SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

Melchiorja Watheleta,

predstavljeni 26. novembra 2015(1)

Zadeve C613/13 P, C609/13 P, C625/13 P, C636/13 P in C644/13 P

Evropska komisija

proti

Keramag Keramische Werke GmbH in drugi (C‑613/13 P),

Duravit AG in drugi

proti

Evropski komisiji (C‑609/13 P),

Villeroy & Boch AG

proti

Evropski komisiji (C‑625/13 P),

Roca Sanitario SA

proti

Evropski komisiji (C‑636/13 P)

in

Villeroy & Boch SAS

proti

Evropski komisiji (C‑644/13 P)

„Pritožba – Omejevalni sporazumi – Belgijski, nemški, francoski, italijanski, nizozemski in avstrijski trg kopalniške opreme – Usklajevanje prodajnih cen in izmenjava občutljivih poslovnih informacij – Neskladnosti med vzporednimi sodbami Splošnega sodišča – Globa – Teža kršitve – Prepoved diskriminacije“






1.        V teh sklepnih predlogih bom skupaj preučil pritožbe,(2) prvič, Evropske komisije(3) zoper sodbo Splošnega sodišča, Keramag Keramische Werke in drugi/Komisija (T‑379/10 in T‑381/10, EU:T:2013:457, v nadaljevanju: sodba Keramag), drugič, družb Duravit AG, Duravit SA in Duravit BeLux SPRL/BVBA(4) zoper sodbo Duravit in drugi/Komisija (T‑364/10, EU:T:2013:477, v nadaljevanju: sodba Duravit), tretjič, družbe Villeroy & Boch AG,(5) in četrtič, družbe Villeroy & Boch SAS(6) zoper sodbo Villeroy & Boch Austria in drugi/Komisija (T‑373/10, T‑374/10, T‑382/10 in T‑402/10, EU:T:2013:455, v nadaljevanju: sodba Villeroy & Boch Austria), in petič, družbe Roca Sanitario, SA(7) zoper sodbo Roca Sanitario/Komisija (T‑408/10, EU:T:2013:440, v nadaljevanju: sodba Roca Sanitario).

2.        Te sodbe so se nanašale na Sklep Komisije C(2010) 4185 final z dne 23. junija 2010 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] in člena 53 Sporazuma o [EGP](8) (zadeva COMP/39092 – kopalniška oprema, v nadaljevanju: sporni sklep).

3.        Komisija je v spornem sklepu naložila globe, ki so skupaj znašale več kot 622 milijonov EUR, 17 proizvajalcem kopalniške opreme, ker so sodelovali pri enotni in trajajoči kršitvi konkurenčnega prava v sektorju kopalniške opreme. Po navedbah Komisije so se ta podjetja v različnih obdobjih med 16. oktobrom 1992 in 9. novembrom 2004 redno udeleževala protikonkurenčnih sestankov na ozemlju Nemčije, Avstrije, Belgije, Francije, Italije in Nizozemske. Komisija je menila, da je bil zaradi usklajevanja letnih povišanj cen in drugih elementov določanja cen ter razkrivanja in izmenjave občutljivih poslovnih informacij, kar so počela ta podjetja, izoblikovan kartel. Ta kršitev je po navedbah Komisije zadevala kopalniške armature, zaslone za prhanje in z njimi povezano dodatno opremo ter keramične izdelke (v nadaljevanju: tri podskupine izdelkov).

4.        Zoper različne sodbe Splošnega sodišča v zvezi s spornim sklepom je bilo pred Sodiščem vloženih kar štirinajst pritožb.(9)

5.        Na zahtevo Sodišča se bom, kot je navedeno v točki 1 zgoraj, v teh sklepnih predlogih osredotočil na dva pritožbena razloga, ki sta bistvenega pomena za pet od navedenih 14 pritožb. S tema dvema pritožbenima razlogoma se izpodbijajo, prvič, protislovne presoje iz nekaterih sodb Splošnega sodišča,(10) in drugič, ustrezno izvajanje neomejene pristojnosti Splošnega sodišča.(11) Vendar je očitno, da bodo lahko ti sklepni predlogi Sodišču v pomoč tudi pri obravnavi preostalih pritožb, ki se nanašajo na podobne težave.

I –    Dejansko stanje v sporih in sporni sklep

6.        Dejansko stanje v sporih je bilo predstavljeno v točkah od 1 do 26 sodbe Keramag, točkah od 1 do 25 sodbe Duravit, točkah od 1 do 19 sodbe Villeroy & Boch Austria in točkah od 1 do 28 sodbe Roca Sanitario. Povzeto je v nadaljevanju.

7.        Komisija je v spornem sklepu ugotovila obstoj kršitve člena 101(1) PDEU v sektorju kopalniške opreme.

8.        Družba Masco Corp. in njene odvisne družbe, med njimi družba Hansgrohe AG, ki proizvaja kopalniške armature, in družba Hüppe GmbH, ki proizvaja zaslone za tuše, so 15. julija 2004 Komisijo obvestile o obstoju kartela v sektorju kopalniške opreme ter ob tem zaprosile za imuniteto pred globami(12) oziroma, če jim ta ne bi bila odobrena, za znižanje glob. Komisija je 2. marca 2005 sprejela sklep o pogojni imuniteti pred globami za družbo Masco Corp.

9.        Komisija je 9. in 10. novembra 2004 opravila nenapovedane preglede v prostorih več nacionalnih družb in panožnih združenj, ki delujejo v sektorju kopalniške opreme. Med 15. novembrom 2005 in 16. majem 2006 je več od teh družb in združenj poslala zahteve za informacije. V obdobju od 15. novembra 2004 do 20. januarja 2006 je nekaj podjetij zaprosilo za imuniteto pred globami ali znižanje glob.

10.      Komisija je 26. marca 2007 sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (v nadaljevanju: obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah), ki je bilo vročeno več podjetjem, tudi pritožnicam v obravnavanih pritožbah.

11.      Od 12. do 14. novembra 2007 je potekalo zaslišanje, ki so se ga pritožnice udeležile.

12.      Komisija je 9. julija 2009 več družbam, med njimi tudi nekaterim pritožnicam iz obravnavanih pritožb, poslala dopis o ugotovljenih dejstvih, v katerem jih je opozorila na nekatere dokaze, na katere se je nameravala opreti pri sprejetju končnega sklepa. Med 19. junijem 2009 in 8. marcem 2010 je več družbam predložila zahteve za dodatne informacije.

13.      Komisija je 23. junija 2010 sprejela sporni sklep.

14.      Komisija je znesek globe, ki jo je naložila posameznim podjetjem, določila na podlagi Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe (ES) št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: Smernice iz leta 2006). Določila je osnovni znesek globe, pri čemer je pojasnila, da navedeni izračun za vsako od podjetij temelji na njegovi prodaji po posameznih državah članicah, pomnoženi s številom let sodelovanja pri ugotovljeni kršitvi v vsaki državi članici za zadevno podskupino izdelkov, tako da je bilo upoštevano, da so nekatera podjetja poslovala le v nekaterih državah članicah ali le v eni (ali dveh) od treh podskupin izdelkov.

A –    Globa, naložena družbi Keramag in drugim

15.      Komisija je glede na težo kršitve določila koeficient v višini 15 %, pri čemer je upoštevala štiri merila: skupni tržni deleži, narava kršitve, njen geografski obseg in izvajanje kršitve.

16.      Poleg množitelja, ki ga je Komisija uporabila zaradi trajanja kršitve, se je ta institucija odločila, da osnovni znesek globe poveča za 15 %, da bi tako zadevna podjetja odvrnila od sodelovanja pri tajnih dogovorih, kot so bili tisti iz spornega sklepa.

17.      Potem ko je Komisija določila osnovni znesek, je preučila še obstoj morebitnih obteževalnih ali olajševalnih okoliščin, zaradi katerih bi bilo treba osnovni znesek prilagoditi. Upoštevala ni nobene obteževalne ali olajševalne okoliščine in je, potem ko je opredelila 10‑odstotno omejitev, določila, da se družbi Keramag Keramische Werke GmbH in drugi (v nadaljevanju: Keramag in drugi) naloži globa v višini 57.690.000 EUR (člen 2(7) spornega sklepa).

B –    Globa, naložena družbi Duravit in drugim

18.      Komisija je glede na težo kršitve določila koeficient v višini 15 %, pri čemer je upoštevala štiri merila: skupni tržni deleži, narava kršitve, njen geografski obseg in izvajanje kršitve. Poleg množitelja, ki ga je Komisija uporabila zaradi trajanja kršitve, se je ta institucija odločila, da osnovni znesek globe poveča za 15 %, da bi tako zadevna podjetja odvrnila od sodelovanja pri tajnih dogovorih, kot so bili tisti iz spornega sklepa.

