SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE (drugi senat)

z dne 30. aprila 2009(*)

„Javni uslužbenci – Pomožni uslužbenci zasedanja Parlamenta – Dopustnost – Predhodni postopek – Člen 283 ES – Člen 78 PZDU – Ugovor nezakonitosti – Enako obravnavanje – Stalnost zaposlitve – Direktiva 1999/70 – Pogodbe za določen čas – Možnost sklicevanja“

V zadevi F-65/07,

zaradi tožbe na podlagi členov 236 ES in 152 AE,

Laleh Aayhan, stanujoča v Strasbourgu (Francija), in 79 drugih nekdanjih pomožnih uslužbencev zasedanja, katerih imena so navedena v prilogi, ki jih zastopa R. Blindauer, odvetnik,

tožeče stranke,

proti

Evropskemu parlamentu, ki sta ga sprva zastopala M. Mustapha‑Pachain R. Ignătescu, zastopnika, nato R. Ignătescu in S. Seyr, zastopnici,

tožena stranka,

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (drugi senat),

v sestavi H. Kanninen, predsednik, I. Boruta, sodnica, in S. Van Raepenbusch (poročevalec), sodnik,

sodni tajnik: R. Schiano, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 13. novembra 2008

izreka naslednjo

Sodbo

1        L. Aayhan je skupaj z 79 drugimi nekdanjimi pomožnimi uslužbenci zasedanja Evropskega parlamenta 29. junija 2007 v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložila tožbo, s katero zahteva zlasti razglasitev ničnosti odločbe organa, pooblaščenega za sklepanje pogodb (v nadaljevanju: OPSP), z dne 20. aprila 2007 o zavrnitvi domnevne „pritožbe“ zadevnih uslužbencev z dne 19. decembra 2006, s katero so zahtevali, da se zaporedne pogodbe za določen čas, ki jih je vsak od njih sklenil s Parlamentom, štejejo za eno samo pogodbo za nedoločen čas s krajšim delovnim časom ter da Parlament zainteresirane stranke na podlagi tega znova zaposli in jim izplača „ustrezno“ nadomestilo za pravico do plačanega dopusta, ki so jo pridobile za vsa obdobja dela.

 Pravni okvir

1.     Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti

2        Na podlagi člena 52, drugi stavek, Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: PZDU), se „[p]o 31. decembru 2006 […] novih pomožnih uslužbencev ne sme zaposlovati“.

3        Člen 58, prvi odstavek, PZDU določa:

„Pomožni uslužbenec ima pravico do dveh delovnih dni plačanega dopusta za vsak mesec dela; za obdobja dela, krajša od 15 […] dni ali pol meseca, uslužbenec ni upravičen do dopusta.“

4        Člen 78 iz naslova III (Pomožni uslužbenci) PZDU določa:

„Z odstopanjem od določb tega naslova veljajo za pomožne uslužbence, ki jih […] [P]arlament zaposli za čas svojih zasedanj, pogoji za zaposlitev in osebne prejemke, ki jih za zaposlovanje takih uslužbencev sporazumno določijo Parlament, Svet Evrope in skupščina Zahodnoevropske unije.

Mesec dni pred začetkom njihove veljavnosti se o določbah navedenega sporazuma in kasnejših spremembah obvesti pristojni proračunski organ.

Za pomožne uslužbence, ki jih v imenu institucij in organov Skupnosti zaposli Komisija [Evropskih skupnosti] kot konferenčne tolmače, se uporabljajo enaki pogoji za zaposlitev in osebne prejemke kot za konferenčne tolmače, ki jih zaposli […] [P]arlament.

Določbe tega člena se uporabljajo do 31. decembra 2006, po tem datumu veljajo za zadevne uslužbence pogoji, določeni v skladu s postopkom iz člena 90.“

5        Člen 90 iz poglavja 5 (Posebne določbe za pogodbene uslužbence iz člena 3b) naslova IV (Pogodbeni uslužbenci) PZDU določa:

„Z odstopanjem od določb tega naslova veljajo za konferenčne tolmače, ki jih zaposli […] [P]arlament ali Komisija v imenu institucij in organov Skupnosti, pogoji, določeni v Sporazumu, ki so ga dne 28. julija 1999 sklenili […] [P]arlament, Komisija in Sodišče Evropskih skupnosti v imenu institucij na eni strani in združenja, ki zastopajo stroko, na drugi strani.

Spremembe navedenega sporazuma, potrebne zaradi začetka veljavnosti Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. [723/2004 z dne 22. marca 2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti, UL L 124, str. 1], se sprejmejo pred 31. decembrom 2006 v skladu s postopkom, določenim v členu 78.

Spremembe navedenega sporazuma po 31. decembru 2006 sprejmejo institucije sporazumno.“

6        Člen 91 PZDU, ki je prav tako vključen v naslov IV (Pogodbeni uslužbenci), in sicer v poglavje 6 (Delovni pogoji), določa, da se „[s]miselno […] uporabljajo členi [od] 16 do 18“. Zlasti člen 16, prvi odstavek, PZDU se glede trajanja dela sklicuje predvsem na „člene [od] 55 do 61 Kadrovskih predpisov [za uradnike Evropskih skupnosti]“, medtem ko se člen 55a(4) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) glede pravil, ki urejajo delo s krajšim delovnim časom, sklicuje na Prilogo IVa h Kadrovskim predpisom, katere člen 1, tretji odstavek, tretji stavek, določa:

„Delo s krajšim delovnim časom ne more biti krajše od polovice običajnega delovnega časa.“

2.     Okvirni sporazum o delu za določen čas

7        Iz drugega in tretjega odstavka preambule in točk od 6 do 8 splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki je bil sklenjen 18. marca 1999 (v nadaljevanju: okvirni sporazum) in je bil objavljen kot priloga k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL L 175, str. 43), v bistvu izhaja, da:

–        se podpisnice sporazuma po eni strani zavedajo, da pogodbe za nedoločen čas so in bodo splošna oblika delovnega razmerja, saj prispevajo h kakovosti življenja zadevnih delavcev in izboljšanju poslovnih rezultatov, po drugi strani pa se zavedajo, da pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nekaterih okoliščinah ustrezajo potrebam delodajalcev in delavcev;

–        okvirni sporazum določa splošna načela in minimalne zahteve v zvezi z delom za določen čas, pri čemer vzpostavlja splošen okvir za zagotavljanje enakega obravnavanja delavcev, zaposlenih za določen čas, tako da so zavarovani pred diskriminacijo in se prepreči zloraba zaradi veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, hkrati pa države članice in socialne partnerje poziva, naj opredelijo podrobna pravila za uporabo zadevnih načel in zahtev, da se upoštevajo posebne nacionalne, sektorske in sezonske razmere;

–        podpisnice sporazuma menijo, da je uporaba pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki temeljijo na objektivnih razlogih, način preprečevanja zlorab, ki bi lahko nastale v škodo delavcev.

8        V določbi 1 okvirnega sporazuma je navedeno, da je njegov namen:

„(a)      izboljšati kakovost dela za določen čas z zagotavljanjem uporabe načela nediskriminacije;

(b)      vzpostaviti okvir za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas.“

9        V določbi 5 okvirnega sporazuma je navedeno:

„1. Za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerjih za določen čas, države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji skladno z nacionalno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami ali običaji in/ali socialni partnerji, kadar ni ustreznih pravnih ukrepov, ki bi preprečevali zlorabo, uvedejo enega ali več naslednjih ukrepov tako, da upoštevajo potrebe posameznih sektorjev in/ali kategorij delavcev:

(a)      objektivne razloge, ki upravičujejo obnovitev takšnih pogodb ali razmerij;

(b)      najdaljše skupno trajanje zaporednih pogodb ali razmerij za določen čas;

(c)      število obnovitev takšnih pogodb ali razmerij.

2. Države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji in/ali socialni partnerji po potrebi določijo, pod kakšnimi pogoji se pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja za določen čas

(a)      štejejo za ,zaporedna‘;

(b)      štejejo za pogodbe ali razmerja za nedoločen čas.“

 Dejansko stanje

10      Vse tožeče stranke so nekdanji pomožni uslužbenci, ki jih je Parlament večkrat zaposlil, in sicer vsakič na podlagi pogodbe za določen čas za trajanje dejavnosti njegovih zasedanj v skladu s členom 78 PZDU; zadevne osebe so opravljale delovne naloge vzgojitelja v jaslih, otroške negovalke, strojepisca, tehnika, kuharja, učitelja jezikov, garderoberja, izvajalca selitvenih storitev, sodnega izvršitelja, operaterja razmnoževalne naprave, pomočnika itd.

11      Zaradi možnosti, da bo Parlament od 1. januarja 2007 za pokrivanje potreb po človeških virih med zasedanji zaposloval začasno osebje, je zastopnik tožečih strank 18. septembra 2006 na generalnega direktorja generalnega direktorata (GD) za kadrovske zadeve naslovil dopis, ki je vseboval nekaj ugovorov zoper pogoje, ki so se dotlej uporabljali za pomožne uslužbence zasedanj, zlasti glede trajanja njihovih pogodb in pravico do plačanega dopusta, ter zoper namero Parlamenta, da s 1. januarjem 2007 nekdanje pogodbe pomožnih uslužbencev zasedanja preoblikuje v pogodbe o začasnem delu. Nazadnje je zastopnik tožečih strank predlagal, naj se pogodbe pomožnih uslužbencev zasedanja na podlagi člena 3a ali 3b PZDU preoblikujejo v pogodbe pogodbenih uslužbencev za nedoločen čas s krajšim delovnim časom (natančneje za četrtino delovnega časa), da bodo imele njegove stranke pravico do plačila ob morebitnem odpoklicu z dopusta, ter naj se prekinejo vsa pogodbena razmerja z agencijo za začasno zaposlovanje, katere storitve naj bi uporabljal Parlament.

12      Generalni direktor GD za kadrovske zadeve je po tem, ko se je 9. oktobra 2006 sestal z zastopnikom tožečih strank, z dopisom z dne 26. oktobra 2006 odgovoril, da pomožnih uslužbencev zasedanja ni mogoče zaposlovati kot pogodbene uslužbence na podlagi člena 3a ali 3b PZDU in da je zaposlovanje začasnih delavcev zaradi zagotovitve nemotenega poteka zasedanj Parlamenta v Strasbourgu (Francija) zakonito z vidika PZDU in francoskega prava.

