SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (prvi senat)

z dne 30. septembra 2010

Zadeva F‑43/09

Carlo van Heuckelom

proti

Evropskemu policijskemu uradu (Europol)

„Javni uslužbenci – Kadrovski predpisi Europola – Člen 29 – Napredovanje v plačilni razred na podlagi ocenjevalnih poročil – Ugovor v zvezi s protipravnostjo odločbe o določitvi politike za določanje nazivov in plačilnih razredov – Pristojnosti direktorja oziroma upravnega odbora Europola – Diskrecijska pravica direktorja Europola – Meje“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 40(3) Konvencije, pripravljene na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, o ustanovitvi Evropskega policijskega urada (Konvencija o Europolu), in člena 93(1) Kadrovskih predpisov Europola, s katero C. van Heuckelom predlaga razglasitev ničnosti sklepa direktorja Europola z dne 14. julija 2008, s katerim mu je bilo odobreno napredovanje za en sam plačilni razred od 1. aprila 2008, in razglasitev ničnosti sklepa z dne 19. januarja 2009 o zavrnitvi njegove pritožbe zoper navedeni sklep.

Odločitev:      Tožba tožeče stranke se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Ničnostna tožba – Pravni interes – Fizične ali pravne osebe

(člen 263, četrti odstavek, PDEU)

2.      Uradniki – Pravno sredstvo – Predhodna upravna pritožba – Skladnost pritožbe in tožbe – Istovetnost predmeta in podlage – Ugovor nezakonitosti, ki se nanaša na pravni vzrok, ki ni isti kot v pritožbi – Dopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

3.      Uradniki – Osebje Europola – Napredovanje v plačilni razred vsaki dve leti

(Kadrovski predpisi Europola, člena 28 in 29)

4.      Uradniki – Osebje Europola – Napredovanje v plačilni razred vsaki dve leti

(Kadrovski predpisi Europola, člen 29)

1.      Ničnostna tožba fizične ali pravne osebe je dopustna le takrat, kadar ima tožeča stranka interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Tak interes obstaja, kadar ima lahko razglasitev ničnosti zadevnega akta pravne posledice oziroma, v skladu z drugo opredelitvijo, kadar lahko rezultat pravnega sredstva stranki, ki ga je vložila, prinese korist.

(Glej točko 31.)

Napotitev na:

Sodišče: 24. junij 1986, AKZO Chemie in AKZO Chemie UK proti Komisiji, 53/85, Recueil, str. 1965, točka 21;

Sodišče prve stopnje: 14. september 1995, Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji, T‑480/93 in T‑483/93, Recueil, str. II‑2305, točki 59 in 60 ter navedena sodna praksa; 20. junij 2001, Euroalliages proti Komisiji, T‑188/99, Recueil, str. II‑1757, točka 26; 28. september 2004, MCI proti Komisiji, T‑310/00, ZOdl., str. II‑3253, točka 44.

2.      Pravilo o skladnosti pritožbe in tožbe v bistvu zahteva skladnost predmeta in vzroka tožbe ter predmeta in vzroka pritožbe. To zahtevo je treba razlagati prožno. Pravilo o skladnosti se lahko uporablja le v primeru, ko pravno sredstvo spremeni predmet ali vzrok pritožbe, pri čemer je treba pojem „vzrok“ razlagati široko. V skladu s tako razlago in v zvezi s predlogom za razglasitev ničnosti je treba kot „vzrok spora“ razumeti izpodbijanje materialne ali formalne zakonitosti izpodbijanega akta s strani tožeče stranke.

Kar zadeva ugovore nezakonitosti, čeprav bi se ti nanašali na drug pravni vzrok, in ne na tistega, ki je naveden v pritožbi, bi njihova nedopustnost zaradi neupoštevanja pravila o skladnosti porušila ravnotežje med varstvom procesnih pravic uradnika in ciljem predhodnega postopka in bi pomenila nesorazmerno in neupravičeno sankcijo za uradnika. Namreč, zaradi notranje pravne narave ugovora nezakonitosti in sklepanja, zaradi katerega zadevna oseba išče in uveljavlja tako nezakonitost, se od uradnika ali uslužbenca, ki vloži pritožbo in nima nujno ustreznega pravnega znanja, ne more zahtevati, naj poda tak ugovor v predhodnem postopku, sicer bo v nadaljevanju nedopusten. To še toliko bolj velja, ker se ne zdi, da bi vložitev ugovora nezakonitosti v predhodnem postopku lahko povzročila, da bi vlagatelju pritožbe uspelo v tej fazi, saj ni verjetno, da bi se uprava odločila, da ne bo uporabila veljavne določbe, s katero naj bi bilo morda kršeno hierarhično višje pravilo, le zato, da bi omogočila zunajsodno rešitev spora.