19.      Komisija po določitvi osnovnega zneska ni upoštevala nobene obteževalne ali olajševalne okoliščine in je, potem ko je opredelila 10‑odstotno omejitev, določila, da se družbi Duravit in drugim naloži globa v višini 29.266.325 EUR (člen 2 spornega sklepa).

C –    Globe, naložene družbam Villeroy & Boch AG in Villeroy & Boch France

20.      Komisija je v členu 1(1) spornega sklepa naložila sankcije družbi Villeroy & Boch AG za njeno sodelovanje pri enotni kršitvi od 28. septembra 1994 do 9. novembra 2004 ter njenim odvisnim družbam Villeroy & Boch Austria GmbH (v nadaljevanju: Villeroy & Boch Austria), Villeroy & Boch Belgium in Villeroy & Boch SAS (v nadaljevanju: Villeroy & Boch France) za sodelovanje pri isti kršitvi v obdobjih od najprej 12. oktobra 1994 do 9. novembra 2004.

21.      Komisija je v členu 2(8) spornega sklepa naložila naslednje globe: prvič, družbi Villeroy & Boch 54.436.347 EUR, drugič, družbama Villeroy & Boch in Villeroy & Boch Austria solidarno 6.083.604 EUR, tretjič, družbama Villeroy & Boch in Villeroy & Boch Belgium solidarno 2.942.608 EUR, in četrtič, družbama Villeroy & Boch in Villeroy & Boch France solidarno 8.068.441 EUR. Družbi Villeroy & Boch AG in njenim odvisnim družbam so bile torej naložene globe v skupnem znesku 71.531.000 EUR.

D –    Globa, naložena družbi Roca Sanitario

22.      Komisija je v členu 1(3) spornega sklepa ugotovila, da so družba Roca Sanitario in njeni zadevni odvisni družbi kršile člen 101(1) PDEU, ker so v Franciji in Avstriji sodelovale pri trajajočem sporazumu ali usklajenem ravnanju v sektorju kopalniške opreme.

23.      Komisija je v členu 2(4) spornega sklepa družbi Roca Sanitario solidarno z družbo Laufen Austria naložila globo v višini 17.700.000 EUR, solidarno z družbo Roca France pa globo v višini 6.700.000 EUR. Poleg tega je družbi Laufen Austria posamično naložila še globo v višini 14.300.000 EUR zaradi sodelovanja pri kršitvi v obdobju, preden je družba Roca Sanitario kupila skupino Laufen.

II – Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijane sodbe

A –    Keramag in drugi

24.      Družba Keramag in drugi so 8. septembra 2010 vložili tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa (zadevi T‑379/10 in T‑381/10). V zadevi T‑379/10 je bilo navedenih sedem tožbenih razlogov, v zadevi T‑381/10 pa devet tožbenih razlogov.

25.      Splošno sodišče je zavrnilo večino tožbenih razlogov, je pa sprejelo prvi in tretji del tretjega tožbenega razloga iz tožbe družbe Keramag in drugih v zadevi T‑381/10.(13) Splošno sodišče je menilo, da je Komisija napačno ugotovila, prvič, da sta družbi Allia SAS in Produits Céramiques de Touraine SA (PCT) sodelovali pri kršitvi, in drugič, da je družba Pozzi Ginori pri tej kršitvi sodelovala med 10. marcem 1996 in 14. septembrom 2001, čeprav je bilo sodelovanje zadnjenavedene pravno zadostno dokazano le med 14. majem 1996 in 9. marcem 2001, zato je zadevni del člena 1(1), točka 6, spornega sklepa razglasila za ničen.

26.      Kar zadeva znižanje glob, je Splošno sodišče, ker je delno ugodilo tretjemu tožbenemu razlogu družbe Keramag in drugih, člen 2(7) spornega sklepa razglasilo za ničen „v delu, v katerem skupni znesek [naložene] globe […] presega 50.580.701 EUR“ (točka 2 izreka), kar pomeni znižanje za 7.109.299 EUR.

B –    Duravit in drugi

27.      Družba Duravit in drugi so 2. septembra 2010 vložili tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa, v kateri so navedli devet tožbenih razlogov. Tožeče stranke so s prvimi šestimi tožbenimi razlogi predlagale razglasitev ničnosti spornega sklepa, ti tožbeni razlogi pa so se nanašali: prvi na kršitev dokaznega standarda, ki se zahteva za dokaz o kršitvi člena 101(1) PDEU, drugi na, prvič, kršitev pravice do obrambe družbe Duravit in drugih, in drugič, napako pri presoji glede domnevnega sodelovanja družbe Duravit in drugih v kartelu, ki se je nanašal na več izdelkov iz sektorja kopalniške opreme, tretji na napako pri presoji, kar zadeva domnevno sodelovanje družbe Duravit in drugih pri kršitvi pravil o konkurenci v sektorju keramičnih izdelkov v Nemčiji, četrti na napako pri presoji, kar zadeva domnevno sodelovanje družbe Duravit in drugih pri usklajevanju cen v Belgiji in Franciji; peti na napako pri presoji, kar zadeva opredelitev zadevnih ravnanj za enotno in trajajočo kršitev, ter šesti na kršitev pravice do izjave zaradi trajanja upravnega postopka od zaslišanja družbe Duravit in drugih do sprejetja spornega sklepa.

28.      Sedmi tožbeni razlog se je nanašal na nezakonitost določb člena 23(2) in (3) Uredbe (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 št. o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) in Smernic iz leta 2006 ter je vseboval dva ugovora nezakonitosti.

29.      Z osmim in devetim tožbenim razlogom so želele tožeče stranke doseči znižanje globe, pri čemer se je osmi nanašal na to, da se pri določanju osnovnega zneska globe ni upoštevala manjša teža njihovega sodelovanja pri ugotovljeni kršitvi v primerjavi z drugimi udeleženci, deveti pa na nesorazmernost končnega zneska globe, ki jim je bila naložena, po uporabi 10‑odstotne omejitve.

30.      Splošno sodišče je v točki 339 sodbe Duravit menilo, da je Komisija storila napako pri presoji, ker je menila, da so družba Duravit in drugi sodelovali pri ugotovljeni kršitvi na ozemlju Italije, Avstrije in Nizozemske. Zato je v točkah od 352 do 357 sodbe delno ugodilo predlogom, s katerimi so tožeče stranke primarno predlagale razglasitev delne ničnosti spornega sklepa.

31.      Kar zadeva podredne predloge za znižanje globe, naložene družbi Duravit in drugim, je Splošno sodišče na prvem mestu v točkah 376 in 384 te sodbe zavrnilo tožbene razloge, s katerimi so družba Duravit in drugi trdili, da je bila metoda izračuna osnovnega zneska globe v nasprotju z načeloma enakega obravnavanja in individualizacije kazni ter da končni znesek naložene globe ni bil sorazmeren in pravičen.

32.      Na drugem mestu je Splošno sodišče v točkah 385 in 386 sodbe Duravit menilo, da na podlagi svoje neomejene pristojnosti ne more znižati globe v višini 29.266.325 EUR, ki je bila naložena družbi Duravit in drugim, ter da je ta znesek glede na trajanje in težo zadevne kršitve primerna sankcija.

C –    Villeroy & Boch AG

33.      Družba Villeroy & Boch AG je 8. septembra 2010 pri Splošnem sodišču vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa v delu, v katerem jo zadeva, ali, podredno, za znižanje zneska glob, ki so ji bile naložene (zadeva T‑374/10).

34.      Trdila je, da je Komisija ugotovljeno kršitev napačno opredelila kot enotno, kompleksno in trajajočo kršitev, podredno pa je menila, da je Komisija s tem kršila obveznost obrazložitve, saj ni dovolj natančno razmejila zadevnih trgov. Družba Villeroy & Boch AG je še trdila, da ni za nobeno od treh podskupin izdelkov storila nobene kršitve v Nemčiji.

35.      Poleg tega je družba Villeroy & Boch AG menila, da ji ni mogoče pripisati odgovornosti za protikonkurenčno ravnanje družbe Ucosan BV, ene od njenih odvisnih družb, saj je ta na trgu ravnala samostojno. V zvezi s tem je pripomnila, da je bila poslovodji in ustanovitelju družbe Ucosan BV pogodbeno podeljena končna operativna pristojnost ter da je bil edini pristojen za trženje in prodajo.