13      Tožeče stranke so z dopisom z dne 19. decembra 2006 vložile pritožbo zoper odločbo z dne 26. oktobra 2006 o zavrnitvi zahteve z dne 18. septembra 2006 in z njo OPSP predlagale, naj zadevno odločbo prekliče in „na podlagi tega odloči, da se vse pogodbe za določen čas, sklenjene med tožečimi strankami in Parlamentom, štejejo za eno samo pogodbo za nedoločen čas, katere trajanje se podaljša tudi po 1. januarju 2007, ter naj ponovno zaposli vse te uslužbence na podlagi pogodbe za nedoločen čas […] in vsakemu od tožečih uslužbencev prizna pravico do ustreznega nadomestila za pravico do plačanega dopusta, ki jo je pridobil za vsa obdobja dela“.

14      Generalni direktor GD za kadrovske zadeve je 20. aprila 2007, potem ko je dopis z dne 19. decembra 2006 označil za „zahtevo“ v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov, odgovoril, da tej zahtevi ne more ugoditi.

15      Tožeče stranke so 21. junija 2007 vložile pritožbo zoper odločbo o zavrnitvi z dne 20. aprila 2007.

16      OPSP je z odločbo z dne 25. oktobra 2007 zadnjenavedeno pritožbo zavrnil.

 Postopek in predlogi strank

17      Parlament je 29. novembra 2007 z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložil ugovor nedopustnosti zoper tožbo, pri čemer se je skliceval na člen 114 Poslovnika Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti, ki se na podlagi člena 3(4) Sklepa Sveta z dne 2. novembra 2004 o ustanovitvi Sodišča za uslužbence Evropske unije (2004/752/ES, Euratom) (UL L 333, str. 7) smiselno uporablja za Sodišče za uslužbence, dokler ne začne veljati poslovnik tega sodišča.

18      Tožeče stranke so z dopisom, ki ga je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prejelo po telefaksu 21. januarja 2008 (izvirnik je bil vročen 24. januarja 2008), predložile stališča glede ugovora nedopustnosti.

19      Sodišče za uslužbence je s sklepom z dne 13. marca 2008 na podlagi člena 78(3), tretji pododstavek, Poslovnika, ki se uporablja od 1. novembra 2007, torej datuma pred vložitvijo zadevnega ugovora nedopustnosti, odredilo, naj se ugovor nedopustnosti, na katerega se sklicuje Parlament, pridrži za končno odločbo.

20      Tožeče stranke Sodišču za uslužbence predlagajo, naj:

–        razglasi ničnost odločbe z dne 20. aprila 2007, ki jo je sprejel Parlament v odgovor na njihovo pritožbo z dne 19. decembra 2006, in

posledično:

–        vse pogodbe za določen čas, ki so jih sklenile s Parlamentom, spremeni v eno samo pogodbo za nedoločen čas;

–        odloči, da jih mora Parlament ponovno zaposliti na podlagi pogodbe za nedoločen čas;

–        razsodi, da so tako imenovani pomožni uslužbenci zasedanja Parlamenta za vsa obdobja dela od začetka trajanja zaposlitve upravičeni do ustreznega nadomestila za pravico do plačanega dopusta, ki so jo pridobili z delom;

–        Parlamentu naloži, naj vsaki stranki plača znesek 2000 EUR iz naslova njihovih dodatnih stroškov v postopku;

–        Parlamentu naloži plačilo stroškov postopka.

21      Parlament Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

–        odloči, da je domnevna tožba zaradi nedelovanja očitno nedopustna;

–        odloči, da je ta ničnostna tožba neutemeljena;

–        predlog tožečih strank, naj se vse pogodbe za določen čas, ki so jih sklenile s Parlamentom, spremenijo v eno samo pogodbo za nedoločen čas, zavrže kot nedopusten;

–        predlog tožečih strank, naj Parlament vse zadevne uslužbence ponovno zaposli na podlagi pogodbe za nedoločen čas, zavrže kot nedopusten;

–        predlog tožečih strank glede dodelitve ustreznega nadomestila za pravico do plačanega dopusta zavrne kot neutemeljen;

–        predlog, da se vsaki tožeči stranki izplača 2000 EUR iz naslova njihovih „dodatnih stroškov v postopku“, razglasi za nedopusten;

–        o stroških odloči v skladu s predpisi.

22      Tožeče stranke s tožbo, ki jo je Sodišče za uslužbence prejelo 21. januarja 2008 po telefaksu (izvirnik je bil vročen 28. januarja), predlagajo zlasti razglasitev ničnosti odločbe z dne 25. oktobra 2007 o zavrnitvi njihove pritožbe z dne 27. junija 2007 (zadeva, vpisana pod opravilno številko F-10/08).

23      Sodišče za uslužbence je tožeče stranke na obravnavi pozvalo, naj predložijo zadnjo pogodbo pomožnega uslužbenca zasedanja, ki so jo sklenile s Parlamentom pred vložitvijo domnevne pritožbe 19. decembra 2006. Tej zahtevi je bilo ugodeno z dopisom, ki ga je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prejelo 26. novembra 2008 po telefaksu (izvirnik je bil vročen 1. decembra 2008). Parlament je stališča glede tega dopisa predložil 12. decembra 2008; tistega dne je bil ustni postopek končan in začelo se je posvetovanje o tej zadevi.

 Dopustnost tožbe

1.     Trditve strank

24      Parlament meni, da je tožba očitno nedopustna.

25      Meni namreč, da je prvi dopis zastopnika tožečih strank z dne 18. septembra 2006 le skupek razmišljanj zlasti o zakonitosti člena 78 PZDU, pravnem položaju pomožnih uslužbencev zasedanja in odločitvi Parlamenta, da bo od 1. januarja 2007 zaposloval začasne delavce.

26      Ta dopis naj ne bi vključeval nobenega natančnega in formalnega poziva OPSP, naj sprejme odločbo glede tožečih strank, v sklepu pa je bilo predlagano srečanje z generalnim direktorjem GD za kadrovske zadeve, da bi se z njim pogovorili o zadevi. Tako srečanje naj bi bilo tudi dejansko organizirano 9. oktobra 2006.

27      Odgovor generalnega direktorja GD za kadrovske zadeve z dne 26. oktobra 2006 naj ne bi bil v ničemer odločilen, njegov namen pa naj bi bil le povzeti stališče Parlamenta o glavnih točkah, o katerih se je razpravljalo na navedenem srečanju.

28      Nasprotno pa naj bi dopis tožečih strank z dne 19. decembra 2006 vključeval natančne zahteve, zato bi ga bilo treba opredeliti za zahtevo v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov, in ne za pritožbo, saj na ta datum Parlament ni sprejel nobene odločbe v škodo tožečih strank.

29      Parlament zato meni, da so lahko tožeče stranke 21. junija 2007 vložile veljavno pritožbo zoper odločbo OPSP z dne 20. aprila 2007 o zavrnitvi zadevne zahteve. OPSP je to pritožbo zavrnil z odločbo z dne 25. oktobra 2007.

30      V takih okoliščinah bi bilo treba tožbo, ki je bila vložena 29. junija 2007, šteti za prezgodnjo, saj predhodni postopek na ta datum še ni bil končan, zato naj bi bila tožba nedopustna.

31      Dalje, Parlament izpodbija dopustnost predlogov iz tožbe, s katerimi tožeče stranke predlagajo, naj se po eni strani vse pogodbe za določen čas, ki so jih sklenile s Parlamentom, spremenijo v enotne pogodbe za nedoločen čas, po drugi strani pa, naj Sodišče za uslužbence odloči, da mora Parlament vse zadevne uslužbence ponovno zaposliti na podlagi pogodb za nedoločen čas.

32      Po mnenju Parlamenta ima le OPSP pravico zaposliti začasnega ali pomožnega uslužbenca. Poleg tega naj sodišča Skupnosti na podlagi pristojnosti za razglasitev ničnosti v skladu s členom 230 ES ne bi bila pristojna za izrekanje odredb, naslovljenih na institucije. Parlament dodaja, da je s členom 233 ES določena delitev pristojnosti med sodno in upravno oblastjo, saj mora institucija, katere akt je bil razglašen za ničen, določiti, katere ukrepe je treba sprejeti za izvršitev ničnostne sodbe, s čimer pod nadzorom sodišč Skupnosti izvaja diskrecijsko pravico, s katero zato razpolaga, ter pri tem upošteva tako besedilo tožbe, ki jo mora izvršiti, in razloge zanjo kakor tudi določbe prava Skupnosti.

33      Nazadnje, Parlament je med obravnavo še menil, da je tožba nedopustna tudi zato, ker se pogodbe začasnih uslužbencev za določen čas, ki so jih tožeče stranke sklenile s Parlamentom, niso nikoli izpodbijale v rokih, določenih v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov.

34      Tožeče stranke nasprotno menijo, da je dopis z dne 18. septembra 2006 zahteva v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov. Vendar kljub temu navajajo, da so vložile novo tožbo zoper odločbo z dne 25. oktobra 2007, če bi bilo treba dopis z dne 18. septembra 2006 opredeliti za zahtevo.

2.     Presoja Sodišča za uslužbence

35      Najprej je treba opozoriti, da spada na podlagi ustaljene sodne prakse opredelitev dopisa ali obvestila za zahtevo v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov v izključno pristojnost Sodišča za uslužbence in ni odvisna od volje strank (sklepa Sodišča prve stopnje z dne 15. julija 1993 v zadevi Hogan proti Parlamentu, T‑115/92, Recueil, str. II-895, točka 36, in z dne 20. avgusta 1998 v zadevi Collins proti Odboru regij, T-132/97, RecFP, str. I-A-469 in II-1379, točke od 12 do 16).

36      V obravnavanem primeru je jasno, da so tožeče stranke z dopisom z dne 18. septembra 2006 zahtevale, naj se pogodbe pomožnega uslužbenca zasedanja, ki jih je sklenila vsaka od njih, spremenijo v pogodbe pogodbenega uslužbenca za nedoločen čas s krajšim delovnim časom na podlagi člena 3a ali 3b PZDU, naj se jim izplača nadomestilo za plačan dopust za obdobja dela in naj se prekinejo vsa pogodbena razmerja z agencijo za začasno zaposlovanje, katere storitve naj bi uporabljal Parlament. Tak dopis je treba opredeliti za zahtevo v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov.

