SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PEDRA CRUZA VILLALÓNA,
predstavljeni 30. maja 2013(1)
Zadeva C‑85/12
Société Landsbanki Islands HF
proti
Kepler Capital Markets SA
Frédéric Giraux
Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Cour de cassation (Francija)
„Svoboda ustanavljanja – Kreditne institucije – Direktiva 2001/24/ES – Pogoji za sprejetje ukrepov o reorganizacij in prenehanju kreditnih institucij – Organi, pristojni za sprejetje takih ukrepov – Singularni zakon – Enako obravnavanje – Sodno varstvo – Lex fori – Lex concursus“
1. V okviru sesutja finančnega sistema, do katerega je na Islandiji prišlo ob začetku mednarodne finančne krize leta 2008, je islandski parlament sprejel več ukrepov o reorganizaciji različnih finančnih institucij s sedežem v tej državi; eden od teh ukrepov se je na podlagi Direktive 2001/24(2) uveljavljal v zvezi z izvršbama v zavarovanje, ki so ju v Franciji odredila sodišča te države članice. Cour de cassation v bistvu sprašuje, ali ti reorganizacijski ukrepi, čeprav jih je sprejel zakonodajni organ, spadajo na področje Direktive, katere cilj je vzajemno priznavanje reorganizacijskih ukrepov in postopkov prenehanja, ki jih sprejmejo upravni ali sodni organi.
2. Predloženo vprašanje je tipičen primer težav, do katerih lahko občasno pride, kadar so v pravu Unije uporabljene določene jedrne kategorije iz nacionalnih pravnih redov. Kot bom pojasnil, je v takih primerih treba preseči oblike in nomen teh kategorij ter upoštevati njihovo vsebino, zlasti pa namen, ki ga imajo v pravu Unije in pravu držav članic. Ta smiselna prilagoditev nacionalnih kategorij vsebinskemu okviru Unije mora biti tudi podlaga za obravnavo težav, ki v obravnavani zadevi izhajajo iz razlage direktive, ob sprejetju katere – kot v primeru Direktive 2001/24 – ni bilo mogoče predvideti take in tako obsežne finančne krize, kakršna nas še vedno pesti. V okviru tega položaja je temeljno vprašanje to, ali izredna nacionalna zakonodaja, kakršna je predmet obravnave v tem primeru, in ukrepi, sprejeti ob uporabi te zakonodaje, spadajo na področje uporabe Direktive 2001/24. Vendar pa to ni vprašanje, ki se Sodišču postavlja s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe.
3. Glede na to in upoštevajoč besedilo vprašanja predlagam tako rekoč „funkcionalno“ razumevanje kategorij „upravni organ“ ali „sodni organ“ v smislu Direktive 2001/24, kar pomeni da je pod določenimi pogoji mogoče izhajati iz tega, da je ob sklicevanju na te organe mišljen tudi „zakonodajni organ“. Z drugimi besedami, to, da je ukrepe, na katere se nanaša Direktiva, sprejel nacionalni zakonodajni organ, ne povzroči njihove izključitve s področja uporabe te direktive.
I – Pravni okvir
A – Pravo Unije
4. Direktiva 2001/24 določa pravila o vzajemnem priznavanju reorganizacijskih ukrepov in postopkov prenehanja kreditnih institucij. V obravnavani zadevi so upoštevne nekatere uvodne izjave te direktive:
„(6) Upravni ali sodni organi matične države članice morajo biti edini pristojni za odločanje o reorganizacijskih ukrepih in izvajanje teh ukrepov, predvidenih v pravnih predpisih in praksah, veljavnih v državi članici. Zaradi težavnega usklajevanja pravnih predpisov in praks držav članic morajo te uvesti vzajemno priznavanje ukrepov, ki jih sprejme vsaka država članica za ponovno vzpostavitev sposobnosti preživetja kreditnih institucij, ki jim je dala dovoljenje.
(7) Bistveno je, da se v vseh državah članicah zagotovi veljavnost reorganizacijskih ukrepov, ki jih sprejmejo upravni ali sodni organi v matični državi članici, in ukrepov, ki jih sprejmejo osebe ali telesa, ki jih ti organi imenujejo za izvajanje reorganizacijskih ukrepov, vključno z ukrepi, ki veljajo za [določajo] možnost začasne ustavitve plačil in izvršilnih ukrepov ali znižanje terjatev[,] ter katerega koli drugega ukrepa, ki bi lahko vplival na veljavne pravice tretjih oseb.“
[…]
(12) Načelo enakega obravnavanja upnikov glede njihovih možnosti ukrepanja zahteva, da upravni organi ali sodišča matične države članice sprejmejo potrebne ukrepe, ki omogočajo upnikom v državi članici gostiteljici, da lahko uveljavljajo svoje pravice do ukrepanja v določenem roku.
[…]
(16) Enako obravnavanje upnikov zahteva, da kreditna institucija preneha v skladu z načeli enotnosti in univerzalnosti, kar zahteva izključno pristojnost upravnih ali sodnih organov [matične] države članice in priznavanje njihovih odločb, ki morajo imeti v vseh drugih državah članicah brez kakršnih koli formalnosti enak učinek, kakor je z zakonom določeno v matični državi članici, razen če je v tej direktivi določeno drugače.
[…]
(20) Individualno obveščanje znanih upnikov je prav tako pomembno kakor javno obvestilo, da lahko, kadar je potrebno, prijavijo svoje terjatve ali predložijo pripombe o terjatvah v predpisanem roku. To se opravi brez kakršne koli diskriminacije upnikov s sedežem v državi članici, ki ni matična država članica, zaradi njihovega stalnega prebivališča ali vrste terjatev. Med postopkom prenehanja je treba upnike redno in ustrezno obveščati.
[…]
(23) Čeprav je pomembno upoštevati načelo, da vse proceduralne in materialnopravne učinke reorganizacijskih ukrepov in postopkov prenehanja določa pravo matične države članice, je treba tudi upoštevati, da so ti učinki lahko v nasprotju s pravili, ki se običajno uporabljajo v drugih državah članicah za gospodarske in finančne dejavnosti zadevne kreditne institucije in njenih podružnic. Sklicevanje na pravo druge države članice pomeni v nekaterih primerih nujno omilitev načela, da se uporablja pravo matične države članice.
[…]
(30) Razen uporabe stečajnega prava [Kot izjema od uporabe lex concursus] ureja učinke reorganizacijskih ukrepov ali postopkov prenehanja na nerešen pravni spor zakonodaja države članice, v kateri pravni spor poteka. Učinke teh ukrepov in postopkov na posamezne izvršilne ukrepe, ki izhajajo iz takšnih pravnih sporov, ureja zakonodaja matične države članice v skladu s splošnim pravilom iz te direktive.“
5. Člen 2 Direktive 2001/24 v delih, ki so upoštevni v tej zadevi, določa različne opredelitve:
„V tej direktivi pomeni:
[…]
‚upravni ali sodni organi‘ upravne ali sodne organe držav članic, ki so pristojni za reorganizacijske ukrepe in postopke prenehanja;
‚reorganizacijski ukrepi‘ ukrepe, s katerimi naj se ohrani ali ponovno vzpostavi finančni položaj kreditne institucije in ki lahko vplivajo na že veljavne pravice tretjih oseb, vključno z ukrepi, ki vključujejo možnost začasne ustavitve plačil in izvršilnih ukrepov ali znižanje terjatev;
[…]
‚postopki prenehanja‘ vse kolektivne postopke, ki jih uvedejo in spremljajo upravni ali sodni organi države članice, da bi unovčili sredstva, ki jih nadzirajo ti organi, vključno s postopki, ki se zaključijo s poravnavo ali podobnim ukrepom;
[…]“
6. Člen 3 Direktive 2001/24, naslovljen „Sprejetje reorganizacijskih ukrepov – pravo, ki se uporablja“, določa:
„1. Samo upravni ali sodni organi matične države članice so pooblaščeni za odločanje o izvedbi enega ali več reorganizacijskih ukrepov v kreditni instituciji, vključno s podružnicami, ustanovljenimi v drugih državah članicah.