36.      Po navedbah družbe Villeroy & Boch AG je Komisija napačno menila, da je ta družba sodelovala v kartelu na avstrijskem trgu. Kot matične družbe naj je namreč ne bi bilo mogoče obravnavati kot odgovorno za kršitev, ki jo je storila družba Villeroy & Boch Austria, evropska sodna praksa v zvezi s pripisom odgovornosti za protikonkurenčno ravnanje odvisne družbe, ki je v celoti v lasti matične družbe, tej matični družbi, pa naj bi bila v nasprotju zlasti z načelom zakonitosti v kazenskem pravu in domnevo nedolžnosti. Družba Villeroy & Boch AG je poleg tega še trdila, da ne obstajajo dokazi za kršitev v Avstriji.

37.      Nazadnje je družba Villeroy & Boch AG izpodbijala obstoj kršitve v Franciji, Belgiji in Italiji ter to, da so bile globe naložene solidarno.

38.      Po mnenju Splošnega sodišča Komisija ni dokazala, da je družba Villeroy & Boch AG pri navedeni kršitvi sodelovala pred 12. oktobrom 1994 (glej točko 321 sodbe Villeroy & Boch Austria). Vendar razglasitev delne ničnosti člena 1(1) spornega sklepa, ki je bila posledica te ugotovitve, ni vplivala na izračun zneska globe, naložene družbi Villeroy & Boch AG v členu 2(8) navedenega sklepa. Splošno sodišče je namreč menilo, da je Komisija za namene tega izračuna vsekakor upoštevala le sodelovanje družbe Villeroy & Boch AG pri kršitvi od 12. oktobra 1994.

D –    Villeroy & Boch France

39.      Družba Villeroy & Boch France je 8. septembra 2010 pri Splošnem sodišču vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa v delu, v katerem jo zadeva, ali, podredno, za znižanje zneska glob, ki so ji bile naložene (zadeva T‑382/10). Splošno sodišče je tožbo družbe Villeroy & Boch France v celoti zavrnilo.

E –    Roca Sanitario

40.      Družba Roca Sanitario je 8. septembra 2010 pri Splošnem sodišču vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa v delu, v katerem jo zadeva, ali, podredno, za znižanje zneska glob, ki so ji bile naložene.

41.      Družba Roca Sanitario je v podporo svojim predlogom za razglasitev delne ničnosti tega sklepa v bistvu navedla šest tožbenih razlogov. Prvi, drugi in peti tožbeni razlog so se nanašali na to, da je bila tej družbi pripisana odgovornost za protikonkurenčno ravnanje, ki se je očitalo njenim odvisnim družbam. Natančneje, peti tožbeni razlog je zadeval opredelitev obdobja, za katero bi bilo mogoče šteti, da je družba Roca Sanitario odgovorna za ravnanje družbe Laufen Austria. Tretji tožbeni razlog se je nanašal na kršitev pravice do obrambe. Četrti tožbeni razlog je zadeval izračun zneska globe, ki je bila solidarno naložena družbama Roca Sanitario in Laufen Austria. Šesti tožbeni razlog je zadeval kršitev načela enakega obravnavanja pri določanju osnovnega zneska glob.

42.      Družba Roca Sanitario je poleg tega navedla še dve trditvi v podporo svojim podrednim predlogom za znižanje zneska glob. Prva trditev se je nanašala na manjšo težo kršitve, za katero se ji pripisuje odgovornost, v primerjavi s težo kršitve, ki so jo storili drugi udeleženci v kartelu. Z drugo trditvijo je družba Roca Sanitario predlagala, naj se zanjo uporabijo morebitna znižanja globe, ki bi jih lahko Splošno sodišče odobrilo njenim odvisnim družbam pri odločanju o njihovih vzporednih tožbah.

43.      Splošno sodišče je v sodbi Roca France znižalo globo, ki je bila solidarno naložena tej družbi in družbi Roca Sanitario, in sicer zaradi napake Komisije pri presoji elementov, ki jih je predložila družba Roca France v okviru prošnje za prizanesljivost, zato je sprejelo drugo trditev družbe Roca Sanitario v podporo podrednim predlogom te družbe. Tako je Splošno sodišče globo, ki je bila solidarno naložena družbama Roca Sanitario in Roca France, znižalo za 6 %, to je za 402.000 EUR. V preostalem je tožbo zavrnilo.

III – Pritožbe

44.      Vse strani so bile zaslišane na zaslišanju 10. septembra 2015.

A –    Zadeva Komisija/Keramag Keramische Werke in drugi

1.      Pritožba: samo drugi, tretji in peti del prvega pritožbenega razloga

a)      Drugi del prvega pritožbenega razloga (Splošno sodišče ni preučilo prošnje družbe Roca France za prizanesljivost)

i)      Kratek povzetek trditev strank

45.      Komisija trdi, da je Splošno sodišče, potem ko je napačno ugotovilo, da bi morala biti izjava družbe American Standard Inc. (v nadaljevanju: družba Ideal Standard), ki je bila podana v okviru prošnje te družbe na podlagi Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002, podprta še z dodatnim dokazom, neupravičeno opustilo preučitev izjave, ki jo je družba Roca France priložila svoji prošnji za prizanesljivost, ter ji je – čeprav jo je preučilo v svojih drugih sodbah, ki so jih isti sodniki izrekli istega dne v zvezi z istim kartelom – brez obrazložitve zavrnilo kakršno koli dokazno vrednost za podkrepitev izjave družbe Ideal Standard, pri čemer je le napotilo na odlomek spornega sklepa, v katerem je povzet odgovor družbe Roca France na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

46.      Po drugi strani družba Keramag in drugi na splošno trdijo, da: (i) Komisija napačno razlaga naravo sodnega nadzora, ker meni, da Splošno sodišče ne more priti do različnih sklepov v različnih zadevah, tudi če se navedene trditve in predloženi dokazi med seboj razlikujejo; (ii) se Komisija sklicuje na nedopustne dokaze, ki niso bili vloženi v spis njihove zadeve in jih torej ni mogoče uporabiti zoper njih; (iii) Komisija izkrivlja dokaze iz spisa, ko trdi, da se sodbe v vzporednih zadevah nanašajo na iste dokaze, čeprav dokazi, ki jih navaja Komisija, niso bili del spisa obravnavane zadeve, ter (iv) Komisija s predlogom, naj Sodišče razveljavi sodbo Splošnega sodišča na podlagi dokazov, predloženih v drugih zadevah, dejansko predlaga, naj Sodišče krši pravico družbe Keramag in drugih do obrambe.

47.      Dalje, posebej v zvezi z drugim delom pritožbenega razloga družba Keramag in drugi trdijo, da Splošno sodišče ni bilo pristojno za preučitev izjave, ki jo je podala družba Roca France v okviru postopka za prizanesljivost, saj Komisija tega dokumenta ni vložila v spis. Kar zadeva odgovor družbe Roca France na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, naj Splošno sodišče ne bi storilo napake, ker se je oprlo na upoštevne odlomke spornega sklepa. Nazadnje naj v obravnavani zadevi ne bi bili izkrivljeni dokazi, saj naj bi šlo za različne dokaze, o katerih se je v različnih zadevah različno razpravljalo.

ii)    Presoja

48.      Naj uvodoma opozorim, kot je to storila že Komisija, na temeljno protislovnost med sodbo Keramag na eni strani in tremi drugimi sodbami zoper isti sklep, ki so jih istega dne izrekli isti sodniki v zvezi z istimi dejstvi in istimi dokazi.

49.      Medtem ko Splošno sodišče v sodbi Keramag ni preučilo izjave, ki jo je družba Roca France priložila svoji prošnji za prizanesljivost, in ji je torej zavrnilo kakršno koli dokazno vrednost za podkrepitev izjave družbe Ideal Standard, je v sodbah Villeroy & Boch Austria, Duravit in Roca v zvezi s tem razsodilo drugače:

–        Splošno sodišče je namreč v sodbi Villeroy & Boch Austria menilo, da so bile protikonkurenčne razprave med sestankom francoskega združenja industrijskih panog na področju sanitarne keramike (Association française des industries de céramique sanitaire, v nadaljevanju: združenje AFICS), ki je potekal 25. februarja 2004, pravno zadostno dokazane. V zvezi s tem se je oprlo na dve prošnji za prizanesljivost, ki sta ju predložili družbi Ideal Standard in Roca France ter sta se med seboj potrjevali, pri čemer je uporabilo svojo sodno prakso, po kateri je mogoče prošnjo za prizanesljivost potrditi z drugo prošnjo za prizanesljivost;(14)

–        Splošno sodišče je enako ugotovilo tudi v sodbi Duravit;

–        Splošno sodišče je v sodbi Roca za družbo Roca France določilo 6‑odstotno znižanje globe, ker je prispevala znatno dodano vrednost, saj je dokazala, da so med sestankom združenja AFICS 25. februarja 2004 potekale protikonkurenčne razprave, torej isti sestavni del kršitve, kot se obravnava v tej pritožbi.(15)