37      Z okoliščino, da je zadevna zahteva vsebovala poziv k „pogovoru“ o spisu z „direktorjem kadrovskih zadev“ Parlamenta, ni mogoče izpodbijati njene pravne opredelitve.

38      V navedenih okoliščinah je treba dopis z dne 19. decembra 2006 opredeliti za pritožbo zoper odločbo z dne 26. oktobra 2006 o zavrnitvi zahteve z dne 18. septembra 2006; na to pritožbo se je nanašala odločba o zavrnitvi, ki jo je izdal organ za imenovanja (OI) 20. aprila 2007.

39      Drugič, treba je proučiti, ali so tožeče stranke s tako vložitvijo zahteve v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov pravilno izvedle predhodni upravni postopek, kakršen je predviden v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov, na katere se sklicuje člen 46 PZDU.

40      Glede tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da če je OI sprejel odločbo v uradnikovo škodo in želi uradnik zahtevati razglasitev ničnosti, spremembo ali umik zadevnega akta, ne sme vložiti zahteve v smislu odstavka 1 člena 90 Kadrovskih predpisov, ampak mora uporabiti postopek pritožbe iz odstavka 2 tega člena (glej v tem smislu sklepa Sodišča prve stopnje z dne 7. junija 1991 v zadevi Weyrich proti Komisiji, T-14/91, Recueil, str. II-235, točki 32 in 34, in z dne 1. aprila 2003 v zadevi Mascetti proti Komisiji, T-11/01, RecFP, str. I-A-117 in II‑579, točka 33, ter sodbo Sodišča za uslužbence z dne 28. junija 2006 v zadevi Le Maire proti Komisiji, F-27/05, ZOdl. JU, str. I-A-1-47 in II-A-1-159, točka 36).

41      Kot je razvidno iz točke 36 te sodbe, so želele tožeče stranke z zahtevo z dne 18. septembra 2006 po eni strani doseči, da bi uprava njihove zaporedne pogodbe pomožnih uslužbencev zasedanja spremenila v eno samo pogodbo pogodbenih uslužbencev za nedoločen čas, in sicer na podlagi člena 3a ali 3b PZDU, po drugi strani pa so zahtevale izplačilo nadomestila za škodo, ki so jo utrpele zaradi nepriznanja plačanega dopusta za pretekla obdobja dela.

42      Kar zadeva prvi sklop, je Parlament na obravnavi v bistvu trdil, da bi morale tožeče stranke v predpisanih rokih uporabiti pritožbeni postopek iz člena 90(2) Kadrovskih predpisov vsaj zoper zadnjo pogodbo pomožnega uslužbenca zasedanja, ker ta ni bila sklenjena za nedoločen čas.

43      Res je, da začne pogodba običajno veljati s podpisom. Torej je treba rok za pravočasno vložitev pritožbe v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov izračunati od datuma podpisa pogodbe (sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. julija 2002 v združenih zadevah Martínez Páramo in drugi proti Komisiji, T‑137/99 in T‑18/00, RecFP, str. I-A-119 in II-639, točka 56). V obravnavanem primeru bi torej tožeče stranke lahko formalno vložile pritožbo zoper katero od zadnjih pogodb pomožnega uslužbenca zasedanja, ker niso bile sklenjene niti za nedoločen čas niti na podlagi člena 3a ali 3b PZDU.

44      Vendar je bilo glede na naravo očitkov, ki so jih navedle tožeče stranke v svojo obrambo, in vsa obdobja dejavnosti, ki so jih opravile v Parlamentu kot pomožni uslužbenci zasedanja, zanje na podlagi sistema pravnih sredstev iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov dopustno tudi, da Parlamentu najprej z zahtevo v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov predlagajo, naj ob popolnem poznavanju tako oblikovanih očitkov in trditev uveljavi svojo pravico do diskrecijske presoje in formalno sprejme odločitev glede možnosti, da se vse sporne pogodbe opredelijo za pogodbe za nedoločen čas, to odločitev pa je nato mogoče izpodbijati s pritožbo in – če je to primerno – v nadaljevanju še s tožbo.

45      Če bi se glede tega sprejela trditev Parlamenta, bi bilo treba vsekakor ugotoviti, da je mogoče pritožbo, ki so jo tožeče stranke vložile 19. decembra 2006, glede na njen cilj in vsebino brez težav razlagati kot pritožbo zoper zadnje pogodbe pomožnih uslužbencev zasedanja, ki so jih Parlament in tožeče stranke sklenili v treh mesecih pred vložitvijo zadevne pritožbe, na zahtevo Sodišča za uslužbence pa je bila predložena tudi kopija teh pogodb. Okoliščina, da so bile te pogodbe predložene v zadnji fazi ustnega postopka, čemur tožena stranka sploh ni ugovarjala, ne more biti razlog za formalno nedopustnost tožbe.

46      Kar zadeva drugi sklop zahteve z dne 18. septembra 2006, bi morale tožeče stranke – ker njihovi odškodninski zahtevki temeljijo na domnevnem krivdnem ravnanju Parlamenta, saj jim ta več let ni priznaval pravice do plačanega dopusta, ker je z njimi sklepal pogodbe pomožnih uslužbencev zasedanja za zelo kratek čas – OPSP z zahtevo na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov pozvati, naj jim povrne zatrjevano škodo, in po potrebi postopek nadaljevati s pritožbo zoper odločbo o zavrnitvi zahteve. Kot je razvidno iz točk od 41 do 44 te sodbe, se je v obravnavani zadevi to tudi zgodilo.

47      Treba je torej šteti, da je bila ta tožba vložena zoper odločbo z dne 26. oktobra 2006 o zavrnitvi zahteve z dne 18. septembra 2006 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), in sicer tako glede zahteve za spremembo zaporednih pogodb pomožnih uslužbencev zasedanja za določen čas, ki so jih sklenile posamezne tožeče stranke, v eno samo pogodbo pogodbenih uslužbencev za nedoločen čas na podlagi člena 3a ali 3b PZDU, kot glede odškodninskega zahtevka.

48      Tretjič in nazadnje, treba se je izreči še o obsegu ali dopustnosti nekaterih predlogov iz tožbe.

49      Tožeče stranke Sodišču za uslužbence predlagajo, naj zlasti:

„–      razglasi ničnost izrecne odločbe Parlamenta z dne 20. aprila 2007 o zavrnitvi njihove pritožbe z dne 19. decembra 2006

in posledično:

–        spremeni vse pogodbe za določen čas, tako da Parlament s tožečimi strankami sklene pogodbe za nedoločen čas;

–        ugotovi, da jih je Parlament zavezan ponovno zaposliti na podlagi pogodbe za nedoločen čas;

–        ugotovi in presodi, da so uslužbenci Parlamenta, imenovani pomožni uslužbenci zasedanja, za celotno delovno obdobje od začetka zaposlitve upravičeni do ustreznega nadomestila za pravico do plačanega dopusta, ki so jo pridobili z delom“.

50      Tožeče stranke s prvim zgoraj navedenim predlogom predlagajo razglasitev ničnosti odločbe z dne 20. aprila 2007 o zavrnitvi njihove pritožbe. Glede tega je treba opozoriti, da sta na podlagi sodne prakse upravna pritožba in njena izrecna ali implicitna zavrnitev s strani uprave sestavni del kompleksnega postopka. V takih okoliščinah tožba, vložena pri Sodišču za uslužbence – čeprav formalno vložena zoper zavrnitev pritožbe – pomeni, da je Sodišču za uslužbence predložena zadeva v zvezi z aktom, ki posega v položaj tožeče stranke in zoper katerega se je ta pritožila (sodbi Sodišča z dne 17. januarja 1989 v zadevi Vainker proti Parlamentu, 293/87, Recueil, str. 23, točka 8, in z dne 7. februarja 1990 v zadevi Culin proti Komisiji, C-343/87, Recueil, str. I-225, točka 7, ter sodbi Sodišča prve stopnje z dne 16. oktobra 1996 v zadevi Capitanio proti Komisiji, T‑36/94, RecFP, str. I-A-449 in II-1279, točka 33, in z dne 7. junija 2005 v zadevi Cavallaro proti Komisiji, T-375/02, ZOdl. JU, str. I-A-151 in II-673, točka 59). V obravnavanem primeru je torej treba šteti, da je tožba vložena zoper odločbo z dne 26. oktobra 2006 o zavrnitvi zahteve tožečih strank z dne 18. septembra 2006.

51      Z zgoraj navedenima drugim in tretjim predlogom tožeče stranke Sodišču za uslužbence dejansko predlagajo, naj na zadevno institucijo naslovi odredbo ali izreče razsodbe.

52      Vendar sodišča Skupnosti v okviru tožbe, vložene na podlagi člena 91 Kadrovskih predpisov, ne morejo niti dajati načelnih izjav ali ugotovitev niti naslavljati odredb na institucije Skupnosti, ne da bi s tem posegala v posebne pristojnosti upravnih organov (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 27. junija 1991 v zadevi Valverde Mordt proti Sodišču, T-156/89, Recueil, str. II-407, točka 150, in z dne 8. junija 1995 v zadevi P proti Komisiji, T-583/93, RecFP, str. I-A-137 in II‑433, točki 17 in 18, ter sklep Sodišča za uslužbence z dne 16. maja 2006 v zadevi Voigt proti Komisiji, F-55/05, ZOdl. JU, str. I-A-1-15 in II-A-1-51, točka 25).

53      Zato je treba zgoraj navedena drugi in tretji predlog zavreči kot nedopustna.

54      Nazadnje, glede četrtega predloga je treba ugotoviti, da tožeče stranke z njim le ponavljajo vsebino drugega sklopa zahteve z dne 18. septembra 2006, na katero se nanašata točki 36 in 46 te sodbe, kakor je bila zavrnjena z odločbo z dne 26. oktobra 2006, zoper katero je bila vložena ta tožba. Četrti predlog se torej spaja z zgoraj opredeljenim prvim predlogom.