2. Reorganizacijski ukrepi se uporabljajo v skladu z zakoni, drugimi predpisi in postopki, ki se uporabljajo v matični državi članici, razen če ni v tej direktivi določeno drugače.
Veljajo v celoti v skladu z zakonodajo te države članice na celotnem območju Skupnosti, brez kakršnih koli dodatnih formalnosti, tudi proti tretjim osebam v drugih državah članicah, celo kadar zanje veljavni pravni predpisi države članice gostiteljice ne določajo takšnih ukrepov ali veljajo za njihovo izvajanje pogoji, ki niso izpolnjeni.
Ko reorganizacijski ukrepi postanejo veljavni v državi članici, v kateri so sprejeti, veljajo na celotnem območju Skupnosti.“
7. Člen 9 Direktive, naslovljen „Uvedba postopka prenehanja – obveščanje drugih pristojnih organov“, v odstavku 1 določa:
„Samo tisti upravni ali sodni organi matične države članice, ki so pristojni za prenehanje, so pristojni tudi za to, da odločajo o uvedbi postopka prenehanja v kreditni instituciji, vključno s podružnicami, ustanovljenimi v drugih državah članicah.
Odločba o uvedbi postopka prenehanja, ki jo sprejmejo upravni ali sodni organi matične države članice, se prizna, brez dodatnih formalnosti, na ozemlju vseh drugih držav članic in je tam veljaven [veljavna], ko postane veljaven [veljavna] v državi članici, v kateri je postopek uveden.“
8. Člen 10 Direktive 2001/24, naslovljen „Pravo, ki se uporablja“, določa:
„1. Kreditna institucija preneha v skladu z zakoni, drugimi predpisi in postopki, ki se uporabljajo v matični državi članici, če v tej direktivi ni določeno drugače.
2. Zakonodaja matične države članice določa zlasti:
[…]
e) učinke postopkov prenehanja na postopke, ki jih sprožijo posamezni upniki, razen na nerešene pravne spore, kakor določa člen 32;
[…]
l) pravila, ki veljajo za ničnost, izpodbojnost ali neizvršljivost pravnih dejanj, škodljivih za vse upnike.“
9. V skladu s členom 32 Direktive „[u]činke reorganizacijskih ukrepov ali postopkov prenehanja na pravde v teku v zvezi s premoženjem ali pravico, ki je bila odvzeta kreditni instituciji, ureja edino zakonodaja države članice, v kateri je pravda v teku“.
10. V skladu z določbami iz členov 6(1), 7, 13 in 14 Direktive 2001/24 je treba odločbe, s katerim se odreja sprejetje reorganizacijskega ukrepa ali uvedba postopka prenehanja, objaviti v Uradnem listu Evropske unije in o njih obvestiti znane upnike zadevne institucije, ki imajo stalno prebivališče ali sedež v preostalih državah članicah.
B – Islandsko pravo
11. Splošna ureditev stečajnih postopkov je na Islandiji urejena v zakonu št. 21/91 z dne 26. marca 1991, katerega člen 138 določa, da je posledica sprejetja sodne odločbe o uvedbi stečaja samodejna razveljavitev izvršbe v zavarovanje na premoženju stečajnega dolžnika, če so zadevna sredstva del stečajne mase. Ista določba velja v primeru zastavne pravice, ki je bila ustanovljena šest mesecev pred uvedbo stečaja, ter v primerih izvršb v zavarovanje in izvršb, izvedenih na predlog sorodnika stečajnega dolžnika, od šest do štiriindvajset mesecev pred uvedbo stečaja, razen če sorodnik pred sodiščem dokaže, da je bil stečajni dolžnik kljub zadevnemu ukrepu takrat plačilno sposoben.
12. Direktiva 2001/24 je bila v nacionalno pravo prenesena z zakonom št. 161/2002 z dne 20. decembra 2002 o finančnih institucijah.
13. Z zakonom št. 125/2008 z dne 6. oktobra 2008 o plačilih iz državne blagajne zaradi nenavadnih tržnih razmer, ki je, kot se zdi, prvi zakonski ukrep od izbruha bančne in finančne krize, ki je prizadela Islandijo, je bil islandski organ za finančni nadzor (v nadaljevanju: FME) pooblaščen, da z ukrepi, kot so izvajanje pristojnosti skupščine delničarjev, razpustitev upravnega odbora in prevzem nadzora nad delovanjem institucije ali imenovanje začasne uprave, poseže v delovanje finančnih institucij.
14. Čez en mesec je bila z zakonom št. 129/2008 z dne 13. novembra 2008, s katerim je bil spremenjen člen 98 zakona št. 161/2002, prepovedana uvedba sodnih postopkov zoper finančne institucije, za katere velja „moratorij“, in odrejena prekinitev tekočih sodnih postopkov, razen če je z zakonom določeno drugače ali če je storjeno kaznivo dejanje.
15. Čez nekaj mesecev je bilo z zakonom št. 44/2009 z dne 15. aprila 2009, na katerega se predložitveno sodišče izrecno sklicuje v prvem vprašanju za predhodno odločanje, sprejeto več prehodnih določb, na podlagi katerih je bilo treba določbe zakona št. 161/2002 o prenehanju finančnih institucij uporabiti za institucije, za katere je ob uveljavitvi zakona št. 44/2009 veljal „moratorij“. Ta uporaba mora biti v skladu z zakonom št. 44/2009 izvedena tako, „kot da je bilo prenehanje kreditne institucije odrejeno z odločbo sodišča na datum začetka veljavnosti tega zakona“.
16. Z zakonom št. 44/2009 je bila obenem razveljavljena prepoved, uvedena z zakonom št. 129/2008.
17. V točki II.2 omenjenih prehodnih določb je bilo določeno, da se bo ob izteku „moratorija“ samodejno in brez potrebe po sprejetju sodne odločbe štelo, da so institucije, za katere je veljal, v postopku prenehanja.
18. Nazadnje je za ta postopek upoštevno tudi, da je bil zakon št. 161/2002 ponovno spremenjen z zakonom št. 132/2010 z dne 16. novembra, in sicer tako, da se odslej postopki prenehanja po izteku „moratorija“ ne začnejo samodejno, ampak se likvidacija izvede le, če to še pred iztekom „moratorija“ pri sodnem organu skupaj zahtevata začasni upravni odbor in odbor za prenehanje podjetja.
