SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
DÁMASA RUIZ-JARABOJA COLOMERJA,
predstavljeni 3. februarja 2009(1)
Zadeva C‑440/07 P
Komisija Evropskih skupnosti
proti
Schneider Electric
„Pritožba – Koncentracije podjetij – Trg distribucije električne energije – Škoda zaradi ravnanja Komisije pri presoji koncentracije – Pogoji za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Skupnosti“
Stvarno kazalo
I – Uvod
II – Dejansko stanje v postopku na prvi stopnji
A – Upravni postopek
B – Sodni postopek
III – Pravni okvir
A – Predpisi Skupnosti na področju nadzora koncentracij
B – Predhodni sodbi, ki vplivata na postopek
IV – Postopek pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba
A – Postopek v zadevi T-351/03
B – Vsebina izpodbijane sodbe (zadeva T-351/03)
1. Kršitev je dovolj resna
2. Vzročna zveza
3. Opredelitev škode, ki jo je utrpela tožeča stranka
a) Honorarji, upravni stroški in sodni stroški, ki jih je imela družba Schneider
b) Znižanje prodajne cene družbe Legrand, ki je bila odobrena konzorciju Wendel‑KKR, da se omogoči odlog datuma učinka prodaje
c) Ocena škode, odgovornost za škodo in izračun obresti
V – Postopek pred Sodiščem in predlogi strank v pritožbenem postopku
VI – Analiza pritožbe
A – Uvod
B – Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na dovolj resno kršitev
1. Trditve strank
2. Prvi pritožbeni razlog: napačna razlaga izpodbijane sodbe
3. Drugi pritožbeni razlog
C – Pritožbeni razlog, ki se nanaša na škodo, povzročeno družbi Schneider
D – Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na vzročno zvezo
1. Neobstoj vzročne zveze
a) Izkrivljanje dejstev in dokazov (prvi del tretjega pritožbenega razloga)
b) Neobstoj vzročne zveze med neveljavnostjo odločbe o nezdružljivosti in znižanjem prodajne cene, po kateri je bila družba Legrand prodana konzorciju Wendel‑KKR (drugi del tretjega pritožbenega razloga)
i) Trditve strank
ii) Presoja
2. Prekinitev vzročne zveze (tretji in peti pritožbeni razlog)
a) Povzetek trditev strank
b) Dopustnost nekaterih trditev
c) Temelj
3. Protislovnost obrazložitve
E – Sedmi pritožbeni razlog
VII – Temelj
VIII – Stroški postopka na obeh stopnjah
IX – Predlog
I – Uvod
1. Evropska komisija je vložila pritožbo zoper sodbo Sodišča prve stopnje z dne 11. julija 2007(2), s katero je to delno ugodilo tožbi zaradi nepogodbene odgovornosti Skupnosti v okviru nasprotovanja koncentraciji, ki jo je Sodišče prve stopnje pozneje razglasilo za nično.
2. Bolj kot višina zahtevanega zneska, ki znaša skoraj 1700 milijonov EUR, je v tej zadevi pomemben vpliv, ki bi ga lahko sodba Sodišča imela na gospodarsko politiko organa Skupnosti kot varuha konkurence v Evropi.
3. Ker je zadeva povezana s poseganjem v pravice obrambe podjetij v upravnem postopku in škodo zaradi kršitve temeljne pravice, se zahteva izredna previdnost in opreznost glede na resne posledice, ki jih bo sodba v tej zadevi imela za podjetja in institucije na ravni Skupnosti ali države.
II – Dejansko stanje v postopku na prvi stopnji
4. Zapleteno dejansko stanje, na katerem temelji pritožba, je navedeno v izpodbijani sodbi(3) in ga je mogoče povzeti tako.
A – Upravni postopek
5. Francoski družbi, Schneider Electric SA (v nadaljevanju: Schneider) in Legrand SA (v nadaljevanju: Legrand), sta Komisiji priglasili načrtovano pridobitev nadzora družbe Schneider nad družbo Legrand na podlagi javne ponudbe za zamenjavo vrednostnih papirjev (v nadaljevanju: JPZ) v smislu člena 3(1)(b) Uredbe (EGS) št. 4064/89 (v nadaljevanju: Uredba)(4). Družba Schneider se ukvarja s proizvodnjo in prodajo opreme ter sistemov v sektorju distribucije električne energije, industrijskega nadzora in avtomatizacije, družba Legrand pa proizvaja in prodaja nizkonapetostne inštalacijske električne naprave.
6. Ker je Komisija presodila, da pri koncentraciji obstajajo resni dvomi glede njene združljivosti s skupnim trgom, je 30. marca 2001 na podlagi člena 6(1)(c) Uredbe začela postopek temeljitega nadzora (tako imenovana faza II nadzora) ter od družb Schneider in Legrand zahtevala informacije.
7. Komisija je 3. avgusta 2001 na družbo Schneider naslovila obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem je ugotovila nastanek prevladujočega položaja zaradi koncentracije na določenem številu nacionalnih sektorskih trgov.
8. Navedeni družbi sta v odgovorih z dne 16. avgusta 2001 na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izpodbijali opredelitev trgov Komisije in njeno analizo vpliva koncentracije na te trge. Stranki koncentracije in službe Komisije so imele 29. avgusta 2001 sestanek, po katerem se je družba Schneider zavezala k sprejetju različnih popravnih ukrepov.
9. Komisija je 10. oktobra 2001 v skladu s členom 8(3) Uredbe sprejela Odločbo 2004/275/ES o nezdružljivosti koncentracije s skupnim trgom(5) (v nadaljevanju: odločba o nezdružljivosti). V uvodnih izjavah 782 in 783 te odločbe je navedla, da naj bi združitev ustvarila prevladujoč položaj, ki naj bi izrazito omejeval učinkovito konkurenco na različnih nacionalnih sektorskih trgih, po drugi strani pa naj bi okrepila tak prevladujoč položaj na nekaterih francoskih sektorskih trgih.(6) Komisija je še dodala, da naj popravni ukrepi, ki jih je predlagala družba Schneider, ne bi omogočali rešitve težav v zvezi s konkurenco, ugotovljenih v odločbi o nezdružljivosti.
10. Ker je družba Schneider s pridobitvijo 98,1 % osnovnega kapitala družbe Legrand izvedla koncentracijo, ki je bila a posteriori ugotovljena za nezdružljivo s skupnim trgom, je Komisija 24. oktobra 2001 sprejela drugo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah za razdružitev obeh družb in z njim družbi Schneider v skladu s členom 8(4) Uredbe naložila prenos svojega premoženja v družbi Legrand, ki presega pomemben delež, da bi obnovila učinkovito konkurenco z zadostno stopnjo gotovosti in v dovolj kratkih rokih.
11. Komisija je tudi štela za nujno, da upravljanje deleža družbe Schneider v družbi Legrand takoj zaupa izkušenemu in samostojnemu zastopniku, ter je na podlagi člena 7(4) Uredbe 4. decembra 2001 družbi Schneider dovolila izvajati glasovalne pravice, ki so vezane na njen delež v družbi Legrand, prek zastopnika, ki ga imenuje družba Schneider, pod pogoji, določenimi z mandatno pogodbo, ki jo potrdi Komisija.
12. Komisija je 30. januarja 2002 v skladu s členom 8(4) Uredbe sprejela odločbo (v nadaljevanju: odločba o razdružitvi),(7) da se mora družba Schneider od družbe Legrand razdružiti v 9‑mesečnem roku, ki se izteče 5. novembra 2002.
13. Z odločbo o razdružitvi je bilo družbi Schneider prepovedano, da izvede ločeno razdružitev določenih dejavnosti družbe Legrand, kupec oziroma kupci družbe Legrand so morali pridobiti predhodno soglasje Komisije, prepovedan pa je bil tudi vsak poznejši povratni prenos določenih dejavnosti družbe Legrand na družbo Schneider.
B – Sodni postopek
14. Po tej odločbi je družba Schneider 13. decembra 2001 pri Sodišču prve stopnje Evropskih skupnosti vložila ničnostno tožbo zoper odločbo o nezdružljivosti (zadeva T-310/01).
15. Družba Schneider je 18. marca 2002 vložila tudi ničnostno tožbo zoper odločbo o razdružitvi (zadeva T-77/02) in predlog za odložitev izvršitve odločbe o razdružitvi (zadeva T-77/02 R).
16. Komisija je po obravnavi z dne 23. aprila 2002 v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe v zadevi T-77/02 R rok, ki je bil naložen družbi Schneider za razdružitev od družbe Legrand, podaljšala do 5. februarja 2003, brez vplivanja na izvedbo faz postopka razdružitve v tako podaljšanem roku, zaradi česar je družba Schneider umaknila predlog za odložitev izvršitve odločbe o razdružitvi.
17. Družba Schneider je pripravila prodajo družbe Legrand, ki bi jo uresničila ob zavrnitvi svojih dveh ničnostnih tožb, in je v ta namen 26. julija 2002 s konzorcijem Wendel/KKR sklenila prodajno pogodbo, ki bi morala biti izpolnjena najpozneje do 10. decembra 2002. Pogodba je vsebovala določilo, ki je družbi Schneider pri morebitni razglasitvi ničnosti odločbe o nezdružljivosti omogočala, da lahko v zameno za plačilo nadomestila za odpoved (180 milijonov EUR) odpove pogodbo do 5. decembra 2002.
18. Sodišče prve stopnje je s sodbo Schneider I(8) zaradi napačne analize in presoje vpliva koncentracije na nacionalne sektorske trge zunaj Francije ter kršitev pravic obrambe odločbo o nezdružljivosti razglasilo za nično. S sodbo Schneider II(9) je za nično razglasilo tudi odločbo o razdružitvi, ker je pomenila ukrep za izvršitev odločbe o nezdružljivosti, ki je bila razglašena za nično. Komisija se ni pritožila zoper sodbi Schneider I in Schneider II, ki sta tako postali pravnomočni. Da ne bi povzetka dejanskega stanja še bolj zapletal, bom vsebino obeh sodb podrobneje navedel pod naslovom III teh sklepnih predlogov, v katerem je opisan pravni okvir te zadeve.(10)
19. Komisija je objavila obvestilo o ponovnem prevzemu nadzora nad koncentracijo(11), pri čemer je pojasnila, da naj bi se v skladu s členom 10(5) Uredbe roki za preizkus začeli 23. oktobra 2002. Dodala je, da za koncentracijo po predhodnem preizkusu prve faze in brez vplivanja na končno odločbo velja Uredba, ter tretje osebe pozvala, naj ji posredujejo morebitne pripombe.
20. Komisija je z novim obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 13. novembra 2002 obvestila družbo Schneider, da bi lahko koncentracija ovirala konkurenco na francoskih sektorskih trgih zaradi precejšnjega prekrivanja tržnih deležev družb Schneider in Legrand, zaradi prenehanja tradicionalne konkurence med njima, zaradi pomembnosti znamk, ki jih ima enota Schneider‑Legrand, zaradi njene moči nad trgovci na debelo in nezmožnosti vseh konkurentov, da bi nadomestili konkurenčni pritisk, ki ga je izvajala družba Legrand pred izvedbo koncentracije.