(Glej točki 43 in 44.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 1. julij 2010, Mandt proti Parlamentu, F‑45/07, točke 109, 115, 119 in navedena sodna praksa ter 121.

3.      Sistem za določanje nazivov in plačilnih razredov, ki velja za Europol, določa različna postopka: po eni strani postopek ocenjevanja, ki je predmet člena 28 Kadrovskih predpisov Europola in je v pristojnosti ocenjevalca, ter po drugi strani postopek napredovanja v plačilne razrede, ki je določen s členom 29 navedenih kadrovskih predpisov in je v pristojnosti direktorja Europola.

V skladu s členom 29, prvi odstavek, prvi stavek, Kadrovskih predpisov Europola se sklepi direktorja Europola o dodelitvi plačilnih razredov osebju Europola vsaki dve leti sprejmejo na podlagi „ocene“, pri kateri se upošteva uspešnost zadevnega uslužbenca. To pomeni, da člen 29, prvi odstavek, tretji stavek, Kadrovskih predpisov Europola, ki določa, da „podrobna pravila postopka ocenjevanja določi upravni odbor“, napotuje na postopek ocenjevanja in točkovanja uspešnosti osebja Europola. Torej ne zahteva, da upravni odbor Europola določi podrobna pravila postopka napredovanja v plačilni razred.

(Glej točke od 48 do 50.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 22. marec 2006, Mausolf proti Europolu, T‑209/02 in T‑210/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑79 in II‑A‑2‑335, točka 37.

4.      Direktor lahko v skladu s členom 29 Kadrovskih predpisov dodeli največ dva plačilna razreda v obdobju dveh let, in sicer na podlagi ocene in ob upoštevanju storilnosti zadevne osebe. Ta člen se uporablja na področju, na katerem je treba direktorju Europola priznati široko polje proste presoje, kot ga ima organ, pristojen za imenovanja, pri izvajanju člena 45 Kadrovskih predpisov za uradnike.

V členu 5(1) politike za določitev nazivov in plačilnih razredov uslužbencev Europola, ki jo je sprejel direktor, so navedena merila za dodelitev plačilnih razredov. Direktor na podlagi zadnjih dveh letnih ocen dodeli dva plačilna razreda uslužbencem, ki so ves čas ali pogosto presegali pričakovanja, nobenega plačilnega razreda ne dodeli tistim, ki so pričakovanja izpolnili samo deloma ali jih sploh niso, vsem preostalim uslužbencem pa dodeli po en plačilni razred.

Iz navedenega člena 5(1) izhaja, da direktor dodeli dva plačilna razreda samo, če se je zadevni uslužbenec posebej izkazal z odličnim delom in v obeh letih referenčnega obdobja ni zgolj izpolnjeval pričakovanj. Namen teh meril, ki so nedvomno zelo zahtevna, je nagraditi nenehno prizadevnost. Ni mogoče zanikati, da je politika spodbujanja uslužbencev k vztrajnemu prizadevanju po preseganju pričakovanj, ki jo je direktor Europola sprejel ob izvajanju diskrecijske pravice, ki jo ima na podlagi člena 29 Kadrovskih predpisov Europola, v interesu službe.

Ker direktor nima nikakršne diskrecijske pravice pri izvajanju člena 5(1) navedene politike in mora strogo upoštevati merila iz navedene določbe, mu to, da je njegova pristojnost na področju napredovanja v plačilne razrede določena s temi merili, omogoča, da poskrbi za skrbno in nepristransko preučitev kandidatur ob upoštevanju načela enakega obravnavanja.

(Glej točke 59 in od 61 do 63.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Mausolf proti Europolu, navedena zgoraj, točka 67.