SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 1. junija 2017 (*)
„Predhodno odločanje – Okoljska odgovornost – Direktiva 2004/35/ES – Člen 17 – Časovna uporaba – Obratovanje hidroelektrarne, ki je začela obratovati pred potekom roka za prenos te direktive – Člen 2, točka 1(b) – Pojem ,okoljska škoda‘ – Nacionalna ureditev, s katero je izključena vsa škoda, krita z dovoljenjem – Člen 12(1) – Dostop do sodišča na področju okoljskega prava – Procesno upravičenje – Direktiva 2000/60/ES – Člen 4(7) – Neposredni učinek“
V zadevi C‑529/15,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija) z odločbo z dne 24. septembra 2015, ki je na Sodišče prispela 7. oktobra 2015, v postopku, ki ga je začel
Gert Folk,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi R. Silva de Lapuerta, predsednica senata, E. Regan, J.‑C. Bonichot, A. Arabadjiev in S. Rodin (poročevalec), sodniki,
generalni pravobranilec: M. Bobek,
sodni tajnik: K. Malacek, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 19. oktobra 2016,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Gerta Folka G. Folk, odvetnik,
– za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, agentka,
– za Evropsko komisijo E. White, E. Manhaeve in A. C. Becker, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 10. januarja 2017
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 8, str. 357), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 (UL 2009, L 140, str. 114) (v nadaljevanju: Direktiva 2004/35), in člena 4(7) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 5, str. 275).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru obravnave pritožbe G. Folka zoper odločbo Unabhängiger Verwaltungssenat für die Steiermark (neodvisni upravni senat za Štajersko, Avstrija), s katero je bila zavrnjena okoljska pritožba.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2004/35
3 V uvodnih izjavah 24, 25 in 30 Direktive 2004/35 je navedeno:
„(24) Treba je zagotoviti, da so na voljo učinkoviti načini izvajanja in izvrševanja ter da so hkrati primerno zavarovani upravičeni interesi izvajalcev in drugih zainteresiranih strani. Pristojni organi so odgovorni za posebne naloge, ki zahtevajo ustrezno upravno presojo, predvsem za oceno pomembnosti škode in določanje ustreznih sanacijskih ukrepov.
(25) Osebe, ki jih okoljska škoda negativno prizadene ali bi jih lahko negativno prizadela, morajo imeti pravico od pristojnega organa zahtevati, da ukrepa. Vendar pa je varstvo okolja razpršen interes, po katerem posamezniki ne ukrepajo vedno ali pa ne morejo ukrepati. Nevladnim organizacijam, ki se zavzemajo za varstvo okolja, bi torej morali dati priložnost, da primerno prispevajo k učinkovitemu izvajanju te direktive.
[…]
(30) Določbe te direktive se ne uporabljajo za škodo, povzročeno pred iztekom roka za prenos te direktive.“
4 Na podlagi člena 2, točka 1(b), Direktive 2004/35 „okoljska škoda“ v tej direktivi pomeni „škodo na vodah, ki je vsaka škoda z večjim škodljivim vplivom na ekološko, kemično in/ali količinsko stanje in/ali ekološki potencial voda, kakor je opredeljeno v Direktivi 2000/60/ES, razen škodljivih vplivov, kadar se uporabljajo določbe člena 4(7) navedene direktive“.
5 Člen 12 Direktive 2004/35 z naslovom „Zahteva za ukrepanje“ določa:
„1. Fizične ali pravne osebe, ki:
(a) so prizadete ali bi verjetno bile prizadete zaradi okoljske škode; ali
(b) imajo dovolj velik interes pri odločanju o okoljskih vprašanjih v zvezi s škodo; ali
(c) ki prijavijo, da je bila kršena kaka njihova pravica, če to kot prvi pogoj zahteva pravo o upravnem postopku države članice,
imajo pravico, da pristojnemu organu predložijo vse pripombe v zvezi s primeri okoljske škode ali neposredne nevarnosti take škode, za katere vedo, in pravico, da od pristojnega organa zahtevajo ukrepanje na podlagi te direktive.
