva C-77/02, Recueil, str. I-9027.


44 – Zadevi C-4/02 in C-5/02, Recueil, str. I-12575.


45 – Zadeve C-399/92, C-409/92, C-425/92, C-34/93, C-50/93 in C-78/93 Recueil, str. I‑5727.


46 – Dejansko po eni strani „zaposleni s krajšim delovnim časom, ki ima sklenjeno pogodbo za 18 ur [...] in opravi še 19. uro, prejme enako celovito plačilo kot zaposleni s polnim delovnim časom za 19 opravljenih ur“ (točka 28), če je nadura plačana enako kot redna ura; po drugi strani „zaposleni s krajšim delovnim časom prejme enako celovito plačilo kot zaposleni s polnim delovnim časom, kadar dela čez redni delovni čas, opredeljen v kolektivnih pogodbah, kajti plača se enako poveča za plačilo nadur“ (točka 29).


47 – Zadeva C-400/93, Recueil, str. I-1275.


48 – Zadeva C-457/93, Recueil, str. I-243.


49 – Zadeva C-262/88, Recueil, str. I-1889.


50 – Zadeva C-236/98, Recueil, str. I-2189.


51 – Sodišče je naročilo predložitvenemu sodišču, naj ugotovi, ali neenako obravnavanje na podlagi zadevnih predpisov zadeva več žensk kot moških in ali ta razlika pri obravnavanju ustreza namenu, ki se ne veže na določen spol, in ali je potrebna za dosego zasledovanega cilja (točka 18).


52 – Zadeva C-381/99, Recueil, str. I-4961.


53 – V točki 44 sklepnih predlogov generalni pravobranilec Jacobs dodaja, da „mora biti splošno pravilo, ki ga je treba uporabljati, da se samo po sebi upošteva število ur, ki sta jih opravila zaposlena, katerih plačili se primerja, in da razlika v tem pogledu upraviči razliko v plačilu, tako da če vzamemo skrajne primere, očitno ne bi bilo diskriminatorno, če bi moškemu s polnim delovnim časom odobrili dvakrat višjo plačo kot ženski s polovičnim delovnim časom, ki opravlja isto delo, ali pa če bi moškemu, ki dela nadure, odobrili višjo plačo kot ženski, ki ne dela nadur“.


54 – Sodbe z dne 14. februarja 1995 v zadevi Schumacker (C-279/93, Recueil, str. I-225, točka 30); z dne 13. febuarja 1996 v zadevi Gillespie in drugi (C‑342/93, Recueil, str. I‑475, točka 16) in z dne 27. oktobra 1998 v zadevi Boyle in drugi (C‑411/96, Recueil, str. I‑6401, točka 39).


55 – Sodba z dne 9. februarja 1999 v zadevi Seymour-Smith in Pérez (C-167/97, Recueil, str. I‑623, točka 58) ter zgoraj navedena sodba Schönheit in Becker, točka 69.


56 – Sodbi z dne 16. septembra 1999 v zadevi Abdoulaye in drugi (C-218/98, Recueil, str. I‑5723, točka 16) in z dne 29. novembra 2001 v zadevi Griesmar (C-366/99, Recueil, str. I-9383, točka 39).


57 – Sodbe z dne 30. novembra 1993 v zadevi Kirsammer-Hack (C‑189/91, Recueil, str. I‑6185, točka 22); z dne 2. oktobra 1997 v zadevi Gerster (C-1/95, Recueil, str. I-5253, točka 30); z dne 2. oktobra 1997 v zadevi Kording (C‑100/95, Recueil, str. I-5289, točka 16); z dne 17. junija 1998 v zadevi Hill in Stapleton (C‑243/95, Recueil, str. I‑3739, točka 34); z dne 12. julija 2001 v zadevi Jippes in drugi (C‑189/01, Recueil, str. I‑5689, točka 129) in z dne 12. decembra 2002 v zadevi Rodríguez Caballero (C‑442/00, Recueil, str. I‑11915, točka 32) ter zgoraj navedene sodbe Rinner-Kühn, točka 12; Lewark, točka 31, in Kutz-Bauer, točka 50.


58 – Po navedbah tožeče stranke, v nasprotju s tem, kar se običajno dogaja, in sicer da so nadure bolje plačane, nemška vlada trdi prav nasprotno (točka 35 njenih stališč).


59 – Do tega ne pride, če se preseže redni delovni čas, dejansko od 26,5 ure dalje obstaja popolno ujemanje.


60 – V skladu s točko 2 predložitvenega sklepa je Verwaltungsgericht ugotovilo, da je bilo spomladi 2000 med zaposlenimi s krajšim delovnim časom v deželi Berlin približno 88 % žensk, ta podatek se ponovi v točki 19 sklepa.


61 – V točki 19 predložitvenega sklepa razloži, da „torej ni očitno, da bi nižje plačilo nadur upravičevali objektivni dejavniki, ki ne bi bili povezani z diskriminacijo na podlagi spola“.