21. Družba Schneider je 14. novembra 2002 Komisiji predlagala popravne ukrepe za odpravo prekrivanja dejavnosti družb Schneider in Legrand na francoskih sektorskih trgih, na katere je vplivala koncentracija. Po teh predlogih se je z izmenjavo dopisov razvila razprava, na podlagi katere je Komisija zavrnila predloge družbe Schneider z obrazložitvijo, da ne zadoščajo za odpravo negativnih učinkov koncentracije na konkurenco v Franciji, medtem ko je družba Schneider Komisiji očitala njene dvome o dejanski zmožnosti predlaganih ukrepov, da zagotovijo ohranitev konkurence v tej državi.
22. Družba Schneider je v dopisu z dne 2. decembra 2002 odgovorila, da tako stališče Komisije v tako pozni fazi postopka pomeni, da nadaljevanje razprave ne bi bilo smiselno, in da se je zato, da bi končala negotovost, ki je trajala več kot eno leto, odločila, da družbo Legrand proda konzorciju Wendel‑KKR. Svojo odločitev je potrdila s telefaksom, ki ga je Komisiji poslala 3. decembra 2002, pri čemer je pojasnila, da bo v skladu z določili prodajne pogodbe prodaja izvedena 10. decembra 2002, o čemer je družba Schneider Komisijo obvestila 11. decembra 2002.
23. Čeprav je Komisija z odločbo z dne 4. decembra 2002 najprej začela fazo II nadzora koncentracije, pri čemer je menila, da popravni ukrepi, ki jih je predlagala družba Schneider, ne omogočajo odprave resnih dvomov o združljivosti koncentracije, je 13. decembra 2002 družbo Schneider obvestila o ustavitvi postopka preizkusa, ker je ta postal brezpredmeten, saj navedena družba ni več obvladovala družbe Legrand.
24. Sodišče prve stopnje je zavrglo ničnostno tožbo, ki jo je družba Schneider vložila zoper odločbo o začetku faze II nadzora in zoper odločbo o ustavitvi postopka z dne 13. decembra 2002 (zadeva T-48/03),(12) Sodišče pa je zavrnilo pritožbo, ki jo je družba Schneider vložila zoper ta sklep(13).
25. Sodišče je v točki 48 sklepa poudarilo, da je Komisija z odločitvijo za ponovitev začetka postopka nadzora hotela upoštevati posledice navedene sodbe Schneider I, s tem da je sprejela vse potrebne ukrepe, da bi se izognila morebitni kršitvi pravic obrambe družbe Schneider.
III – Pravni okvir
A – Predpisi Skupnosti na področju nadzora koncentracij
26. Uredba v različici, ki je veljala v obravnavanem sporu, v členu 2(3) določa, da se koncentracija, ki ustvari ali krepi prevladujoči položaj, katerega posledica bi bilo resno oviranje učinkovite konkurence na skupnem trgu ali na njegovem precejšnjem delu, razglasi za nezdružljivo s skupnim trgom.
27. V skladu s členom 3(1)(b) Uredbe se razume, da koncentracija nastopi, kadar eno podjetje zlasti z nakupom vrednostnih papirjev ali premoženja pridobi neposredni ali posredni nadzor nad drugim podjetjem.
28. V členu 6(1)(b) iste uredbe je določeno, da Komisija koncentracije, ki so ji priglašene v skladu z Uredbo in pri katerih, čeprav spadajo na področje uporabe te uredbe, ne obstaja resen dvom glede njihovih združljivosti s skupnim trgom, razglasi za združljive s skupnim trgom.
29. V nasprotnem primeru Komisija v skladu s členom 6(1)(c) uvede navedeni postopek nadzora (tako imenovana odločba o začetku faze II nadzora).
30. V skladu s členom 10(1) je te odločbe treba sprejeti v enem mesecu od naslednjega dne po prejemu priglasitve koncentracije ali od naslednjega dne po prejemu popolnih podatkov.
31. Na podlagi določb člena 8(2) in (3) lahko Komisija v okviru faze II odloči o združljivosti koncentracije, če je to potrebno po spremembah, ki jih zadevno podjetje opravi na priglašenem načrtu združitve.
32. V členu 10(3) je določeno, da se mora odločbo o nezdružljivosti priglašene koncentracije s skupnim trgom sprejeti najpozneje v štirih mesecih od dne, ko se začne faza II.
33. V skladu s členom 8(4) lahko Komisija, če je koncentracija, ki je razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom, že izvedena, z odločbo v skladu z odstavkom 3 ali s posebno odločbo zahteva, naj se združena podjetja ali premoženje razdružijo ali naj se izvede kakršen koli drug ustrezen ukrep za ponovno vzpostavitev pogojev učinkovite konkurence.
34. V členu 10(6) je določeno, da se koncentracija razume za združljivo s skupnim trgom, če Komisija ni začela faze II po izteku največ enega meseca od naslednjega dneva po prejemu priglasitve koncentracije oziroma od naslednjega dneva po prejemu popolnih podatkov ali če ni odločila o združljivosti koncentracije v štirih mesecih od začetka faze II.
35. V skladu s členom 10(5) začnejo roki, določeni z Uredbo, če sodišče Skupnosti razglasi odločbo Komisije za nično, ponovno teči od dneva razglasitve sodbe.
36. V skladu s členom 7(1) se koncentracija ne sme izvajati, dokler ni priglašena ali v prvih treh tednih po priglasitvi. Vendar je v odstavku 3 dovoljena izjema, ker odstavek 1 ne ovira izvedbe javne ponudbe, ki je bila priglašena Komisiji, če pridobitelj ne uveljavlja glasovalnih pravic, ki izhajajo iz zadevnih vrednostnih papirjev, ali če to naredi le zato, da bi ohranil polno vrednost teh naložb, in na podlagi odstopanja, ki ga odobri Komisija.
37. Določbe člena 18 so za zadevo, ki je bila predložena Sodišču, zelo pomembne, saj mora Komisija v skladu z odstavkom 1 navedenega člena pred sprejetjem kakršne koli odločbe, predvidene zlasti v členu 8(3), dati zadevnim podjetjem možnost, da v vsaki fazi postopka vse do posvetovanja s svetovalnim odborom predstavijo svoje poglede na očitke, ki jih zadevajo.
38. Nazadnje, v odstavku 3 navedenega člena je določeno, da temelji odločba Komisije le na ugovorih, o katerih so lahko stranke predstavile stališča, in da se njihove pravice obrambe v postopku povsem spoštujejo.
B – Predhodni sodbi, ki vplivata na postopek
39. Družba Schneider je sprožila spor s Komisijo, v katerem pred Sodiščem prve stopnje izpodbija odločbi o nezdružljivosti in o razdružitvi; treba je torej povzeti vsebino sodb, s katerima sta bili ti odločbi razglašeni za nični in ki sta že pravnomočni.
40. S sodbo Schneider I je bila za nično razglašena odločba o nezdružljivosti zaradi napačne analize in presoje vpliva koncentracije na nacionalne sektorske trge zunaj Francije ter zaradi kršitev pravic obrambe, ki sta škodovali analizi vpliva koncentracije na francoske sektorske trge in vpliva popravnih ukrepov, ki jih je predlagala družba Schneider.
41. Ker se pritožba ne nanaša na napake, ki so vplivale na ekonomsko oceno, je treba preveriti samo, ali so bile kršene pravice obrambe. V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje v sodbi Schneider I menilo, da mora Komisija pojasniti težave v zvezi s konkurenco, ki jo je povzročila predlagana transakcija, tako da bi omogočila priglasiteljem, da učinkovito in v določenem roku predstavijo predloge za prodajo premoženja, s katerim bi lahko prilagodili koncentracijo tako, da bi bila združljiva s skupnim trgom.
42. Dodalo je še, da iz besedila obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 3. avgusta 2001 ne izhaja, da je z zadostno jasnostjo in natančnostjo obravnavana okrepitev položaja družbe Schneider v primerjavi s francoskimi distributerji nizkonapetostne električne opreme, ki je izhajala ne samo iz dodatnih prodaj družbe Legrand na trgih sestavnih delov elektroomaric, ampak tudi iz vodilnega položaja družbe Legrand na segmentih trga končnih električnih elementov.(14)
43. Nadalje je Sodišče prve stopnje navedlo, da so v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah našteti različni nacionalni sektorski trgi, na katere vpliva koncentracija, ne da bi bilo pojasnjeno kakršno koli povezovanje položajev priglasiteljev.(15) Po njegovem mnenju je Komisija družbi Schneider tako odvzela možnost, da bi predložila pripombe in učinkovito v temelju izpodbijala tezo Komisije, da naj bi navedena družba okrepila prevladujoč položaj v sektorju sestavnih delov za razdelilne in končne razdelilne omarice zaradi vodilnega položaja družbe Legrand na trgu končnih naprav.
44. Ker družbi Schneider ni bilo omogočeno, da v celoti oceni težave v zvezi s konkurenco zaradi koncentracije, ki jih je opredelila Komisija, na francoskem trgu nizkonapetostne električne opreme, so bile po mnenju Sodišča prve stopnje v odločbi o nezdružljivosti kršene pravice obrambe družbe Schneider. Tej družbi je bila zlasti odvzeta možnost, da bi predlagala prenos premoženja ali druge popravne ukrepe v takem obsegu, ki bi zadoščal za rešitev težav v zvezi s konkurenco, ki jih je opredelila Komisija. Družbi Schneider je bila tako lahko posredno odvzeta možnost, da pridobi odobritev Komisije, ta nepravilnost pa je toliko resnejša, ker popravni ukrepi pomenijo edino sredstvo za to, da se koncentracija, za katero velja člen 2(3) Uredbe, zaščiti pred odločbo o nezdružljivosti.(16)
45. Poleg tega je Sodišče prve stopnje s sodbo Schneider II zaradi tesne povezanosti z odločbo o združljivosti za nično razglasilo tudi odločbo o razdružitvi.
IV – Postopek pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba
A – Postopek v zadevi T-351/03
46. Družba Schneider je 10. oktobra 2003 vložila odškodninsko tožbo na podlagi člena 235 ES in člena 288, drugi odstavek, ES.
47. Družba Schneider je ob intervenciji Francoske republike Sodišču prve stopnje predlagala, naj: primarno, Skupnosti naloži, naj ji plača znesek 1.663.734.716,76 EUR, z upoštevanjem znižanja do višine stroškov – ki se jih lahko povrne –, ki je določeno s sklepoma o odmeri,(17) in zvišanja zaradi, prvič, zapadlih obresti od 4. decembra 2002 do celotnega plačila, z letno obrestno mero v višini 4 %, in drugič, zneska davka, ki bi ga družba Schneider morala plačati na znesek odobrene odškodnine.
48. Pritožnica je svoje trditve(18) oprla na obe nezakonitosti v odločbi o nezdružljivosti, ki sta bili ugotovljeni s sodbo Schneider I, in sicer, prvič, da je Komisija opravila nezadostno analizo vpliva koncentracije na nacionalne sektorske trge zunaj Francije, in drugič, kršitev pravic obrambe tožeče stranke glede na nezadostno navedbo ugovora v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 3. avgusta 2001 v zvezi s povezovanjem.