Države članice določijo, kaj predstavlja ,dovolj velik interes‘ in ,kršitev pravice‘.
Za namen pododstavka (b) se šteje, da zadošča interes kake nevladne organizacije, ki se zavzema za varstvo okolja in ki izpolnjuje zahteve nacionalne zakonodaje. Šteje se tudi, da take organizacije uživajo pravice, ki so lahko prizadete zaradi pododstavka (c).
2. K zahtevi za ukrepanje je treba priložiti ustrezne informacije in podatke, s katerimi so utemeljene pripombe, predložene v zvezi z okoljsko škodo.
3. Če zahteva za ukrepanje in pripombe prepričljivo dokazujejo, da obstaja okoljska škoda, pristojni organ preuči pripombe in zahteve za ukrepanje. V takih okoliščinah pristojni organ da izvajalcu možnost, da predstavi svoja stališča v zvezi z zahtevo za ukrepanje in spremljajočimi pripombami.
4. Pristojni organ čim prej in v vsakem primeru skladno z ustreznimi določbami nacionalne zakonodaje obvesti osebe iz odstavka 1, ki so mu predložile svoje pripombe, o odločitvi, da bo ugodil zahtevi za ukrepanje ali jo zavrnil, in navede razloge zanjo.
5. Države članice lahko odločijo, da ne bodo uporabljale odstavkov 1 do 4 za primere neposredne nevarnosti škode.“
6 Člen 13 Direktive 2004/35, naslovljen „Postopki pregledovanja“, določa:
„1. Osebe iz člena 12(1) imajo dostop do sodišča ali drugega neodvisnega in nepristranskega javnega organa, pristojnega za pregled formalne in materialne zakonitosti odločitev, ravnanj ali opustitev ravnanja pristojnega organa po tej direktivi.
2. Ta direktiva ne posega v določbe nacionalne zakonodaje, ki urejajo dostop do sodišča, in določbe, ki zahtevajo, da morajo biti najprej izčrpani vsi upravni postopki, preden se uvede sodni postopek.“
7 Člen 17 navedene direktive z naslovom „Časovna omejitev uporabe“ določa:
„Ta direktiva se ne uporablja:
– za škodo, ki jo je povzročila emisija, dogodek ali izredni dogodek, ki se je pripetil pred datumom iz člena 19(1),
– za škodo, ki jo je povzročila emisija, dogodek ali izredni dogodek, ki se je pripetil po datumu iz člena 19(1), če izhaja iz posebne dejavnosti, ki je potekala in se končala pred navedenim datumom,
– za škodo, če je preteklo več kakor 30 let od emisije, dogodka ali izrednega dogodka, ki je povzročil škodo.“
8 Člen 19(1) te direktive določa:
„Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 30. aprila 2007. O tem takoj obvestijo Komisijo.
Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.“
Direktiva 2000/60
9 Člen 4 Direktive 2000/60 z naslovom „Okoljski cilji“ v odstavku 7 določa:
„Države članice ne bodo kršile te direktive, kadar:
– je nedoseganje dobrega stanja podzemne vode, dobrega ekološkega stanja oziroma dobrega ekološkega potenciala ali pri preprečevanju [neuspešno preprečevanje] slabšanja stanja telesa površinske vode ali podzemne vode posledica novih preoblikovanj fizičnih značilnosti telesa površinske vode ali spremembe gladine teles podzemne vode, ali
– je neuspešno preprečevanje poslabšanja stanja telesa površinske vode iz zelo dobrega v dobro posledica novih dejavnosti trajnostnega razvoja
in so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:
(a) storjeno je vse, kar je mogoče, da se ublažijo škodljivi vplivi na stanje vodnega telesa;
(b) razlogi za te spremembe so posebej navedeni in razloženi v načrtu upravljanja povodja, ki ga predpisuje člen 13, cilji pa so vsakih 6 let ponovno pregledani;
(c) razlogi za preoblikovanja ali spremembe so prevladujoč javni interes in/ali koristi, ki jih imajo nova preoblikovanja ali spremembe za zdravje ljudi, ohranjanje varnosti ljudi ali trajnostni razvoj, so večje od koristi, ki jih ima doseganje ciljev iz odstavka 1 za okolje in družbo, in
(d) koristnih ciljev, katerim so namenjena preoblikovanja in spremembe vodnega telesa, se zaradi razlogov, povezanih s tehnično izvedljivostjo ali nesorazmernimi stroški, ne da doseči na druge načine, ki so mnogo boljša okoljska možnost.“
Avstrijsko pravo
10 Bundes-Umwelthaftungsgesetz (zvezni zakon o okoljski odgovornosti, v nadaljevanju: B-UHG), ki je bil sprejet zaradi prenosa Direktive 2004/35, v členu 4 z naslovom „Opredelitev pojmov“ določa:
„V tem zakonu se uporabljajo te opredelitve:
1. Okoljska škoda je:
(a) vsaka večja škoda na vodah, ki je vsaka škoda z večjim škodljivim vplivom na ekološko, kemično ali količinsko stanje ali ekološki potencial zadevnih voda v smislu Wasserrechtsgesetz 1959 [(zakon o vodah iz leta 1959, v nadaljevanju: WRG)] in ki ni krita z dovoljenjem, izdanim v skladu z WRG, ter
[…]“
11 Člen 11 B-UHG, naslovljen „Okoljska pritožba“, določa:
„(1) Fizične ali pravne osebe, katerih pravice bi lahko bile kršene zaradi nastale okoljske škode, lahko v pisni pritožbi od okrajnega upravnega organa, na katerega krajevnem in delovnem področju je prišlo do domnevne okoljske škode, zahtevajo, da ukrepa v smislu členov 6 in 7(2) […].
(2) Pravice v smislu odstavka 1, prvi stavek, so
[…]
2. v zvezi z vodami: obstoječe pravice v smislu člena 12(2) WRG in
[…]“
12 Člen 18 B-UHG, naslovljen „Prehodne določbe“, določa:
„Ta zvezni zakon se ne uporablja
1. za škodo, ki so jo povzročili emisija, dogodek ali izredni dogodek, ki se je pripetil pred začetkom veljavnosti tega zveznega zakona,
2. za škodo, ki so jo povzročili emisija, dogodek ali izredni dogodek, ki se je pripetil po začetku veljavnosti tega zveznega zakona, če izhaja iz dejavnosti, ki se je nedvomno končala pred začetkom veljavnosti tega zveznega zakona,
[…]“.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
13 Družba Wasserkraftanlagen Mürzzuschlag GmbH upravlja hidroelektrarno na reki Mürz z odtočno dolžino 1455 m. G. Folk ima ribolovne pravice za to reko od jezu navzdol v dolžini približno 12 km.
14 Obratovanje te hidroelektrarne je bilo odobreno z odločbo Landeshauptmann von Steiermark (štajerski deželni glavar, Avstrija) z dne 20. avgusta 1998. Obratovati je začela leta 2002, torej pred začetkom veljavnosti Direktive 2004/35.
15 Po navedbah tožeče stranke v postopku v glavni stvari obratovanje navedene hidroelektrarne povzroča veliko škodo za okolje, ki škoduje naravnemu razmnoževanju rib in na daljših odsekih reke Mürz vodi do pogina rib. Zaradi velikih kratkoročnih nihanj gladine vodotoka naj bi se namreč površine, ki so običajno namočene, zelo hitro posušile, tako da majhne in mlade ribe ostanejo ujete v vodnih bazenih, ločenih od rečnega toka, in temu toku ne morejo slediti. Ta ponavljajoča se nihanja naj bi prizadela precej dolg odsek reke, bila pa naj bi posledica po eni strani tega, da pri elektrarni ni obvodnega kanala, in po drugi strani načina njenega obratovanja.