50.      Zdaj je na vrsti analiza trditev, ki ju je navedla Komisija.

–       Prva trditev: dejstvo, da Splošno sodišče ni upoštevalo izjave, ki jo je družba Roca priložila svoji prošnji za prizanesljivost

Pregled sodne prakse

51.      V tem okviru je treba opozoriti, da se lahko pritožnica sklicuje na to, da Splošno sodišče ni spoštovalo pravnih pravil in splošnih načel v zvezi z dokaznim bremenom ali pravil postopka v zvezi z dokazovanjem.(16)

52.      Dalje, sodba Splošnega sodišča mora biti dovolj obrazložena, da se Sodišču omogoči njena ponovno preučitev.(17)

53.      Poleg tega je „vprašanje, ali je obrazložitev sodbe [Splošnega sodišča] protislovna ali ni zadostna, pravno vprašanje, ki je v pritožbi dopustno“.(18)

54.      V fazi pritožbe se šteje za dopusten tudi pritožbeni razlog, ki se nanaša na nepopolno preučitev dejanskega stanja,(19) prav tako pa je pravno vprašanje tudi vprašanje, ali je Splošno sodišče napačno razlagalo izpodbijani akt in tako v njem našlo nekaj, česar tam ni, ali ga je napačno navajalo. V tem primeru bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, če bi obrazložitev tega akta nadomestilo s svojo obrazložitvijo.(20)

55.      Sodišče je v sodbi Aalborg Portland in drugi/Komisija (C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točke od 381 do 385) na primer menilo, da je „Splošno sodišče iz izračuna glob, naloženih družbi Ciments français, izključilo promet njenih odvisnih družb v Španiji in Grčiji, ker je bilo dokazano, da jih ta družba v času, ko je storila kršitev, še ni nadzirala. Splošno sodišče je poleg tega priznalo, da je družba Ciments français leta 1990 končala kakršno koli sporno ravnanje […] Iz same odločbe Ciment pa je razvidno, da je družba Ciments français prevzela nadzor nad družbo CCB v letu 1990, torej v istem letu, v katerem je pridobila nadzor nad odvisnimi družbami v Španiji in Grčiji […] Splošno sodišče je torej storilo očitno napako, ki jo je bilo mogoče odkriti že na podlagi besedila dokumenta, kot je odločba Ciment, ki je bila nedvomno že od samega začetka v središču razprav“ (moj poudarek).

56.      Poleg tega je Sodišče v sodbi PKK in KNK/Svet (C‑229/05 P, EU:C:2007:32, točke od 37 do 54) menilo, da „[i]z tega izhaja, da je ugotovitev iz točke 35 izpodbijanega sklepa, da ,[je] na podlagi pričanja Osmana Ocalana, priloženega k tožbi, kongres PKK razglasil njeno razpustitev‘, netočna in v nasprotju z izjavo Osmana Ocalana, na katero se sklicuje ta ugotovitev […] Poleg tega navedba iz točke 37 izpodbijanega sklepa, in sicer, da sta tožeči stranki, ,daleč od tega, da bi dokazali, da je [Osman] Ocalan pravno sposoben, da zastopa PKK, […] nasprotno trdili, da ta stranka ne obstaja več‘, ni v skladu z dokazi, ki jih je imelo [Splošno s]odišče […] Dejanske ugotovitve iz točk 35 in 37 izpodbijanega sklepa so torej netočne in izkrivljajo dokaze, ki jih je imelo [Splošno s]odišče […] Iz tega sledi, da je četrti pritožbeni razlog utemeljen“ (moj poudarek).

57.      Podobno je Sodišče v sodbi Industrias Químicas del Vallés/Komisija (C‑326/05 P, EU:C:2007:443, točke od 60 do 69) menilo, da „je treba ugotoviti, da so ugotovitve iz točk 94 in 104 izpodbijane sodbe, v skladu s katerimi Komisija ni nikoli spremenila svojega stališča o tem, da mora pritožnica izdelati ,popolno dokumentacijo‘ v podporo prijavi za registracijo metalaksila, netočne in predstavljajo izkrivljanje dokazov, predloženih [Splošnemu s]odišču“.

58.      Nazadnje, kot je navedel generalni pravobranilec J. Mischo,(21) „iz ustaljene sodne prakse izhaja, da načeloma v okviru pritožbe ni mogoče izpodbijati ugotovitve dejanskega stanja, ki jo je opravilo Splošno sodišče. Vendar to načelo dopušča izjemo v primeru, da je bila pri tej ugotovitvi storjena očitna napaka pri presoji. To zlasti drži, kadar je ugotovitev dejanskega stanja, ki jo opravi Splošno sodišče, v nasprotju s spisom“ (moj poudarek).

Analiza

59.      Menim, da je treba analizo začeti z navedbo celotnega besedila točk od 112 do 121 sodbe Keramag, saj te točke vsebujejo ugotovitve Splošnega sodišča v zvezi s kršitvijo, storjeno v okviru združenja AFICS.

„112. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je iz preglednice D, vključene v točko 1223 obrazložitve [spornega] sklepa, razvidno, da je Komisija upoštevala osemmesečno dejansko sodelovanje družb PCT in Allia pri ugotovljeni kršitvi na francoskem trgu, tj. od 25. februarja do 9. novembra 2004, in sicer zaradi udeležbe teh družb na sestanku združenja AFICS 25. februarja 2004.

113. Poleg tega iz točk 556 in 590 obrazložitve [spornega] sklepa izhaja, da ugotovitev Komisije, da so se proizvajalci keramičnih izdelkov na sestanku združenja AFICS 25. februarja 2004 uskladili o najnižjih cenah keramičnih izdelkov slabše kakovosti, temelji na štirih dokazih, in sicer, prvič, na odgovoru družbe Duravit na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (točka 584 obrazložitve [spornega] sklepa), drugič, na prošnji družbe Ideal Standard na podlagi Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 (točka 583 obrazložitve [spornega] sklepa), tretjič, na preglednici, ki jo je zadnjenavedena priložila svoji prošnji na podlagi Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 (točka 588 obrazložitve [spornega] sklepa), ter, četrtič, na prošnji družbe Roca [France] na podlagi Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 (točka 556 obrazložitve [spornega] sklepa).

114. Te različne dokaze je treba zaporedoma preučiti ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah od 95 do 108 zgoraj, zlasti da bi preverili njihovo dokazno vrednost.

115. Na prvem mestu, kar zadeva izjavo družbe Duravit iz njenega odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki potrjuje, da so med sestankom združenja AFICS 25. februarja 2004 potekale razprave o najnižjih cenah, je treba opozoriti – kot je potrdila Komisija v odgovoru na vprašanje, ki ji ga je postavilo Splošno sodišče med zaslišanjem – da ta izjava med upravnim postopkom ni bila predložena tožečim strankam. Poleg tega je treba ugotoviti, da ta izjava ni bila omenjena niti v dopisu o ugotovljenih dejstvih z dne 9. junija 2009, ki je bil poslan tožečim strankam.

116. Iz sodne prakse izhaja, da informacij iz dokumenta, ki ni bil predložen zadevnemu podjetju, Komisija pa je iz njega kljub temu izpeljala nekatere sklepe, ni mogoče uporabiti v okviru postopka (glej v tem smislu sodbo […] AKZO/Komisija, C‑62/86, [EU:C:1991:286], točka 21). To pomeni, da tega dokumenta ni mogoče šteti za veljaven dokaz v zvezi s tem podjetjem (glej v tem smislu sodbo […] AEG-Telefunken/Komisija, 107/82, [EU:C:1983:293], točka 27). Torej izjave družbe Duravit [in drugi] ni mogoče obravnavati kot dokaz, ki ga je mogoče uporabiti zoper tožeče stranke.

117. Na drugem mestu, kar zadeva izjave, ki jih je dala družba Ideal Standard v okviru svoje prošnje na podlagi Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002, je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 105 zgoraj, izjave podjetja, obdolženega sodelovanja v kartelu, katere resničnost izpodbija več drugih obdolženih podjetij, ni mogoče šteti za zadosten dokaz obstoja kršitve, če ni podprta še z drugimi dokazi.

118. V obravnavani zadevi iz [spornega] sklepa izhaja, da so se izjave družbe Ideal Standard v zvezi s sestankom združenja AFICS 25. februarja 2004 izpodbijale. Tako Komisija v točki 585 obrazložitve [spornega] sklepa navaja, da sta družbi Villeroy & Boch in Allia menili, da usklajevanje najnižjih cen, zlasti med navedenim sestankom, ni bilo dokazano. Zato je treba šteti, da zgolj izjave družbe Ideal Standard ne morejo biti zadosten dokaz protikonkurenčne narave razprav, ki so potekale med tem sestankom.