49. Po mnenju družbe Schneider je bila neposredna posledica teh dveh nezakonitosti škoda, ki je nastala zaradi zmanjšanja vrednosti premoženja tožeče stranke, ki se je izražalo, prvič, z vpisano računovodsko izgubo na premoženju družbe Legrand, drugič, z izgubljenim dobičkom zaradi nezmožnosti uresničitve sinergij, pričakovanih od koncentracije, in posledičnega propada industrijske strategije skupine, ter tretjič, z zelo negativnim učinkom na sloves tožeče stranke. Poleg tega je povečanje škode pripisala negativnemu odnosu Komisije.
50. Družba Schneider je tej škodi dodala tudi, prvič, stroške v zvezi s honorarjem zastopnika ad hoc, ki so nastali v upravnem postopku razdružitve, stroške ponovne preučitve koncentracije po razglasitvi sodb Schneider I in Schneider II ter stroške, ki jih je imela zaradi tožb v zadevah T-310/01, T‑77/02 in T-77/02 R, pri čemer je treba od tega zneska odšteti povračljive stroške, ki so družbi Schneider že bili odobreni z navedenima sklepoma o odmeri stroškov.
51. Družba Schneider je Sodišču prve stopnje podredno predlagala, naj razglasi tožbo za dopustno, ugotovi nepogodbeno odgovornost Skupnosti in vzpostavi postopek za določitev višine škode, ki jo je dejansko utrpela družba Schneider in za katero je upravičena do odškodnine, ter Komisiji v vsakem primeru naloži plačilo vseh stroškov postopka.
52. Komisija je ob intervenciji Zvezne republike Nemčije Sodišču prve stopnje predlagala, naj tožbo zavrže kot delno nedopustno in v celoti neutemeljeno ter družbi Schneider naloži plačilo stroškov.
53. Sodišče prve stopnje (četrti senat) je 11. decembra 2003 sprejelo ukrep procesnega vodstva ter je razpravo omejilo na načelo uveljavljanja nepogodbene odgovornosti Skupnosti in na metodologijo ocenjevanja škode.
B – Vsebina izpodbijane sodbe (zadeva T-351/03)
1. Kršitev je dovolj resna
54. S sodbo Schneider I je bila zaradi kršitve pravic obrambe francoskega podjetja za nično razglašena odločba o nezdružljivosti, potem ko se je preverilo, ali navedena odločba pomeni dovolj resno kršitev določenega pravnega pravila, ki posameznikom daje pravice, pri čemer se je uporabilo odločilno merilo v zvezi s tem, kot ga priznava sodna praksa, in sicer da institucija Skupnosti očitno in hudo prekorači meje diskrecijske pravice.(19)
55. Sodišče prve stopnje je pred proučitvijo elementov, ki so povečali škodo in izhajajo iz ravnanja Komisije med postopkom nadzora koncentracije, najprej proučilo, ali nepravilnosti iz odločbe o nezdružljivosti ustrezajo pojmu dovolj resne kršitve.
56. Ker je bilo izključeno, da bi se nepogodbena odgovornost Skupnosti lahko uveljavila zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti v analizi vpliva koncentracije(20), saj navedene pomanjkljivosti niso mogle vplivati na ugotovitev o nezdružljivosti koncentracije s skupnim trgom(21), je Sodišče prve stopnje proučilo edino napako iz odločbe o nezdružljivosti, ki bi lahko v skladu s sodbo Schneider I tožeči stranki odvzela možnost, da bi prišla do ugodne odločbe za izvedbo koncentracije, to je ugotovljeno neskladnost med obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 3. avgusta 2001 in odločbo o nezdružljivosti v zvezi z očitkom glede povezovanja položajev udeležencev koncentracije.
57. Dejstvo, da Komisija sestavi, kot v tem primeru, obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah tako, da tožeča stranka zato, ker ni predstavila primernih popravnih ukrepov za zmanjšanje ali izničenje povezovanj med svojimi položaji in položaji družbe Legrand na francoskih sektorskih trgih, ne more vedeti, kot izhaja iz tožbe Schneider I, da nima nobene možnosti, da bi bila koncentracija ugotovljena za združljivo s skupnim trgom, po mnenju Sodišča prve stopnje pomeni očitno in resno kršitev člena 18(1) in (3) Uredbe.
58. Menilo je, da ta kršitev pravic obrambe ne more biti ne upravičena ne obrazložena s posebnimi objektivnimi pritiski na službe Komisije, Komisija pa se je sklicevala na težave pri izvedbi zapletene analize trga pod zelo velikim časovnim pritiskom. Sodišče prve stopnje je presodilo, da navedena trditev ni upoštevna, ker dejstvo, ki je bilo povod za tukaj navedeno škodo, ni analiza upoštevnih trgov v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ali v odločbi o nezdružljivosti, ampak izpustitev navedbe v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah v delu, v katerem se obravnavajo posledice, in v izreku odločbe o nezdružljivosti.
59. Po mnenju Sodišča prve stopnje ta navedba tehnično ni posebno težavna in ne potrebuje nobene posebne dodatne preučitve, ki ne bi mogla biti izvedena zaradi časovnega pritiska; dejstva, da ni bila navedena, tudi ni mogoče pripisati nepredvidljivi ali slučajni težavi pri izdelavi, ki bi jo lahko nadomestilo celotno besedilo obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.
60. Sodišče prve stopnje je iz navedenega sklepalo, da je kršitev pravic obrambe družbe Schneider v tem primeru očitna in resna kršitev mej, ki so postavljene Komisiji, ter pomeni dovolj resno kršitev pravnega pravila, ki posameznikom podeljuje pravice.
2. Vzročna zveza
61. Najprej je treba poudariti, da je Sodišče prve stopnje sprejelo ukrep procesnega vodstva, pri čemer je razpravo omejilo na načelo uveljavljanja nepogodbene odgovornosti Skupnosti in metodologijo ocene škode.(22)
62. Družba Schneider je trdila, da je utrpela izgubo vrednosti premoženja med dnem objave JPZ vrednostnih papirjev družbe Legrand januarja 2001 in dnem izvršitve prodajne pogodbe pod zgoraj navedenimi pogoji decembra 2002.
63. Analiza vzročne zveze, ki jo je izvedlo Sodišče prve stopnje, je obsegala primerjavo položaja, ki za tretjo osebo izvira iz krivdnega ravnanja, in položaja, ki bi zanjo nastal iz ravnanja institucije, ki je v skladu s pravnim pravilom.(23) Tako je preprečilo, da bi bila družbi Schneider zaradi v odločbi o nezdružljivosti ugotovljene nezakonitosti odvzeta pravica do pridobitve odločbe o združljivosti koncentracije, izrecne ali implicitne, ki bi upravičevala, da bi se vse finančne posledice zaradi odvzema te pravice in zlasti tiste, ki izhajajo iz obveznosti prodaje premoženja družbe Legrand, štele za škodo, ki se jo lahko pripiše Skupnosti.
64. Sodišče prve stopnje je menilo, da je težko določiti naravo in višino prodaj, ki naj bi bile nujne za uskladitev koncentracije s skupnim trgom in pridobitev Komisijinega dovoljenja za njeno izvedbo, da pa je še težje določiti vpliv na celotno vrednost premoženja, ki ga je imela tožeča stranka in je bilo zajeto s prodajami in transakcijami, ki naj bi jih vsebovali ti popravni ukrepi.
65. Zato je ocenilo, da presoja ekonomskih parametrov, ki bi nujno spremljala morebitno odločbo o združljivosti, ne bi bila dovolj gotova, da bi lahko bila predmet učinkovite primerjave s položajem, ki izhaja iz odločbe o nezdružljivosti.
66. Sodišče prve stopnje tudi ni sprejelo trditve družbe Schneider, da naj bi nezakonita odločba o nezdružljivosti onemogočila izvedbo sinergij, ki se jih je pričakovalo na podlagi koncentracije, in da naj bi posledično uničila industrijsko strategijo skupine, ker naj bi ji povzročila škodo zaradi negativnega učinka, ki ga je imela na njen sloves.(24)
67. Sodišče prve stopnje je menilo, da nasprotno obstaja dovolj tesna vzročna zveza med povzročeno nezakonitostjo in dvema postavkama škode, ki ju je utrpela tožeča stranka: prva zaradi stroškov, ki so podjetju nastali zaradi ponovnega začetka postopka nadzora koncentracije po razglasitvah ničnosti obeh odločb; druga pa zaradi znižanja prodajne cene, ki jo je morala družba Schneider odobriti kupcu premoženja družbe Legrand za pridobitev odloga učinkov te prodaje na takšen datum, da sodni postopki, ki so takrat potekali pred sodiščem Skupnosti, ne bi postali brezpredmetni.
3. Opredelitev škode, ki jo je utrpela tožeča stranka
a) Honorarji, upravni stroški in sodni stroški, ki jih je imela družba Schneider
68. Sodišče prve stopnje je stroške, povezane z nadaljevanjem postopka nadzora, razdelilo v tri kategorije: stroški, ki jih je imela družba Schneider zaradi honorarja zastopniku ad hoc; stroški posvetovanja s pravnimi, finančnimi in z bančnimi svetovalci ter drugi upravni stroški, ki so nastali zaradi izvedbe razdružitve, ter stroški zaradi sodnih postopkov na nacionalni ravni in na ravni Skupnosti; in nazadnje, stroški za posvetovanje in honorarje ter različni upravni stroški, ki jih je imela družba Schneider zaradi udeležbe pri obnovljenem postopku nadzora koncentracije, ki se je moral začeti zaradi sodb Schneider I in Schneider II.
69. Čeprav je Sodišče prve stopnje zavrnilo prvi kategoriji stroškov(25), je priznalo, da so stroški iz tretje kategorije („različni stroški“) povezani s krivdnim ravnanjem Komisije. Sodišče prve stopnje se je pri utemeljitvi tega sklepa oprlo na trditve, ki bodo povzete v nadaljevanju.(26)
70. Dejanski razlog za razglasitev ničnosti je to, da družba Schneider ni imela možnosti, da predloži pripombe in predlaga primerne popravne ukrepe, ker Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 3. avgusta 2001 ni navedla težave v zvezi s konkurenco, na kateri temelji odločba o nezdružljivosti. Cilj nadaljevanja postopka je bil popraviti to napako, saj je bil namenjen natanko temu, da se tožeča stranka izjavi o spornih očitkih in morda predstavi predloge ukrepov, ki so namenjeni odpravi protikonkurenčnih vplivov koncentracije v zvezi s tem.
71. Tako dodatni stroški, ki jih je tožeča stranka imela zaradi udeležbe pri obnovljenem upravnem postopku nadzora po sodbah Schneider I in Schneider II, ne bi nastali, če bi Komisija takoj sprejela odločbo, v kateri bi spoštovala pravice obrambe. Če bi družba Schneider lahko izrazila stališča o očitku glede povezovanja, ki ni bil naveden v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, bi imela stroške zaradi priprave odgovorov in morebitnih popravnih ukrepov. Kljub temu je Sodišče prve stopnje menilo, da je nadaljevanje upravnega postopka, ki je bil prekinjen dvanajst mesecev, na novih pravnih temeljih za nasprotno stranko Komisije pomenilo obremenitev, neprimerljivo večjo od te, ki bi jo pomenil odgovor na isti očitek v prvem postopku nadzora, saj so bili podjetje in njegovi svetovalci že v celoti udeleženi pri sestankih in izmenjavah s pristojnimi službami Komisije.
b) Znižanje prodajne cene družbe Legrand, ki je bila odobrena konzorciju Wendel‑KKR, da se omogoči odlog datuma učinka prodaje(27)
72. Po mnenju Sodišča prve stopnje je bila družba Schneider do izreka sodb v zadevah T‑310/01 in T-77/02 sočasno prisiljena v pogajanja in sklenitev pogodbe o prodaji družbe Legrand konzorciju Wendel-KKR ter prestavitev roka za izpolnitev te pogodbe do 10. decembra 2002.
