SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

z dne 19. septembra 2013

Zadeva F‑83/08

Johan Gheysens

proti

Svetu Evropske unije

„Javni uslužbenci – Pomožni pogodbeni uslužbenec – Pogoji za zaposlitev – Funkcionalna skupina – Ujemanje vrst del s funkcionalnimi skupinami – Trajanje zaposlitve“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 PESAE, s katero J. Gheysens predlaga razglasitev ničnosti odločbe, s katero ga je organ, pooblaščen za sklenitev pogodb o zaposlitvi Sveta Evropske unije (v nadaljevanju: OPSPZ) uvrstil v funkcionalno skupino III, razred 11, stopnja 1, in omejil trajanje njegove pogodbe o zaposlitvi na dve leti.

Odločitev:      Odločba Sveta Evropske unije o zaposlitvi J. Gheysensa se v delu, v katerem določa njegovo uvrstitev v funkcionalno skupino III, razglasi za nično. V preostalem se tožba zavrne. Svet Evropske unije nosi svoje stroške in tri četrtine stroškov, ki jih je priglasil J. Gheysens. J. Gheysens nosi četrtino svojih stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Pogodbeni uslužbenci – Zaposlovanje – Ocenjevanje del, ki lahko spadajo v različne funkcionalne skupine – Diskrecijska pravica organa, pooblaščenega za sklepanje pogodb o zaposlitvi – Sodni nadzor – Meje

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 80(2))

2.      Uradniki – Pomožni uslužbenci in pogodbeni uslužbenci – Zaposlovanje – Sklenitev pogodbe za zaposlitev za določen čas na stalnem delovnem mestu – Pogoji

(Kadrovski predpisi, člen 1a(1); Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, členi od 2 do 5, 51, 53 in 88)

1.      Člen 80(1) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev določa, da so pogodbeni uslužbenci razdeljeni v štiri funkcionalne skupine, ki ustrezajo delu, ki ga je treba opraviti. V odstavku 2 navedenega člena so navedene vrste del in ustrezne funkcionalne skupine. Navedbe člena 80(2) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev so za organ, pooblaščen za sklenitev pogodb o zaposlitvi, zavezujoče, vendar je ta določba institucijam pridržala široko diskrecijsko pravico. Člen 80(3) navedenih pogojev za omejitev te diskrecijske pravice določa, da vsaka institucija po posvetovanju z Odborom za Kadrovske predpise opredeli pristojnosti za vsako vrsto dela. Ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije, organi, uradi in agencije Unije pri ocenjevanju nalog, ki lahko spadajo v različne funkcionalne skupine iz člena 80(2) teh pogojev, mora biti nadzor Sodišča za uslužbence nad razdelitvijo teh nalog med navedene funkcionalne skupine omejen na to, ali je organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, deloval v razumnih mejah in ni očitno nepravilno uporabil svoje diskrecijske pravice. V teh okoliščinah se za ugotovitev, da je uprava storila očitno napako pri presoji, ki upravičuje razglasitev ničnosti odločbe, sprejete na podlagi te presoje, zahteva, da so dokazi, ki jih mora predložiti tožeča stranka, zadostni, da se presoja uprave ne zdi verjetna.

Pri odločanju, ali je organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, glede na naloge, k opravljanju katerih je bil uslužbenec pozvan, storil očitno napako pri presoji s tem, da ga je uvrstil v določeno funkcionalno skupino, je treba v zvezi s tem ugotoviti, ali so navedene naloge spadale v zadevno funkcionalno skupino. Ker se uvrstitev pogodbenega uslužbenca opravi ob sklenitvi pogodbe, je treba upoštevati vse naloge, k opravljanju katerih je bil uslužbenec pozvan na podlagi pogodbe, in ne samo naloge, ki jih je opravljal, če mu institucija, ki ga zaposluje, v času trajanja pogodbe iz kakršnegakoli razloga ni zaupala nekaterih nalog.

(Glej točke od 29 do 31 in od 33 do 35.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 4. oktober 2007, de la Cruz in drugi proti OSHA, F‑32/06, točka 64; 24. april 2008, Dalmasso proti Komisiji, F‑61/05, točka 53; 13. junij 2012, Macchia proti Komisiji, F‑63/11, točka 49 in navedena sodna praksa, predmet pritožbenega postopka, ki teče pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑368/12 P.

2.      Iz člena 1a(1) Kadrovskih predpisov v povezavi s členi od 2 do 5 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev izhaja, da stalna delovna mesta v institucijah načeloma zasedajo uradniki in da so lahko uslužbenci na teh delovnih mestih le izjemoma. Čeprav člen 2(b) in (d) navedenih pogojev izrecno določa, da se začasni uslužbenec lahko zaposli na stalnem delovnem mestu, je v tem členu določeno tudi, da je to lahko le za določen čas. Poleg tega člena 3(b) in člen 3b, prvi pododstavek, točka (b), teh pogojev določata, da lahko uprava zaposli pomožne uslužbence ali pomožne pogodbene uslužbence za nadomeščanje nekaterih uradnikov ali začasnih uslužbencev na stalnih delovnih mestih, po tem ko se preučijo možnosti za zasedbo delovnih mest z uradniki v instituciji. Vendar člena 51 in 53 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev na eni strani ter člen 88 navedenih pogojev na drugi določajo, da mora biti njihova pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, in omejujejo tako možnosti podaljšanja pogodbe o zaposlitvi kot tudi najdaljše dejansko trajanje te zaposlitve. Zaradi tega je zaposlitev teh uslužbencev negotova, kar je ustrezno glede na njen predmet, to je nadomeščanje uradnika, ki trenutno ne more opravljati dela. Namreč, le uradnik lahko stalno zaseda delovno mesto, ki je na seznamu delovnih mest, financiranih iz proračuna, ki niso za določen čas.

(Glej točke od 61 do 64.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: 21. september 2011, Adjemian in drugi proti Komisiji, T‑325/09 P, točke od 78 do 80.