 Predlog za razglasitev ničnosti

1.     Trditve strank

55      Trditve, ki jih navajajo tožeče stranke v podporo ničnostni tožbi, je treba razlagati, kot da temeljijo na ugovoru nezakonitosti zoper člen 78 PZDU.

56      Tožeče stranke menijo, da je na podlagi člena 78 PZDU, ki določa, da pogoje za zaposlitev in osebne prejemke pomožnih uslužbencev zasedanja sporazumno določijo Parlament, Svet Evrope in skupščina Zahodnoevropske unije (ZEU; v nadaljevanju: sporazum), ta kategorija uslužbencev izključena s področja uporabe predpisov Skupnosti, ki se uporabljajo za uradnike ter pogodbene in pomožne uslužbence, in naj bi bila tako izvzeta tudi iz vseh državnih ali skupnostnih pravnih virov.

57      Po mnenju tožečih strank je iz tega razvidno, da so pomožni uslužbenci zasedanja več let delali v brezpravnem položaju.

58      Svet Evropske unije bi moral na podlagi člena 283 ES za zadevne uslužbence določiti kadrovske predpise, čeprav bi bili ti prilagojeni posebnim okoliščinam njihovih delovnih nalog, namesto tega pa iz uporabe člena 78 PZDU izhaja, da so zadevni uslužbenci izključeni iz vseh kadrovskih predpisov.

59      Tožeče stranke dodajajo, da je podreditev približno 300 uslužbencev le volji treh delodajalcev – čeprav javnih – pravni odklon, saj sporazum med Parlamentom, Svetom Evrope in skupščino ZEU ni pravni vir. Tak sporazum naj bi bil pogodbeni pravni vir le z vidika medsebojnih razmerij teh treh institucij, ne pa tudi z vidika razmerij, ki jih imajo te institucije s svojimi uslužbenci. Zadevni sporazum naj ne bi bil zakonsko zavezujoč niti naj ne bi imel vrednosti kadrovskih predpisov ali pogodbe.

60      Zato bi bilo treba zavrniti določbe člena 78 PZDU in ob neobstoju upoštevne nacionalne zakonodaje uporabiti temeljna načela Evropske unije.

61      Tožeče stranke se glede tega najprej sklicujejo na Evropsko socialno listino, ki je bila podpisana 18. oktobra 1961 v Torinu in s katero so zagotovljeni pravični pogoji dela glede plačila in trajanja dela ter prepovedana kakršna koli diskriminacija.

62      Pri tem trdijo, da bi edina objektivna razlika, ki bi jo bilo mogoče ugotoviti med pomožnimi uslužbenci zasedanja in drugimi kategorijami uslužbencev, zaposlenih na podlagi pogodb za nedoločen čas, izhajala iz posebnega načina delovanja plenarnih zasedanj Parlamenta v Strasbourgu. Tako naj bi imel Parlament pravico zaposliti pomožne uslužbence zasedanja le za pet dni na mesec zaradi posebnosti njihovih nalog. Vendar jih zato ne bi smeli postaviti v negotov položaj in jih prepustiti izključni volji – čeprav združeni – treh javnih delodajalcev.

63      Parlament naj bi torej izvajal diskriminacijo med uslužbenci, ki opravljajo enako vrsto dejavnosti, čeprav naj ne bi bilo nobenega objektivnega razloga, s katerim bi jo bilo mogoče upravičiti, niti naj s členom 283 ES ne bi bilo dopuščeno izključiti posamezne kategorije uslužbencev iz pravice do uporabe kadrovskih predpisov zanjo.

64      Tožeče stranke dodajajo, da se pomožne uslužbence zasedanja zaposluje na stalna delovna mesta, ki so na voljo v skladu s posebnim delovnim ciklom, in ne na negotova delovna mesta.

65      Drugič, tožeče stranke se sklicujejo na Konvencijo Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 111 o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih, ki je bila sprejeta 25. junija 1958, in Konvencijo MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, ki je bila sprejeta 22. junija 1982, in zlasti njen člen 4, v katerem je določeno, da „[d]elovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe“.

66      V obravnavanem primeru naj bi imel Parlament na podlagi sistema, ki ga je postavil za pomožne uslužbence zasedanja, možnost po izteku vsake petdnevne pogodbe te uslužbence odpustiti, ne da bi imele zainteresirane osebe možnost učinkovitega pravnega varstva pred sodiščem. Poleg tega naj bi bilo „pozunanjenje“ njihovih delovnih razmerij, ki se zdaj sklepajo prek agencij za začasno zaposlovanje, prekinitev delovnega razmerja brez izraženega razloga, saj vključuje prekinitev pogodbe o delu s Parlamentom.

67      Tretjič, tožeče stranke se sklicujejo na okvirni sporazum, v katerem je v drugem odstavku preambule navedeno, da so pogodbe za nedoločen čas splošna oblika delovnega razmerja med delodajalci in delavci. Tožeče stranke poudarjajo, da le delo za nedoločen čas delavcu zagotavlja dejansko pravno varnost, stalnost zaposlitve in jamstvo glede temeljnih pravic.

68      Nazadnje, tožeče stranke menijo, da je bila sodba Sodišča prve stopnje z dne 16. julija 1998 v zadevi Gebhard proti Parlamentu (T-109/96, Recueil, str. II‑2785) izrečena pred sprejetjem Direktive 1999/70 in se torej ne nanaša na kadrovske predpise za pomožne uslužbence zasedanja. Poleg tega naj se z zaposlovanjem pomožnih uslužbencev zasedanja – v nasprotju s tem, kar je razvidno iz točke 41 navedene sodbe – ne bi zadovoljevale trenutne potrebe.

69      Parlament ugotavlja, da tožeče stranke v tožbi trdijo, da zakonodajalec Skupnosti ni izpolnil svojih obveznosti iz člena 283 ES, ker ni sprejel posebnih kadrovskih predpisov za pomožne uslužbence zasedanja. Tožbo bi bilo torej treba obravnavati kot tožbo zaradi nedelovanja. Vendar Parlament meni, da je treba tako tožbo zavreči kot nedopustno iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

70      Prvič, tožba bi vsaj morala biti vložena proti Svetu, ki je na podlagi člena 283 ES zakonodajalec za zadevno področje.

71      Drugič, na podlagi ustaljene sodne prakse naj bi bilo mogoče tožbo zaradi nedelovanja vložiti le, če se nedelovanje zadevne institucije nadaljuje po pozivu k ukrepanju in torej institucija na poziv ne odgovori ali odgovori le z začasnim odgovorom. Tožba zaradi nedelovanja naj bi bila izključena, ko institucija sprejme stališče, ki se razlikuje od stališča, ki se je od nje zahtevalo – v tem primeru naj bi imela zainteresirana stranka na voljo ničnostno tožbo.

72      Ker se torej v obravnavanem primeru Parlament po tem, ko mu je bil poslan dopis z dne 19. decembra 2006 in je bila vložena pritožba z dne 21. junija 2007, ni niti odpovedal odgovoru niti ni odgovoril z začasnim odgovorom, naj bi imele tožeče stranke pravico vložiti le ničnostno tožbo.

73      Tretjič, tožba zaradi nedelovanja naj bi bila na podlagi člena 230, četrti odstavek, ES dopustna le, če je tožeča stranka naslovnik zadevnega akta. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, bi bilo treba torej tožbo zaradi nedelovanja, katere namen bi bil sprejetje splošne in zakonodajne določbe, in ne akta, ki bi neposredno in posamično zadeval tožečo stranko, zavreči kot nedopustno.

74      Namen obravnavane tožbe pa naj bi bil sprejetje novih pogojev za vse pomožne uslužbence zasedanja.

75      Četrtič, Parlament dvomi o tem, da bi bilo mogoče tožbo zaradi nedelovanja vložiti pri Sodišču za uslužbence. Na podlagi člena 3(1)(c) Sklepa Sveta z dne 24. oktobra 1988 o ustanovitvi Sodišča prve stopnje Evropskih skupnostih (88/591/ESPJ, EGS, Euratom) (UL L 319, str. 1) naj bi tožbe, ki jih proti institucijam vložijo fizične ali pravne osebe, spadale v pristojnost Sodišča prve stopnje. Taka delitev pristojnosti naj ne bi bila spremenjena z ustanovitvijo Sodišča za uslužbence.

76      Podredno, če bi Sodišče za uslužbence odločilo, da je tožba zaradi nedelovanja dopustna, Parlament meni, da ni bilo nobenega nedelovanja s strani zakonodajalca in je treba torej tožbo zavrniti kot neutemeljeno. Svet naj bi namreč člen 283 ES izvršil s sprejetjem PZDU, v katerega je vključen člen 78, ki se nanaša posebej na položaj pomožnih uslužbencev zasedanja.

77      Trditev tožečih strank, da so pomožni uslužbenci zasedanja postavljeni v brezpravni položaj, naj bi bila v nasprotju z dejanskim stanjem. Po mnenju Parlamenta naj bi ti uslužbenci spadali v kategorijo pomožnih uslužbencev, na katere se nanaša naslov III PZDU, ter naj bi – razen določb o izvzetju, kar zadeva njihovo zaposlovanje in plačilo – imeli vse pravice in dolžnosti pomožnih uslužbencev: tako naj bi bili vključeni v sistem socialnega varstva, plačevali naj bi davke, in če bi želeli, bi lahko tako kot drugi pomožni uslužbenci sklenili zavarovanja za primer brezposelnosti.

78      Poleg tega, kar zadeva ugovor nezakonitosti, na katerega se sklicujejo tožeče stranke in ki temelji na nezdružljivosti člena 78 PZDU z nekaterimi mednarodnimi listinami, Parlament dvomi o dopustnosti takega ugovora, če ne obstaja pravna povezava med posameznimi izpodbijanimi odločbami in splošnim aktom, na katerega nezakonitost se sklicujejo tožeče stranke. Posamezne odločbe, na katere se nanaša tožba, naj bi namreč nastale z odločitvijo OPSP z dne 20. aprila 2007, da zavrne spremembo pogodb tožečih strank. Vendar naj ne bi bilo v tem obdobju več nobene povezave med to odločbo uprave in členom 78 PZDU, ki se je s 1. januarjem 2007 prenehal uporabljati.

