Language of document : ECLI:EU:C:2011:401

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

JULIANE KOKOTT,

predstavljeni 16. junija 2011(1)

Zadeva C‑139/10

Prism Investments BV

proti

J. A. Van der Meeru, stečajnemu upravitelju nad premoženjem družbe Arilco Holland B.V.

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden (Nizozemska))

„Uredba (ES) št. 44/2001 – Priznanje in izvrševanje sodnih odločb – Razlogi za zavrnitev – Materialnopravni ugovori, ki zadevajo zahtevek, določen s pravnim naslovom“






I –    Uvod

1.        Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe zadeva Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.(2) Nanaša se na vprašanje, ali smejo sodišča države, kateri se zahteva izvršitev, v okviru postopka s pravnim sredstvom zoper razglasitev izvršljivosti preizkusiti ugovor dolžnika, da je zahtevek, določen s tujo sodbo, izpolnil po izdaji te sodbe.

II – Pravni okvir

2.        Poglavje III Uredbe št. 44/2001 ureja priznanje in izvršitev sodnih odločb.

3.        Člen 38(1) zadeva izvršitev sodnih odločb:

„1. Sodna odločba, izdana v državi članici in izvršljiva v tej državi članici, se izvrši v drugi državi članici, ko je na zahtevo katere koli od zainteresiranih strank razglašena za izvršljivo v tej državi.“

4.        V skladu s členom 41 se sodna odločba – takoj po izpolnitvi formalnosti iz člena 53 – razglasi za izvršljivo brez kakršnega koli preizkusa razlogov za zavrnitev iz členov 34 in 35. Dolžnik v tej fazi postopka nima možnosti podajati kakršnih koli izjav glede zahteve. V skladu s členom 43 lahko obe stranki zoper razglasitev izvršljivosti vložita pravno sredstvo.

5.        Člen 45, ki ureja postopek s pravnim sredstvom, določa:

„1. Sodišče, pri katerem se vloži pravno sredstvo iz člena 43 ali 44, zavrne razglasitev izvršljivosti oz. prekliče razglasitev izvršljivosti samo na podlagi enega izmed razlogov iz členov 34 in 35. Svojo odločitev mora sprejeti brez odlašanja.

2. Pod nobenimi pogoji tuje sodne odločbe ni dovoljeno preverjati glede vsebine.“

6.        Člen 34 določa:

„Sodna odločba se ne prizna:

1. če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje;

2. če tožencu, ki se ni spustil v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost;

3. če je nezdružljiva s sodno odločbo, izdano v sporu med istima strankama v državi članici, v kateri se zahteva priznanje;

4. če je nezdružljiva s predhodno sodno odločbo, izdano v drugi državi članici ali v tretji državi glede istega zahtevka med istima strankama, pod pogojem, da predhodna sodna odločba izpolnjuje pogoje za priznanje v državi članici, v kateri se zahteva priznanje.“

7.        Člen 35 določa:

„1. Poleg tega se sodna odločba ne prizna, če se ni upoštevalo določb oddelkov 3, 4 ali 6 poglavja II ali v primeru iz člena 72.

2. Pri preverjanju pristojnosti iz prejšnjega odstavka je sodišče ali pristojen organ, pred katerih se zahteva priznanje, vezan na ugotovitve dejstev, na katerih je sodišče v državi članici izvora utemeljilo svojo pristojnost.

3. Brez poseganja v prvi odstavek pristojnosti sodišč države članice izvora ni dovoljeno preverjati. Preizkusa javnega reda iz točke 1 člena 34 ni dovoljeno uporabiti glede pravil o pristojnosti.“

III – Dejansko stanje in vprašanje za predhodno odločanje

8.        Hof van Beroep te Brussel je s sodbo z dne 5. decembra 2006 družbi Prism Investments B.V. (v nadaljevanju: družba Prism) naložilo, da mora družbi Arilco Holland B.V. (v nadaljevanju: družba Arilco) plačati znesek 1.048.232,30 EUR.

9.        Nad premoženjem družbe Arilco je bil avgusta 2007 uveden stečajni postopek in J. A. van der Meer je bil imenovan za stečajnega upravitelja. Slednji je 3. septembra 2007 pri Rechtbank ’s Hertogenbosch v skladu s členom 38 Uredbe št. 44/2001 predlagal razglasitev izvršljivosti zgoraj navedene sodbe, da bi se ta lahko izvršila na Nizozemskem. Temu predlogu je bilo ugodeno.

