SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE (drugi senat)
z dne 18. maja 2015(*)
„Javni uslužbenci – Uradniki – Samodejna upokojitev – Člen 23(1) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom – Upokojitvena starost – Zavrnitev nadaljevanja dela – Člen 52, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov – Interes službe“
V zadevi F‑36/14,
zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a,
Hartwig Bischoff, nekdanji uradnik Evropske komisije, stanujoč v Bruslju (Belgija), ki ga zastopata C. Bernard-Glanz in A. Blot, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata J. Currall in C. Ehrbar, zastopnika,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(drugi senat),
v sestavi K. Bradley (poročevalec), predsednik, H. Kreppel, sodnik, in M. I. Rofes i Pujol, sodnica,
sodni tajnik: P. Cullen, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 13. januarja 2015
izreka naslednjo
Sodbo
1 H. Bischoff je 18. aprila 2014 v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložil tožbo, s katero predlaga razglasitev ničnosti odločbe organa za imenovanja (v nadaljevanju: OI) pri Evropski komisiji z dne 28. marca 2014 o zavrnitvi njegove zahteve za nadaljevanje dela in s tem o potrditvi njegove samodejne upokojitve s 1. junijem 2014. H. Bischoff predlaga tudi povračilo škode, ki je ali bi lahko nastala zaradi te odločbe.
Pravni okvir
2 Člen 52 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije, kakor so bili nazadnje spremenjeni z Uredbo (EU, Euratom) št. 1023/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), določa:
„Brez poseganja v določbe člena 50 [Kadrovskih predpisov] se uradnik upokoji:
(a) bodisi samodejno zadnji dan v mesecu, v katerem dopolni 66 let starosti,
[…]
Uradnik lahko na lastno zahtevo in kadar [OI] meni, da je to v interesu službe, nadaljuje delo do 67. leta ali v izjemnih primerih do 70. leta starosti in se nato samodejno upokoji zadnji dan v mesecu, v katerem dopolni navedeno starost.
[…]“
3 Vendar člen 23(1) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom določa:
„Če se uporablja [prvi odstavek,] točka (a)[,] člena 52 Kadrovskih predpisov in brez poseganja v določbe člena 50 [Kadrovskih predpisov], se uradnik, ki je bil zaposlen pred 1. januarjem 2014, samodejno upokoji zadnji dan meseca, v katerem dopolni starost 65 let […]“
Dejansko stanje
4 Tožeča stranka se je v generalnem direktoratu (GD) Komisije za podjetništvo in industrijo zaposlila 1. junija 1994. Ob vložitvi tožbe je bila uradnik z nazivom AD 12, delala pa je v enoti za vesoljsko politiko in raziskave v okviru direktorata G za letalsko, pomorsko, varnostno in obrambno industrijo.
5 Tožeča stranka bi maja 2014 dopolnila 65 let, zato je 8. januarja 2014 s sporočilom generalnemu direktorju GD za podjetništvo in industrijo zahtevala podaljšanje kariere do maja 2016 (v nadaljevanju: zahteva za ohranitev zaposlitve).
6 Generalni direktor GD za podjetništvo in industrijo je tožečo stranko s sporočilom z dne 6. februarja 2014 (v nadaljevanju: sporočilo z dne 6. februarja 2014) obvestil, da njeni zahtevi po njegovem mnenju ni mogoče ugoditi na podlagi interesa službe, navedel pa je tudi, da bo zahtevo skupaj s svojim mnenjem posredoval GD za človeške vire in varnost (v nadaljevanju: GD za človeške vire), ki je OI na tem področju.
7 Tožeča stranka je s sporočilom generalnemu direktorju GD za človeške vire z dne 10. februarja 2014 izpodbijala mnenje generalnega direktorja GD za podjetništvo in industrijo.
8 Generalni direktor GD za človeške vire je tožečo stranko s sporočilom z dne 28. marca 2014 obvestil, da je generalni direktor GD za podjetništvo in industrijo pri obravnavi zahteve za ohranitev zaposlitve po njegovem mnenju spoštoval pravila.