II – Dejansko stanje
19. Družba Landsbanki Islands HF (v nadaljevanju: Landsbanki) je islandska kreditna institucija, katere premoženje je bilo predmet dveh izvršb v zavarovanje, ki sta bili opravljeni v Franciji 10. novembra 2008 na predlog upnika Frédérica Girauxa s stalnim prebivališčem v Franciji.
20. Družba Landsbanki je ti izvršbi v zavarovanje izpodbijala pred francoskimi sodišči, pri čemer se je sklicevala na reorganizacijske ukrepe in ukrepe prenehanja, ki so jih pred tem sprejeli islandski organi.(3)
21. Družba Landsbanki je tako pred Tribunal de grande instance de Paris trdila, prvič, da predlogom njenega francoskega upnika nasprotujejo ukrepi, sprejeti na Islandiji, in da se v skladu z islandsko zakonodajo (zakon št. 44/2009 in zakon št. 21/1991) vsi ukrepi izvršbe, opravljeni po 15. maju 2008, štejejo za nične z učinkom za nazaj.
22. S sodbo z dne 25. junija 2009 je Tribunal de grande instance de Paris zavrnilo zahtevek družbe Landsbanki. Menilo je, da reorganizacijski ukrepi in ukrepi prenehanja, sprejeti na podlagi islandskega zakona št. 44/2009, ne spadajo na področje uporabe Direktive 2001/24 in da se zato v Franciji ne uporabijo ter tako ne povzročijo razveljavitve izvršb v zavarovanje, izvedenih na zahtevo F. Girauxa.
23. Sodba Tribunal de grande instance de Paris je bila potrjena s sodbo Cour d’appel de Paris z dne 4. novembra 2010. To sodišče je menilo, po eni strani, da posledica uporabe islandske zakonodaje ni razveljavitev z učinkom za nazaj, ki jo zatrjuje družba Landsbanki, in po drugi strani, da se tudi v primeru nastanka tega učinka zakonodajne določbe, ki ga določajo, ne bi štele za reorganizacijske ukrepe ali ukrepe prenehanja, ki jih sprejmejo „upravni in sodni organi“ v smislu Direktive 2001/24.
24. Cour d’appel de Paris je navedlo, da je bil islandski predpis, ki je preprečeval uvedbo sodnih postopkov zoper kreditne institucije, za katere je bil odobren moratorij (zakon št. 161/2002), 15. aprila 2009 razveljavljen z zakonom št. 44/2009.
25. Pri Cour de cassation je bila vložena kasacijska pritožba, to pa je predložilo obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe.
III – Predlog za sprejetje predhodne odločbe
26. Besedilo vprašanj je tako:
„1. Ali je treba člena 3 in 9 Direktive 2001/24/ES o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij razlagati tako, da se ukrepi reorganizacije in prenehanja finančne institucije, kot izhajajo iz islandskega zakona št. 44/2009 z dne 15. aprila 2009, štejejo za ukrepe, ki jih sprejme upravni ali sodni organ v smislu teh členov?
2. Ali je treba člen 32 Direktive 2001/24/ES razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi nacionalna določba, kot je člen 98 islandskega zakona [št. 161/2002] z dne 20. decembra 2002, na podlagi katere so od začetka veljavnosti moratorija prepovedani ali prekinjeni vsi sodni postopki zoper finančno institucijo, veljala za ukrepe zavarovanja, ki so bili v drugi državi članici sprejeti pred določitvijo moratorija?“
27. Cour de cassation opozarja, da so v skladu z Direktivo 2001/24 samo upravni ali sodni organi matične države članice pristojni za odločanje o tem, da se za kreditno institucijo – vključno z njenimi podružnicami v drugih državah članicah – uporabijo reorganizacijski ukrepi ali ukrepi prenehanja.
IV – Postopek pred Sodiščem
28. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil v sodnem tajništvu Sodišča vpisan 20. februarja 2012.
29. Pisna stališča so predstavile stranke v glavni stvari, Nadzorni organ EFTE (v nadaljevanju: EFTA), francoska, islandska in portugalska vlada ter Komisija.
30. Na obravnavi 7. marca 2013 so bili prisotni in so ustna stališča predstavili zastopniki strank v glavni stvari, EFTE, francoske vlade in Komisije.
V – Trditve
A – Prvo vprašanje za predhodno odločanje
31. Družba Landsbanki trdi, da je postopek prenehanja, ki je izrecno predviden v prehodnih odločbah zakona št. 44/2009, pravni učinek, ki je s tem zakonom vezan na sodno odločbo, s katero se odobri moratorij, v danem primeru torej na sodbo sodišča v Reykjaviku z dne 5. decembra 2008. Zato naj bi bilo treba šteti, da so reorganizacijske ukrepe in ukrepe prenehanja, uvedene na Islandiji, sprejeli pristojni islandski upravni in sodni organi v smislu Direktive 2001/24 in da jih je zato treba priznati v Franciji. Drugačna ugotovitev naj bi bila v nasprotju z načelom varstva in enakega obravnavanja upnikov. Po drugi strani družba meni, da bi moralo biti odločilno to, da se ukrepi, ki jih je sprejel islandski zakonodajalec, po funkciji ne razlikujejo od aktov upravnih ali sodnih organov, saj se nanašajo na posamezne položaje in interese, poleg tega pa so – enako kot akti upravnih ali sodnih organov – prav tako lahko predmet pravnega sredstva. Francoska vlada se glede zadnjih dveh stališč strinja z družbo Landsbanki.
32. F. Giraux trdi, da lahko reorganizacijske ukrepe ali ukrepe prenehanja sprejmejo le upravni ali sodni organi, saj dejstvo, da zakonska norma ne more biti predmet pravnega sredstva, pomeni, da lahko upnikom le upravne in sodne odločbe zagotovijo, da se ukrepi sprejmejo ob upoštevanju značilnosti finančnega položaja iz vsakokratnega primera in da jih je mogoče izpodbijati. F. Giraux po drugi strani poudarja, da se v Direktivi zelo jasno razlikuje med reorganizacijskimi ukrepi in postopki prenehanja in da je za oba primera določena posebna ureditev, ki prilagojena njunima namenoma. Zato reorganizacijski ukrepi in postopki prenehanja zahtevajo sprejetje samostojne upravne ali sodne odločbe, ne da bi – kot določa Direktiva 2001/24 – sprejetje reorganizacijskega ukrepa lahko imelo učinke postopka prenehanja.
33. Francoska, islandska in portugalska vlada zagovarjajo stališče, da je treba šteti, da se členi 2, 3 in 9 Direktive uporabijo za ukrepe, ki izhajajo iz zakona št. 44/2009. Le v takem primeru je po njihovem mnenju mogoče uresničiti cilj, ki mu sledi Direktiva, in sicer vzajemno in samodejno priznavanje reorganizacijskih ukrepov in ukrepov prenehanja, ki jih sprejmejo organi države članice.