10.      Družba Prism je zoper razglasitev izvršljivosti vložila pravno sredstvo iz člena 43 Uredbe št. 44/2001 in predlagala preklic razglasitve izvršljivosti. V utemeljitvi je navedla, da je že s pobotom izpolnila obveznosti iz sodbe, ki je bila razglašena za izvršljivo.

11.      Rechtbank je z odločbo z dne 22. julija 2008 zavrnilo pravno sredstvo družbe Prism. Zavrnitev je oprlo na to, da se lahko v skladu s členom 45 Uredbe št. 44/2001 razglasitev izvršljivosti prekliče samo na podlagi enega od razlogov iz členov 34 in 35. Ugovor izpolnitve obveznosti naj ne bi bil eden od teh navedenih razlogov in ga tako ni mogoče upoštevati v postopku s pravnim sredstvom zoper razglasitev izvršljivosti, ampak šele v poznejših fazah izvršitve.

12.      Družba Prism je zoper to odločbo Rechtbank vložila kasacijsko pritožbo pri Hoge Raad, predložitvenem sodišču. Slednje je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali člen 45 Uredbe št. 44/2001 nasprotuje temu, da sodišče, pri katerem se vloži pravno sredstvo iz člena 43 ali 44 te uredbe, zavrne ali prekliče razglasitev izvršljivosti na podlagi drugega razloga, kot so tisti, navedeni v členih 34 in 35 te uredbe, ki se uveljavlja zoper izvršbo odločbe, ki je bila razglašena za izvršljivo, in je nastal po sprejetju te odločbe, kot na primer razlog, da je bila odločba izpolnjena?“

13.      V postopku pred Sodiščem so stečajni upravitelj družbe Arilco, Belgija, Nemčija, Nizozemska, Švedska, Češka, Združeno kraljestvo in Evropska komisija predložili pisna stališča. Nizozemska, Češka, Nemčija in Komisija so se udeležile ustne obravnave 10. februarja 2011.

IV – Presoja

14.      Predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe je vprašanje, ali člen 45 Uredbe št. 44/2001 nasprotuje temu, da se v postopku za razglasitev izvršljivosti upoštevajo dolžnikovi materialnopravni ugovori. V pojmu „materialnopravni ugovori“ so zajeti ugovori, ki so nastali po izdaji pravnega naslova in ki povzročijo naknadno ugasnitev zahtevka, ugotovljenega v pravnem naslovu. To je lahko na primer ugovor plačila ali pobota. Tako dolžnik v postopku v glavni stvari zatrjuje, da naj bi denarni zahtevek, določen s sodbo, medtem že poravnal s pobotom. Predložitveno sodišče se zdaj sprašuje, ali sme ta ugovor pobota upoštevati v postopku s pravnim sredstvom zoper razglasitev izvršljivosti.

15.      Preden se posvetim razlagi člena 45 Uredbe, je naprej treba preučiti trditev Združenega kraljestva v zvezi z izvršljivostjo sodne odločbe iz postopka v glavni stvari.

A –    Izvršljivost sodne odločbe v smislu člena 38 Uredbe št. 44/2001

16.      Združeno kraljestvo meni, da z izpolnitvijo zahtevka, določenega s sodbo, ki jo je treba izvršiti, ta sodba izgubi izvršljivost v državi, v kateri je bila izdana sodba, in zato preprečuje razglasitev izvršljivosti.

17.      Združenemu kraljestvu je sicer treba pritrditi, da je izvršljivost sodne odločbe v državi, v kateri je bila izdana, pogoj za izvršitev te sodne odločbe v državi članici, v kateri se izvršitev zahteva.(3) To izhaja že iz člena 38 Uredbe, v skladu s katerim se sodna odločba, izdana v državi članici in „izvršljiva v tej državi članici“,(4) lahko izvrši v drugi državi članici. Prav tako je res, da se sodbi ob njeni izvršitvi ne sme priznati pravnih učinkov, ki jih nima v državi članici izvora.(5)

18.      Vendar zgolj z izpolnitvijo zahtevka, določenega s pravnim naslovom, sodba ne izgubi značaja izvršljivosti niti ji ni mogoče pri njeni izvršitvi v tujini priznati pravnih učinkov, ki jih v državi, v kateri je bila izdana, nima.

