SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(drugi senat)

z dne 29. septembra 2011

Zadeva F‑74/10

Eugène Émile Kimman

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Člen 43 Kadrovskih predpisov – Člen 45 Kadrovskih predpisov – Ocenjevalno poročilo za leto 2009 – Razporeditev v stopnjo učinkovitosti – Odločba o določitvi točk za napredovanje – Ocenjevalno poročilo – Mnenje ad hoc skupine – Kršitev obveznosti obrazložitve – Razlog, preizkušen po uradni dolžnosti – Dokazno breme“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero E. É. Kimman predlaga zlasti razglasitev ničnosti ocenjevalnega poročila za obdobje od 1. januarja 2008 do 31. decembra 2008.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Komisija poleg svojih stroškov nosi četrtino stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka nosi tri četrtine svojih stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Priprava – Uradniki, ki opravljajo naloge zastopanja osebja – Sistem, ki ga je vzpostavila Komisija

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

2.      Uradniki – Pravno sredstvo – Razlogi – Pomanjkljiva obrazložitev – Ugotovitev po uradni dolžnosti – Meje

3.      Uradniki – Pravno sredstvo – Predhodna upravna pritožba – Skladnost med pritožbo in tožbo – Istovetnost predmeta in podlage – Tožbeni razlogi in trditve, ki niso nujno navedeni v pritožbi, vendar so z njo tesno povezani – Dopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

4.      Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Znižanje ocene glede na prejšnjo oceno – Obveznost obrazložitve

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

5.      Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Priprava – Uradniki, ki opravljajo naloge zastopanja osebja – Sistem, ki ga je vzpostavila Komisija

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

6.      Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Diskrecijska pravica ocenjevalcev – Sodni nadzor – Meje – Očitna napaka pri presoji – Pojem

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

7.      Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

8.      Uradniki – Napredovanje – Dodelitev točk za napredovanje s strani uprave – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 25, drugi odstavek, in 45)

1.      Člen 6(8) Priloge I k splošnim določbam za izvajanje člena 43 Kadrovskih predpisov, ki jih je sprejela Komisija, določa, da mora ocenjevalec pri pripravi ocenjevalnega poročila za uradnika, ki opravlja naloge zastopanja osebja, upoštevati mnenje ad hoc skupine v zvezi z učinkovitostjo, sposobnostmi in obnašanjem zadevne osebe v službi med navedenimi dejavnostmi. Vendar sam navedek iz mnenja ad hoc skupine ne zadostuje za izpolnitev obveznosti ocenjevalcev, da to mnenje upoštevajo.

(Glej točko 37.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 25. april 2007, Lebedef-Caponi proti Komisiji, F‑71/06, točka 47.

2.      Neobrazložitev ali pomanjkljiva obrazložitev je tožbeni razlog javnega reda, ki ga mora sodišče Unije vsekakor preizkusiti po uradni dolžnosti. Zato je treba neobrazložitev ali pomanjkljivo obrazložitev preizkusiti po uradni dolžnosti ne le, če tožeča stranka, ki je zoper to navedla očitek v pritožbi, tega ne bi vključila v tožbo, temveč jo je treba preizkusiti ne glede na trditve, navedene v predhodnem postopku. Cilj preizkusa tožbenega razloga javnega reda po uradni dolžnosti namreč ni odpraviti nezadostnost tožbe, temveč spoštovati pravilo, ki ga stranke zaradi njegove pomembnosti ne morejo spreminjati na nobeni stopnji postopka. Institucija torej ne more uveljavljati nedopustnosti takega tožbenega razloga javnega reda samo zato, ker ga tožeča stranka ni navedla v pritožbi.

Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti s trditvijo, da se kršitev obveznosti obrazložitve ne bi smela preizkusiti po uradni dolžnosti, če tožeča stranka upravi ni omogočila, da bi odpravila neobrazložitev ali pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane odločbe v predhodnem postopku, s tem ko očitka zoper to ni navedla v pritožbi, ker mora institucija vsekakor vedno spoštovati svoje obveznosti, med katere spada tudi obveznost obrazložitve.