73. Družba Schneider je morala tako ravnati, da ne bi bila pri zavrnilni sodbi prisiljena končati pogajanja v zvezi s prodajo v zelo kratkem roku in v neugodnih okoliščinah za obrambo svojih interesov, upoštevajoč iztek roka za razdružitev, ki je bil določen za 5. februar 2003, in negotovost, da bi Komisija odobrila novo podaljšanje tega roka.
74. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je odložitev prodaje družbe Legrand zaradi prizadevanja družbe Schneider, da bi pridobila odločbo o združljivosti koncentracije s skupnim trgom, vodila tožečo stranko, da je zaradi teh okoliščin konzorciju Wendel-KKR odobrila znižanje prodajne cene družbe Legrand glede na ceno, ki bi jo dosegla v običajnih razmerah. Odložitev dejanske prodaje premoženja družbe Legrand na 10. december 2002 je zajemala plačilo za tveganje konzorciju Wendel‑KKR v zvezi z razvrednotenjem premoženja navedene družbe, ki se mu je s pristankom na tako odložitev izpostavil konzorcij Wendel‑KKR, pa čeprav le zaradi možnosti znižanja tečajev vrednostnih papirjev v tem obdobju.
75. Sodišče prve stopnje je v teh okoliščinah torej sklepalo, da je kršitev pravic obrambe iz odločbe o nezdružljivosti neposredno povezana z navedeno odložitvijo prodaje družbe Legrand, ker je bila ta odložitev nujna, da je bilo družbi Schneider omogočeno izvajanje pravice, da pridobi zakonito odločbo o združljivosti priglašene koncentracije s skupnim trgom in se lahko izjavi v postopku, ki ji daje vsa zagotovila.
c) Ocena škode, odgovornost za škodo in izračun obresti
76. Znesek odškodnine za stroške, ki jih je imela družba Schneider zaradi udeležbe pri nadaljevanju postopka nadzora koncentracije, je Sodišče prve stopnje določilo tako, da je od vseh stroškov družbe Schneider v zadevah T‑310/01, T‑77/02 in T-77/02 R odštelo upravne stroške, ki jih podjetje običajno samo plača za izvršitev razdružitve premoženja, in nazadnje stroške, ki bi jih nujno imelo zaradi popravnih ukrepov v zvezi s povezovanjem.
77. Škoda, ki pomeni znižanje prodajne cene družbe Legrand konzorciju Wendel‑KKR zaradi odložitve dejanske izvršitve prodaje družbe Legrand do 10. decembra 2002, je po oceni Sodišča prve stopnje enaka razliki med prodajno ceno, ki je bila dogovorjena med pogodbenima strankama, in tisto, ki bi jo družba Schneider lahko dosegla od kupca, če bi po koncu prvega postopka nadzora koncentracije, 10. oktobra 2001, imela zakonito odločbo, ki bi odločila o združljivosti koncentracije.
78. Sodišče prve stopnje je za natančno oceno zneskov, ki jih dolguje Komisija, uporabilo ad hoc postopek, v katerem mu bosta stranki sporočili svojo oceno celotnega zneska odškodnine.(28)
79. Ker je družba Schneider kupila vrednostne papirje družbe Legrand prek JPZ, pri čemer je uveljavila odstopanje iz člena 7(3) Uredbe, je Sodišče prve stopnje menilo, da je sprejela tveganje, da bo sprejeta odločba o nezdružljivosti in uvedena soodnosna obveznost, da se izvede postopek razdružitve premoženja podjetij, ki so že združena. Ker pa je družba Schneider morala vedeti, da lahko zaradi izvršene združitve pride do ustvarjanja ali krepitve njenega prevladujočega položaja na velikem delu skupnega trga, je iz tega tudi sklepalo(29), da je družba Schneider sama prispevala k povzročitvi svoje škode(30), ki jo je ocenilo na eno tretjino škode, ki se je mora povrniti, zaradi znižanja prodajne cene, odobrene konzorciju Wendel-KKR.
80. Na koncu je Sodišče prve stopnje k odškodnini dodalo še zamudne obresti(31), izračunane od dneva razglasitve sodbe, s katero je nadomeščena škoda, do dneva celotnega plačila.
V – Postopek pred Sodiščem in predlogi strank v pritožbenem postopku
81. Pritožba je bila v sodnem tajništvu Sodišča vložena 24. septembra 2007(32); Komisija v njej navaja sedem pritožbenih razlogov ter Sodišču predlaga, naj sodbo, ki jo je Sodišče prve stopnje izreklo v zadevi T-351/03, razveljavi in družbi Schneider naloži plačilo vseh stroškov(33).
82. Družba Schneider je v odgovoru na pritožbo, ki je v sodno tajništvo Sodišča prispel 31. decembra 2007(34), Sodišču predlagala, naj pritožbo v celoti zavrne in Komisiji naloži plačilo vseh stroškov.
83. Predsednik Sodišča je strankama dovolil vložitev replike in duplike, ki sta v sodno tajništvo prispeli 12. marca(35) oziroma 8. maja(36) 2008 in v katerih sta obe stranki ponovili predloge.
84. Na zahtevo Komisije je bila zadeva v skladu s členom 44(3), drugi pododstavek, Poslovnika Sodišča dodeljena velikemu senatu.
85. Zastopniki družbe Schneider in Komisije so na obravnavi, ki je bila 3. decembra 2008, predstavili ustna stališča in odgovorili na vprašanja članov senata.
VI – Analiza pritožbe
A – Uvod
86. Komisija v utemeljitev pritožbe navaja sedem pritožbenih razlogov, od katerih so nekateri razdeljeni na več delov. Čeprav so očitki zoper izpodbijano sodbo navedeni pod naslovi, ki so za tak spor običajni, kot so zlasti napačna uporaba prava, izkrivljanje dejstev ali kršitev obveznosti obrazložitve, lahko hitro ugotovimo, da jih je treba razdeliti v tri skupine očitkov, ki se nanašajo na vprašanje, ali je kršitev „dovolj resna“, na povzročeno škodo in na vzročno zvezo med tema elementoma.
87. Zdi se torej primerno, da pritožbene razloge razdelimo glede na njihovo povezavo z eno od teh skupin in upoštevamo najbolj logičen vrstni red(37), tako da najprej proučimo težo kršitve, ki ni sporna, saj se je to vprašanje rešilo že s sodbo Schneider I, nato proučimo škodo, ki je v tej pritožbi omenjena le na kratko, in končamo z vzročno zvezo med tema elementoma. Analiziral bom torej vse pritožbene razloge, ki jih je navedla Komisija, kar sem kot generalni pravobranilec tudi dolžan storiti.
B – Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na dovolj resno kršitev
1. Trditve strank
88. Komisija Sodišču prve stopnje očita, da je kršilo načelo pravnomočnosti in obveznost obrazložitve, storilo napako pri presoji in izkrivilo dokaze, s tem ko je ugotovilo, prvič, da Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 3. avgusta 2001 „ni“ navedla očitka glede povezovanja položajev družb Schneider in Legrand, ter drugič, da ta navedba tehnično ni „posebno težavna“.(38)
89. Komisija z drugim pritožbenim razlogom iz iste skupine Sodišču prve stopnje očita, da je pri opisu dejanskega stanja napačno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo zapletenosti položajev, ki jih je treba urediti(39), in da ni izpolnilo obveznosti obrazložitve, ki mu je naložena, s tem ko je na kratko zavrnilo trditve, katerih namen je bil dokazati časovne omejitve in tehnične težave pri pripravi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki jih je navedla v svojo obrambo.
90. Družba Schneider primarno meni, da razlogovanje Komisije v teh dveh pritožbenih razlogih, ni dopustno, podredno pa, da ni upoštevno in ni utemeljeno, ker je dejansko namenjeno temu, da bi Sodišče ponovno odločalo o dejanskih vprašanjih, ki jih je že dokončno rešilo, pri čemer se opira na trditve, ki na prvi stopnji niso bile navedene, in ne pojasni ustrezno, od kod izhajajo številne zatrjevane tehnične težave.
2. Prvi pritožbeni razlog: napačna razlaga izpodbijane sodbe
91. Ne da bi to vplivalo na morebitne razloge za nedopustnost, je treba zavrniti prvi pritožbeni razlog, pri katerem bom oba njegova dela proučil skupaj, ker temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe.
92. Komisija v prvem delu pritožbenega razloga Sodišču prve stopnje očita, da je v točki 155 izpodbijane sodbe menilo, da je bil povod za škodo, ki jo je utrpela družba Schneider, „izpustitev“ navedbe v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki bi se nanašala na očitek glede povezovanja, medtem ko je v točki 445 sodbe Schneider I priznalo, da v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah povezovanje ni bilo obravnavano „z zadostno jasnostjo in natančnostjo“.
93. Po mnenju pritožnice primerjava obeh sodb pokaže tri neskladja, zaradi katerih naj bi bila razveljavitev izpodbijane sodbe upravičena.
94. Prvič, Komisija opozarja, da se v navedeni točki 445 sodbe Schneider I domneva, da je bil očitek glede povezovanja izražen vsaj posredno. Iz tega izhaja, drugič, da se je Komisiji v sodbi očitalo, da se ni izrecno sklicevala na to negativno gospodarsko posledico, medtem ko naj bi bilo iz celotnega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah jasno razvidno, da se ta očitek pripisuje družbi Schneider. Tretjič, opozarja na posledice teh očitnih razlik med obema sodbama, saj je Sodišče prve stopnje v sodbi Schneider I iz tega razbralo le, da družba Schneider zaradi napake, ki se je pripisala Komisiji, ni mogla v celoti oceniti opredeljenih težav v zvezi s konkurenco na francoskem trgu(40), medtem ko je Sodišče prve stopnje, nasprotno, v izpodbijani sodbi iz tega sklepalo, da družba Schneider zaradi te izpustitve ni mogla vedeti, da brez popravnih ukrepov za rešitev teh težav nima možnosti za pridobitev odločbe o združljivosti.(41)
95. Komisija ta neskladja enači z novo presojo dejanskega stanja ob kršitvi pravic obrambe, ker je Sodišče prve stopnje, s tem ko v novi analizi ni proučilo njenih trditev, kršilo s sodbo Schneider I pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje in uporabilo napačne opredelitve, pri čemer je izkrivilo dokaze, ki so mu bili predloženi v presojo.