19.      S pojmom „izvršljiv“ v členu 38 Uredbe je mišljena namreč samo izvršljivost tujih sodnih odločb v formalnem smislu.(6) Formalna izvršljivost tako na primer ne obstaja, če je bilo zoper sodno odločbo vloženo pravno sredstvo oziroma se to še vedno lahko vloži in sodna odločba ni bila razglašena za začasno izvršljivo.(7)

20.      Sodišče je zato v sodbi Apostolides odločilo, da dejanske možnosti izvršljivosti v državi, v kateri je bila izdana sodba, niso pomembne za vprašanje „izvršljivosti“. Zato okoliščina, da bi tožeči stranki lahko imeli težave pri doseganju izvršitve zadevnih sodb na severnem območju Cipra, tema sodbama ne more odvzeti njune izvršljivosti, sodiščem države članice, v kateri se zahteva izvršitev, pa ne preprečuje razglasitve izvršljivosti teh sodb.(8)

21.      Podobno mora biti za obstoj izvršljivosti v smislu člena 38 Uredbe neupoštevno tudi to, ali lahko izpolnitev terjatve v državi, v kateri je bila izdana sodba, tam prepreči dejansko izvršitev. Značaj izvršljivosti ne ugasne samodejno z izpolnitvijo zahtevka iz sodbe.

22.      V nasprotju z navedbami Združenega kraljestva izpolnitev s pobotom v tem primeru ni nesporna. Stečajni upravitelj je v pisnih stališčih vehementno oporekal pobotu. Poleg tega se zdi tudi pravna presoja zatrjevanega pobota zelo zapletena. To, ali je bila s pobotom obveznost izpolnjena, bi morali torej na kakršen koli način najprej preveriti tudi v državi, v kateri je bila izdana sodba. Treba je torej ugotoviti, da s tem pobotom tudi v državi, v kateri je bila izdana sodba, pravni učinki sodbe, ki jo je treba izvršiti, ne ugasnejo samodejno.

23.      Formalna izvršljivost sodne odločbe v smislu člena 38 Uredbe je torej kljub izpolnitvi, ki jo zatrjuje dolžnik, še naprej podana.(9) V ozadju ugovora Združenega kraljestva je zaznati skrb, da bi bil dolžnik lahko prisiljen dvakrat poravnati terjatev. Zato bi bilo treba že vnaprej razjasniti: če se ugovor izpolnitve ne sme uveljavljati v postopku za razglasitev izvršljivosti, to ne pomeni, da se lahko od dolžnika, brez vsakršnega varstva, večkrat zahteva izpolnitev zahtevka.

24.      V obravnavanem primeru namreč ne gre za vprašanje, ali se lahko na podlagi ugovora izpolnitve sploh prepreči izvršitev, ampak le za vprašanje, ali lahko sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu v državi, v kateri se zahteva izvršitev, to stori že v fazi razglasitve izvršljivosti.

B –    Obseg preizkusa v postopku s pravnim sredstvom, člen 45 Uredbe št. 44/2001

25.      Člen 45 Uredbe št. 44/2001 določa, da sodišče, pri katerem se vloži pravno sredstvo iz členov 43 ali 44, zavrne razglasitev izvršljivosti oziroma prekliče razglasitev izvršljivosti samo na podlagi enega od razlogov iz členov 34 in 35.

26.      Po mnenju predložitvenega sodišča ni v postopku v glavni stvari upošteven nobeden od razlogov iz členov 34 ali 35 Uredbe št. 44/2001. Dolžnik je namreč le ugovarjal, da je s pobotom ugasnil zahtevek, določen s sodbo, katere izvršitev se zahteva.

27.      Zato je treba pojasniti, ali sme sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu, ta ugovor upoštevati.

1.      Jezikovna razlaga

28.      Besedilo člena 45(1), prvi stavek, izrecno izključuje preizkus drugih ugovorov, ki niso razlogi za zavrnitev priznanja iz členov 34 in 35 Uredbe. Ta člen namreč določa, da lahko sodišče zavrne oziroma prekliče razglasitev izvršljivosti „samo“ na podlagi enega od razlogov iz členov 34 in 35.(10) Ugovor izpolnitve v teh členih ni naveden.