Toda navedeni preizkus po uradni dolžnosti zadeva samo neobrazložitev ali očitno pomanjkljivo obrazložitev, ne pa posebne obveznosti obrazložitve. Kakor hitro je ocenjevalno poročilo zadostno obrazloženo z vidika splošne obveznosti obrazložitve, sodišče Unije pri svojem preizkusu po uradni dolžnosti ne more preučiti, ali so ocene v navedenem ocenjevalnem poročilu nižje od ocen v prejšnjem ocenjevalnem poročilu, in se v takem primeru prepričati, da je uprava izpolnila posebno obveznost obrazložitve.

(Glej točke 44, 45 in 49.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 27. oktober 1994, Mancini proti Komisiji, T‑508/93, točka 36; 3. oktober 2006, Nijs proti Sodišču, T‑171/05, točka 31 in navedena sodna praksa.

Sodišče za uslužbence: 6. marec 2008, Skareby proti Komisiji, F‑46/06, točka 96.

3.      Pravilo o skladnosti med predhodno upravno pritožbo in tožbo je treba uporabiti le, če se s tožbo spremeni vzrok pritožbe, pri čemer je treba pojem „vzrok“ razlagati široko. V zvezi s predlogom za razglasitev ničnosti je treba kot „vzrok spora“ razumeti izpodbijanje materialne ali formalne zakonitosti izpodbijanega akta s strani tožeče stranke.

(Glej točko 46.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 1. julij 2010, Mandt proti Parlamentu, F‑45/07, točka 119; 23. november 2010, Bartha proti Komisiji, F‑50/08, točka 34; 15. december 2010, Almeida Campos in drugi proti Svetu, F‑14/09, točka 28; 13. januar 2011, Nijs proti Računskemu sodišču, F‑77/09, točka 129.

4.      Uprava mora podrobno in zadostno obrazložiti ocenjevalna poročila ter zadevni osebi omogočiti, da izrazi pripombe k tej obrazložitvi, pri čemer je upoštevanje teh zahtev še pomembnejše, kadar se ocena zniža glede na prejšnjo oceno.

(Glej točko 48.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 12. junij 2002, Mellone proti Komisiji, T‑187/01, točka 27; 25. oktober 2005, Micha proti Komisiji, T‑50/04, točka 36;

Sodišče za uslužbence: 10. november 2009, N proti Parlamentu, F‑93/08, točka 86.

5.      Neobrazložitev ali pomanjkljiva obrazložitev mnenja, ki ga je predložila ad hoc skupina med postopkom priprave ocenjevalnih poročil iz člena 43 Kadrovskih predpisov, ki je po naravi le pripravljalni akt, v sistemu ocenjevanja, ki ga je vzpostavila Komisija, pomeni kršitev postopka. Vendar mora za to, da kršitev postopka povzroči razglasitev ničnosti odločbe, obstajati možnost, da bi se postopek končal drugače, če ne bi bilo te kršitve.

Neobrazložitev ali pomanjkljiva obrazložitev takega mnenja bi lahko vplivala na končno vsebino poročila le, če bi odstopala od presoje ocenjevalca. Kadar pa mnenje v pritožbenem postopku potrjuje ocenjevalno poročilo, je treba šteti, da se avtorji mnenja implicitno strinjajo s presojami v ocenjevalnem poročilu, tako da ni razloga, da bi ocenjevalec spremenil navedeno poročilo, če bi bilo navedeno mnenje obrazloženo.

(Glej točki 76 in 77.)

Napotitev na:

Sodišče: 21. marec 1990, Belgija proti Komisiji, C‑142/87, točka 48; 18. oktober 2001, Kish Glass proti Komisiji, C‑241/00 P, točka 36;

Sodišče prve stopnje: 23. april 2002, Campolargo proti Komisiji, T‑372/00, točka 39.

6.      Ocenjevalci imajo pri ocenjevanju dela uradnikov, ki jih morajo oceniti, zelo široko diskrecijsko pravico. Zato je sodni nadzor sodišča Unije nad vsebino ocenjevalnih poročil omejen na nadzor nad pravilnostjo postopka, pravilnostjo ugotovljenega dejanskega stanja in neobstojem očitne napake pri presoji ali zlorabe pooblastil. Sodišče za uslužbence tako ne more nadzirati utemeljenosti presoje uprave o poklicnih sposobnostih uradnika, saj ta vsebuje kompleksne vrednostne ocene, ki jih že zaradi njihove narave ni mogoče objektivno preveriti.

V zvezi s tem se lahko napaka pri presoji šteje za očitno le, če jo je mogoče zlahka odkriti na podlagi meril, ki jih je zakonodajalec želel določiti za izvajanje pristojnosti uprave za odločanje.