96. V drugem delu pritožbenega razloga Komisija temu očitku zoper izpodbijano sodbo dodaja očitek glede pomanjkanja obrazložitve. Očitek se nanaša na to, da je bila v sodbi zavrnjena njena trditev o opravičljivi izpustitvi navedbe povezovanja v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je bila upravičena zaradi zahteve po hitrosti, ki je značilna za postopek nadzora koncentracij podjetij, pa tudi o zapleteni pripravi takega dokumenta. Vendar iz izpodbijane sodbe izhaja, da naj obveznost navedbe spornega očitka tehnično ne bi bila posebno težavna in naj ne bi potrebovala nobene posebne dodatne preučitve, ki ne bi mogla biti izvedena zaradi časovnega pritiska, tako da to, da ni bila navedena, ne more biti pripisano predvidljivi ali slučajni težavi pri izdelavi.(42)
97. Tako čeprav, kot v odgovoru na tožbo in v dupliki utemeljeno poudarja francosko podjetje, nekatere navedene trditve niso pravno zadostno dokazane, kot na primer izkrivljanje dokazov, zadostuje ugotovitev, da ves prvi pritožbeni razlog temelji na napačnem razumevanju sodbe. Komisija poskuša s pomensko analizo dokazati, da pomen besed, ki jih je v obeh sodbah uporabilo Sodišče prve stopnje, ustreza njegovemu namenu, da bi poslabšalo negativne posledice dejanskega stanja, ugotovljenega v sodbi Schneider I.
98. Trditve Komisije se poleg tega ne zdijo upoštevne, saj v tej pritožbi navedene pomenske razlike med sodbo Schneider I in izpodbijano sodbo ne izpodbijajo dejstva, da podjetje, na katero je bilo naslovljeno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, iz navedenega obvestila ni moglo jasno razbrati, da se mu očita povezovanje na podlagi združitve z družbo Legrand; ta pomanjkljivost je dokazana ne glede na dejstvo, da je bil ta očitek izpuščen ali da ni bil naveden jasno, ker je že njegova kršitev pomenila dovolj resno kršitev, saj uporaba člena 18 Uredbe – kar je Komisija priznala – ne daje tako rekoč nobene diskrecijske pravice.(43)
99. Na enaki podlagi je treba zavrniti drugi del prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša na to, da je bila napaka pri navedbi očitka glede povezovanja utemeljena s pomanjkanjem časa za obravnavo zapletene zadeve, saj je v izpodbijani sodbi pojasnjen očitek Sodišča prve sodbe Komisiji iz sodbe Schneider I, pri čemer je poudarjena neprimerna oblika očitka glede povezovanja, ki ga ni „obravnavala z zadostno jasnostjo in natančnostjo“, ker ga v navedenem dokumentu ni jasno navedla.(44)
100. Razlaga sodbe Schneider I, kot jo Sodišče prve stopnje navaja v odločbi, ki je predmet te pritožbe – daleč od tega, da bi izkrivljala dejstva –, pripomore k njenemu boljšemu razumevanju, saj potrjuje, da se pomanjkljivost iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah ne nanaša na vsebinsko analizo škodovanja konkurenci, temveč le na to, da ni bil naveden konkreten očitek ali da je bil ta naveden pomanjkljivo, zaradi česar podjetje naslovnik ni imelo možnosti, da bi se branilo v tej točki. Zato bom po vsej logiki utemeljeno na kratko zavrnil opravičila, ki jih je navedla Komisija, ker bi bila upoštevna samo, če bi izpodbijala ugotovitve Sodišča prve stopnje z vidika konkurence, kar pa ne drži, kot je razvidno tudi iz sodbe Schneider I.
101. Ne vidim namreč druge rešitve, saj to, da mora Komisija hitro proučiti spis, še ne pomeni, da ni dolžna poskrbeti za upoštevnost svojih trditev, še zlasti v odločilnih točkah, kot ji to nalaga člen 18 Uredbe. Zato je lahko Sodišče prve stopnje upravičeno menilo, da navedba očitka glede povezovanja tehnično ni težavna in ne potrebuje nobene posebne dodatne proučitve.
102. Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev menim, da Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava ali napačno ugotovilo dejanskega stanja, da v izpodbijani sodbi tudi ni izkrivilo dokazov, ki so mu bili predloženi v presojo, niti ni kršilo obveznosti obrazložitve; zato predlagam zavrnitev prvega pritožbenega razloga.
3. Drugi pritožbeni razlog
103. Komisija Sodišču prve stopnje očita, da je v izpodbijani sodbi napačno opredelilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo zapletenosti položajev, ki jih je bilo treba urediti, in da je kršilo obveznost obrazložitve, ker je na kratko zavrnilo trditve, ki jih je navedla v svojo obrambo, da bi izkazala težave pri pripravi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.
104. Čeprav Komisija priznava, da pri uporabi člena 18(1) in (3) Uredbe ni imela tako rekoč nobene diskrecijske pravice, pa vendarle meni, da bi moralo Sodišče prve stopnje upoštevati zapletenost položajev, ki jih je morala urediti, v smislu sodne prakse Sodišča(45).
105. S sklicevanjem na drugi del prvega pritožbenega razloga navaja, da je Sodišče prve stopnje napačno opredelilo dejansko stanje, ker ni hotelo priznati, da dovolj jasna navedba očitka glede povezovanja v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ni posebno težavna, saj izhaja iz transverzalne analize vseh trgov nizkonapetostnih električnih naprav v vsaki državi članici, med katerimi so tudi sektorski trgi. V teh okoliščinah Komisija meni, da tak pristop ne upošteva stvarnosti, ker se pri njem v izredno zapletenem postopku, kot je vodenje faze II nadzora koncentracije v gospodarstvu, ločeno obravnava dejstvo, da je treba v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah očitke jasno navesti, in se pri tem sklicuje na njegovo nezapletenost. V zvezi s tem vztraja, da so bili pisci obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 3. avgusta 2001 pod časovnim pritiskom.
106. Komisija očita tudi nezadostno obrazložitev izpodbijane sodbe v delu, v katerem so zavrnjene njene trditve, s katerimi je želela dokazati, da je bil očitek glede povezovanja naveden v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.
107. Tudi tu bi morala rešitev izhajati iz pravilnega razumevanja izpodbijane sodbe, saj upoštevni dejavnik za presojo „zapletenosti položajev, ki jih je treba urediti“, ne bi smeli biti pisanja, analize ali pripombe ekonomske narave, ki jih je predložila Komisija, temveč izjave zadevnih podjetij.
108. Sporno besedilo, ki ga je treba razlagati glede na načela iz navedenih sodb Bergaderm in Holcim, tem podjetjem omogoča, da so v vsaki fazi postopka vse do posvetovanja s svetovalnim odborom zaslišana v zvezi z očitki, ki jih zadevajo;(46) ta določba tudi nalaga, da lahko odločba Komisije temelji le na ugovorih, o katerih so lahko stranke predstavile svoja stališča.(47)
109. Tako iz izpodbijane sodbe izhaja, da upoštevna dejstva za presojo kršitve niso bila zapletena(48) in da razlaga veljavne določbe ni bila zahtevna, kar v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pomeni, da pri neobstoju kakršne koli diskrecijske pravice že z navadno kršitvijo določb člena 18 Uredbe nastane odgovornost Komisije.(49)
110. Sodišče prve stopnje je poleg tega v točkah 152 in 155 izpodbijane sodbe zavrnilo trditve glede posebnih težav pri pripravi obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah, čeprav Komisija zatrjuje, da je to storilo zelo na kratko. V sodbi je na enak način pojasnjeno, da izpustitve očitka glede povezovanja ni mogoče pripisati predvidljivi ali slučajni težavi pri izdelavi, ki bi jo lahko nadomestilo celotno besedilo obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, pri čemer se jasno sklicuje na domnevno posredno navedbo tega očitka s strani pritožnice.
111. Skratka, ker je Komisija drugi pritožbeni razlog za razglasitev ničnosti utemeljila z zapletenostjo dejanskega stanja, to vprašanje pa je povsem neupoštevno za presojo, prvič, uveljavljanja odgovornosti Skupnosti, in drugič, zadostne resnosti kršitve, ugotovljene v sodbi Schneider I, Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava, s tem ko je te trditve zavrnilo brez dodatnih pojasnil.
112. Tudi trditve v zvezi s pomanjkanjem obrazložitve ni mogoče sprejeti, ker se v izpodbijani sodbi ne graja morebitna nezadostna navedba očitka glede povezovanja v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, temveč dejstvo, da je ta očitek prikrit, zaradi česar družba Schneider ni mogla v celoti razumeti njegovega pomena, kar je resno vplivalo na njeno zmožnost obrambe.(50) Zapletenost postopka ne upravičuje tega, da očitek ni bil jasno naveden, s čimer bi se poudaril pomen, ki ga je Komisija pripisovala temu očitku; Sodišče prve stopnje je od Komisije samo zahtevalo več jasnosti pri pisni navedbi očitkov, kar je nujen pogoj za spoštovanje pravice, ki je priznana v členu 18 Uredbe. Zato Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati pomanjkljivosti pri obrazložitvi.
113. Skratka, Komisiji ni uspelo prepričljivo ovreči ugotovitev iz izpodbijane sodbe glede obstoja dovolj resne kršitve. Zato bom te ugotovitve štel za utemeljene in v nadaljevanju proučil naslednji element, ki je nujno potreben za uveljavljanje odgovornosti Skupnosti, to je nastanek škode.
C – Pritožbeni razlog, ki se nanaša na škodo, povzročeno družbi Schneider
114. Zaradi upoštevanja logične proučitve elementov nepogodbene odgovornosti Skupnosti bom v nadaljevanju analiziral šesti pritožbeni razlog za razglasitev ničnosti.
115. Komisija s tem pritožbenim razlogom Sodišču prve stopnje očita, da je odločalo ultra petita, s tem ko je družbi Schneider priznalo finančno izgubo, katere povračila navedena družba ni zahtevala. Čeprav je primarno zahtevala odškodnino za finančno izgubo, ki jo je utrpela, ker je morala premoženje družbe Legrand prodati po nižji ceni od tiste, po kateri ga je kupila(51), ji je Sodišče prve stopnje tako priznalo škodo zaradi znižanja prodajne cene, ki ga je morala odobriti kupcu premoženja družbe Legrand, da bi dosegla odlog učinkov te prodaje na tak datum, da sodni postopki, ki so takrat potekali pred sodiščem Skupnosti, ne bi postali brezpredmetni.(52)
116. Komisija iz tega sklepa, da so bila v izpodbijani sodbi kršeni načela o dokaznem bremenu, ker bi morala družba Schneider dokazati škodo, ki jo je utrpela, in pravice obrambe Komisije, saj slednja ni mogla podati pripomb glede škode.
117. Iz naslednjih razlogov menim, da tudi tega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.
118. Prvič, glede obtožbe o odločanju ultra petita se strinjam s trditvijo družbe Schneider, da Sodišče prve stopnje ni zanikalo vzročne zveze z vsemi nevšečnostmi, ki jih je imela, in da je bila navedena finančna škoda v teh okoliščinah samo del celotnega obsega navedene škode. V teh okoliščinah je treba priznati, da rešitev spora tako, da se vlagatelju zahtevka dodeli manj, kot je zahteval (to pomeni z odločanjem infra petita), ni v nasprotju z nobenim postopkovnim pravilom.
119. Drugič, prejšnjo ugotovitev potrjuje tudi dejstvo, da je Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obravnavalo samo vprašanje obstoja škode, ne da bi se dotaknilo njene količinske opredelitve. Komisija je morala v teh okoliščinah pripraviti utemeljitev, s katero bi lahko zavrnila vsakršno priznanje svoje obveznosti povračila za škodo, čeprav v znesku, ki bi bil nižji od tistega, ki ga je prvotno zahtevala tožeča stranka.