29.      Taksativno naravo člena 45 potrjuje uvodna izjava 18. V skladu z navedeno uvodno izjavo lahko dolžnik vloži pravno sredstvo, če meni, da „obstaja eden izmed razlogov za neizvršljivost“.(11) Ker v Uredbi ni uporabljena besedna zveza „razlog za neizvršljivost“, iz tega očitno izhaja, da so razlogi za zavrnitev taksativno našteti v Uredbi in da mora zavrnitev temeljiti prav na enem od teh določenih razlogov.

2.      Predhodna ureditev, ki jo je določala Bruseljska konvencija

30.      Države članice, ki v tem postopku zagovarjajo možnost upoštevanja ugovora izpolnitve, napotujejo na obe obrazložitveni poročili o Bruseljski konvenciji, ki je predhodnica Uredbe. V teh poročilih je bilo opozorjeno – ne da bi bilo to obrazloženo –, da lahko pravno sredstvo iz člena 36 Bruseljske konvencije v postopku za razglasitev izvršljivosti temelji na dejstvu, da je bil zahtevek že izpolnjen.(12)

31.      Sklicevanje na to pravno mnenje o ureditvi pred Uredbo na koncu vendarle ne more prepričati. Obrazložitvi Bruseljske konvencije se torej lahko za razlago Uredbe št. 44/2001 uporabita le, če se besedilo in vsebina Uredbe ujemata z besedilom in vsebino Konvencije.

32.      To pa ni tako glede člena 45(1), prvi stavek. V Bruseljski konvenciji je bil postopek s pravnim sredstvom zoper razglasitev izvršljivosti urejen v členu 36. Ta člen ni za obseg preizkusa v postopku s pravnim sredstvom vseboval nobenega izraza, primerljivega rabi besede „samo“ iz člena 45 Uredbe. Drugače od Uredbe je Bruseljska konvencija že na prvi stopnji postopka za razglasitev izvršljivosti predvidela sodni preizkus razlogov za zavrnitev razglasitve izvršljivosti. Le v tej fazi je bila določena omejitev obsega preizkusa, ki je primerljiva s sedanjim členom 45.(13) Bruseljska konvencija pa v zvezi s postopkom s pravnim sredstvom ni določala ničesar glede predmeta in obsega preizkusa.

33.      Ne glede na besedilo zadevnih določb se postopek za razglasitev izvršljivosti iz Uredbe občutno razlikuje od postopka iz Bruseljske konvencije. Osrednji cilj nove ureditve, vzpostavljene z Uredbo št. 44/2001, je bil pospešiti in formalizirati postopek za razglasitev izvršljivosti.(14)

34.      Tako postopek za razglasitev izvršljivosti kot razlogi za zavrnitev priznanja so bili občutno spremenjeni.(15) Odločilna sprememba je v tem, da sodišče v prvi fazi razglasitve izvršljivosti ne preizkuša več razlogov za zavrnitev. Po Uredbi je razloge za zavrnitev mogoče preizkusiti šele v okviru postopka s pravnim sredstvom. S temi spremembami je bil postopek za razglasitev izvršljivosti po Uredbi tako občutno poenostavljen in racionaliziran.

35.      Omeniti je še treba, da se je avtor enega od obrazložitvenih poročil k Bruseljski konvenciji v svojem komentarju k Uredbi št. 44/2001 oddaljil od stališča, ki ga je imel glede Bruseljske konvencije, in sledil mnenju, da materialnopravni ugovori v postopku na podlagi člena 43 in naslednjih Uredbe niso dopustni; pravno varstvo dolžnika naj bi bilo namreč mogoče zagotoviti tudi v okviru izvršilnega postopka.(16)

36.      Že na podlagi zgoraj navedenih razlik med Konvencijo in Uredbo iz sodbe Sodišča v zadevi Coursier,(17) na katero se je sklicevala zlasti vlada Združenega kraljestva, ni mogoče izpeljati sklepanj za obravnavani spor.

37.      Predmet tega spora je bilo vprašanje, ali se sme sodba, izdana v stečajnem postopku, upoštevati pri razglasitvi izvršljivosti sodbe za plačilo zneska v drugi državi članici. Konkretno je šlo za izvršitev francoske sodbe za plačilo zneska v Luksemburgu. Po izdaji francoske sodbe je bila v Franciji izdana sodba, s katero je bil zaradi nezadostne stečajne mase ustavljen stečajni postopek zoper dolžnika. Posledica tega po francoskem pravu je bila, da sodbe za plačilo zneska v Franciji ni bilo več mogoče izvršiti.