79      Poleg tega naj bi bili vsi pravni zavezanci, med katerimi so tudi institucije, zavezani k uporabi PZDU, saj gre za predpise, ki jih je sprejel zakonodajalec Skupnosti. Zato naj bi moral Parlament pri zaposlovanju pomožnih uslužbencev zasedanja izvajati določbe PZDU, saj iz sodne prakse izhaja, da se predpostavi, da so akti Skupnosti veljavni, dokler jih ne razveljavi sodišče Skupnosti ali to ugotovi, da so nezakoniti.

80      Parlament vsekakor ugotavlja, da spoštovanje Evropske socialne listine, ki je bila podpisana 18. oktobra 1961 v Torinu, nadzira Evropski odbor za socialne pravice, ki deluje v okviru Sveta Evrope, ter da spadajo konvencije MOD na področje splošnega mednarodnega prava in zato niso pravni vir Skupnosti, saj naj ne bi bile sklenjene na ravni Skupnosti. Ker naj te konvencije Skupnosti ne bi zavezovale, naj se tožeče stranke ne bi mogle sklicevati na nezdružljivost člena 78 PZDU z njihovimi določbami. Poleg tega, ker navedene konvencije ne spadajo v pravni red Skupnosti, naj tožečim strankam ne bi mogle podeljevati pravic v okviru njihovih odnosov s Parlamentom.

81      Parlament se nazadnje sklicuje še na zgoraj navedeno sodbo v zadevi Gebhard proti Parlamentu, po kateri je „namen člena 78 PZDU parlamentarni instituciji Evropskih skupnosti omogočiti, da zadosti trenutnim in množičnim potrebam po dodatnih človeških virih, potrebnih za nemoten potek zasedanj različnih posvetovalnih organov“ (točka 41). Parlament poudarja, da je Sodišče za uslužbence v tej sodbi menilo, da se ne zdi, da bi „Parlament presegel okvir odstopanja, ki mu ga je podelil Svet v členu 78 PZDU, ko je na podlagi te določbe sprejel interne predpise za konferenčne tolmače“ (točka 43).

82      Tak sklep naj bi bilo mogoče uporabiti tudi za predpise, ki se nanašajo na pomožne uslužbence zasedanja sploh, saj naj bi odstopanje iz člena 78 PZDU vključevalo vse pomožne uslužbence, ki jih zaposli Parlament za trajanje zasedanj.

83      Parlament dodaja, da je bila zgoraj navedena sodba Gebhard proti Parlamentu potrjena s sodno prakso po sprejetju Direktive 1999/70 (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 10. junija 2004 v zadevi Alvarez Moreno proti Parlamentu, T‑275/01, ZOdl. JU, str. I-A-171 in II-765, in v zadevi Garroni proti Parlamentu, T-276/01, ZOdl. JU, str. I-A-177 in II-795, ter sodba Sodišča za uslužbence z dne 14. decembra 2006 v zadevi André proti Komisiji, F-10/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑183 in II-A-1-755).

2.     Presoja Sodišča za uslužbence

84      Tožeče stranke se v podporo ničnostni tožbi zoper izpodbijano odločbo, ker sporne pogodbe niso bile spremenjene v pogodbe, sklenjene za nedoločen čas s krajšim delovnim časom, niti niso temeljile na členu 3a ali 3b PZDU, sklicujejo na ugovor nezakonitosti zoper člen 78 PZDU.

85      V uvodu je treba opozoriti, da je s členom 78 PZDU dovoljeno odstopanje od pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, kakor so opredeljeni v naslovu III PZDU, s čimer se Parlamentu omogoči, da trajanje zaposlitve pomožnih uslužbencev, potrebnih za organizacijo zasedanj, omeji na trajanje dejavnosti teh zasedanj. Kot je namreč ugotovilo Sodišče v sodbi z dne 11. julija 1985 v zadevi Maag proti Komisiji (43/84, Recueil, str. 2581, točka 19), pri tolmačih svobodnjakih, ki jih zaposluje Komisija, pogojev za zaposlitev pomožnih uslužbencev načeloma ni mogoče uporabiti za kratkotrajne zaposlitve, ki se pogosto ponavljajo iz leta v leto. Ob neobstoju odstopanja iz člena 78 PZDU naj bi enako veljalo za zaposlitev oseb le za trajanje zasedanj Parlamenta.

86      Kot je še poudarilo Sodišče prve stopnje v zgoraj navedeni sodbi Gebhard proti Parlamentu (točki 40 in 41), je namen člena 78 PZDU Parlamentu omogočiti, da zadovolji trenutne in množične potrebe po dodatnih človeških virih, potrebnih za nemoten potek zasedanj raznih posvetovalnih organov. Glede tega se zadevna določba sklicuje na pogoje zaposlovanja dodatnega osebja, potrebnega kot pomoč pri parlamentarnih dejavnostih, o katerih se predhodno dogovorijo tri evropske institucije ali organizacije, ki jih to posebej zadeva. V členu 78, drugi odstavek, PZDU je določeno, da se o določbah navedenega sporazuma in poznejših spremembah obvesti pristojni proračunski organ mesec dni pred začetkom njihove veljavnosti.

 Dopustnost ugovora nezakonitosti

87      Glede tega je treba opozoriti, da iz sodne prakse izhaja, da je ugovor nezakonitosti lahko dopusten, če obstaja dovolj tesna povezava med posameznim aktom, na katerega se nanaša spor, in določbo, zoper katero je bil vložen ugovor, tako da neuporaba določbe nujno vpliva na zakonitost akta (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 13. julija 1966 v zadevi Italija proti Svetu in Komisiji, 32/65, Recueil, str. 563 in 594, in z dne 5. oktobra 2000 v združenih zadevah Svet proti Chvatal in drugim, C-432/98 P in C-433/98 P, Recueil, str. I-8535, točka 33).

88      Ker je v obravnavanem primeru tožba vložena zoper zavrnitev zahteve tožečih strank z dne 18. septembra 2006, s katero so te predlagale, naj se njihove zaporedne pogodbe pomožnih uslužbencev zasedanja za določen čas spremenijo v eno samo pogodbo pogodbenih uslužbencev za nedoločen čas s krajšim delovnim časom, in sicer na podlagi člena 3a ali 3b PZDU, je treba ugotoviti, da je bila izpodbijana odločba sprejeta na podlagi člena 78 PZDU in bi morala zato nezakonitost tega člena – če bi bila iz kakršnega koli razloga ugotovljena – nujno vplivati na zavrnitev zahteve tožečih strank.

89      Vendar ugovor nezakonitosti, na katerega se sklicujejo tožeče stranke – če bi bil člen 78 PZDU nezakonit in bi bilo treba ugotoviti, da ga v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti – kljub vsemu ne bi mogel povzročiti razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe, če bi se izkazalo, da v PZDU ni nobene posebne določbe, ki bi jo bilo mogoče uporabiti kot ustrezno pravno podlago za ugoditev zahtevi tožečih strank o sklenitvi pogodbe za nedoločen čas s krajšim delovnim časom. V obravnavanem primeru so tožeče stranke zahtevo glede tega vložile na podlagi člena 3a ali 3b PZDU. Čeprav se to vprašanje nanaša bolj na upoštevnost in torej utemeljenost ugovora nezakonitosti, na katerega se sklicujejo tožeče stranke, kakor na njegovo dopustnost, je treba že v fazi njegovega preizkusa najprej proučiti, ali je mogoče člena 3a in 3b uporabiti za ustrezno pravno podlago, kot je navedeno zgoraj, in tako opredeliti resnični predmet tega spora.

90      V PZDU je določeno, da je mogoče skleniti pogodbo za nedoločen čas na podlagi pogojev iz člena 8 in 85 PZDU le z začasnim uslužbencem v smislu člena 2(a) ali (c) oziroma pogodbenim uslužbencem v smislu člena 3a. Očitno je, da tožeče stranke ne bi mogle zahtevati pogodbe v smislu člena 2(c) PZDU, ki se nanaša na zaposlitev začasnega uslužbenca kot pomoč osebi, ki opravlja funkcijo iz ustanovnih pogodb. Zaradi narave storitev, ki jih ponujajo in katerih namen je zadovoljiti zelo kratkotrajne potrebe, ki se v presledkih ponavljajo iz meseca v mesec, tudi ne bi mogle zahtevati statusa začasnega uslužbenca v smislu člena 2(a) PZDU, saj je tak uslužbenec v administraciji Skupnosti zaposlen na stalnem delovnem mestu „s seznama delovnih mest, ki je priložen delu proračuna za posamezno institucijo“, tako delovno mesto pa je, kot je poudarilo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Maag proti Komisiji (točka 17), nezdružljivo z delovnimi nalogami dodatnega osebja.

91      Po drugi strani je namen člena 3a PZDU, na podlagi katerega je prav tako mogoče skleniti pogodbe za nedoločen čas s krajšim delovnim časom, zaposliti uslužbenca, ki ni razporejen na delovno mesto s „seznama delovnih mest, priloženega delu proračuna za zadevno institucijo“, in sicer zlasti za opravljanje „fizičnih ali upravno-administrativnih nalog podpornih storitev“. Če bi bilo treba uporabo člena 78 PZDU zavrniti zaradi nezakonitosti tega člena, na prvi pogled ni mogoče izključiti možnosti, da bi lahko člen 3a PZDU zadostil zahtevi tožečih strank, kar zadeva sklenitev pogodbe za nedoločen čas za četrtino delovnega časa.

92      Vendar Parlament trdi, da delo s krajšim delovnim časom pogodbenega uslužbenca na podlagi člena 1, tretji odstavek, Priloge IVa h Kadrovskim predpisom, na katero se sklicuje člen 55a(4) Kadrovskih predpisov, ki se na podlagi povezanih členov 16 in 91 PZDU po analogiji uporablja za pogodbene uslužbence (kakor tudi za začasne uslužbence), ne more biti krajše od polovice običajnega delovnega časa. Ta določba naj bi torej vsekakor izključevala možnost, da bi Parlament sklenil pogodbe pogodbenih uslužbencev za četrtino delovnega časa z osebjem, zaposlenim le za opravljanje del med zasedanji.