9 Generalni direktor GD za človeške vire je generalnega direktorja GD za podjetništvo in industrijo s sporočilom z istega dne obvestil o svoji odločitvi, da zavrne zahtevo tožeče stranke za ohranitev zaposlitve in torej potrdi njeno upokojitev s 1. junijem 2014 (v nadaljevanju: odločba z dne 28. marca 2014 ali sporna odločba). Ta odločba je bila obrazložena s tem, da se upravljanje programov vse bolj prenaša na izvajalske agencije in da se zmanjšuje število zaposlenih, kar ima posledice za GD za podjetništvo in industrijo, vključno s področjem vesoljskih raziskav.
10 Tožeča stranka je bila o odločbi z dne 28. marca 2014 obveščena s sporočilom vršilca dolžnosti direktorja GD za podjetništvo in industrijo z dne 7. aprila 2014 (v nadaljevanju: sporočilo z dne 7. aprila 2014).
11 Tožeča stranka je 18. aprila 2014 vložila pritožbo zoper „odločbo […] z dne 28. marca 2014 […] skupaj s [sporočilom] z dne 7. aprila 2014 […]“, istega dne pa je predlagala tudi odlog izvršitve teh dveh aktov. Ta predlog je bil zavrnjen s sklepom predsednika Sodišča za uslužbence z dne 22. maja 2014, Bischoff/Komisija (F‑36/14 R, EU:F:2014:112).
12 Tožeča stranka je bila s sporočilom z dne 21. maja 2014 obveščena o odločitvi generalnega direktorja GD za človeške vire o tem, da bo ostala zaposlena do 30. junija 2014. OI je 27. junija 2014 odločil, da bo tožeča stranka ostala zaposlena še dodatni mesec, in sicer do 31. julija 2014. Nazadnje je bila ta zaposlitev s tretjo odločbo z dne 29. julija 2014 – ki je bila razglašena za nično in nadomeščena z odločbo z dne 31. julija 2014 – podaljšana do 30. septembra 2014. Te odločbe so bile obrazložene z dejstvom, da se je tožeča stranka prijavila na delovno mesto v podporni skupini za Ukrajino, ki jo je takrat vzpostavljala Komisija.
13 OI je pritožbo zavrnil z odločbo z dne 25. julija 2014 (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pritožbe). Sodišče za uslužbence je bilo o tej odločbi uradno obveščeno 31. julija 2014.
14 Tožeča stranka je bila z elektronskim sporočilom z dne 26. septembra 2014 obveščena, da njena prijava na delovno mesto v podporni skupini za Ukrajino ni bila sprejeta.
15 Tožeča stranka je bila s sporočilom z dne 30. septembra 2014 obveščena, da bo od 1. oktobra 2014 prejemala pokojnino.
16 Tožeča stranka je z dopisom, ki je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispel 31. oktobra 2014, zahtevala možnost, da prilagodi svoje prvotne predloge tako, da bo namen njene tožbe razglasitev ničnosti vseh aktov, ki jih je po vložitvi njene tožbe sprejela Komisija.
17 Stranki sta bili z dopisom sodnega tajništva z dne 14. novembra 2014 obveščeni o tem, da je Sodišče za uslužbence zadržalo odločitev o zahtevi tožeče stranke z dne 31. oktobra 2014. Sodišče za uslužbence je od tožeče stranke z istim dopisom zahtevalo nekaj pojasnil o predlogih iz navedene zahteve.
Predlogi strank in postopek
18 Tožeča stranka v tožbi Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– razglasi ničnost odločbe z dne 28. marca 2014 skupaj s sporočilom z dne 7. aprila 2014;
– naloži povračilo škode, ki je ali bi lahko nastala zaradi odločbe z dne 28. marca 2014 in sporočila z dne 7. aprila 2014;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
19 Tožeča stranka v dopisu z dne 31. oktobra 2014 navaja predloge za razglasitev ničnosti:
– odločbe o zavrnitvi pritožbe;
– odločbe z dne 21. maja 2014, s katero ji je bila dovoljena nadaljnja zaposlitev do 30. junija 2014;
– odločbe z dne 27. junija 2014, s katero ji je bila dovoljena nadaljnja zaposlitev do 31. julija 2014;
– odločbe z dne 31. julija 2014, s katero ji je bila dovoljena nadaljnja zaposlitev do 30. septembra 2014;
– sporočila z dne 30. septembra 2014, s katerim je bila obveščena o izplačevanju pokojnine od 1. oktobra 2014.