38.      Zato se je zastavilo vprašanje, ali bi morali v Luksemburgu v okviru postopka za razglasitev izvršljivosti upoštevati dejstvo, da sodbe za plačilo zneska zaradi francoske sodbe o koncu stečajnega postopka v Franciji ni mogoče več izvršiti. V zvezi s tem je Sodišče ugotovilo, da je šlo za možnost upoštevanja učinkov sodbe, izdane v tujem stečajnem postopku, torej na področju, ki je izrecno izključeno iz Bruseljske konvencije. Zato bi moralo sodišče države, v kateri se zahteva izvršitev, v okviru postopka s pravnim sredstvom po členu 36 Bruseljske konvencije to, kakšni so pravni učinki sodbe v državi, v kateri se zahteva izvršitev, odločiti v skladu s svojim pravom, vključno s pravili mednarodnega zasebnega prava.(18)

39.      Te izjave ni mogoče brez premisleka prenesti na zadevni primer. Sodišče je sicer v uvodnih ugotovitvah sodbe Coursier v povezavi z nezmožnostjo izvršitve tuje sodbe omenilo tudi poravnavo dolga.(19) Vendar se konkretni primer, kot je bilo navedeno in to pravilno poudarja švedska vlada, nanaša na posebno področje stečajnega prava. Zato ni mogoče izhajati iz dejstva, da je Sodišče s stransko omembo poravnave dolga želelo dokončno odločiti o vprašanju ugovora izpolnitve. Te sodne prakse Sodišča torej ni mogoče prenesti na zadevni primer zlasti zaradi prikazanih razlik med Bruseljsko konvencijo in Uredbo št. 44/2001.

3.      Teleološka razlaga

40.      Za razlago člena 45 sta tako lahko poleg njegovega besedila odločilna le smisel in namen postopka za razglasitev izvršljivosti po Uredbi št. 44/2001.

41.      Z Uredbo se želi zagotoviti prost pretok sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, izdanih v državah članicah, in sicer s poenostavitvijo formalnosti z namenom hitrega in enostavnega priznanja ter izvršitve sodb.(20) To izhaja zlasti iz njenih uvodnih izjav 2, 6, 16 in 17. Medsebojno zaupanje v ustreznost sodnega varstva znotraj Unije opravičuje samodejno priznavanje sodnih odločb, izdanih v državi članici, ne da bi bil za to potreben kakršen koli postopek.(21)

42.      Kot je navedeno v uvodni izjavi 17 Uredbe, mora biti na podlagi tega medsebojnega zaupanja postopek za izvršljivost sodne odločbe učinkovit in hiter: Izvršljivost mora biti zato na prvi stopnji postopka razglašena tako rekoč samodejno, zgolj na podlagi povsem formalnega preverjanja predloženih listin, ne da bi sodišče imelo možnost pri tem po uradni dolžnosti preizkusiti kateri koli razlog za neizvršljivost iz te uredbe. Razloge za zavrnitev je mogoče preizkusiti le v postopku s pravnim sredstvom.

43.      Zahteva po hitrem odločanju izhaja tudi iz člena 45(1), drugi stavek. Ta določa, da mora sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu, svojo odločitev sprejeti brez odlašanja.

44.      V teh okoliščinah pomeni zavrnitev ali preklic razglasitve izvršljivosti v skladu s členom 45 izjemo, ki jo je treba v skladu s sodno prakso Sodišča razlagati ozko.(22)

45.      Po drugi strani pa cilj „hitrega in enostavnega priznanja ter izvršitve sodb“(23) zahteva upoštevanje dveh načel: prvič, hitro in enostavno izvedbo postopka za razglasitev izvršljivosti, in drugič, enotnost tega postopka v celotni Uniji.

46.      S tema načeloma ni združljivo upoštevanje ugovora izpolnitve v postopku za razglasitev izvršljivosti.

47.      Z upoštevanjem materialnopravnih ugovorov v postopku za razglasitev izvršljivosti bi se namreč ta postopek razširil, zapletel in podaljšal. Nazoren primer tega je obravnavani primer. Ugovor, ki ga je dolžnik uveljavljal zoper razglasitev izvršljivosti, se nanaša na domnevno izpolnitev v sodbi določenega zahtevka s pobotom. Stečajni upravitelj, kot izhaja iz njegovega pisnega stališča, ta pobot po temelju izpodbija. Ugotovitev, ali obstajajo pogoji za pobot, zato ne bo niti enostavna niti hitra. Lahko bo potrebna obsežna razjasnitev dejanskega stanja glede terjatve, ki je bila pobotana. Poleg tega bo nizozemsko sodišče morda celo moralo pridobiti izvedensko mnenje glede pogojev in posledic pobota po belgijskem pravu.