93      Take razlage člena 1, tretji odstavek, Priloge IVa h Kadrovskim predpisom ni mogoče sprejeti. Člen 55a Kadrovskih predpisov, katerega pravila uporabe so opredeljena v navedeni prilogi, se namreč nanaša le na obravnavo zahteve uradnika, ki želi, da se mu odobri opravljanje dejavnosti s krajšim delovnim časom. S tem členom niso urejeni pogoji, pod katerimi bi lahko institucija dala pobudo za sklenitev pogodbe za krajši delovni čas zaradi narave dejavnosti, na katero se zadevna pogodba nanaša.

94      Iz vsega navedenega je razvidno, da se ugovor nezakonitosti, na katerega se sklicujejo tožeče stranke, ne nanaša le na izpodbijanje zakonitosti člena 78 PZDU, ampak bi se morda moral Parlament zaradi neupoštevnosti tega člena – da bi pokril svoje v presledkih ponavljajoče se množične potrebe po človeških virih med zasedanji – zateči k drugim pogodbenim rešitvam, med katerimi na prvi pogled ni mogoče izključiti uporabe člena 3a PZDU.

95      Ker torej obstaja dovolj tesna povezava med izpodbijano odločbo na eni strani in členom 78 PZDU, zoper katerega je vložen ugovor, na drugi strani, je treba ugotoviti, da je tožečim strankam mogoče dopustiti posredno izpodbijanje zakonitosti člena 78 PZDU.

 Utemeljenost ugovora nezakonitosti

96      Kar zadeva ugovor nezakonitosti zoper člen 78 PZDU, tožeče stranke zakonodajalcu Skupnosti očitajo, da za pomožne uslužbence zasedanja ni sprejel posebnih predpisov, ki bi bili prilagojeni posebnim razmeram njihovih delovnih nalog, in da se je odpovedal določitvi kadrovskih predpisov, in sicer s tem, da je napotil na pogodbeni sporazum, ki ga sklenejo Parlament, Svet Evrope in skupščina ZEU. Tožeče stranke naj bi bile tako še naprej v brezpravnem položaju in negotovem delovnem razmerju, čeprav so bile zaposlene za izpolnjevanje delovnih nalog, ki sicer res potekajo v presledkih, vendar so kljub temu stalne. Glede tega naj bi bil člen 78 PZDU nezakonit iz več razlogov:

–        prvič, zakonodajalec Skupnosti naj bi se tako odrekel odgovornosti, ki mu je naložena v zvezi s kadrovskimi predpisi, in s tem kršil člen 283 ES;

–        drugič, razlikoval naj bi med uslužbenci, za katere obstaja popoln in zanesljiv sistem predpisov, na eni strani in pomožnimi uslužbenci zasedanj na drugi strani ter tako kršil Evropsko socialno listino, ki je bila podpisana 18. oktobra 1961 v Torinu, in Konvencijo MOD št. 111, ter

–        tretjič, deloval naj bi v škodo stalnosti zaposlitve, ki naj bi jo imele pravico zahtevati tožeče stranke, ter s tem kršil Konvencijo MOD št. 158 in Direktivo 1999/70.

 Domnevna kršitev člena 283 ES

97      Glede tega je treba opozoriti, da spadajo pomožni uslužbenci zasedanja na področje uporabe naslova III PZDU, ki se nanaša na pomožne uslužbence; odstopanje od tega naslova se nanaša le na pogoje zaposlovanja in plačila, ki se določijo s sporazumom. To pomeni, da se druge določbe naslova III, ki se nanašajo zlasti na pogoje dela in socialno varnost, še naprej uporabljajo, in sicer ne glede na posebna notranja pravila, ki jih sprejmeta predsedstvo ali generalni sekretar Parlamenta in katerih namen je izvajanje ali dopolnitev pravil PZDU.

98      Zato se zdi, da je bilo osebje, ki ga je Parlament zaposloval za zadovoljitev potreb po človeških virih med zasedanji do 31. decembra 2006, gotovo vključeno na področje uporabe pravil PZDU. Torej ni mogoče trditi, da se je zakonodajalec Skupnosti odpovedal izpolnitvi svoje zakonodajne odgovornosti v zvezi s kadrovskimi predpisi.

99      Okoliščina, da se je zakonodajalec v zvezi s pogoji zaposlovanja in plačila pomožnih uslužbencev zasedanja skliceval na sporazum, še ne pomeni, da se je s tem odrekel izvajanju pristojnosti, ki mu je podeljena s členom 283 ES, da določi kadrovske predpise in PZDU. Nasprotno, Svet je prav pri izvajanju te pristojnosti – ter ob upoštevanju skupnih interesov in potreb treh evropskih organizacij, kar zadeva nemoten potek zasedanj več posvetovalnih organov – menil, da je treba pogoje zaposlovanja in plačila uslužbencev, zaposlenih za trajanje dejavnosti zasedanj Parlamenta, uskladiti s pogoji, dogovorjenimi med tremi zadevnimi institucijami ali organizacijami, ob upoštevanju proračunskega nadzora iz člena 78, drugi odstavek, PZDU. Poleg tega sporazum, na katerega napotuje člen 78 PZDU, ne sme kršiti višjega standarda prava Skupnosti, kar bo proučeno v nadaljevanju v zvezi z drugimi očitki tožečih strank.

100    Treba je torej ugotoviti, da očitek v zvezi s kršitvijo člena 283 ES nima dejanske podlage in ga je zato treba zavrniti.

 Domnevna kršitev načela nediskriminacije

101    Glede očitka v zvezi s kršitvijo načela nediskriminacije, zagotovljenega z Evropsko socialno listino, ki je bila podpisana 18. oktobra 1961 v Torinu, in Konvencijo MOD št. 111, je treba opozoriti – ne da bi se bilo treba pri tem izreči o upoštevnosti in obsegu navedenih mednarodnih listin, na kateri se sklicujejo tožeče stranke – da sta načeli enakega obravnavanja in nediskriminacije temeljni načeli pravnega reda Skupnosti.

102    Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se načelo enakega obravnavanja krši, če se dve kategoriji oseb, katerih dejanski in pravni položaj se bistveno ne razlikujeta, obravnavata različno in tako razlikovanje ni objektivno utemeljeno (sodba Sodišča z dne 11. januarja 2001 v zadevi Gevaert proti Komisiji, C-389/98 P, Recueil, str. I-65, točka 54, sodbe Sodišče prve stopnje z dne 15. marca 1994 v zadevi La Pietra proti Komisiji, T-100/92, RecFP, str. I-A-83 in II-275, točka 50, z dne 16. aprila 1997 v zadevi Kuchlenz-Winter proti Komisiji, T-66/95, Recueil, str. II‑637, točka 55, in z dne 21. julija 1998 v združenih zadevah Mellett proti Sodišču, T‑66/96 in T-221/97, RecFP, str. I-A-449 in II-1305, točka 129, ter sklep Sodišča prve stopnje z dne 9. julija 2007 v zadevi De Smedt proti Komisiji, T‑415/06 P, še neobjavljen v ZOdl., točka 52).

103    Vendar položaj uslužbencev, zaposlenih za zadovoljitev ponavljajočih se množičnih potreb po dodatnih človeških virih, s katerimi se Parlament srečuje le med zasedanji, ni primerljiv s položajem uslužbencev, zaposlenih za pokrivanje stalnih vsakodnevnih potreb, ki zahtevajo navzočnost osebja, sestavljenega iz uradnikov in – kadar je to primerno – začasnih ali pogodbenih uslužbencev v smislu člena 3a ali 3b PZDU.

104    Treba je dodati, da razlik med veljavnimi kadrovskimi predpisi za različne kategorije oseb, ki jih zaposlujejo Skupnosti, ni mogoče izpodbijati le zato, ker morda nekatere kategorije uživajo ugodnosti, ki drugim kategorijam niso priznane. Opredelitev vsake od kategorij uslužbencev namreč izpolnjuje upravičene potrebe uprave Skupnosti in se sklada z naravo nalog, ki jih posamezna kategorija opravlja (sodba Sodišča z dne 6. oktobra 1983 v združenih zadevah Celant in drugi proti Komisiji, od 118/82 do 123/82, Recueil, str. 2995, točka 22, in zgoraj navedeni sklep De Smedt proti Komisiji, točka 55).

105    Natančneje, Svet je z oblikovanjem posebne kategorije pomožnih uslužbencev zasedanja izkoristil pristojnost, da to kategorijo uslužbencev uredi na poseben način v skladu s posebnimi potrebami Parlamenta in naravo nalog, ki jih ta kategorija opravlja, podobno, kot je to pristojnost izkoristil tudi v zvezi s posebno kategorijo konferenčnih tolmačev, ki jih je mogoče prav tako zaposliti za kratka obdobja in za pokrivanje v presledkih ponavljajočih se (ali celo občasnih) potreb.

106    Zato je treba očitek, ki se nanaša na kršitev načela nediskriminacije, zavrniti.

 Stalnost zaposlitve

107    Najprej je treba ugotoviti, da se je na podlagi očitka, ki se nanaša na zmanjšanje stalnosti zaposlitve, ker naj bi člen 78 PZDU Parlamentu omogočal, da pomožnega uslužbenca zasedanja odpusti po izteku vsake posamezne pogodbe, s čimer naj bi ga prikrajšal za splošno obliko delovnega razmerja med delodajalci in delavci, kakršna naj bi bila pogodba za nedoločen čas, treba dejansko vprašati, ali je mogoče Parlamentu na podlagi višjega pravnega pravila ali načela, ki bi narekovalo pogoje zaposlovanja pomožnih uslužbencev zasedanja, naložiti, da mora sklepati pogodbe za nedoločen čas s krajšim delovnim časom.

108    Glede tega se tožeče stranke v bistvu sklicujejo na:

–        člen 4 Konvencije MOD št. 158, na podlagi katerega „[d]elovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe“, na eni strani in

–        okvirni sporazum ter zlasti drugi odstavek preambule k temu sporazumu in točko 6 njegovih splošnih ugotovitev, iz katerih izhaja, da so pogodbe za nedoločen čas „splošna oblika delovnega razmerja med delodajalci in delavci“, za katero je značilna stalnost zaposlitve, medtem ko lahko pogodbe o zaposlitvi za določen čas ustrezajo potrebam delodajalcev in delavcev le v nekaterih okoliščinah, na drugi strani.