34. Francoska vlada navaja, da bi bilo protislovno zavračati priznavanje ukrepov, ki izhajajo iz zakona št. 44/2009, dopuščati pa priznavanje upravnih in sodnih odločb, s katerimi se ti ukrepi izvajajo. V zvezi s členoma 3(1) in 9(1) Direktive francoska vlada trdi, da njun namen ni določitev, da morajo ukrepe sprejeti upravni ali sodni organi, temveč zagotovitev, da te ukrepe lahko sprejmejo le organi matične države članice, ne pa organi drugih držav članic. Portugalska vlada meni, da mora pravni sistem, ki določa sklop učinkov, ki nastanejo zaradi uporabe reorganizacijskih ukrepov, vključevati upravne ali sodne ukrepe.
35. Komisija trdi, da ker nacionalni predpisi o plačilni nesposobnosti niso usklajeni, Direktiva 2001/24 določa samo vzajemno priznavanje sprejetih ukrepov, da bi se omogočila sposobnost preživetja kreditnih institucij. Glede na to mora matična država ob upoštevanju minimalnih meril iz Direktive določiti organe, pristojne za sprejetje teh ukrepov. Ta svoboda ne sme biti omejena zaradi posebnosti pravne in ustavne ureditve posamezne države članice in smisla, ki ga imata lahko vsakokrat pojma upravnega in zakonodajnega akta.
36. Komisija meni, da odločilno ni to, ali je sporni ukrep sprejel parlament ali sodišče, v skladu z Direktivo je bistveno to, da je sprejetje ukrepov utemeljeno s finančnim položajem določene institucije, zaradi česar splošni ukrepi, ki se brez razlikovanja in sklicevanja na določen subjekt uporabljajo za ves finančni sektor, ne spadajo na področje uporabe Direktive. Meni, da je v obravnavanem primeru treba razlikovati med določbami zakona št. 161/2002 – v različici, ki se uporablja za dejansko stanje te zadeve – ki zaradi svoje splošnosti in brezosebnosti ne morejo biti zajete na področju uporabe Direktive 2001/24, ter odločbami, ki sta jih sprejela FME in okrožno sodišče v Reykjaviku pri izvajanju pristojnosti, ki so jima bile dodeljene z zakonom št. 161/2002. Komisija meni, da je očitno, da je te odločbe, sprejete ob uporabi tega zakona, mogoče pripisati upravnemu ali sodnemu organu v smislu Direktive 2001/24.
37. EFTA trdi, da sta v obravnavanem primeru vse ukrepe sprejela FME ali pristojni sodni organ. Meni, da ni bil uporabljen „samodejni sistem“ uvedbe postopka prenehanja, ki je bil določen v zakonu št. 44/2009 in pozneje ukinjen z zakonom št. 132/2010.
B – Drugo vprašanje za predhodno odločanje
38. Družba Landsbanki trdi, da člen 32 Direktive 2001/24 ne nasprotuje uporabi člena 98 zakona št. 161/2002, na podlagi katerega je bil odobren moratorij, zaradi katerega po njenem mnenju izvršbi v zavarovanje, odobreni v Franciji, nimata učinka. Družba Landsbanki meni, da se izraz „pravde v teku“, uporabljen v členu 32, nanaša le na meritorne sodne postopke. Poleg tega naj bi iz uvodne izjave 30 Direktive izhajalo, da učinek ukrepov, kakršen je moratorij, „na posamezne izvršilne ukrepe“, ki izhajajo iz še nerešenih sporov, opredeljuje zakonodaja matične države članice, pri čemer naj ne bi bilo sporno, da izvršba v zavarovanje pomeni tak ukrep.
39. F. Giraux meni, da je vprašanje nedopustno, ker se člen 98 zakona št. 161/2002 za obravnavani primer ne uporabi. Če ta določba prepoveduje samo uvedbo sodnih postopkov zoper institucijo, za katero velja moratorij, potem po njegovem mnenju nima učinka na izvršbo v zavarovanje, ki je bila dovoljena pred odobritvijo tega moratorija. Poleg tega trdi, da je bila določba razglašena za neustavno in nadomeščena z zakonom št. 44/2009.
40. Francoska in islandska vlada ter Komisija in EFTA menijo, da je treba razlikovati med „pravnimi spori, ki potekajo“, za katere velja zakonodaja države, v katerem so bili začeti (lex fori), in „posameznimi ukrepi“, za katere velja zakonodaja matične države (lex concursus). To naj bi izhajalo iz razlage člena 32 Direktive 2001/24, ob upoštevanju uvodne izjave 30 in člena 10(2)(e) te direktive. Člen 32 naj bi se nanašal le na meritorne postopke, ne pa tudi na akcesorne zahtevke v zvezi z izvršbo. Izvršbi v zavarovanje naj bi glede na cilje Direktive (zlasti univerzalnost in enako obravnavanje upnikov) pomenili posamezna ukrepa, za katera se uporablja pravo matične države.
41. Komisija trdi, da se za ukrepe izvršbe, vključno z izvršbo v zavarovanje, katere učinki trajajo dalj časa, uporablja pravo matične države od datuma sprejetja reorganizacijskih ukrepov in ukrepov prenehanja, in sicer tudi če so bili ukrepi izvršbe sprejeti pred tem datumom. Reorganizacijski ukrepi in ukrepi prenehanja naj bi imeli retroaktivni učinek na ukrepe izvršbe, kadar je tako določeno v pravu matične države, ki se uporabi.
42. Komisija na splošno trdi, da učinek Direktive 2001/24 ni samodejna prepoved ali ustavitev vseh postopkov, začetih v drugih državah članicah v zvezi z institucijo, kadar ta postane predmet reorganizacijskih ukrepov ali ukrepov prenehanja v drugi državi članici. Jasno je, da lahko samo ta država članica sprejme reorganizacijske ukrepe ali ukrepe prenehanja v zvezi z institucijo, ki ima sedež na njenem ozemlju (ukrepe, ki so učinkoviti le, če lahko učinkujejo v vseh državah članicah), vendar pa v Direktivi ni ovir za to, da se v ostalih državah članicah sprejmejo drugačni ukrepi ali začnejo drugačni postopki, na primer z vložitvijo tožbe iz naslova pogodbene odgovornosti ali kazenske obtožbe.
VI – Presoja
43. Cour de cassation je postavilo vprašanji, ki se po stopnji zapletenosti zelo razlikujeta. To je razvidno iz tega, da se je razprava med udeleženkami tega procesa osredotočila na prvo vprašanje, medtem ko so se praktično vse strinjale glede tega, kako je treba odgovoriti na drugo vprašanje.
44. Čeprav bom Sodišču predstavil tudi svoje mnenje o tem, kako je treba odgovoriti na drugo vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, pa se bom osredotočil predvsem na prvo vprašanje. Pri tem se bom poskušal omejiti izključno na predmet vprašanja.
A – Prvo vprašanje za predhodno odločanje
1. Opredelitev predmeta vprašanja
45. Prvo vprašanje je mogoče izraziti zelo preprosto: ali lahko parlament izključno v zakonodajnem postopku sprejme ukrepe, ki naj bi jih v skladu z Direktivo lahko sprejemali le nacionalni „upravni ali sodni organi“ matične države članice? Cour de cassation zakonodajnih ukrepov, ki so predmet njegovega vprašanja, ne navaja taksativno, ampak se splošneje sklicuje na „ukrepe reorganizacije in prenehanja finančne institucije, kot izhajajo iz islandskega zakona št. 44/2009 z dne 15. aprila 2009“.
