SKLEP SODIŠČA (prvi senat)

z dne 3. aprila 2014(*)

„Varstvo potrošnikov – Direktiva 93/13/EGS – Pogodba o hipotekarnem posojilu, sklenjena z banko – Določba o izključni pristojnosti arbitražnega organa – Informacije v zvezi z arbitražnim postopkom, ki jih predloži banka ob sklenitvi pogodbe – Nepošteni pogoji – Merila za presojo“

V zadevi C‑342/13,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Szombathelyi Törvényszék (Madžarska) z odločbo z dne 16. maja 2013, ki je prispela na Sodišče 24. junija 2013, v postopku

Katalin Sebestyén

proti

Zsolt Csaba Kővári,

OTP Bank,

OTP Faktoring Követeléskezelő Zrt,

Raiffeisen Bank Zrt,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi A. Tizzano (poročevalec), predsednik senata, A. Borg Barthet, E. Levits, S. Rodin in F. Biltgen, sodniki,

generalni pravobranilec: M. N. Wahl,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da odloči z obrazloženim sklepom v skladu s členom 99 Poslovnika Sodišča,

sprejema naslednji

Sklep

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med K. Sebestyén in Zsolt Csaba Kővári, OTP Bank, OTP Faktoring Követeléskezelő Zrt ter Raiffeisen Bank Zrt (v nadaljevanju: Raiffeisen Bank) glede razglasitve ničnosti arbitražnih klavzul v pogodbi, sklenjeni z Raiffeisen Bank Zrt, za dodelitev hipotekarnega posojila.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

3        V dvanajsti uvodni izjavi Direktive 93/13 je določeno:

„ker […] zajema zlasti pogodbene pogoje, o katerih se stranki nista dogovorili posamično;[…]“

4        Člen 3 te direktive določa:

„1.       Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega [nepoštenega], če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

2.      Pogodbeni pogoj šteje za pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe.

Dejstvo, da sta se stranki o nekaterih vidikih pogoja ali o posebnem pogoju dogovorili posamično, ne izključuje uporabe tega člena za preostalo pogodbo, če celotna ocena pogodbe pokaže, da gre vendarle za vnaprej oblikovano tipsko pogodbo.

Če prodajalec ali ponudnik trdi, da sta se stranki o tipskem pogoju dogovorili posamično, nosi dokazno breme.

3.       Priloga vsebuje okvirni in nedokončani seznam pogojev, ki lahko štejejo za nedovoljene [nepoštene].“

5        Člen 4(1) navedene direktive določa:

„Brez poseganja v člen 7 je treba nedovoljenost [nepoštenost] pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen.“

6        Člen 5 Direktive 93/13 določa:

„Pri pogodbah, v katerih so vsi ali nekateri pogodbeni pogoji, ki so ponujeni potrošniku, pisni, morajo biti ti pogoji vedno sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku. V dvomu glede pomena pogoja, prevlada razlaga, ki je za potrošnika najbolj ugodna.[…]“

7        Člen 6(1) navedene direktive določa:

„Države članice določijo, da nedovoljeni [nepošteni] pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev.“

8        V Prilogi k tej direktivi so našteti pogoji iz člena 3(3) te direktive. V točki 1(q), te priloge je določeno:

„Pogoji, katerih cilj ali učinek je:

[…]

q)       izključitev ali omejitev potrošnikove pravice do sprožitve pravnega postopka ali drugega pravnega sredstva, zlasti z zahtevo, da potrošnik naslovi spore izključno na arbitražo, za katero ne veljajo pravne določbe, […]“

 Madžarsko pravo

9        Člen 209 zakona št. IV iz leta 1959, s katerim je bil uveden civilni zakonik (Polgári törvénykönyvről szóló 1959. évi IV. törvény) v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, določa:

„1.       Splošni pogodbeni pogoj ali pogoj iz potrošniške pogodbe, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, je nepošten, če enostransko, neutemeljeno in v nasprotju z zahtevami dobre vere in lojalnosti določa pravice in obveznosti strank v škodo stranke, ki ga ni določila.