20 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
21 Tožeča stranka je na obravnavi umaknila predloge, usmerjene zoper sporočilo z dne 7. aprila 2014.
Pravo
Predlogi iz dopisa z dne 31. oktobra 2014
22 V skladu s členom 35 Poslovnika, ki je veljal ob vložitvi tožbe in je po spremembah postal člen 50 Poslovnika, je mogoče upoštevati le predloge, predstavljene v vlogi, s katero se postopek začne. Zato stranka med postopkom načeloma ne more vložiti novih predlogov ali razširiti predmeta obstoječih predlogov, ker bi se s tem spremenil predmet spora. Tožeča stranka lahko svoje predloge prilagodi, le če gre za nov element, ki lahko vpliva na predmet tožbe, na primer če je med postopkom sprejet akt, s katerim se razveljavi in nadomesti izpodbijani akt (sodba Glantenay in drugi/Komisija, F‑23/12 in F‑30/12, EU:F:2013:127, točka 34).
23 Najprej, kar zadeva predloge, usmerjene zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, je treba v tej zadevi ugotoviti, da je s to odločbo, sprejeto po vložitvi tožbe, potrjena odločitev o tem, da se ne ugodi zahtevi za ohranitev zaposlitve, ta odločitev pa je v njej tudi obrazložena. V takem primeru je treba dejansko preučiti zakonitost prvotnega akta, ki posega v položaj, pri čemer je treba upoštevati obrazložitev iz odločbe o zavrnitvi pritožbe, ta obrazložitev pa naj bi sovpadala s tem aktom (glej v tem smislu sodbo Komisija/Birkhoff, T‑377/08 P, EU:T:2009:485, točke od 57 do 59 in navedena sodna praksa).
24 V teh okoliščinah predlogi, ki so usmerjeni zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, nimajo samostojne vsebine, tožbo pa je treba obravnavati kot usmerjeno zoper sporno odločbo, ki je bila dodatno obrazložena z odločbo o zavrnitvi pritožbe (glej v tem smislu sodbi Eveillard/Komisija, T‑258/01, EU:T:2004:177, točki 31 in 32, ter Buxton/Parlament, F‑50/11, EU:F:2012:51, točka 21).
25 Dalje, kar zadeva predloge, usmerjene zoper odločbe z dne 21. maja, 27. junija in 31. julija 2014, s katerimi je bila tožeči stranki dovoljena nadaljnja zaposlitev do 30. junija, 31. julija oziroma 30. septembra 2014, je treba ugotoviti, da je bila tožeči stranki s temi odločbami zgolj dovoljena ohranitev zaposlitve za skupno obdobje štirih mesecev po datumu, s katerim bi se upokojila, če ne bi bilo navedenih odločb – in sicer 1. junija 2014 – vendar te odločbe ne vplivajo na odločitev o zavrnitvi zahteve za ohranitev zaposlitve. Te odločbe, ki ne posegajo v položaj tožeče stranke, v ničemer ne vplivajo na predmet te zadeve, tako da je treba zahtevo tožeče stranke za prilagoditev njenih predlogov v delu, ki se nanaša nanje, zavrniti.
26 Nazadnje, enako velja tudi za predloge v zvezi s sporočilom z dne 30. septembra 2014. Tožeča stranka je bila z navedenim sporočilom namreč zgolj obveščena, da se ji bo po preteku učinkov odločbe o ohranitvi zaposlitve do 30. septembra 2014 pokojnina začela izplačevati s 1. oktobrom 2014. Tako sporočilo nima zavezujočih pravnih učinkov, ki lahko neposredno in takoj vplivajo na interese tožeče stranke s tem, da bistveno spremenijo njen pravni položaj, zato ne gre za akt, ki posega v položaj (glej v tem smislu sodbo Pimlott/Europol, F‑52/06, EU:F:2007:210, točka 48 in navedena sodna praksa). Zato je treba zahtevo tožeče stranke za prilagoditev njenih predlogov zavrniti, kar zadeva predloge v zvezi s sporočilom z dne 30. septembra 2014.
Predlogi za razglasitev ničnosti sporne odločbe
Trditve strank
27 Tožeča stranka navaja samo en tožbeni razlog, razdeljen na štiri dele, s katerimi zatrjuje kršitev člena 52 Kadrovskih predpisov, očitno napako pri presoji, kršitev načela dobrega upravljanja in dolžnosti skrbnega ravnanja oziroma kršitev člena 5 Kadrovskih predpisov.