46. Kljub temu pa je iz predložitvene odločbe in razprave med strankami razvidno, da so ukrepi iz zakona št. 44/2009, ki so pomembni v okviru te zadeve, v bistvu tiste prehodne določbe, v skladu s katerimi se šteje, da so institucije, za katere je ob uveljavitvi navedenega zakona veljal moratorij – mednje spada tudi družba Landsbanki, ki ji je bil moratorij odobren 5. decembra 2008 – samodejno in brez potrebe po ustrezni sodni odločbi v postopku prenehanja.
47. Po mnenju družbe Landsbanki naj bi se zaradi te zakonodajne določbe za obravnavani primer uporabila islandska zakonodaja o postopkih prenehanja, konkretna posledica tega pa naj bi bila razveljavitev izvršb v zavarovanje na njenem premoženju. Vendar pa v tem postopku na vprašanje, ali naj zadevni ukrep ima tak učinek ali ne, ni treba odgovoriti.
48. Iz predložitvene odločbe namreč izhaja, da je predmet spora med strankama razlaga islandskega prava, upoštevnega v postopku a quo; Cour de cassation mora v postopku v glavni stvari tako presoditi o ugotovitvi Cour d’appel, da ni bilo dokazano, da se za družbo Landsbanki uporabi člen 138 zakona št. 21/91 o splošni ureditvi stečaja; če bi se ta določba uporabila, bi to pomenilo razveljavitev izvršb v zavarovanje, ki sta bili odobreni v zvezi z njenim premoženjem.
49. Vendar pa odločilen razlog za utemeljitev sodbe Cour d’appel ni bilo pomanjkanje dokazov za uporabo islandske norme, na katero se je sklicevala družba Landsbanki – vprašanje, ki kot rečeno, še ni rešeno – temveč dejstvo, da ta norma ni zajeta v upravni ali sodni odločbi v smislu Direktive, ampak je zakonodajna določba; zato naj ne bi spadala na področje uporabe Direktive 2001/24, kar bi pomenilo, da vprašanje, ali se za primer uporabi zakon št. 21/91, ni upoštevno.
50. To je torej predhodno vprašanje, od odgovora na katero je odvisno, ali bo moralo predložitveno sodišče vsebinsko preučiti vprašanje v zvezi z določitvijo upoštevnega islandskega prava, ki se uporabi v postopku a quo. Tako pa je seveda zato, ker če bo Sodišče ugotovilo, da ukrepov iz zakona št. 44/2009 ni mogoče izenačiti z upravnimi ali sodnimi odločbami, na katere se nanaša Direktiva 2001/24, ne bo izpolnjen nujen pogoj za to, da bi družba Landsbanki lahko pravno utemeljila svoj zahtevek, ki ga uveljavljala pred francoskimi sodišči – torej zahtevek, naj se v Franciji priznajo učinki teh ukrepov – saj bi morala ta država članica priznati te učinke le, če bi sporni ukrepi spadali na področje uporabe Direktive.
51. Nazadnje je treba še pojasniti, da po mojem mnenju v tem postopku prav tako ni pomembno, da je okrožno sodišče v Reykjaviku s sodbo z dne 22. novembra 2010 odločilo, da se v zvezi z družbo Landsbanki uvede postopek prenehanja. Očitno je, da bi ta sodba kot sodna odločba spadala na področje uporabe Direktive 2001/24, zaradi česar bi postalo vprašanje v zvezi s samodejnim prenehanjem, ki je določeno v zakonu št. 44/2009, samo hipotetično.
52. Vendar ni sporno, da je bila družba Landsbanki v postopku prenehanja vsaj od 29. aprila 2009 – torej nekaj dni po uveljavitvi zakona št. 44/2009 – ko je bil s sodno odločbo imenovan odbor za prenehanje. S tem imenovanjem je samodejnost prenehanja, določena v zakonu št. 44/2009, v razmerju do družbe Landsbanki v določenem smislu učinkovala od začetka, zaradi česar se je ta institucija za razveljavitev izvršbe v zavarovanje, ki je bila odrejena na njenem premoženju, pred francoskimi sodišči lahko sklicevala na islandsko stečajno zakonodajo. Okrožno sodišče v Reykjaviku z odločbo z dne 22. novembra 2010 pravzaprav ni začelo postopka prenehanja družbe Landsbanki, ampak je, kot je navedeno v peti točki te odločbe, odločilo o nadaljevanju postopka, ki je bil že začet na podlagi zakona št. 44/2009. Ta odločba je bila potrebna zato, ker je bila samodejno prenehanje odpravljeno z zakonom št. 132/2010, ki je začel veljati pet dni pred datumom sprejetja navedene odločbe okrožnega sodišča.
53. Skratka, v nadaljevanju bom odgovoril na vprašanja, ki se nanašajo posebej na zakon št. 44/2009.
2. Vsebinska preučitev vprašanja
54. Sledi preučitev vprašanja, v okviru katere bom v treh razdelkih predstavil izhodiščno predpostavko in pogoja, na podlagi katerih je po mojem mnenju mogoče upravičiti vključitev določenih zakonodajnih ukrepov na področje uporabe Direktive 2001/24.
a) „Reorganizacijski ukrepi“ niso izključeni s področja uporabe Direktive 2001/24 samo zato, ker jih je sprejel nacionalni zakonodajalec
55. Kot izhodišče pri izpeljavi odgovora na prvo od vprašanj za predhodno odločanje, ki ju je predložilo Cour de cassation, naj navedem, da se ob upoštevanju besedila členov 3(1) in 9(1) Direktive 2001/24 ne zdi sporno, da v teh določbah ni nobene omembe „zakonodajnih organov“, saj so izrecno navedeni le „upravni ali sodni organi“, pri čemer so „samo“ ti organi „pooblaščeni“ za sprejetje takih ukrepov.(4) Vendar pa menim, da taka razlaga ne bi bila le v nasprotju s smislom in namenom Direktive 2001/24, ampak kar z njenim sistemom(5).
56. Ob preučitvi celotnega besedila teh določb postane jasno, da je v tem okviru bolj kot to, kateri konkretni organi so pristojni za sprejetje reorganizacijskih ukrepov, na katere se sklicuje Direktiva 2001/24, odločilno zlasti to, da so to organi „matične“ države članice v smislu Direktive. Enako odločilna pri teh določbah se mi zdita narava zadevnih ukrepov in osrednji položaj, ki ga imajo v sistematiki Direktive.
57. Pravzaprav je vsa Direktiva 2001/24 namenjena temu, da se uvede „vzajemno priznavanje ukrepov, ki jih sprejme vsaka država članica za ponovno vzpostavitev sposobnosti preživetja kreditnih institucij, ki jim je dala dovoljenje,“(6) in da se „v vseh državah članicah zagotovi veljavnost reorganizacijskih ukrepov“(7).
58. Po drugi strani pa so v skladu s členom 2 Direktive „reorganizacijski ukrepi“ tisti ukrepi, „s katerimi naj se ohrani ali ponovno vzpostavi finančni položaj kreditne institucije“(8). Gre torej za konkretne in posamične ukrepe, ki se nanašajo na posamezne kreditne institucije in katerih namen zato ni zajetje vseh takih institucij ali urejanje pravnega okvira finančnega sektorja. To potrjujejo določbe členov 3 in 9 Direktive, ki se vsakokrat sklicujejo na ukrepe, izvedene „v kreditni instituciji“.