Da bi torej ugotovili, da je uprava storila očitno napako pri presoji dejstev, s katero bi bilo mogoče upravičiti razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, morajo biti dokazi, ki jih mora predložiti tožeča stranka, zadostni, da se presoja dejstev, ki jo je navedla uprava v svoji odločbi, ne zdi verjetna. Z drugimi besedami, če je mogoče presojo dejstev, ki jo je izvedla uprava, kljub dokazom tožeče stranke vseeno šteti za verjetno, je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji, zavrniti.

To velja zlasti, kadar zadevna odločba vsebuje napake pri presoji, ki so, vzete kot celota, manjšega pomena in niso mogle odločilno vplivati na upravo.

Prav pri sodnem nadzoru nad presojami v ocenjevalnih poročilih je toliko bolj upravičeno omejiti nadzor sodišča na očitno napako, ker Sodišče za uslužbence ni neposredno seznanjeno s položajem ocenjenih uradnikov in ker postopek ocenjevanja na upravni ravni zajema zagotovila, ki vključujejo ocenjenega uradnika, njegove nadrejene in paritetni organ.

(Glej točke od 89 do 94.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 12. december 1996, AIUFFASS in AKT proti Komisiji, T‑380/94, točka 59; 6. julij 2000, AICS proti Parlamentu, T‑139/99, točka 39; 12. februar 2008, BUPA in drugi proti Komisiji, T‑289/03, točka 221; 21. maj 2008, Belfass proti Svetu, T‑495/04, točka 63;

Sodišče za uslužbence: 29. september 2009, Wenning proti Europolu, F‑114/07, točka 111 in navedena sodna praksa; 23. februar 2010, Faria proti UUNT, F‑7/09, točka 44 in navedena sodna praksa; 24. marec 2011, Canga Fano proti Svetu, F‑104/09, točka 35, predmet pritožbe, o kateri trenutno odloča Splošno sodišče Evropske unije, zadeva T‑281/11 P.

7.      Obstoj široke diskrecijske pravice ocenjevalcev pri pripravi ocenjevalnega poročila – razen pri obveznosti obrazložitve ter pod pogojem, da se ocena jasno nanaša na določeno osebo in je osebna – pomeni, da jim v poročilih, ki jih pripravijo, ni treba navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin v utemeljitev svoje ocene ali jih podpreti s konkretnimi primeri niti preučiti vseh točk, ki jih izpodbija zadevni uradnik, in nanje odgovoriti. Cilj ocenjevalnega poročila je namreč biti pisni in formalni dokaz o kakovosti dela uradnika, ki ni le opis nalog, opravljenih v zadevnem obdobju, temveč tudi presoja odlik v medosebnih odnosih, ki jih je ocenjeni uradnik izkazal v poklicnem življenju. Cilj ocenjevalnega poročila ni pripraviti izčrpen pregled dela, ki ga je uradnik opravil v povezavi z nalogami na svojem delovnem mestu, temveč na podlagi odločilnih okoliščin poudariti njegovo sposobnost, učinkovitost in obnašanje v službi. Da bi bilo torej ocenjevalno poročilo ustrezno, načeloma zadostuje, da so v njem navedene vidnejše značilnosti uradnikovega dela v smislu učinkovitosti, sposobnosti in obnašanja v službi.

(Glej točko 95.)

Napotitev na:

Sodišče: 22. december 2008, Gordon proti Komisiji, C‑198/07 P, točka 44;

Sodišče prve stopnje: 12. september 2007, Combescot proti Komisiji, T‑249/04, točka 86;

Sodišče za uslužbence: 10. september 2009, van Arum proti Parlamentu, F‑139/07, točki 88 in 101; zgoraj navedena sodba N proti Parlamentu, točka 46.

8.      Upravi pri odločanju o dodelitvi točk za napredovanje zadevnemu uradniku ni treba navesti, kako je presojala posamezna merila, na podlagi katerih je sprejela odločbo, če je ta kot celota zadostno utemeljena in če za upravni akt velja domneva zakonitosti. Tožeča stranka zato za dokaz napake pri presoji ali napačne uporabe prava ne more le trditi, da uprava ni navedla, kako je upoštevala neko merilo za dodelitev točk za napredovanje.

(Glej točko 115.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 10. september 2009, Behmer proti Parlamentu, F‑47/07, točka 97.