2.      Zaradi ugotavljanja nepoštenosti pogoja je treba upoštevati vse okoliščine, ki so obstajale ob sklenitvi pogodbe in so prispevale k njeni sklenitvi, kot je narava pogodbene storitve ter razmerje med zadevnim pogojem in ostalimi pogodbenimi pogoji ali drugimi pogodbami.

3.      S posebnimi določbami se lahko določijo pogoji, ki se v potrošniški pogodbi štejejo za nepoštene ali jih je treba šteti za nepoštene, dokler se ne dokaže drugače.

4.      Določbe o nepoštenih pogodbenih pogojih se ne uporabljajo za določbe o določitvi glavnega predmeta niti za tiste o določitvi razmerja med glavnim predmetom in plačilom.

5       Pogodbeni pogoj, ki je bil določen z zakonskim ali drugim predpisom, ne more šteti za nepošten.“

10      Zakon št. LXXI iz leta 1994 o arbitraži v členu 3(1) določa, da se lahko spor razreši v arbitražnem postopku namesto v sodnem postopku, če:

„(a)      se vsaj ena od strank poklicno ukvarja s trgovinsko dejavnostjo in se spor nanaša na to dejavnost,

(b)      lahko stranki prosto določita predmet spora in

(c)      je bila o arbitraži sklenjena arbitražna klavzula.“

11      Člen 5(1) navedenega zakona določa, da je arbitražni sporazum dogovor med strankama, v skladu s katerim o sporih, ki so nastali ali bi lahko nastali v zvezi z nekim pravnim razmerjem – pogodbenim ali nepogodbenim – odloča arbitražno sodišče.

12      Člen 8(1) zakona št. LXXI iz leta 1994 določa, da sodišče, pri katerem je vložena tožba v zvezi s sporom, ki je predmet arbitražnega sporazuma – razen tožba iz člena 54 – tožbo zavrže kot nedopustno, ne da bi razpisalo obravnavo, ali na predlog ene od strank ustavi postopek, razen če presodi, da je arbitražni sporazum neobstoječ, neveljaven, brez učinka ali neizvršljiv.

13      Člen 54 zakona št. LXXI iz leta 1994 določa, da zoper arbitražno odločbo ni pritožbe. Kljub temu se lahko v primerih iz člena 55 tega zakona pred sodiščem zahteva razveljavitev arbitražne odločbe.

14      Vladna uredba št. 18/1999 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah [A fogyasztóval kötött szerződésben tisztességtelennek minősülő feltételekről szóló 18/1999. (II. 5.) Kormányrendelet] v členu 1(1) določa, da se za nepošten šteje pogoj v posojilni pogodbi, sklenjeni s potrošnikom, šteje vsak pogoj, ki:

„[…]

(i)      izključuje ali omejuje možnosti potrošnika, da uporabi pravna sredstva, ki jih določa zakon ali so se o njih stranke sporazumele, razen če jih sočasno nadomesti z drugimi oblikami reševanja sporov, ki so določene z zakonom;

[…]“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

15      K. Sebestyén je 15. oktobra 2008 z Raiffeisen Bank sklenila pogodbo o hipotekarnem posojilu in hipotekarno pogodbo. V teh aktih sta se stranki dogovorili, da bo za reševanje sporov, do katerih bi med njima prišlo v zvezi z navedeno pogodbo ali navedeno hipoteko, ob upoštevanju posebej določenih izjem, izključno pristojen senat, sestavljen iz treh arbitrov Pénz- és Tőkepiaci Állandó Választottbíróság (stalno arbitražno sodišče za finančni in kapitalski trg).

16      V navedenih aktih sta se stranki tudi dogovorili, da bo za postopek za izdajo plačilnega naloga ali redni postopek, če bo dolžnik v prvonavedenem postopku ugovarjal, glede na vrednost spora izključno pristojno Pesti Központi kerületi bíróság (okrajno sodišče v Pešti center) ali Fővárosi Bíróság (sodišče v Budimpešti).

17      Kot je razvidno iz predložitvene odločbe je banka K. Sebestyén pred podpisom pogodbe o hipotekarnem posojilu in hipotekarne pogodbe seznanila z informacijami o razlikah med postopkovnimi pravili, ki veljajo za arbitražna sodišča in redna sodišča. Poleg tega je banka K. Sebestyén ob podpisu te posojilne in hipotekarne pogodbe opozorila na dejstvo, da je arbitražni postopek enostopenjski, kar pomeni, da stranki ne moreta vložiti pritožbe, in da so stroški, nastali zaradi začetka ali poteka arbitražnega postopka običajno višji od stroškov v zvezi z začetkom ali potekom postopka pred rednim sodiščem.