16 Pritožbo v zvezi s to okoljsko škodo, ki jo je na podlagi člena 11 B-UHG vložila tožeča stranka v postopku v glavni stvari, je neodvisni upravni senat za Štajersko zavrnil z odločbo z dne 15. maja 2012.
17 To sodišče je v bistvu menilo, da je bilo obratovanje hidroelektrarne, ki je sporno v postopku v glavni stvari, dovoljeno z odločbo štajerskega deželnega glavarja z dne 20. avgusta 1998 v skladu s predpisi o vodah, ki je vsebovala določila o količini preostale vode. V skladu s členom 4(1)(a) B-UHG naj bi bila torej škoda, ki jo zatrjuje G. Folk, krita s to odločbo. Zato naj te škode ne bi bilo mogoče opredeliti kot okoljske škode v smislu te določbe.
18 G. Folk je zoper odločbo neodvisnega upravnega senata za Štajersko z dne 15. maja 2012 vložil pritožbo pri Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija), v kateri trdi, da je B-UHG v nasprotju z Direktivo 2004/35, ker je posledica njegove uporabe, da vsa dovoljenja, skladna s predpisi o vodah, vodijo do izključitve obstoja okoljske škode.
19 V teh okoliščinah je Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali se Direktiva 2004/35 uporablja tudi za škodo, ki nastane sicer po datumu, ki je naveden v členu 19(1) te direktive, vendar pa izvira iz dejavnosti obrata (hidroelektrarne), ki je bil odobren in je začel obratovati pred tem datumom, in je krita z vodnim dovoljenjem?
2. Ali Direktiva 2004/35, zlasti njena člena 12 in 13, nasprotuje nacionalni določbi, ki osebam z ribolovnim dovoljenjem preprečuje, da začnejo postopek pregledovanja v smislu člena 13 Direktive 2004/35 v zvezi z okoljsko škodo v smislu člena 2, točka 1(b), te direktive?
3. Ali Direktiva 2004/35, zlasti njen člen 2, točka 1(b), nasprotuje nacionalni določbi, ki škodo z večjim škodljivim vplivom na ekološko, kemično ali količinsko stanje ali ekološki potencial zadevnih voda izključuje iz pojma ,okoljska škoda‘, če je škoda krita z dovoljenjem, izdanim na podlagi nacionalne zakonske določbe?
4. Če je odgovor na tretje vprašanje pritrdilen:
Ali se v primerih, da merila iz člena 4(7) Direktive 2000/60 (oziroma nacionalne zakonodaje, s katero je bila ta prenesena) pri dovoljenju, izdanem v skladu z nacionalnimi predpisi, niso bila preverjena, pri preučitvi vprašanja, ali gre za okoljsko škodo v smislu člena 2, točka 1(b), Direktive 2004/35, člen 4(7) Direktive 2000/60 uporablja neposredno in je treba preveriti, ali so merila iz te določbe izpolnjena?“
Vprašanja za predhodno odločanje
20 Pred odgovorom na drugo vprašanje, katerega preučitev zahteva, da se Direktiva 2004/35 uporablja in da obstaja okoljska škoda, ki jo ta zajema, je treba odgovoriti na prvo, tretje in četrto vprašanje.
Prvo vprašanje
21 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 17 Direktive 2004/35 razlagati tako, da se uporablja ratione temporis za okoljsko škodo, ki je nastala po 30. aprilu 2007, povzročena pa je bila z obratovanjem obrata, za katerega je bilo izdano dovoljenje v skladu s predpisi o vodah in ki je začel obratovati pred tem datumom.