48.      Razjasnitev dejanskega stanja, ki je pogosto nujna za preizkus ugovora izpolnitve, poleg tega pogosto ne spada v okvir postopka s pravnim sredstvom po členu 45 Uredbe. To se navsezadnje kaže v tem, da so po Uredbi praviloma pristojna pritožbena sodišča,(24) v Nemčiji na primer Oberlandesgerichte. Če bi se v postopku za razglasitev izvršljivosti dopustili materialnopravni ugovori, bi o njih na prvi stopnji odločala pritožbena sodišča. To se ne zdi le v nasprotju s sistemom, temveč bi bili stranki prikrajšani tudi za instanco, na kateri se preverja dejansko stanje.

49.      Te argumentacije, ki temelji na učinkovitosti postopka za razglasitev izvršljivosti, ne more omajati niti trditev o ekonomičnosti postopka, ki jo je zlasti zagovarjala nemška vlada.

50.      Ta ugovor se nanaša na to, da strankam ni treba izvesti dveh postopkov, če se jim omogoči, da materialnopravne ugovore uveljavljajo v okviru razglasitve izvršljivosti, in ne šele v fazi izvršitve.

51.      Ta argument se na prvi pogled zdi sprejemljiv. Ob natančnejši preučitvi pa se izkaže, da od vsega začetka velja le v primeru, da dolžnik v postopku s pravnim sredstvom uveljavlja tako enega od razlogov za zavrnitev iz členov 34 in 35 Uredbe kot tudi materialnopravni ugovor. Le v tem primeru je ob zavrnitvi možnosti upoštevanja materialnopravnega ugovora v postopku za razglasitev izvršljivost treba najprej izvesti postopek s pravnim sredstvom zoper razglasitev izvršljivosti in na koncu še postopek v okviru izvršitve. Vendar bo zelo redko prišlo do situacije, ko bo dolžnik hkrati uveljavljal razlog za zavrnitev iz členov 34 in 35 Uredbe in dodatno še ugovor izpolnitve.

52.      Če dolžnik uveljavlja le ugovor izpolnitve – kot na primer v obravnavanem primeru, ko se dolžnik dodatno ne sklicuje na enega od razlogov iz členov 34 in 35 Uredbe – in je ta ugovor v postopku za razglasitev izvršljivosti razglašen za nedopusten, bo prav tako izveden le en sodni postopek. Če se v postopku za razglasitev izvršljivosti ne dovoli upoštevanje tega ugovora, dolžniku ni treba vložiti pravnega sredstva, ampak mora svoj ugovor uveljavljati zgolj in samo v okviru izvršitve. Potem torej ne pride do izvedbe dveh postopkov.

53.      Če sprejmemo to, da so razlogi za zavrnitev razglasitve izvršljivosti taksativno našteti, kot to izhaja iz besedila, bo poleg tega zagotovljena enotnost postopka v celotni Uniji. Potem ne more priti do tega, da bi lahko materialnopravne ugovore v eni državi članici upoštevali, v drugi pa ne. Tako razlikovanje bi bilo v nasprotju z enotnostjo postopka za razglasitev izvršljivosti v celotni Uniji. Ta enotnost postopka je namreč pomemben vidik enostavnosti in predvidljivosti izvršitve sodnih odločb v tujini.

54.      Kot je Komisija prepričljivo pojasnila, želi Uredba prav s poenostavitvijo in racionalizacijo postopka za razglasitev izvršljivosti tuje pravne naslove v državi, v kateri se zahteva izvršitev, kar najhitreje izenačiti z nacionalnimi pravnimi naslovi.(25) Po hitri in formalizirani razglasitvi izvršljivosti bi se morali tuji in nacionalni pravni naslovi obravnavati enako. Tudi belgijska vlada je pravilno poudarila, da je v okviru Uredbe treba tuje pravne naslove v čim večji meri izenačiti z nacionalnimi. Zato naj ne bi prišlo do diskriminacije v primerjavi s povsem nacionalnimi situacijami. Pri povsem nacionalnem dejanskem stanju naj bi dolžnika z ugovorom izpolnitve prav tako napotili na postopek izvršitve.