18      Ker pa je K. Sebestyén menila, da arbitražne klavzule iz navedenih pogodb dajejo, na eni strani, prednost Raiffeisen Bank, na drugi strani pa jo neutemeljeno omejujejo pri njeni ustavni pravici sprožanja pravnih postopkov, je Szombathelyi Törvényszék predlagala, naj jih razglasi za nične.

19      V teh okoliščinah je Szombathelyi Törvényszék prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali je treba ob upoštevanju člena 3(1) [Direktive 93/13] pogodbeni pogoj, v skladu s katerim je za reševanje vseh sporov v zvezi s posojilno pogodbo, sklenjeno med potrošnikom in banko, izključno pristojen senat, sestavljen iz treh arbitrov Pénz- és Tőkepiaci Állandó Választottbíróság (stalno arbitražno sodišče za finančni in kapitalski trg), šteti za nepošten?

2.       Ali je treba ob upoštevanju člena 3(1) [Direktive 93/13] šteti, da je pogodbeni pogoj, v skladu s katerim je za reševanje vseh sporov v zvezi s posojilno pogodbo, sklenjeno med potrošnikom in banko – razen izjem, določenih v pogodbi – izključno pristojen senat, sestavljen iz treh arbitrov stalnega arbitražnega sodišča za finančni in kapitalski trg, nepošten ne glede na to, da posojilna pogodba vsebuje splošno informacijo o razlikah med postopkom, ki ga ureja zakon št. LXXI iz leta 1994 […], in rednim sodnim postopkom?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

20      Če je iz sodne prakse mogoče jasno sklepati, kakšen je odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, ali če ta odgovor ne dopušča nobenega razumnega dvoma, lahko Sodišče na podlagi člena 99 svojega poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom.

21      To določbo je treba uporabiti v tej zadevi.

22      Predložitveno sodišče z vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da je treba pogoj iz pogodbe o hipotekarnem posojilu, sklenjene med potrošnikom in banko, v skladu s katero je za reševanje vseh sporov v zvezi s tem posojilom izključno pristojno arbitražno sodišče in zoper odločbe katerega po notranjem pravu ni mogoče vložiti pravnega sredstva, v smislu te določbe šteti za nepošten, in to kljub temu, da je potrošnik pred podpisom navedene pogodbe dobil splošne informacije o razlikah med arbitražnim postopkom in rednim sodnim postopkom.

23      Uvodoma je treba poudariti, da kot je razvidno iz člena 3(1) Direktive 93/13, spadajo na njeno področje uporabe le pogoji v pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, o katerih se stranki nista dogovorili posamično (sodba v zadevi Constructora Principado, C‑226/12, EU:C:2014:10, točka 18).

24      V zvezi s tem člen 3(2) navedene direktive določa, da se pogodbeni pogoj vedno šteje za pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe (sklep v zadevi Pohotovosť, C‑76/10, EU:C:2010:685, točka 57).

25      Poleg tega je treba navesti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso na tem področju Sodišče pristojno za razlago pojma „nepošten pogoj“ iz člena 3(1) Direktive 93/13 in Priloge k tej direktivi ter meril, ki jih nacionalno sodišče lahko uporabi ali mora uporabiti pri preučitvi pogodbenega pogoja glede na določbe navedene direktive, pri čemer mora navedeno sodišče ob upoštevanju teh meril odločiti o konkretni opredelitvi posebnega pogodbenega pogoja glede na okoliščine obravnavane zadeve. Iz tega izhaja, da se mora Sodišče omejiti na to, da predložitvenemu sodišču poda smernice, ki jih mora to upoštevati pri presoji nepoštenosti zadevnega pogoja (sodba v zadevi Aziz, C‑415/11, EU:C:2013:164, točka 66 in navedena sodna praksa).