22 Sodišče je že razsodilo, da je iz člena 17, prva in druga alinea, Direktive 2004/35 v povezavi z uvodno izjavo 30 te direktive razvidno, da se ta direktiva uporablja za škodo, ki jo je povzročila emisija, dogodek ali izredni dogodek, ki se je pripetil 30. aprila 2007 ali po tem datumu, če ta škoda izhaja iz dejavnosti, ki so potekale bodisi na ta datum ali po njem bodisi pred tem datumom, vendar se niso končale pred njim (glej sodbo z dne 4. marca 2015, Fipa Group in drugi, C‑534/13, EU:C:2015:140, točka 44).
23 Iz elementov spisa, ki je na voljo Sodišču, je razvidno, da je bilo v zadevi iz postopka v glavni stvari za hidroelektrarno izdano dovoljenje in da je začela obratovati pred letom 2007. Prav tako ni sporno, da je po 30. aprilu 2007 njeno obratovanje povzročalo velika nihanja vodne gladine reke Mürz, ki so vodila do pogina rib. Ta ponavljajoča se nihanja je treba opredeliti kot emisijo, dogodek ali izredni dogodek, ki se je pripetil po 30. aprilu 2007, torej datumu, do katerega so morale države članice prenesti Direktivo 2004/35.
24 Poleg tega, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 26 sklepnih predlogov, dejstvo, da je zatrjevana škoda začela nastajati pred 30. aprilom 2007 in da je posledica obratovanja elektrarne, za katero je bilo izdano dovoljenje pred tem datumom, ni bistveno.
25 Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 17 Direktive 2004/35 razlagati tako, da se navedena direktiva uporablja ratione temporis za okoljsko škodo, ki je nastala po 30. aprilu 2007, povzročena pa je bila z obratovanjem obrata, za katerega je bilo izdano dovoljenje v skladu s predpisi o vodah in ki je začel obratovati pred tem datumom, s pridržkom preveritev, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče.
Tretje vprašanje
26 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem, ki ga je treba preučiti kot drugo, v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2004/35, še zlasti njen člen 2, točka 1(b), razlagati tako, da nasprotuje določbi nacionalnega prava, ki izključuje, da bi se škoda z večjim škodljivim vplivom na ekološko, kemično ali količinsko stanje ali ekološki potencial zadevnih voda opredelila kot „okoljska škoda“, če je ta škoda krita z dovoljenjem, izdanim na podlagi tega prava.
27 Nacionalno sodišče meni, da iz določb nacionalnega prava izhaja, da škode, ki izvira iz dejavnosti, odobrene na podlagi WRG, ni mogoče opredeliti kot okoljske škode v smislu navedene direktive. Sprašuje se o skladnosti takih določb s členom 2, točka 1(b), te direktive, katere besedilo napotuje na člen 4(7) Direktive 2000/60.
28 S členom 2, točka 1(b), Direktive 2004/35 v zvezi s škodo, krito z dovoljenjem, ni določena splošna izjema, tako da ta škoda ne bi spadala pod pojem „okoljska škoda“. S to določbo je določena zgolj izjema, ki se nanaša na škodljive vplive, za katere se uporablja člen 4(7) Direktive 2000/60.
29 S to zadnjo določbo je določeno, da države članice ne bodo kršile navedene direktive, če je nedoseganje dobrega stanja podzemne vode, dobrega ekološkega stanja ali dobrega ekološkega potenciala oziroma neuspešno preprečevanje slabšanja stanja telesa površinske vode ali podzemne vode posledica novih preoblikovanj fizičnih značilnosti telesa površinske vode ali spremembe gladine teles podzemne vode. Prav tako ni mogoče državam članicam očitati kršitve, če je neuspešno preprečevanje poslabšanja stanja telesa površinske vode iz zelo dobrega v dobro posledica novih dejavnosti trajnostnega razvoja.
30 Uporaba tega odstopanja predpostavlja, da so izpolnjeni pogoji iz člena 4(7), od (a) do (d), te direktive (glej v tem smislu sodbi z dne 11. septembra 2012, Nomarchiaki Aftodioikisi Aitoloakarnanias in drugi, C‑43/10, EU:C:2012:560, točka 67, in z dne 4. maja 2016, Komisija/Avstrija, C‑346/14, EU:C:2016:322, točki 65 in 66).
