SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(prvi senat)

z dne 15. oktobra 2014

Zadeva F‑23/11 RENV

AY

proti

Svetu Evropske unije

„Javni uslužbenci – Uradniki – Vrnitev zadeve Sodišču za uslužbence po razveljavitvi – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2010 – Primerjalna ocena uspešnosti – Odločba o nenapredovanju tožeče stranke“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero je AY predlagal razglasitev ničnosti odločbe, s katero je Svet Evropske unije zavrnil njegovo napredovanje v naziv AST 9 v napredovalnem obdobju 2010, in odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpel.

Odločitev:      Tožba se zavrne. AY nosi svoje stroške, priglašene v zadevah F‑23/11, T‑167/12 P in F‑23/11 RENV ter stroške, ki jih je priglasil Svet Evropske unije v zadevi F‑23/11. Svet Evropske unije nosi svoje stroške, priglašene v zadevah T‑167/12 P in F‑23/11 RENV.

Povzetek

1.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Diskrecijska pravica uprave – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi, člen 45)

2.      Uradniki – Napredovanje – Merila – Uspešnost – Upoštevanje delovne dobe v nazivu – Podrednost – Upoštevanje časovne stalnosti uspešnosti – Obseg

(Kadrovski predpisi, člen 45)

1.      Organ, pristojen za imenovanja, ima pri presoji interesa službe ter oceni kvalifikacij in uspešnosti, ki se upoštevajo v odločbi o napredovanju na podlagi člena 45 Kadrovskih predpisov, široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, nadzor sodišča na tem področju pa mora biti omejen na vprašanje, ali je uprava glede na načine in sredstva, na podlagi katerih je lahko sprejela oceno, ostala v nespornih mejah in ni očitno napačno uporabila svojega pooblastila. Sodišče Unije torej s svojo presojo ne more nadomestiti presoje kvalifikacij in uspešnosti kandidatov, ki jo je sprejel organ, pristojen za imenovanja.

Ob ohranitvi polnega učinka, ki ga je treba priznati diskrecijski pravici organa, pristojnega za imenovanja, je napaka očitna, kadar jo je mogoče zlahka opaziti in jasno odkriti na podlagi meril, s katerimi je zakonodajalec nameraval pogojevati odločitve na področju napredovanja.

Organ, pristojen za imenovanja, je v skladu s Kadrovskimi predpisi pristojen, da opravi oceno uspešnosti iz člena 45 Kadrovskih predpisov po postopku ali metodi, ki se mu zdi najprimernejša.

(Glej točke od 38 do 40.)

Napotitev na:

Sodišče: sodba Bouteiller/Komisija, 324/85, EU:C:1987:59, točka 6;

Splošno sodišče Evropske unije: sodba Komisija/Dittert, T‑51/08 P, EU:T:2011:702, točka 54;

Sodišče za uslužbence: sodba Canga Fano/Svet, F‑104/09, EU:F:2011:29, točka 35.

2.      Čeprav iz člena 45 Kadrovskih predpisov ni mogoče izpeljati načela, da mora uradnik napredovati, če se njegova uspešnost ne zmanjša, ali načela rednega poklicnega napredovanja, ki bi upravo zavezovalo, da samodejno odobri napredovanje uradniku že samo zato, ker je dopolnil določeno delovno dobo v nazivu, ta določba vseeno ne izključuje tega, da se za napredovanje upošteva uspešnost uradnikov v celotnem obdobju dela v nazivu.

Stalnost uspešnosti ni merilo, ločeno od treh meril, ki so izrecno omenjena v členu 45(1) Kadrovskih predpisov in jih je treba najprej upoštevati pri primerjalni oceni uspešnosti, ampak spada neposredno v okvir prvega od teh meril, ki zajema poročila o uradnikih. Natančneje, ta element presoje omogoča boljše upoštevanje celotne uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, ocenjene z vidika tega prvega merila.

V preostalem uporaba množine v izrazu „poročila o uradnikih“ v členu 45(1) Kadrovskih predpisov pomeni, da mora organ, pristojen za imenovanja, načeloma upoštevati vsa poročila, ki so bila o uradnikih pripravljena od njihovega imenovanja v naziv, kar nujno pomeni, da upošteva merilo, kot je stalnost uspešnosti.

(Glej točke 50, 58 in 59.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: sodba Stols/Svet, T‑95/12 P, EU:T:2014:3, točki 41 in 42;

Sodišče za uslužbence: sodbi Barbin/Parlament, F‑68/09, EU:F:2011:11, točka 90; in Canga Fano/Svet, EU:F:2011:29, točka 68.