26      Glede na to je treba poudariti, da člen 3(1) Direktive 93/13 ob navezovanju na načelo dobre vere in očitno nesorazmerje v škodo potrošnika med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank le abstraktno opredeljuje elemente, ki povzročijo nepoštenost pogodbenega pogoja, o katerem se stranki nista dogovorili posamično (glej sodbi v zadevi Freiburger Kommunalbauten, C‑237/02, EU:C:2004:209, točka 19 in Pannon GSM, C‑243/08, EU:C:2009:350, točka 37).

27      Sodišče je v zvezi s tem razsodilo, da je treba pri ugotavljanju, ali pogoj v škodo potrošnika povzroča „znatno neravnotežje“ med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, upoštevati pravila nacionalnega prava, če se stranki v zvezi s tem ne dogovorita drugače. Nacionalno sodišče lahko s to primerjalno analizo presodi, ali in – odvisno od primera – v kakšni meri pogodba potrošnika postavlja v pravni položaj, ki je manj ugoden od tistega, ki ga določa veljavno nacionalno pravo. Prav tako je primerno, da se v ta namen pravni položaj navedenega potrošnika preuči ob upoštevanju sredstev, ki so mu v skladu z nacionalno zakonodajo na voljo za prenehanje uporabe nepoštenih pogojev (glej sodbo v zadevi Aziz, EU:C:2013:164, točka 68).

28      Glede tega, v katerih okoliščinah je tako neravnotežje „v nasprotju z zahtevo dobre vere“, je treba ugotoviti, da mora nacionalno sodišče ob upoštevanju šestnajste uvodne izjave Direktive 93/13 preveriti, ali bi lahko prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, razumno pričakoval, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj (glej sodbo v zadevi Aziz, EU:C:2013:164, točka 69).

29      Poleg tega je treba v skladu s členom 4(1) navedene direktive nepoštenost pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so takrat obstajale (sodbi v zadevi Pannon GSM, EU:C:2009:350, točka 39 in v zadevi VB Pénzügyi Lízing, C‑137/08, EU:C:2010:659, točka 42). Iz tega izhaja, da je v tem okviru treba presoditi tudi posledice, ki jih ima lahko navedeni pogoj v okviru prava, ki se uporablja za pogodbo, kar pomeni preučitev nacionalnega pravnega sistema (glej sodbo v zadevi Freiburger Kommunalbauten, EU:C:2004:209, točka 21 in sklep v zadevi Pohotovosť, EU:C:2010:685, točka 59).

30      Na podlagi teh meril mora Szombathelyi Törvényszék presoditi o nepoštenosti arbitražne klavzule v postopku v glavni stvari.

31      Glede tega je treba poudariti, da je Priloga, na katero napotuje člen 3(3) Direktive 93/13, le okviren in neizčrpen seznam pogojev, ki so lahko razglašeni za nepoštene (glej sodbov zadevi Invitel, C‑472/10, EU:C:2012:242, točka 25 in navedena sodna praksa), med katerimi so v točki (q) te priloge navedeni ravno pogoji, katerih cilj ali učinek je izključitev ali omejitev potrošnikove pravice do sprožitve pravnega postopka ali drugega pravnega sredstva, zlasti z zahtevo, da potrošnik naslovi spore izključno na arbitražo, za katero ne veljajo pravne določbe.

32      Čeprav vsebina Priloge k Direktivi 93/13 ni taka, da bi se z njo samodejno in samostojno ugotovila nepoštenost spornega pogoja, pa je, kot je že razsodilo Sodišče, bistveni element, na katerem lahko pristojno sodišče utemelji presojo nepoštenosti tega pogoja (sodba v zadevi Invitel, EU:C:2012:242, točka 26).

33      Poleg tega je treba v zvezi z vprašanjem, ali je mogoče pogoj, kot je ta v postopku v glavni stvari, šteti za nepošten, in to kljub temu, da je potrošnik pred podpisom navedene pogodbe dobil splošne informacije o razlikah med arbitražnim postopkom in rednim sodnim postopkom, poudariti, da je Sodišče v okviru člena 5 Direktive 93/13 že razsodilo, da je za potrošnika bistvenega pomena, da je pred sklenitvijo pogodbe seznanjen s pogodbenimi pogoji in posledicami te sklenitve. Potrošnik se namreč tudi na podlagi teh informacij odloči, ali se želi zavezati s pogoji, ki jih je predhodno sestavil prodajalec (sodba v zadevi Constructora Principado, EU:C:2014:10, točka 25 in navedena sodna praksa).

