Zadeva C‑681/13

Diageo Brands BV

proti

Simiramida-04 EOOD

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden)

„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Uredba (ES) št. 44/2001– Priznavanje in izvrševanje sodnih odločb – Razlogi za zavrnitev – Kršitev javnega reda zaprošene države – Sodna odločba sodišča druge države članice, ki je v nasprotju s pravom Unije na področju prava znamk – Direktiva 2004/48/ES – Uveljavljanje pravic intelektualne lastnine – Stroški postopka“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 16. julija 2015

1.        Sodni postopek – Ustni postopek – Ponovno odprtje – Pogoji

(člen 252, drugi odstavek, PDEU; Statut Sodišča, člen 23; Poslovnik Sodišča, člen 83)

2.        Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (ES) št. 44/2001 – Priznavanje in izvrševanje sodnih odločb – Razlogi za zavrnitev – Kršitev javnega reda zaprošene države – Pogoji – Presoja, ki jo opravi zaprošeno sodišče – Meje – Nadzor, ki ga izvaja Sodišče

(Uredba Sveta št. 44/2001, člena 34, točka 1, in 36)

3.        Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (ES) št. 44/2001 – Priznavanje in izvrševanje sodnih odločb – Razlogi za zavrnitev – Kršitev javnega reda zaprošene države – Pogoji – Neobstoj

(Uredba Sveta št. 44/2001, člen 34, točka 1; Direktiva Sveta 89/104, člen 5(3))

4.        Približevanje zakonodaj – Uveljavljanje pravic intelektualne lastnine – Direktiva 2004/48 – Področje uporabe – Tožba za povračilo škode, nastale zaradi odrejenega zasega, ki je bil nato preklican – Vključitev

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48)

5.        Približevanje zakonodaj – Uveljavljanje pravic intelektualne lastnine – Direktiva 2004/48 – Stroški postopka – Pojem – Stroški, priglašeni v postopku, ki vključuje priznanje odločbe, izdane v drugi državi članici – Vključitev

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48, člen 14)

1.        Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 34 do 37.)

2.        Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 40 do 44.)

3.        Člen 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da to, da je odločba, ki je bila izdana v eni državi članici, v nasprotju s pravom Unije, ne more upravičiti zavrnitve priznanja te odločbe v drugi državi članici z utemeljitvijo, da krši javni red te države, saj zatrjevana napačna uporaba prava ni očitna kršitev pravnega pravila, ki se šteje za temeljno v pravnem redu Unije in s tem v pravnem redu države članice, v kateri se zahteva priznanje, ali pravice, ki je priznana kot temeljna v teh pravnih redih. Napaka pri uporabi določbe, kot je člen 5(3) Prve direktive 89/104 o blagovnih znamkah, kakor je bila spremenjena s Sporazumom o Evropskem gospodarskem prostoru, pa ni tak primer.

V zvezi s tem je navedeni člen 5(3) Direktive 89/104 del direktive o minimalni uskladitvi, katere cilj je delno zbližati neusklajene zakonodaje držav članic na področju znamk. Ni mogoče sklepati, da bi napaka pri izvajanju teh določb nedopustno kršila pravni red Unije tako, da bi posegla v njegovo temeljno načelo.

Poleg tega mora sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, pri preverjanju obstoja morebitne očitne kršitve javnega reda te države upoštevati, da mora posameznik – razen če posebne okoliščine preveč otežujejo ali onemogočajo uporabo pravnih sredstev v državi članici izvora – uporabiti v tej državi članici vsa razpoložljiva pravna sredstva, da bi se že na začetku preprečila taka kršitev. Ureditev priznanja in izvršitev, določena v Uredbi št. 44/2001, namreč temelji na vzajemnem zaupanju v ustreznost sodnega varstva v Uniji. Ravno zaradi tega zaupanja med državami članicami glede njihovih pravnih sistemov in pravosodnih institucij je mogoče sklepati, da v primeru napačne uporabe nacionalnega prava ali prava Unije sistem pravnih sredstev v vsaki državi članici, skupaj z mehanizmom predloga za sprejetje predhodne odločbe iz člena 267 PDEU, daje posameznikom zadostno jamstvo.

(Glej točke od 48 do 52, 63, 64, 68 in točko 1 izreka.)

4.        Določbe Direktive 2004/48 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine niso namenjene temu, da urejajo vse vidike pravic intelektualne lastnine, ampak le tiste, ki se nanašajo na spoštovanje teh pravic in poseg v te pravice, tako da se določijo učinkovita pravna sredstva za preprečevanje, odpravo ali popravo kakršnihkoli kršitev obstoječih pravic intelektualne lastnine. Iz ukrepov, postopkov in pravnih sredstev, določenih v Direktivi 2004/48, izhaja, da pravne poti za zagotovitev varstva pravic intelektualne lastnine dopolnjujejo odškodninski zahtevki, ki so z njimi tesno povezani. Tako je postopek – katerega namen je povrnitev škode, nastale zaradi zasega, ki so ga sodni organi države članice najprej odredili, da bi preprečili neposredni poseg v pravico intelektualne lastnine, in nato preklicali z utemeljitvijo, da obstoj posega ni bil dokazan – posledica tožbe imetnika pravice intelektualne lastnine, da bi dosegel izrek ukrepa s takojšnjim učinkom, ki mu je omogočil, da je brez čakanja na meritorno odločitev preprečil vsakršen morebitni poseg v njegovo pravico. Taka odškodninska tožba ustreza jamstvom, določenim v tej direktivi v korist toženca in kot protiutež sprejetju začasnega ukrepa, ki ogroža njegove interese. Iz tega sledi, da ta postopek spada na področje uporabe Direktive 2004/48.

(Glej točke od 73 do 76.)

5.        Člen 14 Direktive 2004/48 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine je treba razlagati tako, da se lahko uporabi za stroške strank v okviru odškodninskega zahtevka, vloženega v državi članici za povrnitev škode, nastale zaradi zasega v drugi državi članici, katerega namen je bila preprečitev posega v pravico intelektualne lastnine, če se v okviru tega odškodninskega zahtevka postavlja vprašanje priznanja sodne odločbe, ki je bila izdana v tej drugi državi članici in s katero je bila ugotovljena neutemeljenost navedenega zasega.

Ob upoštevanju, na eni strani, cilja te direktive, katere namen je okrepiti raven varstva intelektualne lastnine, s čimer bi se preprečilo, da bi bila oškodovana stranka odvrnjena od tega, da bi začela sodni postopek za zaščito svojih pravic, in na drugi strani, široke in splošne opredelitve iz tega člena 14, ki se nanaša na stranko, ki dobi pravdo, in na stranko, ki pravdo izgubi, brez dodatnega pojasnila in določitve mej glede vrste postopka, za katero je treba uporabiti pravilo, ki ga določa, se ta določba namreč lahko uporabi za stroške, ki so jih stranke priglasile v okviru vsakega postopka, ki spada na področje uporabe te direktive.

(Glej točke 77, 78, 80 in točko 2 izreka.)