31 Seveda pa morajo države članice zavrniti izdajo dovoljenja za projekte, ki bi lahko poslabšali stanje vodnih teles, razen če ti projekti spadajo v okvir odstopanja iz člena 4(7) Direktive 2000/60 (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2015, Bund für Umwelt und Naturschutz Deutschland, C‑461/13, EU:C:2015:433, točka 50).
32 Ta določba se ne nanaša zgolj na projekte, za katere je zahtevano dovoljenje. Zajema vse vrste poslabšanja vodnih teles, pa najsi so posledica obrata ali ne, in določa primere, v katerih so države članice, če pride do takega poslabšanja, kljub vsemu oproščene ukrepanja. Iz tega izhaja, da ta določba ne vpliva na pojem same okoljske škode.
33 Take ugotovitve še zlasti veljajo v zadevi iz postopka v glavni stvari, v kateri je bilo dovoljenje za obratovanje zadevnega obrata izdano pred začetkom veljavnosti Direktive 2000/60 in za njegovo izdajo tedaj ni bilo zahtevano upoštevanje štirih kumulativnih meril iz člena 4(7), od (a) do (d), navedene direktive. Poleg tega je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da naj bi bila nihanja gladine vodotoka, ki se jim pripisuje pogin rib, posledica normalnega obratovanja odobrenega obrata.
34 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 2004/35, še zlasti njen člen 2, točka 1(b), razlagati tako, da nasprotuje določbi nacionalnega prava, ki na splošno in avtomatično izključuje, da bi se škoda z večjim škodljivim vplivom na ekološko, kemično ali količinsko stanje ali ekološki potencial zadevnih voda opredelila kot „okoljska škoda“ zgolj zato, ker je krita z dovoljenjem, izdanim na podlagi tega prava.
Četrto vprašanje
35 Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem, ki ga je treba obravnavati kot tretje, v bistvu sprašuje, ali mora to sodišče – če je bilo dovoljenje izdano na podlagi nacionalnih določb, ne da bi se preverilo spoštovanje pogojev iz člena 4(7) Direktive 2000/60 – samo preveriti, ali so izpolnjeni pogoji iz te določbe, da bi lahko ugotovilo obstoj okoljske škode v smislu člena 2, točka 1(b), Direktive 2004/35.
36 V zvezi s tem je treba spomniti, da je projekt, kadar bi lahko imel škodljive vplive na vodo, mogoče dovoliti le, če so izpolnjeni pogoji iz člena 4(7), od (a) do (d), te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 4. maja 2016, Komisija/Avstrija, C‑346/14, EU:C:2016:322, točka 65).
37 Za ugotovitev, ali je bil nek projekt odobren, ne da bi bila kršena Direktiva 2000/60, lahko sodišče preveri, ali je organ, ki je izdal dovoljenje, spoštoval pogoje iz člena 4(7), od (a) do (d), te direktive, tako da preveri, prvič, ali je bilo storjeno vse, kar je mogoče, da se ublažijo škodljivi vplivi teh dejavnosti na stanje zadevnega vodnega telesa; drugič, ali so bili razlogi za navedene dejavnosti posebej navedeni in razloženi; tretjič, ali so te dejavnosti v prevladujočem javnem interesu in/ali so koristi, ki bi izvirale iz njihovega izvajanja, za zdravje ljudi, ohranjanje varnosti ljudi ali trajnostni razvoj večje od koristi, ki jih ima doseganje ciljev iz člena 4(1) te direktive za okolje in družbo; in četrtič, ali koristnih ciljev, ki so se poskušali doseči, iz razlogov, povezanih s tehnično izvedljivostjo ali nesorazmernimi stroški, ni mogoče doseči na druge načine, ki bi bili mnogo boljša okoljska možnost (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2012, Nomarchiaki Aftodioikisi Aitoloakarnanias in drugi, C‑43/10, EU:C:2012:560, točka 67).