34      Vendar tudi če bi sprejeli, da splošne informacije, ki jih je potrošnik prejel pred sklenitvijo pogodbe, izpolnjujejo zahteve po jasnosti in preglednosti, ki izhajajo iz člena 5 navedene direktive, ta okoliščina sama po sebi ne more izključiti nepoštenosti pogoja, kot je ta v postopku v glavni stvari.

35      Če zadevno nacionalno sodišče ugotovi, da je treba pogoj v postopku v glavni stvari šteti za nepošten v smislu Direktive 93/13, je treba poudariti, da mora navedeno sodišče v skladu s členom 6(1) te direktive iz tega izpeljati vse posledice, ki lahko v skladu z nacionalnim pravom zaradi tega nastanejo, da zagotovi, da navedena klavzula za tega potrošnika ni zavezujoča (glej v tem smislu sodbo v zadevi Asturcom Telecomunicaciones, C‑40/08, EU:C:2009:615, točka 59).

36      Glede na zgoraj navedeno je treba na zastavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 3(1) in (3) Direktive 93/13 in točko 1(q) Priloge k tej direktivi razlagati tako, da mora zadevno nacionalno sodišče ugotoviti, ali je treba pogoj iz pogodbe o hipotekarnem posojilu, sklenjene med potrošnikom in banko, v skladu s katero je za reševanje vseh sporov v zvezi s tem posojilom izključno pristojno arbitražno sodišče in zoper odločbe katerega po notranjem pravu ni mogoče vložiti pravnega sredstva, glede na vse okoliščine, ki so obstajale ob sklenitvi navedene pogodbe, šteti za nepošten v smislu teh določb. Nacionalno sodišče mora v okviru te presoje zlasti:

–        preveriti, ali je cilj ali učinek zadevnega pogoja izključiti ali omejiti potrošnikove pravice do sprožitve pravnega postopka ali drugega pravnega sredstva, in

–        upoštevati dejstvo, da seznanitev potrošnika pred sklenitvijo zadevne pogodbe s splošnimi informacijami o razlikah med arbitražnim postopkom in rednim sodnim postopkom sama po sebi ne more omogočiti, da se izključi nepoštenost tega pogoja.

Če je odgovor pritrdilen, mora navedeno sodišče iz tega izpeljati vse posledice, ki lahko v skladu z nacionalnim pravom zaradi tega nastanejo, da zagotovi, da navedena klavzula za tega potrošnika ni zavezujoča.

 Stroški

37      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 3(1) in (3) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah in točko 1(q) Priloge k tej direktivi je treba razlagati tako, da mora zadevno nacionalno sodišče ugotoviti, ali je treba pogoj iz pogodbe o hipotekarnem posojilu, sklenjene med potrošnikom in banko, v skladu s katero je za reševanje vseh sporov v zvezi s tem posojilom izključno pristojno arbitražno sodišče in zoper odločbe katerega po notranjem pravu ni mogoče vložiti pravnega sredstva, glede na vse okoliščine, ki so obstajale ob sklenitvi navedene pogodbe, šteti za nepošten v smislu teh določb. Nacionalno sodišče mora v okviru te presoje zlasti:

–        preveriti, ali je cilj ali učinek zadevnega pogoja izključiti ali omejiti potrošnikove pravice do sprožitve pravnega postopka ali drugega pravnega sredstva, in

–        upoštevati dejstvo, da seznanitev potrošnika pred sklenitvijo zadevne pogodbe s splošnimi informacijami o razlikah med arbitražnim postopkom in rednim sodnim postopkom, sama po sebi ne more omogočiti, da se izključi nepoštenost tega pogoja.

Če je odgovor pritrdilen, mora navedeno sodišče iz tega izpeljati vse posledice, ki lahko v skladu z nacionalnim pravom zaradi tega nastanejo, da zagotovi, da navedena klavzula za tega potrošnika ni zavezujoča.

Podpisi


*Jezik postopka: madžarščina.