119. Na tretjem mestu, kar zadeva preglednico, ki jo je družba Ideal Standard priložila svoji prošnji na podlagi Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002, Splošno sodišče opozarja, da vsebuje štiri stolpce, naslovljene ,mini‘, ,maksi‘, ,IS‘ in ,Porcher‘, pri čemer je IS okrajšava za Ideal Standard, znak Porcher pa je registriran kot znamka, katere imetnica je družba Ideal Standard. Vendar je treba ugotoviti, da ta preglednica ni datirana in da ne vsebuje nobene navedbe, na podlagi katere bi jo lahko povezali s sestankom združenja AFICS 25. februarja 2004 ali s protikonkurenčnimi razpravami. Zlasti v tej preglednici niso navedena imena konkurentov ali najnižje oziroma najvišje cene, ki naj bi jih ti konkurenti uporabljali. Torej ni mogoče utemeljeno trditi – kot je to storila Komisija v odgovoru na tožbo – da je ta preglednica listinski dokaz, s katerim je mogoče podkrepiti določanje cen med navedenim sestankom, kot je to opisala družba Ideal Standard v svojih izjavah v okviru prošnje na podlagi navedenega obvestila.

120. Na četrtem mestu, kar zadeva prošnjo družbe Roca [France] na podlagi Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002, je treba ugotoviti, da tudi Komisija v točki 586 obrazložitve [spornega] sklepa navaja, da je družba Roca [France] v tej prošnji na splošno sicer potrdila izmenjavo v zvezi z najnižjimi cenami v združenju AFICS med letoma 2002 in 2004, vendar je ta družba hkrati posebej v zvezi s sestankom združenja AFICS 25. februarja 2004 trdila, da opisa, ki ga je v zvezi z usklajevanjem najnižjih cen med tem sestankom podala družba Ideal Standard, niso potrdila druga podjetja, ki so predložila prošnjo na podlagi navedenega obvestila. Torej je treba ugotoviti, da se Komisija ni mogla opreti na izjave, ki jih je podala družba Roca [France] v okviru prošnje na podlagi tega obvestila, da bi tako dokazala, da je bilo na tem sestanku vzpostavljeno usklajevanje najnižjih cen, saj nima dokazov, s katerimi bi jih lahko podkrepila.

121. Glede na vse navedeno je očitek tožečih strank v zvezi s predpostavko Komisije, da sta družbi Allia in PCT sodelovali pri protikonkurenčnem ravnanju med sestankom združenja AFICS 25. februarja 2004, upravičen. Zato je treba prvi del tretjega tožbenega razloga sprejeti kot utemeljen.“

60.      Splošno sodišče je v točki 1 izreka sodbe Keramag razglasilo ničnost člena 1(1), točka 6, spornega sklepa v delu, v katerem je Komisija menila, da sta družbi Allia SAS in PCT sodelovali pri kršitvi v zvezi s kartelom na francoskem trgu med 25. februarjem 2004 in 9. novembrom 2004. Čeprav v točki 2 izreka družbi Allia SAS in PCT nista izrecno omenjeni, je bila globa znižana, tako da se sklada s točko 326 sodbe Keramag.(22)

61.      Iz zgoraj navedenih točk sodbe Keramag ni jasno razvidno, zakaj Splošno sodišče ni upoštevalo izjave, ki jo je družba Roca France priložila svoji prošnji za prizanesljivost.

62.      Menim (enako kot Komisija), da je Splošno sodišče verjetno menilo, da za neupoštevanje izjave, ki jo je družba Roca France priložila svoji prošnji za prizanesljivost, zadostuje sklic na točko 586 obrazložitve spornega sklepa, v kateri je povzet odgovor družbe Roca France na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.(23)

63.      Vendar navedeni odgovor družbe Roca France na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ni bil sestavni del spisa. Postavlja se torej vprašanje, ali je lahko Splošno sodišče na podlagi dokumenta, ki ni sestavni del spisa, razglasilo ničnost dela spornega sklepa.

64.      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da „Sodišče ni pristojno za ugotavljanje dejstev in načeloma niti za preučitev dokazov, ki jih je Splošno sodišče sprejelo za utemeljitev teh dejstev. Če so bili ti dokazi pravilno pridobljeni in če so bila spoštovana splošna pravna načela ter pravila postopka, ki veljajo v zvezi z dokaznim bremenom in izvedbo dokazov, dokazno vrednost predloženih elementov presodi zgolj Splošno sodišče“.(24) Ta presoja torej „razen v primeru izkrivljanja teh elementov ni pravno vprašanje, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Sodišča“.(25)

65.      Prav tako drži, da je na podlagi sodne prakse „sodišče [Unije] pristojno za to, da glede na okoliščine spora odloči, ali je treba odrediti predložitev določenega dokumenta v skladu z določbami poslovnika s področja pripravljalnih ukrepov. Kar zadeva Splošno sodišče, je na podlagi njegovega poslovnika zahteva za predložitev dokumentov eden od pripravljalnih ukrepov, ki jih lahko Splošno sodišče odredi v kateri koli fazi postopka“.(26)

66.      Prav tako iz sodne prakse(27) izhaja, da „je [Splošno s]odišče edino, ki lahko po potrebi dopolni razpoložljive informacije v zvezi z obravnavanimi zadevami. Vprašanje, ali imajo postopkovni dokumenti dokazno moč, je odvisno od proste presoje dejstev, ki v okviru pritožbene stopnje ni predmet nadzora Sodišča, razen v primeru izkrivljanja dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, ali če iz dokumentov v spisu izhaja vsebinska nepravilnost ugotovitev slednjega“ (moj poudarek).

67.      Poleg tega je bilo v sodni praksi že večkrat opozorjeno, da „presoja, ki jo opravi Splošno sodišče v zvezi z dokazi, ki so mu predloženi, razen v primeru izkrivljanja teh dokazov ni pravno vprašanje, o katerem odloča Sodišče v okviru pritožbe“,(28) in da „Sodišče torej ni pristojno za ugotavljanje dejanskega stanja niti načeloma ni pristojno za obravnavo dokazov, ki jih je [Splošno] sodišče sprejelo kot podlago za to dejansko stanje. Če so bili namreč ti dokazi pravilno pridobljeni in če so bila spoštovana splošna pravna načela in pravila postopka, ki veljajo v zvezi z dokaznim bremenom in izvedbo dokazov, dokazno vrednost predloženih elementov presodi zgolj Splošno sodišče. Ta presoja torej razen v primeru izkrivljanja teh elementov ni pravno vprašanje, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Sodišča“.(29)

68.      Pristojnost Sodišča za nadzor nad dejanskimi ugotovitvami Splošnega sodišča se torej nanaša le na „vsebinsko netočnost njegovih ugotovitev, ki izhajajo iz spisne dokumentacije, na izkrivljenje dokazov, na njihovo pravno opredelitev in na vprašanje, ali so bila spoštovana pravila o izvedbi dokazov“.(30)

69.      Naj nazadnje kot primer nadzora, ki ga izvaja Sodišče v tem okviru, navedem še sodbo Activision Blizzard Germany/Komisija (C‑260/09 P, EU:C:2011:62, točka 57), v kateri je bilo odločeno, da „je nadzor Sodišča nad presojo tega pritožbenega razloga, ki se nanaša na izkrivljanje […] telefaksov [iz navedene zadeve], omejen na preverjanje, ali ni Splošno sodišče, s tem da je na njihovi podlagi ugotovilo sodelovanje družbe CD‑Contact Data pri nezakonitem sporazumu, namenjenem omejevanju vzporedne trgovine na splošno, očitno preseglo meje razumne presoje teh telefaksov. V obravnavani zadevi torej ni naloga Sodišča, da samostojno presodi, ali je Komisija pravno zadostno dokazala to sodelovanje in tako zadostila dokaznemu bremenu v zvezi z dokazovanjem obstoja kršitve pravil konkurenčnega prava, temveč da ugotovi, ali je Splošno sodišče, s tem da je ugotovilo, da je to res, podalo tako razlago navedenih telefaksov, ki je očitno v nasprotju z njihovo vsebino, kar pa ni res“ (moj poudarek).