28 Tožeča stranka priznava, da ima uprava v zvezi z zahtevo, vloženo na podlagi člena 52, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, široko diskrecijsko pravico pri ugotavljanju interesa službe, vendar meni, da bi morala biti razlaga tega pojma združljiva z „višjimi standardi“, zlasti s členom 52 Kadrovskih predpisov. Poleg tega bi bilo treba interes službe preučiti skrbno in nepristransko ter v skladu z načelom enakega obravnavanja uradnikov. Dalje, uprava bi morala upoštevati tudi interes zadevnega uradnika in ostati v razumnih mejah.
29 Po mnenju tožeče stranke OI, ki je pristojen za odločanje o njeni zahtevi za ohranitev zaposlitve, v obravnavani zadevi ni opravil take preučitve interesov.
30 Natančneje, kar zadeva interes službe, tožeča stranka izpodbija, prvič, obrazložitev sporne odločbe, v kateri je navedeno, da je zavrnitev njene zahteve za ohranitev zaposlitve upravičena s politiko zunanjega upravljanja programov za vesoljske raziskave. V zvezi s tem izpostavlja dejstvo, da se taka politika izvaja od leta 2009. Poleg tega naj bi bili februarja 2014 v njeni nekdanji enoti zaposleni trije novi uslužbenci. Po mnenju tožeče stranke bodo uslužbenci, ki so po njeni upokojitvi ostali v tej enoti, težko prenašali vso delovno obremenitev enote, saj bi ta zaradi nalog v okviru delovnega programa za leti 2014 in 2015 potrebovala osebje, ki bi bilo tako kot tožeča stranka visoko usposobljeno in izkušeno.
31 Drugič, tožeča stranka Komisiji očita, da ni upoštevala, da sta njeno zahtevo za ohranitev zaposlitve podprla vodja enote in njen direktor, čigar pogoj pa je bil, da je ohranitev njene zaposlitve „nevtralna“, kar zadeva človeške vire.
32 Tretjič, tožeča stranka meni, da Komisija ni upoštevala tega, da se zaradi nadaljevanja njenega službovanja do leta 2016 ne bi preprečila uresničitev cilja v zvezi z zmanjšanjem števila zaposlenih za 5 % do leta 2017.
33 Kar zadeva osebni interes tožeče stranke, ta Komisiji očita, da ni upoštevala, da bi ji ohranitev zaposlitve omogočila znatno povečanje pokojninskih pravic, ki bi se s 40 % njenega zadnjega osebnega prejemka zvišale na približno 50 % tega prejemka, obenem pa bi ji, kot si je želela, omogočila nadaljevanje poklicne dejavnosti.
34 Nazadnje, tožeča stranka trdi, da se zaradi dejstva, da generalni direktor GD za podjetništvo in industrijo nikoli ne ugodi zahtevam za nadaljevanje dela nad mejno starostjo – medtem ko naj bi bile take zahteve v drugih generalnih direktoratih sprejete z veliko manj težav – postavlja vprašanje v zvezi s spoštovanjem načela enakega obravnavanja uradnikov.
35 Komisija predlaga, naj se tožbeni razlog v celoti zavrne.
Presoja Sodišča za uslužbence
– Uvodne opombe
36 Kadar OI pri odločanju o zahtevi uradnika za ohranitev zaposlitve nad mejno starostjo za samodejno upokojitev iz člena 52, prvi odstavek, točka (a), Kadrovskih predpisov upošteva interes službe, ima pri tem široko diskrecijsko pravico, Sodišče za uslužbence pa lahko presojo OI zavrne le v primeru očitne napake pri presoji ali zlorabe pooblastil (glej v tem smislu in po analogiji glede odločbe o podaljšanju pogodbe začasnega uslužbenca sodbo Komisija/Macchia, T‑368/12 P, EU:T:2014:266, točka 49).
37 V zvezi s tem je treba opozoriti, da se lahko napaka opredeli kot očitna, le če jo je mogoče brez težav ugotoviti na podlagi meril, ki jih je zakonodajalec določil za izvajanje široke diskrecijske pravice uprave. Za ugotovitev, da je bila storjena očitna napaka pri presoji dejstev, s katero je mogoče upravičiti razglasitev ničnosti odločbe, je torej treba, da so dokazi, ki jih mora predložiti tožeča stranka, zadostni, da se presoja dejstev, ki jo v svoji odločbi navede uprava, ne zdi verjetna. Drugače povedano, tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako, je treba zavrniti, če je mogoče izpodbijano presojo kljub dokazom tožeče stranke vseeno šteti za resnično ali veljavno (sodbi BB/Komisija, F‑17/11, EU:F:2013:14, točka 60, ter DG/ENISA, F‑109/13, EU:F:2014:259, točka 44 in navedena sodna praksa).