55.      V tej zvezi je treba omeniti tudi odgovor nemške vlade na vprašanje na ustni obravnavi. Po nemškem pravu sodba ni samodejno izvršljiva, ampak za izvršitev potrebuje predhodno izdajo t. i. klavzule, s katero se ugotovi izvršljivost. Če štejemo, da ta klavzula ustreza razglasitvi izvršljivosti pri čezmejni izvršitvi sodb, se zastavlja vprašanje, ali se oba primera obravnavata enako. Nemška vlada je izjavila, da lahko v tem smislu v nemškem pravu pride do neenakega obravnavanja nacionalnega in čezmejnega primera. V nemškem postopku izdaje izvršilne klavzule namreč ni mogoče upoštevati ugovora izpolnitve, temveč ga je mogoče uveljavljati šele v okviru izvršbe. Nemško pravo pa nasprotno pri izvršitvi tuje sodbe dopušča upoštevanje ugovora izpolnitve v postopku razglasitve izvršljivosti.

56.      Kot je že navedeno, z argumentom ekonomičnosti postopka ni mogoče upravičiti tega neenakega obravnavanja. Zato tudi načelo enakega obravnavanja zahteva, da se v okviru razglasitve izvršljivosti upoštevajo le razlogi za zavrnitev, ki so eksplicitno določeni v Uredbi, druge ugovore – kot to velja tudi za izvršitev nacionalne sodbe – pa je treba uveljavljati v postopku izvršbe.

4.      Poseben primer nespornega dolžnikovega ugovora – pristojna sodišča za uveljavljanje materialnopravnih ugovorov

57.      V tem postopku v glavni stvari je med strankama sporna izpolnitev zahtevka, določenega s pravnim naslovom, s pobotom. Veliko dejstev govori v prid možnosti, da bi se v primerih, če izpolnitev med strankama ni sporna ali je pravnomočno ugotovljena, dopustila izjema od načela neupoštevanja v postopkih razglasitve izvršljivosti, ker nesporen ugovor izpolnitve tega postopka ne zavleče.(26) Ker to vprašanje ni bilo predmet zadevnega postopka, o tem ni treba odločiti.

58.      Prav tako v zadevnem postopku ni zastavljeno vprašanje, v kateri državi članici mora dolžnik uveljavljati ugovor izpolnitve. Šlo je le za vprašanje, ali ga sme vložiti v okviru postopka za razglasitev izvršljivosti. Vse stranke, ki so sodelovale v postopku, so menile, da je treba ugovor izpolnitve – če ne v postopku za razglasitev izvršljivosti, pa v okviru postopka izvršitve – uveljavljati v državi, v kateri se zahteva izvršitev. Del pravne doktrine se sicer sprašuje, ali bi zato morala biti pristojna le sodišča države, v kateri je bila sodba izdana.(27) Odgovor na to vprašanje bi lahko izpeljali iz člena 22(5) Uredbe št. 44/2001, ki za „postopke v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb“ določa izključno pristojnost sodišč države, v kateri se izvršitev zahteva.

59.      Ker pa predložitveno sodišče v zvezi s tem ni zastavilo vprašanja in to vprašanje tako ni predmet postopka, v zadevnem postopku o tem problemu ni treba dokončno odločiti. Če bi Sodišče o tem vprašanju vendarle želelo odločiti, bi po mojem mnenju morali ponovno začeti ustni postopek, da bi udeležene osebe lahko podale svoje stališče.

60.      Na koncu je treba še enkrat ponoviti, da bi upoštevanje materialnopravnih ugovorov, ki so nastali po izdaji sodbe, katere izvršitev se zahteva, in ki se nanašajo na sam zahtevek, določen s pravnim naslovom, v postopku s pravnim sredstvom po členu 43 in naslednjih Uredbe št. 44/2001 privedlo do predolgega in preobširnega postopka, ki ni združljiv s konceptom postopka za razglasitev izvršljivosti po Uredbi. Člen 45(1), prvi stavek, Uredbe št. 44/2001 tako nasprotuje upoštevanju takih materialnopravnih ugovorov.

