SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(prvi senat)
z dne 25. maja 2011
Zadeva F‑74/07 RENV
Stefan Meierhofer
proti
Evropski komisiji
„Javni uslužbenci – Zaposlovanje – Javni natečaj – Kandidat, ki ne uspe na ustnem preizkusu – Obveznost obrazložitve – Pravila, ki veljajo za delo komisije“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero S. Meierhofer v bistvu predlaga, prvič, razglasitev ničnosti odločbe natečajne komisije natečaja EPSO/AD/26/05 z dne 10. maja 2007, s katero je bil obveščen o neuspehu na ustnem preizkusu na tem natečaju, in odločbe z dne 19. junija 2007, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za ponovno presojo, vložena proti odločbi z dne 10. maja 2007, in drugič, novo oceno tega preizkusa in vpis na rezervni seznam.
Odločitev: O tožbi tožeče stranke v delu, v katerem očita, da je odločba z dne 19. junija 2007 nezadostno obrazložena, ni treba več odločati. V preostalem se tožba zavrne kot deloma očitno neutemeljena in deloma očitno nedopustna. Komisija nosi dve tretjini stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka v zvezi s prvim postopkom pred Sodiščem za uslužbence, ter svoje stroške, nastale v prvem postopku pred Sodiščem za uslužbence, postopku pred Splošnim sodiščem Evropske unije in tem postopku. Tožeča stranka nosi tretjino svojih stroškov, nastalih v prvem postopku pred Sodiščem za uslužbence, ter vse stroške, nastale v postopku pred Splošnim sodiščem Evropske unije in v tem postopku.
Povzetek
1. Uradniki – Pravno sredstvo – Roki – Ponovno odprtje postopka – Pogoj – Novo dejstvo – Sodba, s katero je bila ugotovljena kršitev Kadrovskih predpisov v splošni upravni odločbi – Neobstoj novega dejstva v zvezi z osebami, ki niso uveljavile pravice do tožbe
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
2. Uradniki – Natečaj – Odločba o nevpisu na seznam primernih kandidatov – Obveznost obrazložitve – Pomanjkljiva obrazložitev – Dopolnitev med sodnim postopkom – Pogoji
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25, drugi odstavek; Priloga III, člen 6)
3. Uradniki – Natečaj – Natečajna komisija – Sestava – Usposobljenost članov za objektivno ocenitev ustnih preizkusov
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III, člen 3)
4. Uradniki – Natečaj – Preverjanje prijav – Diskrecijska pravica natečajne komisije – Sodni nadzor – Meje
1. Pravni učinki sodbe o razglasitvi ničnosti akta institucije se nanašajo samo na stranke v sporu in osebe, na katere se akt, ki je razglašen za ničen, neposredno nanaša. Sodba lahko pomeni novo dejstvo samo v zvezi s temi osebami, tako da začne ponovno teči rok za vložitev pravnega sredstva zoper ta akt. Prav tako ni sporno, da ugotovitev v sodbi sodišča Unije, da so s splošno upravno odločbo kršeni Kadrovski predpisi, v zvezi z osebami, ki niso v primernem roku uporabile možnosti tožbe, ki jih imajo na voljo, ne more pomeniti novega dejstva, s katerim bi bilo mogoče utemeljiti predložitev zahteve za ponovno preučitev posamičnih odločb, ki se nanašajo nanje. S tako sodbo se splošna upravna odločba ne razglasi za nično, temveč se za neveljavne razglasijo samo nekatere od njenih določb v konkretnem primeru. Ta načela se podobno uporabijo tudi v primeru prepozne predložitve novega tožbenega razloga med postopkom, če se s sodbo razglasi samo ničnost odločb o nevpisu tožečih strank na rezervni seznam natečaja, navedeni natečaj pa se ne razveljavi.
(Glej točke od 39 do 41.)
Napotitev na:
Sodišče: 14. december 1965, Pfloeschner proti Komisiji, 52/64; 8. marec 1988, Brown proti Sodišču, 125/87, točka 13; 14. junij 1988, Muysers in Tülp proti Računskemu sodišču, 161/87, točka 10;
Sodišče prve stopnje: 11. julij 1997, Chauvin proti Komisiji, T‑16/97, točke od 39 do 45; 9. februar 2000, Gómez de la Cruz Talegón proti Komisiji, T‑165/97, točka 51;
Sodišče za uslužbence: 11. junij 2009, Ketselidou proti Komisiji, F‑81/08, točki 46 in 47.
2. Kadar tožbo vloži kandidat, ki na natečaju na podlagi kvalifikacij in preizkusov ni opravil ustnega preizkusa in ni bil vpisan na rezervni seznam, Komisija izpolni obveznost obrazložitve, če je bil začetek obrazložitve predložen že pred vložitvijo tožbe in če je med postopkom predložila vmesne ocene, ki jih je tožeča stranka dobila med ustnim preizkusom in ki dopolnjujejo zahtevane informacije.
(Glej točko 47.)