120. Ker ni bilo nikakršne odločitve ultra petita, tako ni mogoče sprejeti trditev Komisije glede dokaznega bremena in kršitve pravic obrambe, kar pomeni, da je treba šesti pritožbeni razlog, ki ga je Komisija navedla v utemeljitev pritožbe, zavrniti.
D – Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na vzročno zvezo
121. Tri pritožbene razloge, ki jih Komisija navaja v zvezi z vzročno zvezo med kršitvijo in škodo, povzročeno družbi Schneider, je treba oblikovati drugače, in sicer glede na to, ali se nanašajo na popolno zanikanje te zveze(53), na njeno prekinitev(54) ali na protislovnost razlogov, ki so vplivali na sklepanje Sodišča prve stopnje o vzročni zvezi, ki naj bi upravičevala razveljavitev izpodbijane sodbe(55).
122. Komisija zadnji pritožbeni razlog navaja zoper odškodnino, ki jo je Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dodelilo družbi Schneider na podlagi dveh postavk škode, medtem ko se druga pritožbena razloga nanašata samo na znesek finančne izgube, na katero sem se skliceval zgoraj.
1. Neobstoj vzročne zveze
a) Izkrivljanje dejstev in dokazov (prvi del tretjega pritožbenega razloga)
123. Prvič, Komisija Sodišču prve stopnje očita, da je v točkah 305 in 309 izpodbijane sodbe izkrivilo dejstva in dokaze, s tem ko je menilo, da je bila družba Schneider zaradi odločbe o nezdružljivosti „prisiljena“ skleniti pogodbo o prodaji družbe Legrand s konzorcijem Wendel-KKR.
124. Po mnenju pritožnice iz okoliščin zadeve in ravnanja družbe Schneider izhaja, da je bil rok za razdružitev, ki je bil podaljšan do 5. februarja 2003, dovolj dolg, da bi se lahko pogajanja o prodaji družbe Legrand odložila in da bi se lahko predlagalo novo podaljšanje, če bi družba Schneider sprejela ponudbo Komisije iz točke 122 odločbe o razdružitvi.
125. Družba Schneider se sklicuje na nedopustnost tega dela tretjega pritožbenega razloga, ker spreminja ugotovitve dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe. Vendar je treba to trditev zavrniti, saj je Komisija jasno navedla, da je njena pritožba zoper sodbo Sodišča prve stopnje upravičena zaradi izkrivljanja dejstev iz spisa.
126. Utemeljitev Komisije tudi v zvezi s tem ni prepričljiva, saj ne razkriva nobenega izkrivljanja dejstev ali dokazov. Sodišče prve stopnje v točkah sodbe, ki jih graja Komisija, samo logično pojasnjuje, da se je družba Schneider morala ločiti od družbe Legrand, še toliko bolj ker začasna odložitev odločbe o razdružitvi ni bila mogoča.
127. Družba Schneider je bila poleg tega razpeta med izpolnjevanjem svojih zakonskih obveznosti in navedenimi sodnimi možnostmi, saj se ni odpovedala združitvi pred koncem sodnega spora pred Sodiščem prve stopnje, medtem ko je dosegala hiter napredek pri razpravah s prihodnjim kupcem. Krivično bi ji bilo očitati njeno skrbnost pri upoštevanju odločbe o razdružitvi, medtem ko je Komisija zahtevala, da se mora ekonomska koncentracija takoj končati.(56)
128. Ne razumem, zakaj Komisija Sodišču prve stopnje očita, da je v izpodbijani sodbi izkrivilo dokaze, medtem ko dejstva niso bila izkrivljena, čeprav se stranki ne strinjata s Sodiščem prve stopnje glede presoje teh elementov, še zlasti glede odškodninske odgovornosti Komisije, povezane s tem.
129. Zato je treba zavrniti prvi del tretjega pritožbenega razloga.
b) Neobstoj vzročne zveze med neveljavnostjo odločbe o nezdružljivosti in znižanjem prodajne cene, po kateri je bila družba Legrand prodana konzorciju Wendel‑KKR (drugi del tretjega pritožbenega razloga)
i) Trditve strank
130. Komisija izraža očitek, da je bilo v izpodbijani sodbi napačno ugotovljeno dejansko stanje, da so bila v njej izkrivljena dejstva ter da vsebuje napačno pravno opredelitev, s tem ko je bila v njej ugotovljena(57) neposredna zveza med nezakonitostjo odločbe o nezdružljivosti in prodajo družbe Legrand po nižji ceni od tiste, ki bi jo družba Schneider dosegla pri definitivni prodaji, do katere bi prišlo brez odločbe o nezdružljivosti.
131. Komisija se opira na tri vrste ugotovitev: prvič, trdi, da je bil končni datum, do katerega se je družba Schneider obvezala, da bo družbo Legrand prodala konzorciju Wendel‑KKR, to je 10. december 2002, dogovorjen 26. julija 2002, čeprav družbi Schneider ne bi bilo treba vztrajati pri takem roku, saj je vedela, da Komisija ne nasprotuje temu, da bi se končni datum za razdružitev podaljšal na čas po 5. februarju 2003, ki je bil prvotno dodeljeni skrajni rok. Nadalje Komisija poudarja, da se je družba Schneider, ko se je 5. decembra 2002 odrekla določilu o odpovedi pogodbe, povsem dobro zavedala, da njena razdružitev od družbe Legrand ni več obvezna, saj je Sodišče prve stopnje s sodbo z dne 22. oktobra 2002 razglasilo ničnost obeh spornih odločb.
132. Drugič, Komisija trdi, da je prodaja družbe Legrand izhajala izključno iz želje družbe Schneider, ki se je s takim ravnanjem odrekla uveljavljanju pravice do odpovedi pogodbe o prodaji in tudi morebitni odločbi o združljivosti koncentracije s skupnim trgom, ker bi lahko predlagala popravne ukrepe za odpravo povezovanja, če bi Komisija obnovila postopek nadzora.
133. Tretjič, Komisija meni, da postopkovna narava kršitve, ki se ji očita, ni mogla povzročiti nastanka vzročne zveze med nepravilnostjo in vrsto škode, ki se priznava družbi Schneider.
134. Družba Schneider odgovarja, da vse te trditve niso upoštevne, ker se ne nanašajo na vzročno zvezo, temveč na oceno nastalih stroškov; tako družba Schneider zavrača trditev Komisije v zvezi z datumom prodaje, ker ne upošteva, da je bila odložitev prodaje na 10. december 2002 skrajni rok, ki je bil še sprejemljiv za konzorcij Wendel-KKR, česar Komisija družbi Schneider ne more očitati; poudarja pa tudi, da zaradi sovražnega ravnanja Komisije ni mogla upati na novo odločbo v korist združitve obeh podjetij.
135. Družba Schneider glede datuma prodaje družbe Legrand kupcu poudarja, da Komisija napačno meni, da je datum dejanske prodaje družbe Legrand enak datumu nastanka škode, ker je po njenem mnenju škoda nastala z objavo odločbe o nezdružljivosti. Družba Schneider tudi nasprotuje temu, da bi postopkovna narava nepravilnosti, ki je bila razlog za razglasitev ničnosti odločbe o nezdružljivosti, izključevala vsakršno vzročno zvezo med nepravilnostjo in škodo.
ii) Presoja
136. Pri tem pritožbenem razlogu je treba za ugotovitev obstoja vzročne zveze podrobno proučiti obrazložitev Sodišča prve stopnje.
137. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je družba Schneider zaradi odložitve izvršitve prodaje družbe Legrand do končanja postopkov, ki so takrat potekali in katerih namen je bil, da se prizna združljivost koncentracije s skupnim trgom, konzorciju Wendel-KKR morala odobriti znižanje prodajne cene družbe Legrand glede na ceno, ki bi jo dosegla pri definitivni prodaji, do katere bi prišlo brez odločbe o nezdružljivosti.(58)
138. V izpodbijani sodbi je torej ugotovljena zveza med navedeno odložitvijo transakcije na 10. december 2002 in plačilom za tveganje v zvezi z razvrednotenjem premoženja družbe Legrand, ki se mu je izpostavil konzorcij Wendel‑KKR, pa čeprav le zaradi možnosti neugodnega nihanja tečajev vrednostnih papirjev med dnem podpisa prodajne pogodbe in dnem dejanske izvršitve prodaje.(59)
139. Sodišče prve stopnje je družbi Schneider sicer pripisalo določeno odgovornost za nastanek škode, nato pa Komisiji naložilo plačilo odškodnine družbi Schneider v višini dveh tretjin izgube, ki jo je utrpela navedena družba, to je v višini zneska znižanja prodajne cene družbe Legrand SA, ki jo je morala odobriti kupcu kot nasprotno dajatev za odlog dejanske izvršitve prodaje do 10. decembra 2002.(60)
140. Strinjam se s Komisijo, da taka opredelitev težave ni ustrezna. Zlasti poudarjam, da vzročna zveza, na podlagi katere je mogoče uveljaviti nepogodbeno odgovornost Skupnosti, v obravnavanem primeru nima nujno potrebnih značilnosti ustreznosti, v tem smislu, da škoda ni neposredna, takojšnja in izključna posledica nezakonitega dejanja(61) na podlagi povezave vzroka in posledice(62).
141. Gotovo je, da je bila družba Schneider zaradi odločb o nezdružljivosti in razdružitvi prisiljena poiskati podjetje, ki bi lahko krilo stroške nakupa tako velikega podjetja, kot je Legrand, kar je vključevalo zapletena pogajanja, kot v dupliki zatrjuje družba Schneider.(63)
142. V tem smislu so se stroški, povezani s temi pogajanji, zaradi ničnosti navedenih odločb izkazali za nepotrebne, saj družba Schneider brez odredbe o razdružitvi takih stroškov ne bi imela. Ker pa družba Schneider ni zahtevala odškodnine za tako vrsto škode, njihova analiza ni potrebna. Kljub temu bi jih rad navedel kot primer stroškov, ki so povezani z ničnostjo upravnega postopka Komisije ali ki jih bi bilo treba, ker so se izkazali za nepotrebne, šteti vsaj za posledico kršitve, ki jo pomeni tak postopek.
143. Po drugi strani pa znižanje prodajne cene družbe Legrand, ki je bilo odobreno konzorciju Wendel-KKR, ne izhaja iz neveljavnosti spornega akta, čeprav je rezultat istih pogajanj, temveč iz pripravljenosti družbe Schneider, da se pogaja z nasprotnimi strankami. Družba Schneider v teh okoliščinah seveda ni bila v posebno lahkem položaju, saj je nanjo pritiskala Komisija, ker jo je hotela prisiliti k razdružitvi, vendar je bil ta pritisk samo eden od dejavnikov, ki so vplivali na dokončno obliko pogodbe, sklenjene s konzorcijem Wendel-KKR.