70.      Povlečemo lahko koristne vzporednice med obravnavano zadevo in sodbo Ufex in drugi/Komisija (C‑199/97 P, EU:C:1999:116). V tej sodbi je Sodišče menilo, da je Splošno sodišče, „ker so tožeče stranke od njega izrecno zahtevale, naj odredi predložitev navedenega dopisa, napačno uporabilo pravo v zvezi s pojmom zlorabe pooblastil, ker je – ne da bi si zagotovilo možnost preučitve tega dopisa – presodilo, da ta ni zadosten indic“ (točka 109); da „je treba ugotoviti, da Splošno sodišče ni moglo zavrniti zahteve tožečih strank za odreditev predložitve dokumenta, ki je očitno upošteven za rešitev spora, z obrazložitvijo, da ta dokument ni bil vložen v spis in nič ne omogoča potrditve njegovega obstoja“ (točka 110), ter da „je treba ugotoviti, da iz točke 113 izpodbijane sodbe [v tej zadevi] izhaja, da so tožeče stranke navedle avtorja, naslovnika in datum dopisa, katerega predložitev so zahtevale. Glede na navedeno Splošno sodišče ni moglo preprosto zavrniti trditev strank z obrazložitvijo, da ne obstajajo zadostni dokazi, saj je bilo v njegovi moči, da z ugoditvijo zahtevi tožečih strank, naj odredi predložitev dokumentov, odpravi negotovost, ki je morda obstajala v zvezi s točnostjo teh trditev, ali pojasni, zakaj takega dokumenta nikakor in ne glede na njegovo vsebino ni mogoče upoštevati za rešitev spora“ (točka 111).

71.      Menim, da sodna praksa, navedena v predhodnih točkah, ne more pomeniti, da lahko Splošno sodišče na podlagi izjav iz nekega dokumenta, povzetih v drugem dokumentu, razglasi ničnost sklepa, ne da bi razpolagalo z zadevnimi izjavami, in sicer izjavami iz odgovora družbe Roca France na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, in ne da bi jih preučilo.

72.      Poleg tega navedeni odgovor ni bil vključen v spis zadeve in ni bil predložen tožečim strankam na prvi stopnji.(31)

73.      Tako je Sodišče po eni strani že presodilo, da „načelo kontradiktornosti načeloma pomeni pravico strank v postopku, da se seznanijo s sodišču predloženimi dokazi in stališči in o njih razpravljajo,[(32)] in po drugi strani, da bi bilo kršeno temeljno pravno načelo, če bi sodna odločba temeljila na dejstvih ali dokumentih, za katere stranke – ali ena od njih – niso vedele in glede katerih zato niso mogle podati stališč“.(33)

74.      „Da bi se zadostilo zahtevam, ki se nanašajo na pravico do poštenega sojenja, je namreč pomembno, da stranke poznajo pravne in dejanske okoliščine, ki imajo odločilen vpliv na izid postopka, in da imajo možnost o njih kontradiktorno razpravljati“.(34)

75.      Pravica do obrambe je temeljna pravica, ki je del splošnih pravnih načel, katerih upoštevanje zagotavlja Sodišče.(35) Spoštovanje pravice do obrambe v postopku pred Komisijo, katerega predmet je naložitev globe podjetju zaradi kršitve pravil o konkurenci, zahteva, da se zadevnemu podjetju da možnost, da ustrezno predstavi svoje stališče o resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter o dokumentih, ki jih Komisija navaja v podporo svoji trditvi o obstoju kršitve Pogodbe.(36) Na to pravico se nanaša člen 41(2)(a) in (b) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

76.      Torej je dejstvo, da je Splošno sodišče v točki 120 sodbe Keramag sklepalo na podlagi povzetka trditev, ki jih je družba Roca France podala v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, kot je bil naveden v spornem sklepu, ne da bi jih preučila neposredno in prek izjave, ki jo je ta družba priložila svoji prošnji za prizanesljivost, v nasprotju z načelom spoštovanja pravice do obrambe, kršena pa je tudi obveznost obrazložitve. Poleg tega – kot je opozorila Komisija – če družba Roca France ne bi pomagala Komisiji, kot je to ugotovilo Splošno sodišče v točki 120 sodbe Keramag, temu podjetju v sodbi Roca Sanitario ne bi moglo biti odobreno znižanje globe.

77.      V nasprotju z mnenjem Splošnega sodišča (ki napeljuje na spremembo stališč družbe Roca France) menim, da je družba Roca France želela čim bolj zmanjšati dokazno vrednost izjav družbe Ideal Standard, da bi tako povečala dodano vrednost svojih izjav.

78.      S tako razlago v tej zadevi pa se ne strinjava samo jaz in Komisija. Ujema se tudi s sklepi Splošnega sodišča v zadevi Roca, to je zadevi, v kateri je Splošno sodišče preučilo odgovor družbe Roca na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, saj je bil ta dokument v navedeni zadevi dejansko vložen v spis (drugače kakor v obravnavani zadevi), preučilo pa je tudi izjave, ki jih je dalo to podjetje v okviru prošnje za prizanesljivost.

79.      Ta razlaga se zdi še prepričljivejša, če je treba več teže pripisati sodbi, izrečeni v zadevi, v kateri so bili zadevni dokumenti, ki so bili sestavni del spisa, preučeni, kot pa sodbi, izrečeni v zadevi, v kateri ali Splošno sodišče teh dokumentov ni preučilo ali ti niso bili niti sestavni del spisa.

80.      Če si tako nekoliko pobliže ogledamo sodbo Roca, lahko ugotovimo, da je Splošno sodišče v njej menilo, da dokazi, ki jih je predložila družba Ideal Standard, niso zadostovali kot dokaz za obstoj kršitve, družba Roca France pa je z izjavami, podanimi v okviru prošnje za prizanesljivost, prispevala „znatno dodano vrednost“ (točke od 197 do 202). Splošno sodišče je v naslednjih točkah (točka 203 in naslednje) preučilo vprašanje, ali obstaja protislovnost med izjavo, ki jo je podala družba Roca France v okviru prošnje za prizanesljivost, in odgovorom te družbe na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v točki 210 pa je menilo, da „na podlagi elementov, navedenih v točki 586 obrazložitve [spornega] sklepa, kot jih je predstavila Komisija v pisnih vlogah, ni mogoče sklepati, da je tožeča stranka razvrednotila informacije, ki jih je sama predložila. Na eni strani namreč tako iz [spornega] sklepa kot iz pisnih vlog Komisije izhaja, da je tožeča stranka potrdila izmenjavo najnižjih cen keramičnih izdelkov slabše kakovosti znotraj [združenja] AFICS zlasti leta 2004, kar se ne izpodbija. Na drugi strani je res, da je tožeča stranka podvomila o dokazni vrednosti izjave družbe Ideal Standard na sestanku [združenja] AFICS 25. februarja 2004 in dokumenta, ki ga je ta predložila v utemeljitev svoje izjave. Vendar je treba šteti, da je tožeča stranka s tem Komisiji zgolj predložila trditve, ki naj bi dokazovale, da dokazi, ki jih je predložila družba Ideal Standard, niso zadostovali za to, da bi se dokazal obstoj kršitve v zvezi s keramičnimi izdelki, storjene v Franciji leta 2004, zato da bi dokazala, da je Komisija informacije, ki jih je predložila v predlogu za odobritev znižanja globe, nujno potrebovala, da je dokazala navedeno kršitev, in da so te informacije zato imele znatno dodano vrednost.“

81.      Torej so sklepi v zvezi z izjavami družbe Roca France, kot so predstavljeni v sodbi Keramag in sodbi Roca, v očitnem medsebojnem nasprotju.

82.      Splošno sodišče je torej napačno uporabilo pravo, ker je razglasilo ničnost dela spornega sklepa, pri čemer se je oprlo na dokument, ki ni bil sestavni del spisa in v zvezi s katerim je sicer prišlo do drugačnih sklepov v vzporedni zadevi, v kateri je bil ta dokument vključen v spis in se je v zvezi z njim poglobljeno razpravljalo.

83.      Preučiti je še treba, ali je Splošno sodišče prav tako v točki 120 sodbe Keramag napačno presodilo, da „je treba [torej] ugotoviti, da se Komisija ni mogla opreti na izjave, ki jih je podala družba Roca [France] v okviru prošnje na podlagi […] Obvestila [o prizanesljivosti], da bi tako dokazala, da je bilo na tem sestanku vzpostavljeno usklajevanje najnižjih cen, saj niso na voljo dokazi, s katerimi bi bilo mogoče te izjave podkrepiti“.

84.      Najprej moram priznati, da kljub besedi „torej“ ne vidim povezave med sklicem na točko 586 obrazložitve spornega sklepa in tem, da se Komisija ne more opreti na izjave, ki jih je družba Roca France priložila prošnji za prizanesljivost.

85.      Dalje, Splošno sodišče je v točki 197 sodbe Roca menilo, da „Komisija brez informacij, ki jih je predložila [družba Roca France], ne bi mogla zgolj na podlagi dokazov, ki jih je predložila družba Ideal Standard v svojem predlogu za odobritev znižanja globe, dokazati kršitve v zvezi s keramičnimi izdelki, storjene v Franciji leta 2004“ (moj poudarek).