3. Natečajna komisija mora biti v skladu z določbami Kadrovskih predpisov, zlasti s členom 3 Priloge III k tem predpisom, sestavljena tako, da zagotovi objektivno oceno tega, kar kandidati prikažejo na preizkusih v zvezi z njihovimi strokovnimi sposobnostmi. Zahteva, da člani natečajne komisije razumejo jezik, v katerem morajo kandidati opravljati ustni preizkus, je odvisna od okoliščin posameznega natečaja, od pomena, ki ga ima znanje navedenega jezika za prosto delovno mesto, in od namena zadevnega ustnega preizkusa. Če je na primer razpisan javni natečaj za zaposlitev administratorjev, zlasti na področju evropske javne uprave, pri katerem namen ustnega preizkusa ni preverjanje jezikovnega znanja kandidata v njegovem glavnem jeziku, temveč bolj preverjanje njegove sposobnosti sporazumevanja v tem jeziku v večkulturnem okolju, med ustnim preizkusom ni nujno, da je v natečajni komisiji član ali ocenjevalec, ki ima enak glavni jezik kot kandidati, saj je mogoče morebitne težave pri razumevanju zlahka rešiti s tolmači.
Poleg tega trditev, da predsednik natečajne komisije ne obvlada glavnega jezika kandidata in da si med ustnim preizkusom ni pomagal s tolmači, še ne zadostuje, da bi se sestava natečajne komisije štela za neustrezno, saj tožeča stranka ni dokazala, da natečajna komisija iz jezikovnih razlogov ni mogla objektivno presojati njenih strokovnih sposobnosti. Tudi če bi bilo dokazano, da predsednik natečajne komisije ne obvlada tega jezika, pa tožeča stranka zato še ni bila postavljena v slabši položaj kot drugi kandidati, ki so prav tako izbrali ta jezik in so bili torej v enakem položaju glede na domnevno nepoznavanje zadevnega jezika.
(Glej točke 51, 52 in od 54 do 57.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 22. junij 1990, Marcopoulos proti Sodišču, T‑32/89 in T‑39/89, točka 37; 27. junij 1991, Valverde Mordt proti Sodišču, T‑156/89, točka 105; 20. maj 2003, Diehl Leistner proti Komisiji, T‑80/01, točke od 28 do 31.
4. Kadar Sodišče za uslužbence presoja zakonitost odločbe o nevpisu kandidata na rezervni seznam, preveri, ali so bila upoštevana veljavna pravna pravila, to je zlasti pravila postopka, opredeljena v Kadrovskih predpisih in razpisu natečaja, ki veljajo za delo komisij, še posebej obveznost nepristranskosti komisije in spoštovanje načela enakega obravnavanja kandidatov ter to, da ni podana zloraba pooblastil. Sodišče za uslužbence tudi preveri, ali vsebina preizkusa presega okvir, naveden v razpisu natečaja, oziroma ali je sorazmerna z namenom tega javnega natečaja. V nekaterih primerih, v katerih natečajna komisija nima diskrecijske pravice, se lahko ta nadzor nanaša tudi na pravilnost dejstev, na katera se je komisija oprla pri svoji odločitvi. Nasprotno pa so presoje, ki jih natečajna komisija opravi pri ocenjevanju znanj in sposobnosti kandidatov, izvzete iz nadzora sodišča. Poleg tega ima natečajna komisija pri ustnih preizkusih najširše polje proste presoje. Navedeno ne velja za preverjanje skladnosti številčne in opisne ocene natečajne komisije. Navedena skladnost, ki dejansko zagotavlja enako obravnavanje kandidatov, je namreč eno od pravil za delo komisij, katerih spoštovanje mora sodišče preverjati. Skladnost številčne ocene, dodeljene kandidatu, in opisne ocene natečajne komisije je lahko predmet presoje Sodišča za uslužbence, ki je del nadzora nad ocenjevanjem uspešnosti kandidatov, ki ga je opravila natečajna komisija.
(Glej točke od 62 do 64.)
Napotitev na:
Sodišče: 9. oktober 1974, Campogrande in drugi proti Komisiji, 112/73, 144/73 in 145/73, točke od 34 do 53; 8. marec 1988, Sergio in drugi proti Komisiji, 64/86, od 71/86 do 73/86 in 78/86, točka 22;
Sodišče prve stopnje: 21. maj 1996, Kaps proti Sodišču, T‑153/95, točka 37; 11. februar 1999, Jiménez proti UUNT, T‑200/97, točke od 43 do 57; 23. januar 2003, Angioli proti Komisiji, T‑53/00, točke 91, 93 in 94; 5. marec 2003, Staelen proti Parlamentu, T‑24/01, točke od 47 do 52; 26. januar 2005, Roccato proti Komisiji, T‑267/03, točka 42; 12. marec 2008, Giannini proti Komisiji, T‑100/04, točki 277 in 278;
Sodišče za uslužbence: 11. september 2008, Coto Moreno proti Komisiji, F‑127/07, točka 33; 5. maj 2010, Schopphoven proti Komisiji, F‑48/09, točka 26.