144. Družba Schneider v dupliki navaja več elementov, ki pojasnjujejo razmere, v katerih je bila spisana pogodba o prodaji družbe Legrand konzorciju Wendel‑KKR. Navaja zlasti druge stranke, ki so močno pritiskale na člane upravnega odbora družbe Schneider, da bi se hitro znebila družbe, s katero se je nameravala združiti, ter med katerimi so bili predsednik uprave družbe Legrand,(64) delničarji družbe Schneider, finančni analitiki in trgi.(65) Ta dejstva pomagajo pri predstavitvi razmer, v katerih je bila sklenjena pogodba med družbo Schneider in konzorcijem Wendel-KKR, saj kažejo, da je bila (pravzaprav nezakonita) obveznost družbe Schneider, da razdruži obe podjetji, samo ozadje pogajanj, ne da bi neposredno vplivala na določila, o katerih se je družba Schneider pogajala in ki jih je podpisala v pogodbi o prodaji družbe Legrand. Vse te okoliščine verjetno bolje pojasnjujejo skrb, ki je družbo Schneider spodbudila k sklenitvi pogodbe 26. julija 2002.
145. Zato se zdi povsem običajno, da si je družba Schneider pridržala pravico, da glede na izid postopkov, ki so potekali pred Sodiščem prve stopnje, odpove pogodbo, sklenjeno s konzorcijem Wendel-KKR. Vendar je razen dejstev, poudarjenih v prejšnjem odstavku, nič ni sililo k tako hitremu podpisu pogodbe o prodaji, kot pravilno navaja Komisija, ko poudarja, da se je rok iztekel 5. februarja, da bi se lahko še podaljšal in da se je zdel dovolj dolg, da bi se lahko našel ustrezen kupec.
146. Povsem očitno se mi zdi, da je družba Schneider s takim ravnanjem nameravala dati prednost transakciji s konzorcijem Wendel‑KKR, pri čemer je nadaljevanje združitve imela le za hipotetično. Ta domneva, ki jo potrjujejo zgoraj navedeni pritiski, se je izkazala za resnično, ko je po razglasitvi ničnosti odločb, namesto da bi z nadaljevanjem faze II proučitve Komisije rešila načrtovano ekonomsko koncentracijo, raje izvršila pogodbo, sklenjeno s pridobiteljem.
147. Poleg tega je 180 milijonov EUR, kolikor bi jo stalo, če bi se odrekla prodaji, izhajalo izključno iz načina, kako je vodila pogajanja; in morebiten padec vrednosti premoženja družbe Legrand zaradi znižanja tečajev vrednostnih papirjev v zadevnem obdobju se mi zdi preveč nejasen in naključen, da bi bil lahko dokaz za vzročno zvezo.(66)
148. Nazadnje, ko je konzorcij Wendel-KKR proučeval tveganja, ki sta jim bili izpostavljeni obe podjetji,(67) se je dobro zavedal načrta družbe Schneider, saj je bil obširno obveščen o možnosti, da bosta odločbi o nezdružljivosti in razdružitvi razglašeni za nični, to dejstvo pa bi ga moralo po vsej logiki odvrniti od nakupa družbe Legrand. Zato je pogodba vsebovala ustrezne določbe za preprečitev vseh tveganj: znižanje prodajne cene in nadomestilo za odpoved pogodbe v višini 180 milijonov EUR, s čimer je kupec tveganja prenesel na prodajalca, ki je v to prostovoljno privolil.
149. Tako je družba Schneider torej prevzela velika tveganja, ko se je odločila uporabiti člen 7(3) Uredbe. Ta določba pomeni odstopanje od načela izvršitve koncentracije, dokler se Komisija ne odloči, kar lahko stori izrecno ali z molkom.(68) Zato se mora vsako skrbno podjetje zavedati posledic negativne presoje Komisije glede koncentracije, ki povzroči sprejetje odločbe o razdružitvi, ker Komisija kljub določbam člena 8(4) Uredbe („če je koncentracija že izvedena, lahko Komisija […] zahteva, da se združena podjetja […] razdružijo“) v okviru člena 7(3) nima diskrecijske pravice za vnovično vzpostavitev statusa quo ante na trgu, kar je domnevni cilj te določbe.(69)
150. Skratka, običajna tveganja, ki obstajajo za združitve podjetij, ki uporabijo odstopanja iz člena 7(3), spadajo v zgoraj navedeno skupino tveganj, saj so ob upoštevanju zakonodaje o koncentracijah zlahka predvidljiva.(70)
151. Čeprav razglasitev ničnosti odločb o nezdružljivosti in razdružitvi ni „običajen“ dogodek, bi lahko upravičila dodelitev določene odškodnine, na primer iz naslova stroškov, povezanih s pogajanji za prodajo podjetja, kot sem navedel zgoraj; če pa je razglasitev ničnosti posledica postopkovne napake Komisije, katere odprava dovoljuje vnovično proučitev koncentracije, druge škode ni treba priznati, saj razlog za zadevno razglasitev ničnosti ne vpliva na ekonomsko analizo, kot je razvidno iz izpodbijane sodbe v tej zadevi.
152. Komisija na podlagi teh elementov upravičeno trdi, da razglasitev ničnosti teh odločb zaradi oblikovnih razlogov ni vplivala na vsebino načrtovane transakcije, ker vsebina odločbe, ki bi bila sprejeta po vnovičnem začetku faze II, po odpravi pomanjkljivosti, povezane s kršitvijo člena 18 Uredbe, ne bi bila vnaprej določena: odločba bi bila lahko pozitivna ali negativna, odvisno predvsem od primernih popravnih ukrepov, ki bi jih predlagala družba Schneider.
153. Skratka, če je družba Schneider prevzela svoja tveganja, pogodbeno pa tudi tveganja družbe Wendel-KKR, dejstvo, da Sodišče prve stopnje dodeli odškodnino zaradi znižanja cene, ki ga je morala prva odobriti drugi pred končanjem vseh postopkov, ki so potekali, pomeni, da je podjetjem, ki se odločijo ravnati v skladu s členom 7(3) Uredbe, podeljena garancija ali zavarovanje za vse vrste dodatnih stroškov, ki bi lahko nastali zaradi razglasitve ničnosti odločbe, vključno s postopkovnimi določbami, ki neposredno ne vplivajo na gospodarsko bistvo koncentracije.
154. Glede na zgornje ugotovitve torej menim, da je treba pritožbenemu razlogu ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, v katerem je Sodišče prve stopnje pri družbi Schneider ugotovilo obstoj postavke škode zaradi znižanja prodajne cene družbe Legrand SA, ki ga je morala ponuditi družbi Wendel‑KKR v zameno za odložitev roka za dokončno prodajo do 10. decembra 2002.
2. Prekinitev vzročne zveze (tretji in peti pritožbeni razlog)
a) Povzetek trditev strank
155. Komisija Sodišču prve stopnje v bistvu očita, čeprav v svojih pisanjih dokaj razpršeno, da je napačno uporabilo pravo, ker iz različnih razlogov ni sklepalo o prekinitvi vzročne zveze zaradi ravnanja tožene stranke v pritožbenem postopku.
156. Komisija s tretjim pritožbenim razlogom po eni strani trdi, da je bilo kljub oblikovni naravi napake, ki jo je storila, po vnovičnem začetku faze II nujno treba sprejeti drugo odločbo, katere posledica bi morala biti prekinitev zadevne vzročne zveze. Po drugi strani trdi, da je zatrjevana škoda nastala, ker se je rok za izvršitev prodaje prestavil na 10. december 2002 in ker se je družba Schneider odrekla uveljavljanju določila o odpovedi pogodbe.(71)
157. Nadalje Komisija s petim pritožbenim razlogom poudarja, da je družba Schneider trikrat kršila obveznost skrbnega ravnanja: prvič, ker od Komisije ni zahtevala podrobnejših informacij o očitku glede povezovanja; drugič, ker ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe, ki bi jo lahko dosegla pred razglasitvijo in po razglasitvi ničnosti odločb; ter tretjič, ker je izvršila pogodbo o prodaji družbe Legrand takrat, ko se ji po zakonu ni bilo več treba razdružiti od te družbe.
158. Družba Schneider se pred zavrnitvijo teh očitkov o vsebini izpodbijane sodbe sklicuje na nedopustnost vseh trditev, ki jih je navedla Komisija, ker naj bi pomenile nove pritožbene razloge, o katerih se Sodišče prve stopnje ni opredelilo.
159. Ker sem Sodišču predlagal, naj ugodi pritožbenemu razlogu, ki se nanaša na neobstoj vzročne zveze, bom naslednje razmišljanje navedel podredno, če se Sodišče ne bi strinjalo z mojim stališčem in bi želelo proučiti vsebino drugih pritožbenih razlogov.
b) Dopustnost nekaterih trditev
160. Ugovor nedopustnosti, ki ga navaja družba Schneider, se torej nanaša na trditev iz tretjega pritožbenega razloga, s katero jo Komisija obtožuje malomarnosti, in tudi na ves peti pritožbeni razlog, ki ga bom pojasnil v točki 167 teh sklepnih predlogov: v obeh primerih se opira na dejstvo, da sta ti trditvi novi v primerjavi z razpravo na prvi stopnji.
161. Prvič, glede očitka, da je trditev o malomarnosti, ki jo Komisija navaja zoper družbo Schneider in naj bi bila po njenem mnenju vzrok za nastanek škode, nova, je dovolj opozoriti, da sodna praksa Sodišča v takih sporih dovoljuje, da se trditve, ki niso bile navedene na prvi stopnji, navedejo v fazi pritožbe, če so namenjene ponazoritvi tožbenega razloga, navedenega na prvi stopnji.(72)
162. Drugič, Komisija s petim pritožbenim razlogom trdi, da je Sodišče prve stopnje v točkah od 326 do 335 proučilo, ali je družba Schneider vsaj v določnem obsegu odgovorna za svojo škodo. Ker se vse trditve, ki jih družba Schneider zavrača kot nedopustne, nanašajo na to točko, je treba ugovor nedopustnosti iz tega razloga zavrniti.
163. Iz tega torej izhaja, da ugovora nedopustnosti, ki ga navaja družba Schneider, ni mogoče sprejeti in ga je treba v celoti zavrniti.
c) Temelj
164. Elemente za analizo je mogoče najti v sodni praksi Sodišča, v skladu s katero se lahko v okviru nepogodbene odgovornosti institucij Skupnosti zaradi nepravilnega predvidevanja ali neprevidnosti vlagatelja odškodninskega zahtevka spremeni vzročna zveza med nezakonitim dejanjem in škodo, zaradi česar se lahko taka odgovornost zmanjša(73) ali celo izključi.(74) Vendar je poleg teh splošnih značilnosti za spore na tem področju značilen neizogiben pristop, da se obravnava vsak primer posebej.
165. V zvezi z izpodbijano sodbo ne razumem prve trditve Komisije, da naj bi se zaradi nujnega sprejetja odločbe o združljivosti po vnovičnem začetku faze II prekinila vzročna zveza med odločbama, ki sta bili razglašeni za nični, in škodo, povzročeno družbi Schneider, če naj bi taka zveza obstajala. Po mnenju Komisije naj bi se z novo odločbo vzročna zveza prekinila, ker družba Schneider v primeru odločbe o združljivosti ne bi bila prisiljena prodati družbe Legrand in ker bi se v nasprotnem primeru z novo odločbo preprečil nastanek škode.
166. Te trditve Komisije, ki je, kot družba Schneider poudarja v odgovoru na tožbo, nekoliko zavajajoča, ni mogoče sprejeti. Njena obrazložitev ni upoštevna in je povsem hipotetična, saj se ni nikoli uresničila, ker je dejansko prišlo do prodaje družbe Legrand konzorciju Wendel-KKR. Zato jo je treba zavrniti, saj moramo presojati resnična in ne izmišljena dejstva.