59. Res je, da individualnost in posamičnost – v smislu kroga oseb, na katere se nanašata – reorganizacijskih ukrepov vzbujata spontano asociacijo, da so za njihovo sprejetje pristojni upravni ali sodni organi. Kljub vsem razlikam, ki lahko obstajajo med ustavnimi ustroji držav članic, je vsem nacionalnim pravnim tradicijam skupno načelo, da je zakon po definiciji splošen in abstrakten pravni predpis, za razliko od posamičnosti in konkretnosti upravnih in sodnih odločb kot aktov, s katerimi se uporabijo prav splošne določbe zakona. V tem smislu že samo branje celotne Direktive zalo jasno ponazori pomen, ki se pripisuje načelu zakonitosti.
60. Kljub navedenemu pa primerjalna analiza nacionalnih ustavnih ureditev pokaže, da se v nekaterih izmed njih občasno uporabi tako imenovani „ius singulare“, torej zakon, ki je glede na svojo vsebino ali subjekte, na katere se nanaša, individualen in posamičen.(9) Če so taki zakoni dopustni v pravnih redih držav članic(10), z vidika prava Unije načeloma ni mogoče nasprotovati temu, da se lahko uporabljajo kot normativni instrumenti za izvajanje prerogativ javne oblasti v državi. Kljub temu pa morajo biti za to v primeru Direktive 2001/24, kot bo razvidno, izpolnjeni določeni pogoji.
61. V vsakem primeru menim, da je v Direktivi večkratno sklicevanje na upravne ali sodne organe v bistvu izraz nesporne predpostavke, da so ti organi običajno zadolženi za sprejemanje reorganizacijskih ukrepov, katerih priznavanje s strani držav članic je cilj Direktive. Vendar pa menim tudi, da se teh določb ne sme razumeti kot izraz izrecnega namena, da se „zakonodajni organ“ države članice vedno izključi iz kroga nacionalnih organov, ki so zadolženi za sprejemanje ukrepov, katerih široko priznavanje je cilj Direktive.
62. Moj vmesni sklep je torej, da menim, da ukrepi, ki jih je islandski zakonodajalec sprejel v okviru, ki je predmet obravnave, zlasti pa ukrepi iz zakona št. 44/2009, niso – ob pridržku spodnjih navedb – izključeni s področja uporabe Direktive 2001/24 samo zato, ker so bili sprejeti z zakonodajnimi določbami.
b) Ukrepi, ki jih sprejme zakonodajalec, morajo dejansko biti ukrepi, da bi se lahko štelo, da spadajo na področje uporabe Direktive 2001/24
63. Prvič, menim, da je mogoče šteti, da so zakonodajni organi izključeni s področja uporabe Direktive 2001/24, le, če so ukrepi, ki jih ti organi sprejmejo, splošni in abstraktni, torej če gre za določbe, ki ne ustrezajo pojmu „reorganizacijskih ukrepov“, ki je uporabljen v Direktivi 2001/24. Nasprotno, če lahko zakonodajni organ v skladu z nacionalnim pravom sprejema tudi ukrepe, ki so individualni in konkretni ter zato skladni s pojmom iz Direktive 2001/24, po mojem mnenju ni ovir za to, da se jih izenači z ukrepi, ki jih sprejemajo upravni in sodni organi, in da se torej omogoči njihovo priznavanje, ki je z Direktivo v vsej Uniji zagotovljeno za reorganizacijske ukrepe, ki jih sprejme država članica.
64. Načeloma ima zakon št. 44/2009 na videz vse značilnosti zakona, in sicer v formalnem in teoretskem smislu izraza. Prav tako je res, da spreminja zakon s takim značajem, namreč zakon št. 161/2002 o finančnih institucijah. Kljub temu pa se zakon št. 44/2009 – na podlagi svojih prehodnih določb – nanaša izključno na finančne institucije, za katere je bil odobren moratorij. Ob uveljavitvi tega zakona aprila 2009 je bila družba Landsbanki v takem položaju na podlagi sodne odločbe z dne 5. decembra 2008. V skladu s trditvami islandske vlade(11) so bile v enakem položaju še štiri druge finančne institucije.
65. V okviru finančne krize, ki je Islandijo zajela leta 2008, islandski zakonodajalec ni mogel prezreti izrednega položaja, v katerem se je znašla družba Landsbanki. Prav položaj – med drugimi – te finančne institucije je razlog za vse zakonodajne ukrepe, ki so bili po hitrem postopku sprejeti od 6. oktobra 2008 naprej, torej datuma, na katerega je bil sprejet zakon št. 125/2008, s katerim je bil FME pooblaščen za sprejemanje določenih ukrepov.(12) Opraviti imamo torej s sklopom zakonodajnih ukrepov, katerih uporaba je glede na njihovo vsebino prima facie omejena na zelo ozko in jasno opredeljeno skupino posameznih subjektov.
66. Po drugi strani ni mogoče prezreti okoliščine, v okviru katere je bilo ukrepe, potrebne za reorganizacijo družbe Landsbanki, morda nujno treba sprejeti z normativnimi določbami z močjo zakona, zaradi česar upravni in sodni organi niso mogli ukrepati. V tem okviru je treba, kot sem navedel na začetku teh sklepnih predlogov, upoštevati resnost krize, s katero so se soočali islandski organi. Nacionalni organi so zaradi razsežnosti in obsega finančne krize menili, da se je proti njej mogoče bojevati le s sprejetjem korektivnih ukrepov, ki zadevajo njeno zakonodajo, in sicer z določitvijo izjem od nekaterih določb splošne ureditve pravil ravnanja finančnih institucij. Zdi pa se, da so bili ti ukrepi – v obsegu, ki je upošteven v okviru tega primera – sprejeti posamično in za prehodno obdobje ter torej niso bili namenjeni splošnemu in trajnemu urejanju, kar potrjujejo spremembe, do katerih je prišlo v okviru, ki je predmet obravnave.
67. Zato v položaju, v katerem so lahko reorganizacijski ukrepi, potrebni za reševanje položaja finančne institucije, le zakonodajni ukrepi – ker so določbe, v katerih veljavnost posegajo, del zakonodaje – ne bi bilo smiselno, če bi se ukrepi, ki jih sprejme parlament, izključili s področja uporabe Direktive 2001/24 samo zato, ker jih ni sprejel upravni ali sodni organ, torej ker jih ni izdal organ, ki jih ni mogel sprejeti. Nasprotno, s tega vidika je po mojem mnenju pomembno le to, da so zadevni ukrepi primerni za reševanje posebnega in konkretnega položaja določene institucije, saj je posamičnost in konkretnost ukrepov odločilno merilo – čeprav ne edino, kot bo pojasnjeno spodaj – za uporabo Direktive 2001/24.(13)
68. Ob robu se mi zdi tu primerno opozoriti, da postavljenega vprašanja ni mogoče „dezaktivirati“ z utemeljitvijo, ki jo zagovarja Komisija, in sicer da naj bi glede na to, da so bile zakonodajne določbe v primeru družbe Landsbanki izvedene z nekaterimi upravnimi in sodnimi odločbami, v bistvu te pomenile „ukrepe“, ki so upoštevni za namene Direktive, ne pa zakon št. 44/2009, s katerim naj bi bila vzpostavljena samo pravna podlaga za te posamezne izvedbene akte.