38 Če pa je – kot v postopku v glavni stvari – pristojni nacionalni organ izdal dovoljenje, ne da bi preučil spoštovanje pogojev iz člena 4(7), od (a) do (d), Direktive 2000/60, nacionalno sodišče ni dolžno samo preveriti, ali so bili spoštovani pogoji iz tega člena, in se lahko omeji na ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta.
39 Nacionalni organi, pristojni za odobritev projekta, so namreč pred izdajo takega dovoljenja ne glede na morebitni sodni nadzor dolžni preveriti, ali so izpolnjeni pogoji, našteti v členu 4(7), od (a) do (d), Direktive 2000/60. Pravo Unije pa nacionalnih sodišč nikakor ne zavezuje, da namesto pristojnega organa sama preverijo navedene pogoje, če je ta organ izdal dovoljenje, ne da bi opravil ta preizkus.
40 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da če je bilo dovoljenje izdano na podlagi nacionalnih določb, ne da bi bili preverjeni pogoji iz člena 4(7), od (a) do (d), Direktive 2000/60, nacionalno sodišče za ugotovitev obstoja okoljske škode v smislu člena 2, točka 1(b), Direktive 2004/35 ni dolžno samo preveriti, ali so izpolnjeni pogoji iz prvonavedene določbe.
Drugo vprašanje
41 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, ki ga je treba obravnavati kot zadnje, sprašuje, ali je treba člena 12 in 13 Direktive 2004/35 razlagati tako, da nasprotujeta določbi nacionalnega prava, kot je ta iz postopka v glavni stvari, s katero imetnikom ribolovnih pravic ni dovoljeno sprožiti postopka pregledovanja v zvezi z okoljsko škodo v smislu člena 2, točka 1(b), te direktive.
42 Po navedbah predložitvenega sodišča člen 11(1) B-UHG določa, da lahko fizične ali pravne osebe, katerih pravice bi lahko bile kršene zaradi nastale okoljske škode, od upravnega organa zahtevajo, naj sprejme ukrepe za prenehanje povzročanja te škode. Člen 11(2), druga alinea, B-UHG v zvezi z vodami določa, da se je mogoče sklicevati na „obstoječe pravice v smislu člena 12(2) WRG“, in ne omenja ribolovnih pravic. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da dobesedna razlaga teh določb nasprotuje temu, da bi imetniki ribolovnih pravic lahko vložili okoljsko pritožbo v zvezi s škodo, ki se nanaša na njihove ribolovne pravice.
43 Avstrijska vlada trdi, da spada dejstvo, da imetniki ribolovnih pravic v členu 12(2) WRG, na katerega napotuje člen 11(1) B-UHG, niso izrecno navedeni, v polje proste presoje, ki ga ima na podlagi členov 12 in 13 Direktive 2004/35.
44 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da člen 12 navedene direktive določa kategorije pravnih ali fizičnih oseb, ki lahko predložijo pripombe v zvezi z okoljsko škodo. V te tri kategorije oseb spadajo osebe, ki so prizadete ali bi verjetno bile prizadete zaradi okoljske škode, ki imajo dovolj velik interes pri odločanju o okoljskih vprašanjih v zvezi s škodo ali ki navedejo, da je bila kršena kaka njihova pravica, če je to pogoj iz prava o upravnem postopku države članice.
45 Kot je v navedel generalni pravobranilec v točki 72 sklepnih predlogov, so v besedilu člena 12(1) Direktive 2004/35 naštete tri kategorije fizičnih ali pravnih oseb, ki imajo, obravnavane neodvisno ena od druge in samostojno, procesno upravičenje. Z njim so uvedene tri ločene kategorije oseb, ki lahko sprožijo postopke iz členov 12 in 13 te direktive.
46 Popoln in pravilen prenos te direktive zahteva, da lahko te tri kategorije oseb predložijo pripombe v zvezi z okoljsko škodo, da imajo možnost zahtevati, da pristojni organ sprejme ukrepe na podlagi navedene direktive, in da imajo tako dostop do sodišča ali drugega pristojnega javnega organa v skladu s členom 12 in 13 te direktive.