86.      Poleg tega je Splošno sodišče v sodbah Duravit (točka 324) in Villeroy & Boch Austria (točki 289 in 290) izrecno izpostavilo izjavo družbe Roca France v okviru njene prošnje za prizanesljivost kot sestavni del vrste dokazov, na podlagi katerih je lahko sklenilo, da je kršitev v zvezi s keramičnimi izdelki v Franciji dokazana. Splošno sodišče je v teh dveh sodbah menilo, da se izjavi družb Ideal Standard in Roca France vzajemno potrjujeta.(37)

87.      Ni namreč nujno, da se koncept potrjevanja nanaša na položaj, v katerem se isti dokaz dvakrat ali večkrat ponovi. Gre prej za to, da imamo dva ali tri različne kose „sestavljanke“, ki se med seboj ujemajo in tako razkrivajo celotno sliko.

88.      Torej ni presenetljivo, da je Splošno sodišče v sodbah Villeroy & Boch Austria, Duravit in Roca menilo, da je lahko izjava, podana v okviru prošnje za prizanesljivost, podkrepljena z drugo izjavo. V sodbi Keramag pa Splošno sodišče sploh ni preučilo niti dokazne vrednosti izjave družbe Roca France niti tega, v kolikšnem obsegu ta potrjuje izjavo družbe Ideal Standard, temveč je zgolj napotilo na stavek iz povzetka odgovora družbe Roca France na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (čeprav ta dokument sploh ni sestavni del spisa v tej zadevi).

89.      Na podlagi navedenega lahko ugotovim dvoje.

90.      Na prvem mestu menim (enako kot Komisija), da sodba Splošnega sodišča ni dovolj obrazložena, ker, prvič, to sodišče ni preučilo dokazne vrednosti izjave družbe Roca, in sicer še toliko bolj, ker je ta izjava odločilen dokaz v sodbah Villeroy & Boch Austria, Duravit in Roca, in drugič, ker je tako preučitev nadomestilo s tem, da je zunaj konteksta napotilo na povzetek (vključen v sporni sklep) odgovora družbe Roca France na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (ki je bil v sodbi Roca sicer razložen drugače).

91.      Menim, da se Splošno sodišče ni moglo brez obrazložitve opreti na sodno prakso, ki mu dovoljuje, da ne preuči vrednosti neupoštevnih dokazov,(38) saj je v treh vzporednih sodbah menilo, da je ta dokaz povsem upošteven.

92.      Na drugem mestu se strinjam s Komisijo, da je Splošno sodišče, ker je v točki 120 sodbe Keramag menilo, da izjava, podana v okviru prošnje za prizanesljivost, ne more podkrepiti druge take izjave, prav tako napačno uporabilo pravo, saj je, nasprotno, to sodišče v treh vzporednih zadevah upravičeno menilo, da izjavo iz prošnje za prizanesljivost lahko podkrepi druga izjava, ter je tako sklenilo, da se izjavi družb Ideal Standard in Roca France potrjujeta (vsaj za izdelke slabše kakovosti).

–       Druga trditev: protislovne obrazložitve v sodbi Keramag in drugi na eni strani ter sodbah Villeroy & Boch Austria, Duravit in Roca na drugi

Pregled sodne prakse

93.      Drži sicer, da iz sodne prakse(39) izhaja, da „obveznosti Splošnega sodišča, da obrazloži svoje sodbe, načeloma ni mogoče razširiti do te meje, da se mu naloži obrazložitev rešitve, ki jo je sprejelo v neki zadevi, glede na rešitev iz druge zadeve, ki mu je bila predložena, tudi če se je nanašala na isti sklep. V zvezi s tem je Sodišče že presodilo, da če se naslovnik sklepa odloči vložiti ničnostno tožbo, sodišče Unije odloča le o delih sklepa, ki zadevajo naslovnika. Nasprotno pa elementi, ki zadevajo druge naslovnike, ne spadajo v predmet spora, o katerem bi moralo odločati sodišče Unije“ (moj poudarek).

94.      Iz sodne prakse(40) prav tako izhaja, da „je nadzor, ki ga opravi Sodišče za presojo pritožbenega razloga, ki temelji na izkrivljanju enega od dokazov, omejen na preverjanje, ali je Splošno sodišče, ker se je pri ugotovitvi udeležbe v kartelu oprlo na ta dokaz, očitno preseglo meje razumne presoje tega dokaza. Torej ni naloga Sodišča, da samostojno presodi, ali je Komisija pravno zadostno dokazala to sodelovanje in tako zadostila dokaznemu bremenu v zvezi z dokazovanjem obstoja kršitve pravil konkurenčnega prava, temveč da ugotovi, ali je Splošno sodišče, s tem da je ugotovilo, da je to res, podalo tako razlago dokaznih elementov, ki je očitno v nasprotju z njihovo vsebino“ (moj poudarek).

Analiza

95.      Menim, da je Splošno sodišče „očitno preseglo meje razumne presoje“ enega od dokazov, ker ga je obravnavalo popolnoma drugače v vzporednih zadevah v zvezi z isto kršitvijo in istim sklepom.

96.      Naj poleg tega opozorim, da Sodišče meni, da „načeloma“ velja, da „obveznosti Splošnega sodišča, da obrazloži svoje sodbe, […] ni mogoče razširiti do te meje, da se mu naloži obrazložitev rešitve, ki jo je sprejelo v neki zadevi, glede na rešitev iz druge zadeve, ki mu je bila predložena, tudi če se je nanašala na isti sklep“, kar pomeni, da lahko obstajajo izjemne okoliščine, v katerih je treba sodno prakso s področja protislovne obrazložitve, ki se na splošno uporablja v zvezi z obrazložitvijo iz samo ene sodbe, uporabiti tudi v zvezi s protislovno obrazložitvijo iz vzporednih sodb. Menim, da to drži v obravnavani zadevi.

97.      Pritožbe iz teh sklepnih predlogov se namreč nanašajo na precej neobičajen položaj. Komisija je ugotovila enotno, trajajočo in kompleksno kršitev,(41) ki je vključevala več držav članic in tri linije izdelkov (keramične izdelke, zaslone za prhanje in kopalniške armature). Splošno sodišče pa je v štirih sodbah v zvezi z istimi točkami obrazložitve istega spornega sklepa ter v zvezi s povsem istimi dejstvi in isto vrsto dokazov prišlo do dveh popolnoma nasprotnih sklepov. Menilo je, da je bila v treh sodbah (sodbe Villeroy & Boch Austria, Duravit in Roca) kršitev združenja AFICS dokazana, v sodbi Keramag pa je presodilo ravno nasprotno, in sicer na podlagi istega dokaza, ki je bil v prvih treh sodbah sprejet, v četrti pa zavrnjen, pri čemer takega razlikovanja ni obrazložilo.

98.      Zato menim, da razlaga odgovora družbe Roca France in sklicevanje na odgovor te družbe na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, kot sta bila uporabljena v sodbi Keramag, izkrivljata dokaze iz spisa.

99.      Poleg te napačne uporabe prava je bilo pravo še nekajkrat napačno uporabljeno, kar je odločilno vplivalo na izid zadeve (Splošno sodišče ni obrazložilo nepreučitve prošnje družbe Roca France za prizanesljivost, sporni sklep je razveljavilo na podlagi dokumenta, ki ni bil sestavni del spisa, in menilo, da izjava, podana v okviru prošnje za prizanesljivost, ne more podkrepiti druge take izjave).

100. Zato je treba sprejeti drugi del prvega pritožbenega razloga Komisije.

b)      Tretji del prvega pritožbenega razloga (Splošno sodišče je napačno menilo, da bi morala preglednica, ki jo je družba Ideal Standard priložila prošnji za prizanesljivost, dokazovati obstoj protikonkurenčnih stikov, ne da bi preučilo razlage v zvezi s preglednico)

101. Komisija trdi, da je Splošno sodišče, kar zadeva zgoraj navedeno preglednico v zvezi s sestankom združenja AFICS 25. februarja 2004, v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zahtevo po potrditvi dokazov razlagalo preveč ozko.

102. Po drugi strani družba Keramag in drugi menijo, da je Splošno sodišče to preglednico pravilno preučilo in da Komisija ni predložila pojasnil, ki bi omogočala podkrepitev sklepa, da so bile predmet sestanka združenja AFICS 25. februarja 2004 protikonkurenčne razprave.