69. Te utemeljitve ni mogoče sprejeti, saj sporne določbe zakona št. 44/2009 same po sebi pomenijo „ukrep“ v smislu Direktive 2001/24, ker za moratorij, ki je bil s sodno odločbo odobren družbi Landsbanki, določajo učinke, ki so bili ob odobritvi moratorija zunaj pristojnosti sodnega organa. Ne gre torej za zakonsko določbo, ki jo pozneje uveljavi sodišče, ampak za zakonodajno določbo, ki jo zakonodajalec uporabi kot dodaten in samodejen učinek predhodne sodne odločbe.
70. Nazadnje se prav tako ne strinjam s stališčem, ki ga zagovarja Portugalska in v skladu s katerim naj bi na področje uporabe Direktive 2001/24 poleg ukrepov, ki jih sprejmejo upravni in sodni organi, spadali tudi zakonski predpisi, ki veljajo za te ukrepe. Če bi bilo tako, bi izginila vsakršna razlika med upravnimi in sodnimi ukrepi, ki so po definiciji posamični in konkretni, ter splošno in abstraktno zakonodajo, ki je podlaga za te ukrepe, s čimer bi bil izničen tudi pomen Direktive 2001/24.
71. V vsakem primeru mora torej predložitveno sodišče ugotoviti, v kolikšnem obsegu je mogoče zadevne islandske zakonodajne določbe – zlasti zakon št. 44/2009 – ki jih je morda treba uporabiti za primer, ki ga obravnava v postopku v glavni stvari, v skladu s členom 2 Direktive 2001/24 šteti za „ukrepe, s katerimi naj se ohrani ali ponovno vzpostavi finančni položaj kreditne institucije(14)“, v danem primeru družbe Landsbanki. Za to je treba preučiti okoliščine nastanka in sprejetja teh ukrepov, obseg kroga subjektov, na katere se v resnici nanaša, ter morebitno povezavo med razvojem dejansko prizadetih institucij in sprejetjem novih zakonodajnih ukrepov, namenjenih prilagoditvi zakonodajalčevih rešitev novim okoliščinam. V končni fazi je treba dokazati, da zakon št. 44/2009 ne glede na svojo obliko ali avtorja učinkuje – za namene Direktive 2001/24 – kot upravna ali sodna odločba, torej kot norma, ki ni namenjena splošnemu urejanju ali večkratni uporabi, ampak se nanaša na posamičen in opredeljen dejanski primer.
72. V zvezi s tem je potrebno pojasnilo: čeprav ima Cour de cassation nalogo, da ugotovi smisel in obseg zakona št. 44/2009, je očitno, da se od predložitvenega sodišča ne zahteva, naj odloči o nacionalni normi, ki velja v njegovi državi, ampak o tuji določbi, na katero se v postopku a quo sklicuje ena od strank. Zato Cour de cassation smisla navedenega islandskega zakona ne more preizkusiti pod pogoji, pod katerimi bi to storilo, če bi šlo za francosko določbo, za katere verodostojno razlago so pristojna le francoska sodišča in ki jo v skladu z načelom iura novit curia morajo poznati.
73. Zato pomenita smisel in obseg zakona št. 44/2009 za Cour de cassation vprašanje, ki je odvisno od dokaza in v tem smislu od navedb strank. Zaradi tega so stranke tiste, ki morajo v postopku a quo dokazati posamezne elemente islandske zakonodaje, na katero se sklicujejo pred francoskimi sodišči, ki pa so seveda pristojna za ugotavljanje, ali se v skladu z veljavnimi dokaznimi standardi francoskega prava navedbe stranke štejejo za dokazane ali ne.
74. Zato lahko v okviru drugega vmesnega sklepa ugotovim, da če se v tem smislu dokaže, da se zakon št. 44/2009 po svoji funkciji za namene uporabe Direktive 2001/24 lahko šteje za upravno ali sodno odločbo, so ukrepi, ki jih določa, načeloma enakovredni tem, ki jih sprejmejo „upravni ali sodni organi“ v smislu te direktive. Vendar pa mora biti za to, da bi to dejansko veljalo, izpolnjen še en pogoj.
c) Poleg tega morajo zagotavljati enako obravnavo upnikov, zlasti kar zadeva sodno varstvo
75. Zaradi pomena, ki ga je po mojem mnenju treba priznati cilju, ki mu sledi Direktiva 2001/24 – torej zagotovitvi, da se reorganizacijski ukrepi, ki jih sprejme država članica, priznajo v celotni Uniji – je treba, kot sem pojasnil zgoraj, bolj upoštevati vsebino ukrepov kot subjekt, ki jih sprejme. V zvezi s tem se mi zdi, da mora biti avtonomija, ki jo imajo države članice glede dodeljevanja pooblastil za izvajanje javne oblasti, dejavnik, ki ima večjo težo.
76. Vendar pa to ni edini cilj Direktive 2001/24. Ob njem je naveden tudi cilj varstva določenih pravic upnikov finančnih institucij, ki so predmet reorganizacije. Natančneje, v Direktivi je poudarjeno, da „[n]ačelo enakega obravnavanja upnikov glede njihovih možnosti ukrepanja(15) zahteva, da upravni organi ali sodišča matične države članice sprejmejo potrebne ukrepe, ki omogočajo upnikom v državi članici gostiteljici, da lahko uveljavljajo svoje pravice do ukrepanja v določenem roku“(16). Zakonodajalec Direktive je tako upošteval tudi pravico upnikov do izpodbijanja reorganizacijskih ukrepov, s čimer je ravnal v skladu s pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ki je zdaj določena v členu 47 LEUTP(17).
77. V tem okviru status subjekta, ki sprejme reorganizacijski ukrep, neizbežno pridobi poseben pomen. To pa je – spet – pomembno le zato, ker v mnogih državah članicah posamezniki aktov zakonodajalca ne morejo neposredno izpodbijati s pravnim sredstvom.(18)
78. Kot je bilo pojasnjeno, eden od ciljev Direktive 2001/24 (priznavanje reorganizacijskih ukrepov v vseh državah članicah) ne bi mogel biti uresničen, če bi bili s področja uporabe te direktive določeni ukrepi izključeni samo zato, ker jih je sprejel zakonodajni organ, čeprav vsebinsko ustrezajo pojmu „reorganizacijski ukrep“, kot ga določa Direktiva. Vendar pa bi bila onemogočena uresničitev drugega cilja Direktive (enakost med upniki glede možnosti ukrepanja zoper ukrepe, ki jih zadevajo), če z njenega področja uporabe ne bi bili izključeni ukrepi, ki jih sprejme zakonodajalec in zoper katere ni individualnega pravnega sredstva.