– Domnevno neupoštevanje interesa službe
38 V obravnavani zadevi je iz spisa razvidno, da je generalni direktor generalnega direktorata, v katerem je bila tožeča stranka zaposlena, preučil zahtevo za ohranitev zaposlitve tožeče stranke, s sporočilom z dne 6. februarja 2014 pa jo je obvestil o razlogih, iz katerih po njegovem mnenju na podlagi interesa službe ni bilo mogoče ugoditi tej zahtevi, kot je bilo pojasnjeno v točki 6 te sodbe. Poleg tega je generalni direktor GD za človeške vire upošteval zahtevo tožeče stranke, pri čemer je sprejel razloge, ki jih je navedel generalni direktor GD za podjetništvo in industrijo. Nazadnje je z odločbo o zavrnitvi pritožbe potrjena in pojasnjena analiza interesa službe, ki jo je opravila uprava.
39 Iz tega izhaja, da trditve tožeče stranke, da OI v obravnavani zadevi ni „preučil zadevnih interesov“ v skladu s postopkom iz člena 52, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, nimajo dejanske podlage in jih je treba zavrniti.
– Očitna napaka pri presoji
40 Da bi tožeča stranka dokazala, da sporna odločba vsebuje očitno napako pri presoji, na prvem mestu trdi, da politika zunanjega upravljanja programov za vesoljske raziskave ne upravičuje zavrnitve njene zahteve za ohranitev zaposlitve.
41 V obravnavani zadevi iz sporočila z dne 6. februarja 2014 izhaja, da naj bi bila vloga služb Komisije v skladu z navedeno politiko omejena na nadzor in razvoj vesoljske politike, vsakodnevno upravljanje te politike pa bo odslej v pristojnosti Izvajalske agencije za raziskave in Evropske vesoljske agencije. Poleg tega je bilo v istem sporočilu navedeno, da je treba zmanjšati število osebja v GD za podjetništvo in industrijo ter prerazporediti delovna mesta.
42 Tožeča stranka zgolj trdi, prvič, da se je navedena politika zunanjega izvajanja začela izvajati že leta 2009. Toda taka okoliščina nikakor ne kaže na to, da z navedeno politiko ni bilo mogoče upravičiti odločbe, sprejete leta 2014.
43 Drugič, tožeča stranka navaja, da so bili februarja 2014 v njeni nekdanji enoti zaposleni trije novi uslužbenci. Toda dejstvo, da ti uslužbenci – kot je tožeča stranka poudarila – nimajo izkušenj na področju vesoljskih raziskav in so bili zaposleni na upravnem, pravnem in političnem področju, je povsem v skladu z navedbo generalnega direktorja GD za podjetništvo in industrijo, da bo ta bolj kot za znanstvene vidike te politike zadolžen za nadzor in razvoj vesoljske politike. Torej se ne more šteti, da bi bilo s tem elementom mogoče dokazati obstoj očitne napake pri presoji.
44 Tretjič, tožeča stranka poudarja veliko delovno obremenitev v svoji nekdanji enoti ter meni, da bi GD za podjetništvo in industrijo za dobro izpolnjevanje nalog, ki so mu naložene, potreboval njene izkušnje in strokovno usposobljenost.
45 Toda tudi če bi predpostavili, da so trditve tožeče stranke, kar zadeva zaposlene v njeni nekdanji enoti in veliko delovno obremenitev v njej, točne, je presoja potreb po osebju, s katerim se zagotovi dobro delovanje enote, v izključni pristojnosti OI. Zgolj trditev tožeče stranke, da bo zadevno osebje „le stežka […] dobro izpolnjevalo“ naloge, ki so naložene enoti, v ničemer ne dokazuje obstoja očitne napake pri presoji interesa službe.