47 Čeprav imajo države članice polje proste presoje, da določijo, kaj pomeni „dovolj velik interes“, kar je izraz iz člena 12(1)(b) Direktive 2004/35, ali kaj pomeni „kršitev pravice“, kar je izraz iz člena 12(1)(c) te direktive, pa takega polja nimajo v zvezi s pravico do pravnega sredstva oseb, ki so prizadete ali bi verjetno bile prizadete zaradi okoljske škode, kot to izhaja iz člena 12(1)(a) navedene direktive.
48 Glede na besedilo člena 12 Direktive 2004/35 je očitno, da lahko imetniki ribolovnih pravic spadajo v tri kategorije iz člena 12(1) te direktive. Iz spisa, ki je na voljo Sodišču, pa je razvidno, da na podlagi nacionalnega prava ne morejo sprožiti postopka pregledovanja v smislu člena 13 navedene direktive v zvezi z okoljsko škodo v smislu člena 2(1)(b) iste direktive. Ker nacionalna zakonodaja izključuje pravico do pravnega sredstva za vse imetnike ribolovnih pravic, te pravice ne priznava veliko posameznikom, ki bi lahko spadali v eno od treh kategorij iz člena 12 Direktive 2004/35.
49 Razlaga nacionalnega prava, ki bi vse imetnike ribolovnih pravic prikrajšala za njihovo pravico sprožiti postopek pregledovanja zaradi okoljske škode, ki se izraža s povečanjem pogina rib, tudi če so sami neposredno prizadeti s to škodo, ne spoštuje obsega navedenih členov 12 in 13 ter je tako nezdružljiva z navedeno direktivo.
50 Glede na zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člena 12 in 13 Direktive 2004/35 razlagati tako, da nasprotujeta določbi nacionalnega prava, kot je ta iz postopka v glavni stvari, s katero imetnikom ribolovnih pravic ni dovoljeno sprožiti postopka pregledovanja v zvezi z okoljsko škodo v smislu člena 2, točka 1(b), te direktive.
Stroški
51 Ker je ta postopek za stranki v postopku glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1. Člen 17 Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009, je treba razlagati tako, da se navedena direktiva, kakor je bila spremenjena, uporablja ratione temporis za okoljsko škodo, ki je nastala po 30. aprilu 2007, povzročena pa je bila z obratovanjem obrata, za katerega je bilo izdano dovoljenje v skladu s predpisi o vodah in ki je začel obratovati pred tem datumom, s pridržkom preveritev, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče.
2. Direktivo 2004/35, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/31, še zlasti njen člen 2, točka 1(b), je treba razlagati tako, da nasprotuje določbi nacionalnega prava, ki na splošno in avtomatično izključuje, da bi se škoda z večjim škodljivim vplivom na ekološko, kemično ali količinsko stanje ali ekološki potencial zadevnih voda opredelila kot „okoljska škoda“ zgolj zato, ker je krita z dovoljenjem, izdanim na podlagi tega prava.
3. Če je bilo dovoljenje izdano na podlagi nacionalnih določb, ne da bi bili preverjeni pogoji iz člena 4(7), od (a) do (d), Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike, nacionalno sodišče za ugotovitev obstoja okoljske škode v smislu člena 2, točka 1(b), Direktive 2004/35, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/31, ni dolžno samo preveriti, ali so izpolnjeni pogoji iz prvonavedene določbe.
4. Člena 12 in 13 Direktive 2004/35, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/31, je treba razlagati tako, da nasprotujeta določbi nacionalnega prava, kot je ta iz postopka v glavni stvari, s katero imetnikom ribolovnih pravic ni dovoljeno sprožiti postopka pregledovanja v zvezi z okoljsko škodo v smislu člena 2, točka 1(b), navedene direktive.
Podpisi