SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 29. septembra 2011

Zadeva F‑72/10

Mario Paulo da Silva Tenreiro

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Zaposlovanje – Člen 7(1) Kadrovskih predpisov – Člen 29(1)(a) in (b) Kadrovskih predpisov – Očitna napaka pri presoji – Zloraba pooblastil – Obrazložitev“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo EASE v skladu z njenim členom 106a, s katero M. P. da Silva Tenreiro predlaga, na eni strani, razglasitev ničnosti odločbe Evropske komisije o zavrnitvi njegove prijave za prosto delovno mesto direktorja direktorata E „Pravosodje“ Generalnega direktorata (GD) za pravosodje, svobodo in varnost, in odločbe o imenovanju ga. K na to delovno mesto, ter na drugi strani, odločbe Komisije o končanju postopka razpisa za delovno mesto direktorja Direktorata F „Varnost“ GD za pravosodje, svobodo in varnost in odločbe o imenovanju g. P na to delovno mesto.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Prosto delovno mesto – Zasedba z napredovanjem ali premestitvijo – Primerjalna ocena uspešnosti kandidatov

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 7(1) in 29(1))

2.      Uradniki – Razpis prostega delovnega mesta – Opredelitev zahtevanih minimalnih sposobnosti za prosto delovno mesto

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 29)

1.      Izvajanje široke diskrecijske pravice, ki jo ima organ, pristojen za imenovanja, na področju imenovanja, pomeni, da ta organ skrbno in nepristransko preuči prijave ter vestno upošteva zahteve, navedene v razpisu prostega delovnega mesta, tako da mora izločiti vsakega kandidata, ki ne izpolnjuje teh zahtev. Razpis prostega delovnega mesta je namreč pravni okvir, ki ga navedeni organ določi samemu sebi in ga mora natančno upoštevati.

Pri nadzoru, ali organ, pristojen za za imenovanja, ni prekoračil omejitev tega pravnega okvira, mora sodišče Unije najprej preučiti pogoje, zahtevane v razpisu prostega delovnega mesta, nato pa preveriti, ali jih kandidat, ki ga je navedeni organ izbral za zaposlitev na to delovno mesto, dejansko izpolnjuje. Nazadnje mora preučiti, ali navedeni organ glede sposobnosti tožeče stranke ni storil očitne napake pri presoji, ko je dal prednost drugemu kandidatu.

Taka preučitev mora biti omejena na vprašanje, ali je uprava glede na razmisleke, na katerih temelji njena presoja, ostala v okviru razumnih meja in svojega pooblastila ni uporabila očitno napačno. Sodišče Unije torej s svojo presojo kvalifikacij kandidatov ne sme nadomestiti presoje organa, pristojnega za imenovanja.

(Glej točke od 48 do 50.)

Napotitev na:

Sodišče: 28. februar 1989, van der Stijl in Cullington proti Komisiji, 341/85, 251/86, 258/86, 259/86, 262/86, 266/86, 222/87 in 232/87, točka 51;

Sodišče prve stopnje: 11. december 1991, Frederiksen proti Parlamentu, T‑169/89, točka 69; 19. marec 1997, Giannini proti Komisiji, T‑21/96, točka 20; 12. maj 1998, Wenk proti Komisiji, T‑159/96, točke od 63 do 65 in 72; 19. september 2001, E proti Komisiji, T‑152/00, točka 29; 14. oktober 2003, Wieme proti Komisiji, T‑174/02, točka 38; 11. november 2003, Faita proti ESO, T‑248/02, točka 71; 5. julij 2005, Wunenburger proti Komisiji, T‑370/03, točka 51; 4. julij 2006, Tzirani proti Komisiji, T‑45/04, točke 46, 48 in 49.

2.      Organ, pristojen za imenovanja, ima široko diskrecijsko pravico pri opredelitvi sposobnosti, zahtevanih za prosta delovna mesta, in samo očitna napaka pri presoji pri opredelitvi minimalnih pogojev, ki se zahtevajo za zasedbo zadevnega delovnega mesta, lahko povzroči nezakonitost razpisa prostega delovnega mesta.

(Glej točko 61.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 16. oktober 1990, Gallone proti Svetu, T‑132/89, točka 27; 12. december 2002, Morello proti Komisiji, T‑135/00, točka 69; 11. julij 2007, Konidaris proti Komisiji, T‑93/03, točka 72.