46 Enako velja za preudarke tožeče stranke glede obsega njenih izkušenj, ki ga Komisija ni izpodbijala.
47 S takimi trditvami se namreč ne da dokazati, da je OI pri preučitvi interesa službe storil očitno napako pri presoji. Kot je v odgovoru na tožbo in na obravnavi poudarila Komisija, se upoštevanje interesa službe v okviru preučitve zahteve za nadaljevanje dela nad mejno starostjo, določeno za samodejno upokojitev, ne omejuje zgolj na vprašanje, ali sposobnosti zadevne osebe ustrezajo delovnim nalogam, ki jih opravlja, ta ustreznost pa se v obravnavani zadevi niti najmanj ne izpodbija. OI mora namreč upoštevati še druge elemente, kot so izvajanje splošne politike na kadrovskem področju, potreba po zmanjšanju števila zaposlenih ali možnost, da se uradniki, ki dopolnijo starost za samodejno upokojitev, nadomestijo z uradniki nižjega naziva ali celo z začasnimi ali pogodbenimi uslužbenci.
48 Ugotoviti je treba torej, da tožeča stranka ni dokazala, da je OI storil očitno napako pri presoji interesa službe, ker je upošteval politiko zunanjega izvajanja, ki se izvaja od leta 2009.
49 Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da se v sporni odločbi ne upošteva stopnja podpore, ki ji jo dajejo njeni hierarhično nadrejeni. Toda iz spisa je razvidno, da je bila podpora direktorja direktorata, v katerem je bila tožeča stranka zaposlena, pogojena s spoštovanjem načrta v zvezi z viri navedenega direktorata ter da je generalni direktor GD za podjetništvo in industrijo izrazil negativno mnenje. Poleg tega OI, pristojen za preučitev zahtev za ohranitev zaposlitve, ki temeljijo na členu 52, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, ni generalni direktor GD za podjetništvo in industrijo, temveč generalni direktor GD za človeške vire. Iz tega izhaja, da bi bila navedena podpora vsekakor brezpredmetna za presojo utemeljenosti sporne odločbe, saj je precej verjetno, da bi se presoja interesa službe, ki jo opravi pristojni OI, povsem razlikovala od presoje GD za podjetništvo in industrijo, v katerem je bila tožeča stranka zaposlena.
50 Na tretjem mestu, tožeča stranka OI očita, da ni upošteval, da sprejetje njene zahteve za ohranitev zaposlitve Komisiji ne bi preprečilo, da doseže cilj zmanjšanja števila zaposlenih za 5 % do leta 2017, saj bi svoje naloge – tudi če bi bila njena zahteva sprejeta – vsekakor prenehala opravljati pred letom 2017. S tako trditvijo nikakor ni mogoče dokazati obstoja očitne napake pri presoji interesa službe. Kot je namreč v odgovoru na tožbo navedla Komisija, je z interesom službe ravno tako združljivo – ali celo bolj združljivo – to, da se število zaposlenih v instituciji zmanjšuje postopoma, namesto da se za izvedbo takega zmanjšanja počaka do izteka roka.
51 Očitek, ki se nanaša na očitno napako pri presoji interesa službe, je treba torej zavrniti, saj tožeča stranka ni dokazala obstoja take napake.
– Domnevna kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja OI
52 Tožeča stranka trdi, da mora OI na podlagi člena 52, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov v skladu z dolžnostjo skrbnega ravnanja, ki jo ima do zadevnega uradnika, upoštevati njegov interes.
53 Iz sodne prakse, ki jo navaja tožeča stranka, izhaja, da dolžnost skrbnega ravnanja uprave do svojih uslužbencev odraža ravnovesje vzajemnih pravic in dolžnosti, ki jih za odnose med javnim organom in uslužbenci javnih služb določajo Kadrovski predpisi. Dolžnost skrbnega ravnanja obsega tudi to, da uprava pri odločanju o položaju uradnika ali uslužbenca upošteva vse dejavnike, ki lahko vplivajo na njeno odločitev, pri čemer ne upošteva samo interesa službe, temveč tudi interes zadevnega uradnika. Toda varstvo pravic in interesov uradnikov mora biti vedno omejeno s spoštovanjem veljavnih predpisov (sodba Angelidis/Parlament, T‑416/03, EU:T:2006:375, točka 117 in navedena sodna praksa).
54 Interes službe in interes uradnika sta torej dva različna pojma. Kadar gre posebej za člen 52, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, se interes zadevnega uradnika že upošteva z dejstvom, da mora ta vložiti zahtevo za nadaljevanje dela nad mejno starostjo, ki je v Kadrovskih predpisih določena za samodejno upokojitev. Iz besedila te določbe izhaja, da je odločitev, ki jo mora o taki zahtevi sprejeti pristojni OI, odvisna izključno od interesa službe, OI pa ni treba upoštevati interesov uradnika, ki zahtevo vloži. Uradniku torej OI ni treba dokazati obstoja osebnega interesa za nadaljevanje dela, kot je v okviru te tožbe storila tožeča stranka, saj je tak interes pri njeni zahtevi brezpredmeten.