109    Člena 4 Konvencije MOD št. 158 kot takega v obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati, ker sam po sebi ne daje odgovora na vprašanje, ali ima Parlament pravico skleniti pogodbo pomožnega uslužbenca samo za trajanje parlamentarnega zasedanja ali ne. Če bi bil namreč odgovor na to vprašanje pritrdilen, izteka posameznih pogodb za določen čas ne bi mogli obravnavati kot odpust, ki bi ga bilo treba posebej utemeljiti z vidika sposobnosti ali obnašanja uslužbenca oziroma delovanja Parlamenta, saj bi bila v tem primeru pogodba prekinjena preprosto zato, ker bi se iztekla.

110    Kar zadeva trditev v zvezi s kršitvijo okvirnega sporazuma, je treba pred preizkusom te trditve proučiti, ali se je v odnosu do institucije Skupnosti sploh mogoče sklicevati na Direktivo 1999/70.

–       Možnost, da se uradnik ali uslužbenec v odnosu do institucije Skupnosti sklicuje na Direktivo 1999/70

111    V uvodu je treba opozoriti, da direktive zavezujejo države članice, in ne institucij Skupnosti. Določb Direktive 1999/70 in priloženega okvirnega sporazuma zato ni mogoče obravnavati, kot da same po sebi institucijam nalagajo obveznosti, kar zadeva njihove odnose z zaposlenimi (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 9. septembra 2003 v zadevi Rinke, C-25/02, Recueil, str. I-8349, točka 24, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 21. maja 2008 v zadevi Belfass proti Svetu, T‑495/04, ZOdl., str. II-781, točka 43).

112    Vendar na podlagi te ugotovitve ni mogoče izključiti vseh možnosti sklicevanja na direktivo, kar zadeva odnose med institucijami in njihovimi uradniki ali uslužbenci.

113    Prvič, določbe direktive bi namreč lahko institucijo zavezovale posredno, če so odsev splošnega načela prava Skupnosti, ki ga mora torej posamezna institucija uporabljati kot takega (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Rinke, točke od 25 do 28, v zvezi z Direktivo Sveta z dne 9. februarja 1976 o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev (76/207/EGS), UL L 39, str. 40).

114    Vendar v obravnavanem primeru stalnost zaposlitve, čeprav je pomemben element zaščite delavcev (glej sodbi Sodišča z dne 22. novembra 2005 v zadevi Mangold, C-144/04, ZOdl., str. I-9981, točka 64, in z dne 15. aprila 2008 v zadevi Impact, C-268/06, ZOdl., str. I-2483, točka 87), ni splošno pravno načelo, z vidika katerega bi lahko presojali zakonitost akta institucije. Natančneje, iz Direktive 1999/70 in okvirnega sporazuma nikakor ne izhaja, da je stalnost zaposlitve zavezujoče pravno pravilo. Poleg tega je v uvodnih izjavah 6 in 7 te direktive ter prvem odstavku preambule in uvodni izjavi 5 okvirnega sporazuma poudarjena potreba po ravnotežju med prožnostjo in varnostjo.

115    Nasprotno je stalnost zaposlitve cilj, za katerega izpolnitev si prizadevajo podpisnice okvirnega sporazuma, v katerem je z določbo 1(b) določeno, da je njegov namen „vzpostaviti okvir za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas“.

116    Drugič, direktiva bi bila lahko za institucijo zavezujoča tudi, če naj bi ta na podlagi svoje organizacijske avtonomije in v okviru kadrovskih predpisov izpolnjevala posebno obveznost, določeno z direktivo, ali če bi se splošen interni akt izrecno skliceval na ukrepe, ki jih je določil zakonodajalec Skupnosti na podlagi pogodb. Tako je v členu 1e(2) Kadrovskih predpisov določeno, da se uradnikom „zagotovijo delovni pogoji, skladni z ustreznimi standardi zdravja in varnosti, ki morajo biti vsaj enakovredni minimalnim zahtevam, veljavnim v skladu z ukrepi, sprejetimi na teh področjih na podlagi [p]ogodb“. Zadnjenavedena določba se po analogiji uporablja za začasne in pogodbene uslužbence na podlagi člena 10, prvi odstavek, in člena 80(4) PZDU.

117    Vendar je treba ugotoviti, da namen Direktive 1999/70 ni izboljšati delovno okolje z okrepitvijo zdravstvenega varstva in varnosti delavcev v pravem pomenu, ampak zbližati nacionalne zakonodaje in prakse, kar zadeva delovne pogoje v zvezi s trajanjem poklicnih razmerij.

118    In tretjič, vsekakor je treba opozoriti, da z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 10 ES ni le državam članicam naložena obveznost, naj sprejmejo vse ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev uporabe in učinkovitosti prava Skupnosti, (sodba Sodišča z dne 26. septembra 2000 v zadevi Engelbrecht, C-262/97, Recueil, str. I-7321, točka 38), ampak je tudi institucijam Skupnosti naložena vzajemna dolžnost lojalnega sodelovanja z državami članicami (sodbe Sodišča z dne 10. februarja 1983 v zadevi Luksemburg proti Parlamentu, 230/81, Recueil, str. 255, točka 37, z dne 14. maja 2002 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C‑383/00, Recueil, str. I-4219, točka 18, z dne 26. novembra 2002 v zadevi First in Franex, C-275/00, Recueil, str. I-10943, točka 49, z dne 4. marca 2004 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C-344/01, Recueil, str. I-2081, točka 79, in z dne 20. oktobra 2005 v zadevi Ten Kate Holding Musselkanaal in drugi, C-511/03, ZOdl., str. I-8979, točka 28) in med seboj (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 30. marca 1995 v zadevi Parlament proti Svetu, C-65/93, Recueil, str. I-643, točka 23).

119    Na podlagi tega morajo institucije, kolikor je mogoče, zagotoviti skladnost med lastno notranjo politiko in zakonodajno dejavnostjo, ki jo vodijo na ravni Skupnosti, zlasti v odnosu do držav članic. Zato morajo institucije pri svojem ravnanju v vlogi delodajalca upoštevati zakonodajne določbe, s katerimi so določene zlasti minimalne zahteve, katerih namen je izboljšati življenjske in delovne razmere delavcev v državah članicah z zbliževanjem nacionalnih zakonodaj in praks, predvsem pa voljo zakonodajalca Skupnosti, da stalnost zaposlitve opredeli kot prevladujoči cilj, kar zadeva delovna razmerja v Evropski uniji. Ta obveznost je še toliko očitnejša, ker je bila z upravno reformo na podlagi Uredbe št. 723/2004 poudarjena težnja k posplošenju pogodbenega dela v evropskih javnih službah.

120    Natančneje, kar zadeva okvirni sporazum, katerega namen je zbližati nacionalne zakonodaje in prakse tako, da se določijo minimalne zahteve v zvezi z delom za določen čas, mora Parlament v skladu z dolžnostjo lojalnega sodelovanja, ki mu je naložena, določbe PZDU, kolikor je mogoče, razlagati na podlagi besedila in namena okvirnega sporazuma, da bi tako dosegel rezultat, za katerega si ta sporazum prizadeva.

121    Nazadnje, zgoraj navedene posledice dolžnosti lojalnega sodelovanja v obravnavanem primeru izhajajo tudi iz ustaljene sodne prakse, na podlagi katere je treba pri razlagi določbe prava Skupnosti upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je, pa tudi določbe prava Skupnosti kot celote (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 6. oktobra 1982 v zadevi Cilfit in drugi, 283/81, Recueil, str. 3415, točka 20, in z dne 17. novembra 1983 v zadevi Merck, 292/82, Recueil, str. 3781, točka 12, ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. oktobra 2005 v združenih zadevah Sumitomo Chemical in Sumika Fine Chemicals proti Komisiji, T-22/02 in T-23/02, ZOdl., str. II-4065, točka 47). Izključeno je torej, da institucija pri uporabi in razlagi določb PZDU v zvezi s trajanjem pogodb ne bi upoštevala minimalnih zahtev o delu za določen čas, sprejetih na ravni Skupnosti.

122    Glede na navedeno je treba zavrniti ugovor nezakonitosti, ki ga podajajo tožeče stranke v zvezi s členom 78 PZDU, ker z Direktivo 1999/70 samo po sebi ni mogoče utemeljiti ugovora nezakonitosti v zvezi z določbo uredbe Sveta, v katero so vključeni Kadrovski predpisi in PZDU, ki bi bila v nasprotju z okvirnim sporazumom.

123    Vendar se lahko tožeče stranke – kolikor je mogoče, in v obsegu, opredeljenem v točkah od 118 do 121 zgoraj – v obravnavani tožbi proti Parlamentu sklicujejo na zadevno direktivo in okvirni sporazum, ki naj bi ga ta uresničila, zaradi razlage pravil Kadrovskih predpisov in PZDU, ki se mora skladati z zahtevami, določenimi v okvirnem sporazumu.

124    Vendar spodnji preizkus določb okvirnega sporazuma, na katere se sklicujejo tožeče stranke, nikakor ne omogoča sklepa, da je Parlament kršil člen 78 PZDU, razlagan v skladu s cilji in minimalnimi zahtevami, ki jih te določbe vsebujejo.

–       Vsebina okvirnega sporazuma

125    Najprej je treba opozoriti, da se Direktiva 1999/70 in okvirni sporazum uporabljata tudi za pogodbe o zaposlitvi in delovna razmerja za določen čas, sklenjene med upravami in drugimi subjekti javnega sektorja (sodbe Sodišča z dne 4. julija 2006 v zadevi Adeneler in drugi, C-212/04, ZOdl., str. I-6057, točka 54, z dne 7. septembra 2006 v zadevi Marrosu in Sardino, C-53/04, ZOdl., str. I-7213, točka 39, in v zadevi Vassallo, C-180/04, ZOdl., str. I-7251, točka 32).

126    Okvirni sporazum glede tega izhaja iz predpostavke, da so pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas splošna oblika delovnih razmerij, vendar hkrati priznava, da so pogodbe o zaposlitvi za določen čas značilnost zaposlovanja v nekaterih sektorjih, poklicih in dejavnostih (glej točki 6 in 8 splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma ter zgoraj navedeno sodbo Adeneler in drugi, točka 61).