V –    Predlog

61.      Na podlagi zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na predlog za sprejetje predhodne odločbe odgovori:

Člen 45 Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah nasprotuje temu, da bi sodišče, ki mora odločiti o pravnem sredstvu iz člena 43 ali 44 te uredbe, preizkusilo dolžnikov ugovor – ki je med strankama sporen –, da naj bi zahtevek, določen s sodbo, katere izvršitev se zahteva, izpolnil po izdaji te sodbe.


1 – Jezik izvirnika: nemščina.


2 – UL L 12, str. 1.


3 – Sodba z dne 28. aprila 2009 v zadevi Apostolides (C‑420/07, ZOdl., str I‑3571, točka 66).


4 – Moj poudarek.


5 – Sodba Apostolides (navedena v opombi 3, točka 66).


6 – V tem smislu glej za člen 31 Bruseljske konvencije sodbo z dne 29. aprila 1999 v zadevi Coursier (C‑267/97, Recueil, str. I‑2543, točka 29).


7 – Glej moje sklepne predloge z dne 18. decembra 2008 v zadevi Apostolides (C‑420/07, ZOdl., str. I‑3571, točka 97).


8 – Sodba Apostolides (navedena v opombi 3, točka 70).


9 – V zvezi s tem glej za Bruseljsko konvencijo v opombi 6 navedeno sodbo Coursier (točka 24).


10 – Glej med drugim tudi v angleški različici: only on one of the grounds; v francoski različici: que pour l'un des motifs; v italijanski različici: solo per uno dei motive; v nizozemski različici slechts op een van de […] genoemde gronden.


11 – Moj poudarek.


12 – Poročilo Jenard o Bruseljski konvenciji (UL 1979, C 59, str. 1, 51) in poročilo Schlosser o Konvenciji o pristopu Kraljevine Danske, Irske ter Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska k Bruseljski konvenciji (UL C 59, str. 71, 134).


13 – Člen 34(2) Bruseljske konvencije.


14 – Glej uvodne izjave 2, 6, 16 in 17 Uredbe in preudarke v nadaljevanju, izvedene v okviru teleološke razlage.


15 V zvezi s tem glej Kohler, C., Systemwechsel im Europäischen Anerkennungsrecht, v Baur in Mansel (ur.), Systemwechsel im europäischen Kollisionsrecht, München, 2002, str. 147, 150.


16 – Peter F. Schlosser, EU-Zivilprozessrecht, 3. izdaja, München, 2009, člen 43, točka 14.


17 – V tej zvezi glej tudi sodbo z dne 4. februarja 1988 v zadevi Hoffmann (145/86, Recueil, str. 645).


18 – Sodba Coursier (navedena v opombi 6, točka 33).


19 – Sodba Coursier (navedena v opombi 6, točka 24).


20 – Glej sodbo z dne 14. decembra 2006 v zadevi ASML (C‑283/05, ZOdl., str. I-12041, točka 23).


21 – Glej uvodno izjavo 16 Uredbe.


22 – V zvezi z zavrnitvijo priznanja zaradi kršitve javnega reda glej sodbi z dne 28. marca 2000 v zadevi Krombach (C-7/98, Recueil, str. I-1935) in z dne 2. aprila 2009 v zadevi Gambazzi (C-394/07, ZOdl., str. I-2563) ter v opombi 3 navedeno sodbo Apostolides.


23 Glej točko 41 teh sklepnih predlogov.


24 Glej prilogo III k Uredbi št. 44/2001.


25 V zvezi s prizadevanji za reformo, ki bi odpravila postopek za razglasitev izvršljivosti, glej poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o uporabi Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, COM(2009) 174 konč., str. 4: „Na podlagi političnega mandata Evropskega sveta v programih iz Tampereja (1999) in Haaga (2004) mora biti glavni cilj pregleda izvajanja Uredbe odprava postopka eksekvature na vseh področjih, ki jih ureja Uredba.“


26 – V zvezi s tem glej sodbo nemškega Bundesgerichtshof (zvezno sodišče) z dne 14. marca 2007, Europäische Zeitschrift für Wirtschaftsrecht 2007, str. 445.


27 V ta namen glej Burkhard Hess: „Die Zulässigkeit materiellrechtlicher Einwendungen im Vollstreckbarerklärungsverfahren nach Art. 43 ff. EuGVO“, Praxis des Internationalen Privat- und Verfahrensrechts, 2008, str. 25, 28.