167. Enako priporočam za prvi del petega pritožbenega razloga, ki se nanaša na pomanjkanje skrbnosti družbe Schneider, ker naj od Komisije ne bi zahtevala, naj podrobneje pojasni očitek glede povezovanja; s tem pritožbenim razlogom poskuša Komisija francoskemu podjetju naložiti odgovornost za svojo nenatančnost pri sestavi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Ker pa je to dlakocepstvo preveč očitno, da bi ga lahko spregledali, ga je prav tako treba zavrniti.
168. Komisija v drugem delu petega pritožbenega razloga, pri čemer se opira na nekatere sodbe Sodišča prve stopnje(75), trdi, da je bila vzročna zveza prekinjena, ker se je družba Schneider odrekla predlogu za izdajo začasne odredbe, ki bi jo lahko dosegla pred razglasitvijo ničnosti odločb ali po njej.
169. Vendar je iz dokazanih dejstev(76) razvidno, da je družba Schneider skupaj z ničnostno tožbo vložila tudi predlog za odložitev izvršitve odločbe o razdružitvi in da je poleg tega njen odstop od tega predloga upravičen zaradi dveh povezanih dejstev: po eni strani zaradi sprejetja njenega predloga, naj se v zadevi T‑310/01 odloči po hitrem postopku, po drugi strani pa zaradi podaljšanja roka, ki ga je Komisija določila družbi Schneider za razdružitev od družbe Legrand, do 5. februarja 2003.
170. V teh okoliščinah je družba Schneider v nasprotju s trditvami Komisije ravnala s primerno skrbnostjo, ker je tako dosegla enak rezultat kot na podlagi začasnih odredb, saj se je vprašanje veljavnosti obeh spornih odločb rešilo hitro, in ker je ne glede na izid teh postopkov dobila na voljo več časa za izvršitev prodaje družbe Legrand.
171. Ravnanja družbe Schneider v teh okoliščinah tako ni mogoče označiti za malomarnost niti ni mogoče sklepati, da je prekinila zadevno vzročno zvezo, zato je treba tudi to trditev Komisije kot neutemeljeno zavrniti.
172. Tretjič, zaradi objektivne povezanosti je treba skupaj proučiti tretji del petega pritožbenega razloga, s katerim Komisija družbi Schneider očita, da je prodala družbo Legrand, čeprav se ji po zakonu ni bilo več treba razdružiti od te družbe, ter očitek glede odložitve roka za dejansko izvršitev prodaje do 10. decembra 2002 in glede dejstva, da se je družba Schneider odrekla uveljavljanju določila o odpovedi prodajne pogodbe; po mnenju Komisije so vse te okoliščine vzrok za škodo, katere povračilo zahteva družba Schneider, kar pomeni, da je sporna vzročna zveza prekinjena.
173. Družba Schneider trdi, da je morala navedeno prodajo izvršiti zaradi dveh povezanih zahtev: prve, da izvrši naloženo obveznost razdružitve od družbe Legrand; in druge, da se po razglasitvi ničnosti odločb Komisije zavaruje pred tveganjem, da ne dobi odobritve Komisije, saj se je zavedala njenega neomajnega stališča v drugi fazi nadzora koncentracije.
174. Kot bom navedel v nadaljevanju, menim, da je treba te trditve sprejeti, čeprav, ponavljam, podredno, ker sem že navedel, da sem prepričan, da med neizpolnitvijo obveznosti in zatrjevano škodo ni nikakršne vzročne zveze.
175. Ko je družba Schneider 10. decembra 2002 izvršila pogodbo o prodaji družbe Legrand, jo je zavezovala izključno ta pogodba, saj je Sodišče prve stopnje odločbi o nezdružljivosti in o razdružitvi 22. oktobra istega leta razglasilo za nični. Tudi če domnevamo, da je ta pogodba izhajala iz izvršitve zakonske obveznosti, ki je bila razglašena za nično, je bila prodaja torej izvršena na zavestno željo družbe Schneider, ki je pospešila končanje postopka proučitve koncentracije, in sicer na podlagi določil, ki so bila sprejeta med pogajanji s kupcem in na katera Komisija ni vplivala.
176. Še več, čeprav je družba Schneider po koncu novega postopka nadzora torej lahko upala na pozitivno odločbo, saj bi zaradi nje lahko predlagala popravne ukrepe za rešitev težave v zvezi z povezovanjem, in se ji je z razdružitvijo od družbe Legrand posredno odrekla, se zdi, da zaradi neupoštevanja razvezne klavzule ni ravnala s primerno skrbnostjo.
177. Tudi če domnevamo, da se je družba Schneider še vedno nameravala združiti z družbo Legrand(77), bi bilo v teh okoliščinah bolj logično, da bi se prodaji odrekla z uveljavljanjem razvezne klavzule in bi tako zmanjšala zatrjevano škodo, saj znesek 180 milijonov EUR ni primerljiv z višino zahtevane odškodnine, ki znaša skoraj 1700 milijonov EUR. Tožba zaradi nepogodbene odgovornosti Skupnosti v višini nadomestila za odpoved, določenega na podlagi razvezne klavzule, bi bila torej razumnejša in bolj v skladu z dejanskim stanjem.
178. Zato menim, da je družba Schneider s prodajo družbe Legrand, čeprav tega po zakonu ni bila dolžna storiti in ne da bi ravnala z zahtevano skrbnostjo, prekinila vzročno zvezo. Zato bom podredno predlagal, naj se petemu pritožbenemu razlogu ugodi.
3. Protislovnost obrazložitve
179. Komisija s četrtim pritožbenim razlogom graja protislovnost razlogovanja Sodišča prve stopnje, in sicer zaradi neskladja, ki ga pomenita zanikanje vzročne zveze med neizpolnitvijo obveznosti, ki je bila vzrok za razglasitev ničnosti obeh odločb, in zatrjevano škodo (v točkah od 260 do 286) na eni strani ter priznanje obeh vrst škodnih postavk v korist družbe Schneider na drugi strani (v točki 288).
180. Za zavrnitev te graje zadostuje, če navedem, da se Komisija v prvi od navedenih analiz sklicuje na vzročno zvezo, ki se nanaša na skupno izgubo vrednosti premoženja družbe Legrand med datumom njenega nakupa in njeno prodajo decembra 2002, medtem ko je v drugi sklicevanje na izgubo, ki naj bi jo francosko podjetje utrpelo po mnenju Sodišča prve stopnje. Ker torej ne vidim nobenega protislovja v obrazložitvi v izpodbijani sodbi, je treba zavrniti tudi četrti pritožbeni razlog.
E – Sedmi pritožbeni razlog
181. Komisija podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v delu, v katerem so družbi Schneider priznane zamudne obresti od datuma nastanka škode, to je od 10. decembra 2002, do datuma plačila odškodnine.
182. Ker predlagam razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe zaradi neobstoja vzročne zveze in, podredno, zaradi njene prekinitve, ni treba proučiti trditev, na katere se opira sedmi pritožbeni razlog, saj se navedene trditve nanašajo samo na škodo, ki je v zadnji analizi ne priznavam.
VII – Temelj
183. Sodišče lahko v skladu z drugim stavkom člena 61 Statuta, če razveljavi odločitev Sodišča prve stopnje, samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa jo vrne v razsojanje Sodišču prve stopnje. Eden od primerov, v katerih se lahko uporabi prva od obeh možnosti iz te določbe, je primer napake in iudicando, kadar se zdi navedba dejanskega stanja popolna in zadostna za dokončno odločitev o zadevi, ki ne zahteva nobenega dodatnega pripravljalnega ukrepa. Zdi se, da je Sodišče to določbo v sodni praksi razlagalo tako, čeprav ni nikoli pojasnilo, v čem mu stanje postopka dovoljuje, da samo odloči o zadevi.(78)
184. Sodišče bi moralo odločati po temelju, če iz dokumentov spisa izhaja, da stanje postopka to dovoljuje(79), v skladu z organizacijo, ki jo je želel zakonodajalec Skupnosti, ki je Sodišče zasnoval kot sodobno pritožbeno sodišče, ki ima, kadar presodi, da je to potrebno, široko pooblastilo za izdajo razveljavitvene odločbe(80).
185. V tem primeru je vprašanje, ki je bilo Sodišču predloženo v pritožbi, gotovo strogo pravne narave. Čeprav je Sodišče prve stopnje razpravo omejilo na vprašanje obstoja škode, ne da bi obravnavalo njeno količinsko opredelitev, je navedlo, da se bo to zapleteno vprašanje iz tega spora obravnavalo v nadaljnjem postopku izvrševanja sodbe. Bilo bi v nasprotju z zahtevo po ekonomičnosti postopka, če bi zadevo vrnili Sodišču prve stopnje, da bi le ocenilo znesek odškodnine, ki jo Komisija dolguje iz naslova edine postavke škode, za katero je odgovorna. Nič ne nasprotuje temu, da to kot v preteklosti opravi Sodišče, in sicer po zgledu metode iz izpodbijane sodbe(81).
VIII – Stroški postopka na obeh stopnjah
186. Rešitev, ki jo predlagam, ne pomeni, da se družbi Schneider naloži plačilo vseh stroškov, saj Komisija v okviru nekaterih trditev ni uspela, čeprav med njimi ni najpomembnejših.
187. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških zadržalo, in ker Sodišču predlagam, naj oceni škodo, ki jo je družba Schneider utrpela zaradi stroškov udeležbe pri obnovljenem postopku nadzora koncentracije, bi moralo odločiti o stroških postopka na prvi in drugi stopnji.
188. V zvezi s tem bi pravilna presoja vseh elementov spora pomenila, da se podjetju Schneider naloži plačilo dveh tretjin stroškov Komisije na obeh stopnjah.
IX – Predlog
189. Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj:
1. razveljavi sodbo Sodišča prve stopnje z dne 11. julija 2007 v zadevi T‑351/03, v delu, v katerem se Evropski skupnosti nalaga plačilo odškodnine družbi Schneider Electric SA v višini dveh tretjin škode, ki jo je ta utrpela zaradi znižanja prodajne cene družbe Legrand SA, ki ga je družba Schneider Electric SA morala odobriti prevzemniku v zameno za odložitev dejanske prodaje družbe Legrand do 10. decembra 2002;
2. razveljavi tudi točke od 5 do 10 izreka navedene sodbe, na podlagi katerih je Sodišče prve stopnje odredilo izvedensko mnenje za oceno zneska te postavke škode in družbi Schneider Electric SA priznalo zamudne obresti;
3. v preostalem tožbo zavrne;
4. odredi, da morajo stranke Sodišču v treh mesecih od razglasitve sodbe, ki bo izrečena, poslati skupno oceno zneska stroškov, ki jih je imela družba Schneider Electric SA zaradi udeležbe pri obnovljenem postopku nadzora koncentracije po razglasitvi sodb Sodišča prve stopnje z dne 22. oktobra 2002 v zadevi Schneider Electric proti Komisiji (T-310/0l in T-77/02);
5. pri morebitnem nesoglasju strank v zvezi s to točko odredi, da morata stranki Sodišču v enakem roku predložiti količinsko opredeljene zahteve;
6. družbi Schneider Electric SA naloži plačilo dveh tretjin stroškov Evropske komisije na prvi in drugi stopnji ter plačilo njenih stroškov na obeh stopnjah.