79. Pogoj za enakost med upniki, kar zadeva izvajanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva, je torej to, da so reorganizacijski ukrepi sprejeti z odločbami, zoper katere je dejansko mogoče vložiti individualno pravno sredstvo. Kot je bilo že povedano, je lahko to, da gre za zakonodajno določbo, pokazatelj, da utegne biti izpolnitev tega pogoja težavna. Vendar pa ni vedno tako; čeprav v nekaterih državah članicah ni neposrednega individualnega pravnega sredstva zoper predpise z močjo zakona, so tudi države članice, v katerih je tako pravno sredstvo mogoče vložiti.
80. Zato v okviru tretjega vmesnega sklepa ugotavljam, da se ukrepi, sprejeti z zakonom št. 44/2009, lahko štejejo za „reorganizacijske ukrepe“ v smislu Direktive 2001/24 (torej, da gre za ukrepe, ki se nanašajo na posamezno finančno institucijo in v zvezi s katerimi je zagotovljena enakost vseh upnikov, kar zadeva njihovo pravico do dostopa do sodišč), če pravna oblika, v kateri so bili sprejeti, osebam, na katere se nanašajo, ne preprečuje, da jih učinkovito izpodbijajo pred islandskimi sodišči, kar pa mora, kot je bilo pojasnjeno zgoraj v točkah 72 in 73, preizkusiti predložitveno sodišče.
B – Drugo vprašanje za predhodno odločanje
81. Kot sem že navedel, je po mojem mnenju drugo vprašanje za predhodno odločanje manj zahtevno.
82. Cour de cassation sprašuje, ali je člen 32 Direktive 2001/24/ES treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi nacionalna določba, na podlagi katere so od začetka veljavnosti moratorija prepovedani ali prekinjeni vsi sodni postopki zoper finančno institucijo, veljala za ukrepe zavarovanja, ki so bili v drugi državi članici sprejeti pred določitvijo moratorija.
83. F. Guiraux je trdil, da je drugo vprašanje za predhodno odločanje nedopustno, ker se islandska določba, na katero se sklicuje (člen 98 zakona št. 161/2002), za primer, ki je predmet obravnave postopku v glavni stvari, ne uporabi. Po njegovem mnenju ta določba prepoveduje samo sodne postopke zoper institucijo, za katero velja moratorij, in zato ne učinkuje na izvršbo v zavarovanje, ki je bila dovoljena pred odreditvijo moratorija. Po drugi strani prav tako trdi, da je bila sporna določba razglašena za neustavno in nadomeščena z zakonom št. 44/2009.
84. Menim, da vprašanje ni nedopustno, saj se razlog, na katerem temelji, očitno nanaša na vsebino problema, ki ga rešuje Cour de cassation, torej, ali na izvršbe v zavarovanje, ki so bile dovoljene pred odobritvijo moratorija, lahko vpliva določba, ki načeloma preprečuje sprejemanje ukrepov zavarovanja le zoper institucije, za katere moratorij že velja. Po drugi strani pa je dejstvo, da je bila zadevna nacionalna določba razglašena za neustavno in nadomeščena s poznejšim zakonom, vprašanje, o katerega upoštevnosti za določitev prava, ki se dejansko uporabi, mora odločiti predložitveno sodišče. Naloga Sodišča je le, da mu pomaga pri razjasnitvi dvomov v zvezi z združljivostjo člena 98 zakona št. 161/2002 s pravom Unije, torej v zvezi z enim od vidikov, ki jih mora upoštevati pri odločanju o tem, kako je treba reševati kolizije med predpisi, ki so načeloma lahko upoštevni za rešitev primera, ki ga obravnava.
85. Menim, da je odgovor na vprašanje treba izpeljati iz uvodne izjave 30 Direktive 2001/24, v skladu s katero „[k]ot izjema od uporabe lex concursus […] učinke reorganizacijskih ukrepov ali postopkov prenehanja na nerešen pravni spor [ureja] zakonodaja države članice, v kateri pravni spor poteka. Učinke teh ukrepov in postopkov na posamezne izvršilne ukrepe, ki izhajajo iz takšnih pravnih sporov, ureja zakonodaja matične države članice v skladu s splošnim pravilom iz te direktive“.
86. Zaradi te uvodne izjave in v skladu s členom 32 Direktive 2001/24 moratorij, odobren na Islandiji, v okviru postopkov, ki potekajo v Franciji, učinkuje tako, kot določa francoska zakonodaja. Glede tistih učinkov, ki jih ima moratorij na ukrepe izvršbe, ki izhajajo iz teh postopkov po njihovem končanju, pa se na podlagi člena 10(2)(e) Direktive 2001/24 uporabi islandska zakonodaja. Tako razlogovanje, kot opozarja Komisija, ne izključuje možnosti, da francoska sodišča sprejmejo ukrepe izvršbe, temveč samo zahteva, da se ob njihovem sprejetju spoštujejo določbe prava matične države članice, ki veljajo za reorganizacijske ukrepe ali ukrepe prenehanja.
87. V obravnavanem primeru je treba šteti, da uporaba islandskega prava za pravila o učinkih moratorija na ukrepe, ki izhajajo iz postopkov, končanih v drugi državi članici, vključuje tudi določitev obsega učinkovanja ratione temporis, kot ne nazadnje izhaja iz členov 3(2), 9(1) in 10 Direktive 2001/24.
88. Zadnji vmesni sklep je, da je po mojem mnenju člen 32 Direktive 2001/24 treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da bi nacionalna določba, kot je člen 98 islandskega zakona z dne 20. decembra 2002, veljala za ukrepe, kakršni so ti, ki so bili v tem primeru sprejeti v drugi državi članici pred vzpostavitvijo moratorija, ki je določen v navedenem členu.
VII – Predlog
89. Glede na zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje odgovori tako:
1. Člena 3 in 9 Direktive 2001/24/ES o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij je treba razlagati tako, da ukrepov, sprejetih z zakonom, kot so ti iz islandskega zakona št. 44/2009 z dne 15. aprila 2009, ni mogoče izključiti s področja uporabe Direktive 2001/24 samo zato, ker jih je neposredno sprejel nacionalni zakonodajalec.
2. V vsakem primeru morajo biti ukrepi, ki jih sprejme zakonodajalec, dejansko „ukrepi“ v smislu Direktive 2001/24 in se morajo torej posebej nanašati na posamezne finančne institucije zaradi okoliščin, v katerih so se znašle, pri čemer posledica njihovega sprejetja ne smejo biti spremembe pro futuro splošne zakonodaje na tem področju.
3. Zato da bi bilo ukrepe, sprejete z islandskim zakonom št. 44/2009, mogoče šteti za „reorganizacijske ukrepe“ v smislu Direktive 2001/24, mora biti njihova pravna oblika taka, da osebam, na katere se nanašajo, ne preprečuje vložitve učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem.
4. Naloga predložitvenega sodišča je, da pri preizkusu islandskega prava, ki ga mora opraviti v okviru ugotavljanja dejanskega stanja, preuči, ali sta izpolnjena pogoja, navedena v zgornjih dveh točkah.
5. Člen 32 Direktive 2001/24/ES je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da bi nacionalna določba, kot je člen 98 islandskega zakona z dne 20. decembra 2002, veljala za ukrepe, kakršni so ti, ki so bili v tem primeru sprejeti v drugi državi članici pred vzpostavitvijo moratorija, ki je določen v navedenem členu.