127    Zato uživanje stalnosti zaposlitve velja za pomemben element varstva delavcev (glej zgoraj navedeno sodbo Mangold, točka 64), medtem ko pogodbe o zaposlitvi za določen čas ustrezajo potrebam delodajalcev in delavcev le v nekaterih okoliščinah (glej drugi odstavek preambule in točko 8 splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma ter zgoraj navedeno sodbo Adeneler in drugi, točka 62).

128    Ob upoštevanju tega je namen okvirnega sporazuma urediti zaporedno sklepanje te vrste delovnih razmerij, ki je lahko vir zlorab v škodo delavcev, pri čemer predvideva nekaj minimalnih varstvenih določil, ki naj bi preprečila poslabšanje položaja zaposlenih (zgoraj navedena sodba Adeneler in drugi, točka 63).

129    Tako je namen določbe 5, točka 1, okvirnega sporazuma prav „preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerjih za določen čas“.

130    V ta namen navedena določba državam članicam nalaga obveznost, da v svoj pravni red uvedejo enega ali več ukrepov, naštetih v njeni točki 1, od (a) do (c), kadar v zadevni državi članici ni enakovrednih pravil, katerih namen je dejansko preprečevanje zlorab veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas (zgoraj navedena sodba Adeneler in drugi, točka 65). Nasprotno pa okvirni sporazum ne določa splošne obveznosti držav članic, da po nekaj obnovitvah pogodb o zaposlitvi za določen čas ali po preteku določenega obdobja dela predvidijo spremembo teh pogodb v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, niti ne določa natančnih pogojev, pod katerimi se lahko sklepajo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Adeneler in drugi, točka 91, ter Marrosu in Sardino, točka 47).

131    Med ukrepi iz določbe 5 so v točki 1(a) navedeni „objektivni razlogi, ki upravičujejo obnovitev takšnih pogodb ali razmerij“.

132    Podpisnice okvirnega sporazuma so namreč menile, da je uporaba pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki temeljijo na objektivnih razlogih, način preprečevanja zlorab (glej točko 7 splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma).

133    Iz spisa kot celote pa je razvidno, da se Parlament v obravnavanem primeru, da bi utemeljil obnavljanje pogodb pomožnih uslužbencev zasedanja ob vsakem zasedanju, sklicuje prav na „objektivne razloge“.

134    Glede tega je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Adeneler in drugi (točka 69) menilo, da je pojem „objektivni razlogi“ v smislu določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma treba razumeti tako, da se nanaša na določene in konkretne okoliščine, ki označujejo določeno dejavnost in ki so zato taki, da v tem posebnem okviru upravičujejo veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Te okoliščine so lahko zlasti posledica posebne narave nalog, za izvedbo katerih so bile sklenjene take pogodbe, in z njimi neločljivo povezanih značilnosti ali pa, odvisno od primera, posledica sledenja legitimnemu cilju socialne politike države članice (zgoraj navedena sodba Adeneler in drugi, točka 70).

135    Parlament je v obravnavanem primeru upravičeno menil, da je obnavljanje spornih pogodb za določen čas ustrezalo dejanski potrebi, saj je bilo potrebno za opravljanje nalog, ki so v njegovi pristojnosti. Člen 78 PZDU je Parlamentu do 1. januarja 2007 namreč dopuščal, da je svoje v presledkih ponavljajoče se množične potrebe po človeških virih pokrival le za trajanje zasedanj. Jasno je, da so se zaradi velikega povečanja dejavnosti, ki jih Parlament opravlja v Strasbourgu v obdobju, omejenem na štiri ali pet dni mesečno, precej spremenile tudi njegove potrebe po človeških virih za opravljanje zelo raznovrstnih in posebnih delovnih nalog, na primer vzgojitelja v jaslih, otroške negovalke, strojepisca, tehnika, kuharja, učitelja jezikov, prevajalca, sodnega izvršitelja izvajalca selitvenih storitev in podobno. Čeprav je bilo mogoče take potrebe predvideti, okrepljene dejavnosti zato še niso postale trajne in stalne. S takimi okoliščinami je mogoče z vidika določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma veljavno upravičiti veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki se uporabljajo za pomožne uslužbence.

136    Nedvomno drži – kot so navedle tudi tožeče stranke – da pomožni uslužbenec na podlagi člena 58, prvi odstavek, pridobi pravico do plačanega dopusta le za obdobja dela, ki trajajo vsaj 15 dni ali pol meseca, zato pomožni uslužbenci zasedanja nimajo nobene pravice do takega dopusta, ker so zaposleni le na podlagi pogodb za zelo kratek čas, ki je krajši od minimalnega obdobja.

137    Vendar se tožeče stranke ne sklicujejo na ugovor nezakonitosti zoper člen 58, prvi odstavek, PZDU. Sodišču za uslužbence torej ni treba proučiti tega vprašanja, saj bi sicer lahko preseglo okvir spora, kot so ga določile tožeče stranke.

138    Na podlagi zgoraj navedenega ni mogoče sprejeti ugovora nezakonitosti, ki ga podajajo tožeče stranke glede člena 78 PZDU, niti ni mogoče trditi, da Parlament z vidika Direktive 1999/70 ni upošteval tega člena. Zato je treba predlog za razglasitev ničnosti zavrniti.

 Odškodninski zahtevek

1.     Trditve strank

139    Tožeče stranke predlagajo, naj se Parlamentu naloži plačilo nadomestila za plačan dopust za obdobja dela in izplačilo po 2000 EUR iz naslova njihovih „dodatnih“ stroškov v postopku.

140    Parlament odgovarja, da je v členu 58 PZDU določeno, da ima pomožni uslužbenec pravico do dveh delovnih dni plačanega dopusta za vsak mesec dela, medtem ko za obdobja dela, krajša od 15 dni ali pol meseca, uslužbenec ni upravičen do dopusta. V takih okoliščinah pomožni uslužbenci zasedanja, ki delajo največ pet dni na mesec, ne morejo zahtevati plačanega dopusta. Torej naj tožeče stranke ne bi bile upravičene do nobenega nadomestila.

141    Poleg tega Parlament opozarja, da je na podlagi člena 94 Poslovnika postopek pred Sodiščem za uslužbence brezplačen. V tem poslovniku naj ne bi bilo določeno niti, da se lahko neuspeli stranki naložijo „dodatni“ stroški postopka. Zato je treba zahtevek za plačilo takih stroškov razglasiti za nedopusten.

2.     Presoja Sodišča za uslužbence

142    V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti za nastanek odgovornosti Skupnosti izpolnjenih več pogojev, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, resničnost škode ter vzročna zveza med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo (sodba Sodišča z dne 16. decembra 1987 v sodbi Delauche proti Komisiji, 111/86, Recueil, str. 5345, točka 30, sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. novembra 2003, v združenih zadevah Bories in drugi proti Komisiji, T-331/00 in T-115/01, RecFP, str. I-A-309 in II-1479, točka 192, in sodba Sodišča za uslužbence z dne 10. oktobra 2007 v zadevi Berrisford proti Komisiji, F-107/06, še neobjavljena v ZOdl., točka 109). Če eden od teh pogojev ni izpolnjen, je treba tožbo zavrniti v celoti, ne da bi bilo treba proučiti druge pogoje.

143    Glede ugovora nezakonitosti zoper ravnanje, ki se očita Parlamentu, je treba ugotoviti, da tožeče stranke v tožbi niso razvile nobene utemeljitve razen tiste v podporo ugovoru nezakonitosti zoper člen 78 PZDU v okviru zahteve za razglasitev ničnosti. Iz točke 96 te sodbe je razvidno, da ta ugovor tako temelji na treh očitkih: kršitvi člena 283 ES, kršitvi načela nediskriminacije ter delovanju v škodo stalnosti zaposlitve. Vendar je bil ugovor nezakonitosti zavrnjen, ker nobeden od navedenih očitkov, s katerimi je bil utemeljen, ni bil sprejet.

144    Zato je treba odškodninski zahtevek zavrniti, saj tožeče stranke niso pravno zadostno dokazale nezakonitosti ravnanja, ki se očita Parlamentu.

 Stroški

145    Na podlagi člena 122 Poslovnika Sodišča za uslužbence se določbe osmega poglavja drugega naslova navedenega poslovnika o stroških uporabljajo samo za zadeve, vložene pri Sodišču za uslužbence po datumu začetka veljavnosti tega poslovnika, to je po 1. novembru 2007. Upoštevne določbe Poslovnika Sodišča prve stopnje na tem področju se še naprej smiselno uporabljajo za zadeve, ki so pred Sodiščem za uslužbence potekale pred zgoraj navedenim datumom.

146    V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar na podlagi člena 88 istega poslovnika institucije v sporih med Skupnostmi in njihovimi uslužbenci nosijo svoje stroške. Ker tožeče stranke s predlogi niso uspele, nosi vsaka stranka svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (drugi senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Kanninen

Boruta

Van Raepenbusch

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 30. aprila 2009.

Sodni tajnik

 

      Predsednik

W. Hakenberg

 

      H. Kanninen

Besedilo te odločbe in v njej navedenih odločb sodišč Evropske unije najdete na spletni strani www.curia.europa.eu


Kazalo

Pravni okvir

1.  Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti

2.  Okvirni sporazum o delu za določen čas

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Dopustnost tožbe

1.  Trditve strank

2.  Presoja Sodišča za uslužbence

Predlog za razglasitev ničnosti

1.  Trditve strank

2.  Presoja Sodišča za uslužbence

Dopustnost ugovora nezakonitosti

Utemeljenost ugovora nezakonitosti

Domnevna kršitev člena 283 ES

Domnevna kršitev načela nediskriminacije

Stalnost zaposlitve

–  Možnost, da se uradnik ali uslužbenec v odnosu do institucije Skupnosti sklicuje na Direktivo 1999/70

–  Vsebina okvirnega sporazuma

Odškodninski zahtevek

1.  Trditve strank

2.  Presoja Sodišča za uslužbence

Stroški

PRILOGA

Zaradi velikega števila tožečih strank v tej zadevi njihova imena niso navedena v tej prilogi.


* Jezik izvirnika: francoščina.