55 Očitka tožeče stranke, ki temelji na morebitnem nespoštovanju dolžnosti skrbnega ravnanja OI, torej ni mogoče sprejeti.
– Domnevna kršitev načel enakega obravnavanja in dobrega upravljanja ter člena 5 Kadrovskih predpisov
56 Tožeča stranka trdi, da generalni direktor GD za podjetništvo in industrijo v nasprotju s prakso v drugih generalnih direktoratih nikoli ne ugodi zahtevam za nadaljevanje dela nad mejno starostjo ter da se zaradi take okoliščine „postavljajo vprašanja glede spoštovanja […] načela enakega obravnavanja uradnikov, kot je določeno zlasti v členu 5 Kadrovskih predpisov“.
57 Sodišče za uslužbence ugotavlja, da tožeča stranka – poleg tega, da so njene trditve zelo splošne – ni navedla nobenega pravnega argumenta v utemeljitev svoje trditve, da OI pri sprejetju sporne odločbe ni spoštoval načela enakega obravnavanja. Predvsem ni poskušala dokazati, da je bila obravnavana manj ugodno od drugega uradnika v podobnem pravnem položaju. Ugotoviti je treba nedopustnost tega očitka v skladu s členom 35(1)(e) Poslovnika, ki je veljal ob vložitvi tožbe in je po spremembah postal člen 50(1)(e) Poslovnika.
58 Enako velja za trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na domnevno kršitev načela dobrega upravljanja, ki jo zatrjuje v točki 21 tožbe, ne da bi kakor koli predstavila tožbene razloge ali pravne argumente, s katerimi bi lahko podkrepila svoje stališče.
59 Edini tožbeni razlog tožeče stranke je treba torej zavrniti, saj je očitno brez pravne podlage.
Odškodninski zahtevki
60 Sodišče za uslužbence ugotavlja, da tožeča stranka sicer predlaga povračilo „škode, ki je [nastala] ali bi lahko nastala [zaradi odločbe z dne 28. marca 2014 in sporočila z dne 7. aprila 2014]“, vendar v tožbi ta predlog ni nikakor opredeljen niti ni v njej pojasnjena – premoženjska ali nepremoženjska – narava škode, za katero tožeča stranka predlaga povračilo, zato je treba odškodninske zahtevke zavreči kot nedopustne.
61 Ker so bili predlogi za razglasitev ničnosti odločb, ki jih je izpodbijala tožeča stranka, zavrnjeni, je treba vsekakor zavrniti tudi odškodninske zahtevke za povračilo škode, ki naj bi nastala zaradi navedenih odločb (glej sodbo CT/EACEA, F‑36/13, EU:F:2013:190, točki 79 in 80 ter navedena sodna praksa).
62 Iz tega izhaja, da je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
63 V skladu s členom 101 Poslovnika, ob upoštevanju drugih določb naslova II, poglavje 8, navedenega poslovnika, neuspela stranka nosi svoje stroške in se ji na predlog naloži plačilo stroškov druge stranke. Sodišče za uslužbence lahko v skladu s členom 102(1) tega poslovnika, če to zahteva pravičnost, odloči, da neuspela stranka nosi svoje stroške in da se ji naloži le delno plačilo stroškov nasprotne stranke ali da se ji ne naloži plačilo stroškov.
64 Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da je tožeča stranka tista, ki s svojimi predlogi ni uspela. Poleg tega je Komisija v svojih predlogih izrecno predlagala, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov. Ker okoliščine zadeve ne upravičujejo uporabe določb člena 102(1) Poslovnika, tožeča stranka nosi svoje stroške, naloži pa se ji tudi plačilo stroškov, ki jih je priglasila Komisija, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe v zadevi F‑36/14 R.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(drugi senat),
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. H. Bischoff nosi svoje stroške in se mu naloži plačilo vseh stroškov, ki jih je priglasila Evropska komisija.
Bradley | Kreppel | Rofes i Pujol |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 18. maja 2015.
Sodni tajnik: | | Predsednik: |