Language of document : ECLI:EU:F:2010:18

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 9. marca 2010

Zadeva F‑33/09

Aglika Tzvetanova

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Nadomestilo – Izselitveni dodatek – Pogoji, določeni v členu 4 Priloge VII h Kadrovskim predpisom – Običajno prebivališče pred nastopom dela – Bivanje v referenčnem obdobju kot študent v kraju zaposlitve – Pripravništva zunaj kraja zaposlitve v referenčnem obdobju – Upoštevanje kraja dejanskega prebivališča“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero A. Tzvetanova, rojena Sabeva, predlaga razglasitev ničnosti odločbe Komisije, s katero ji je bil zavrnjen izselitveni dodatek iz člena 4 Priloge  VII h Kadrovskim predpisom Evropske unije, kot izhaja iz listine o določitvi posameznih dajatev tožeče stranke, ki jo je 10. julija 2008 pripravil Urad za upravljanje in izplačevanje posameznih dajatev.

Odločitev:      Odločba Komisije z dne 10. julija 2008, s katero je bil tožeči stranki zavrnjen izselitveni dodatek iz člena 4 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, se razglasi za nično. Komisija nosi vse stroške.

Povzetek

Uradniki – Nadomestilo – Izselitveni dodatek – Pogoji za dodelitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 4(1)(a))

Čeprav sta v členu 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom uporabljena izraza „prebiva[ti]“ in „opravlja[ti] glavno poklicno dejavnost“, je treba navedeno določbo razlagati tako, da kot ključno merilo za dodelitev izselitvenega dodatka določa običajno prebivališče (in ne stalnega prebivališča ali le prebivališča) uradnika pred nastopom dela. Običajno prebivališče je kraj, v katerem je zadevna oseba določila trajno ali običajno središče interesov z željo, da bi ta kraj postal stalne narave.

Vpis v register območja je le formalni dejavnik, iz katerega ni mogoče sklepati na dejansko prebivališče zadevne osebe na navedenem območju. Dokazne vrednosti nimajo niti dokumenti, iz katerih so razvidne povezave zadevne osebe z dano državo ali v katerih je naveden celo naslov v tej državi, kot so na primer potrdila o uveljavljanju državljanskih pravic ali o registraciji vozila ter s tem povezani davki in dajatve, ne da bi organi ali fizične ali pravne osebe, ki so pripravili navedene dokumente, preverili dejansko prebivališče zadevne osebe.

Čeprav dejstvo, da nekdo prebiva v državi, da bi dokončal univerzitetni študij in opravljal strokovno prakso – pri čemer je oboje po definiciji začasno in dopolnjuje posameznikovo izobrazbo –, načeloma ne vzbuja domneve, da si ta oseba želi premestiti trajno ali običajno središče interesov v navedeno državo, pa ni izključeno, da tako prebivanje pomeni običajno prebivališče v navedeni državi, če se z njim ob upoštevanju drugih upoštevnih dejstev dokaže, da je zadevna oseba vzpostavila trajne družbene in poklicne vezi v zadevni državi. Čeprav je med drugimi „upoštevnimi dejavniki“ okoliščina, da je študent še naprej prebival v državi študija skoraj neprekinjeno po koncu študija in celo po referenčnem obdobju, na podlagi samega študija ni mogoče domnevati o obstoju zanesljive želje po premestitvi trajnega ali običajnega središča interesov v državo študija, temveč kvečjemu o še negotovi možnosti za to.

Uradnik izgubi pravico do izselitvenega dodatka le, če je v državi kraja zaposlitve običajno prebival ali opravljal glavno poklicno dejavnost celotno referenčno obdobje.

(Glej točke 39, 43, 45, 46, 48 in 57.)

Napotitev na:

Sodišče: 10. oktober 1989, Atala‑Palmerini proti Komisiji, 201/88, Recueil, str. 3109, točka 10;

Sodišče prve stopnje: 8. april 1992, Costacurta Gelabert proti Komisiji, T‑18/91, Recueil, str. II‑1655, točka 42; 14. december 1995, Diamantaras proti Komisiji, T‑72/94, RecFP, str. I‑A‑285 in II‑865, točka 48; 27. september 2000, Lemaître proti Komisiji, T‑317/99, RecFP, str. I‑A‑191 in II‑867, točka 51; 3. maj 2001, Liaskou proti Svetu, T‑60/00, RecFP, str. I‑A‑107 in II‑489, točke 52, 55 in 56; 4. junij 2003, Del Vaglio proti Komisiji, T‑124/01 in T‑320/01, RecFP, str. I‑A‑157 in II‑767, točka 85; 25. oktober 2005, Dedeu i Fontcuberta proti Komisiji, T‑299/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑303 in II‑1377, točka 66; 27. september 2006, Kontouli proti Svetu, T‑416/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑181 in II‑A‑2‑897, točke 90, 105 in 106; 19. junij 2007, Asturias Cuerno proti Komisiji, T‑473/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑139 in II‑A‑2‑963, točki 73 in 74 ter navedena sodna praksa;

Sodišče za uslužbence: 8. april 2008, Bordini proti Komisiji, F‑134/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑87 in II‑A‑1‑435, točke 74, 76 in 77.