103. Naj najprej opozorim, da Splošno sodišče tej preglednici ne priznava vrednosti listinskega dokaza, ki potrjuje določanje cen med navedenim sestankom združenja AFICS 25. februarja 2004, kot ga je opisala družba Ideal Standard v izjavah, ki jih je priložila prošnji za prizanesljivost (glej točko 119 sodbe Keramag), ker „ni datirana“, „ne vsebuje nobene navedbe, na podlagi katere bi jo lahko povezali s sestankom združenja AFICS 25. februarja 2004 ali s protikonkurenčnimi razpravami“ in v njej „niso navedena imena konkurentov ali najnižje oziroma najvišje cene, ki naj bi jih ti konkurenti uporabljali“.

104. Sodišče je v sodbi Salzgitter Mannesmann/Komisija (C‑411/04 P, EU:C:2007:54, točka 47) potrdilo pristop Splošnega sodišča iz sodbe, v zvezi s katero je bila vložena pritožba, in sicer, da „dokaz anonimnega izvora, kot je dokument ,Delitveni ključ‘, sam po sebi ne more dokazati obstoja kršitve konkurenčnega prava Skupnosti“ in da „je treba šteti, da se […] dokazni elementi lahko medsebojno utrjujejo“.

105. Podporni dokazi so lahko namreč elementi, ki lahko – čeprav ne dokazujejo obstoja kršitve – pripomorejo k podpori drugih dokazov, kot je prošnja za prizanesljivost.

106. Sodišče je prav tako v sodbi Salzgitter Mannesmann/Komisija (C‑411/04 P, EU:C:2007:54, točke od 44 do 50) menilo, da anonimni izvor dokumenta temu dokumentu še ne odvzema vse dokazne vrednosti, če se njegov izvor, verjeten datum nastanka in vsebina lahko dovolj zanesljivo ugotovijo.(42) Poleg tega je treba, tudi če dokument ni podpisan, upoštevati pojasnila podjetja, katerega uslužbenec je sestavil ta dokument.(43)

107. V obravnavani zadevi se Splošno sodišče ni zmenilo za pojasnila družbe Ideal Standard v zvezi z okoliščinami priprave te preglednice, njenim avtorjem, njenim datumom itd., čeprav je preglednico pripravila priča dogodkov, ki je bila z njimi tesno povezana, kar so vse dejavniki, ki načeloma utrjujejo njeno zanesljivost.(44)

108. Zato menim (enako kot Komisija), da je Splošno sodišče s postavitvijo nerazumnih in prestrogih zahtev glede posamično obravnavanih dokazov in vsekakor glede njihove celovite presoje odvzelo ves smisel obstoječi sodni praksi v zvezi z možnostjo vzajemne podkrepitve teh dokazov in vsekakor v zvezi z njihovo celostno preučitvijo.

109. Zato menim, da je Splošno sodišče, ker je zahtevalo, da se že samo s preglednico dokaže obstoj kršitve, ne da bi pri tem upoštevalo druge dokaze in dodatna pojasnila (tista iz prošnje družbe Ideal Standard za prizanesljivost), kršilo obveznost obrazložitve.

110. Ta sklep je podkrepljen z dejstvom, da je presoja istega dokaza v vzporedni zadevi Duravit privedla do popolnoma drugačnega sklepa, saj je bila v tej zadevi navedeni preglednici priznana dokazna vrednost. Če bi torej Splošno sodišče preučilo zadevna pojasnila – kot je to upravičeno storilo v sodbi Duravit – bi bil izid obravnavane zadeve drugačen.

111. Torej je treba tretji del prvega pritožbenega razloga Komisije sprejeti.

c)      Peti del pritožbenega razloga (Splošno sodišče naj ne bi opravilo celostne presoje)

112. Komisija trdi, da je Splošno sodišče, ker ni preučilo več dokazov (zlasti mesečnih preglednic, ki so vsebovale zaupne številke glede prodaje, ali izjave g. Lalignéja) in je postavilo prestroge zahteve v zvezi z dokazovanjem, kar zadeva elemente, ki jih je dejansko preučilo, ni opravilo celostne presoje teh dokazov, kot se to zahteva na podlagi ustaljene sodne prakse.

113. Družba Keramag in drugi navajajo, da so želeli z izjavo g. Lalignéja dokazati nedoslednost v prošnjah družbe Ideal Standard za prizanesljivost, in da navedena izjava z vidika spornega sklepa vsekakor ni upoštevna. Pri tem trdijo, da nepreučitev nekaterih dokazov, zlasti neupoštevnih, še ne pomeni, da Splošno sodišče ni celostne preučilo zadeve.

114. Menim, da Splošno sodišče dejansko ni preučilo, ali je mogoče na obstoj protikonkurenčnega ravnanja sklepati na podlagi več dogodkov, ki sovpadajo, in indicev, ki lahko – če jih obravnavamo kot celoto – dokazujejo kršitev.(45)

115. Ker Splošno sodišče ni preučilo več upoštevnih dokazov in je v točki 119 sodbe Keramag zahtevalo, da je preglednica v zvezi s protikonkurenčnim sestankom, ki je bila navedena kot podporni dokaz, datirana in da vsebuje imena konkurentov ter navedbe v zvezi z najnižjo in najvišjo ceno, je namreč zahtevalo, da je taka preglednica zadosten dokaz za obstoj kršitve.

116. Vendar je Sodišče že zelo jasno priznalo, da so različni dokazi o omejevalnem sporazumu običajno nepopolni in razpršeni.

117. Sodišče je spomnilo, da „je za dokaz obstoja kršitve člena 81(1) ES potrebno, da se Komisija sklicuje na resne, natančne in dosledne dokaze […]. Vendar ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži, izpolnjuje ta merila glede vsakega elementa kršitve. Dovolj je, da se več indicev, na katere se sklicuje institucija, gledano na splošno, ujema s to zahtevo. Zato celo ob predpostavki, da […] nobeden od elementov zadevne kršitve, presojan ločeno, ne pomeni s členom 81(1) ES prepovedanega sporazuma ali usklajenega ravnanja, tak sklep ne onemogoča, da ti elementi, presojani skupaj, ne bi pomenili takega sporazuma ali takega ravnanja. [G]lede na to, da so prepoved sodelovanja pri protikonkurenčnih ravnanjih in sporazumih in kazni, ki lahko doletijo kršitelje, znane[, je namreč] običajno, da so dejavnosti v okviru protikonkurenčnih ravnanj in sporazumov tajne, sestanki, ki so večinoma v tretjih državah, skrivni, dokumentacije o tem pa je čim manj. Tudi če Komisija najde dokumente, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, kot so poročila s sestankov, gre običajno le za nepopolna in posamezna dokazila, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem. Večinoma je treba na obstoj ravnanja ali protikonkurenčnega sporazuma sklepati iz več dogodkov, ki sovpadajo, in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnih pravil“.(46)

118. Dokaz za to, da je ta napaka vplivala na izid zadeve, je dejstvo, da je Splošno sodišče v treh vzporednih sodbah odločilo drugače.

119. Ker Splošno sodišče ni preučilo, ali se lahko dokazi, če jih preučimo celostno, med seboj utrjujejo,(47) ni izpolnilo obveznosti obrazložitve.

120. Iz tega izhaja, da je treba iz istih razlogov, iz katerih je bil sprejet tretji del prvega pritožbenega razloga, sprejeti tudi njegov peti del.

121. Zato Sodišču predlagam, naj sodbo Keramag razveljavi.(48)

d)      Posledice tega, da je Sodišče razveljavilo sodbo Keramag

122. Zgoraj je bilo pokazano, da je bila vrsta dokazov, uporabljenih v sodbi Keramag, sorazmerno omejena, vendar ima Sodišče to prednost, da razpolaga s še nekaj drugimi sodbami Splošnega sodišča, ki je podrobno preučilo te dokaze, zato menim, da mora Sodišče na podlagi načela ekonomičnosti postopka samo odločiti v ničnostni tožbi, ki so jo vložili družba Keramag in drugi na prvi stopnji.

123. Te stranke so v navedeni tožbi v bistvu trdile, da ugotovitev Komisije iz točk 556 in 590 obrazložitve spornega sklepa, da sta družbi Allia in PCT med sestankom, organiziranim 25. februarja 2004 v okviru združenja AFICS, uskladili svoje najnižje cene za izdelke slabše kakovosti, temelji na dokazih, ki niso dopustni ali zanesljivi, podkrepljeni in zadostni.

124. Kot smo si ogledali zgoraj, je Splošno sodišče – v nasprotju s sodbo Keramag, v kateri je pri analizi dogodkov, ki so se zgodili v združenju AFICS, večkrat napačno uporabilo pravo – v sodbi Villeroy & Boch Austria (točka 286) upravičeno menilo, da „je Komisija v točki 556 obrazložitve navedenega sklepa navedla, da ima dokaze o sodelovanju članov združenja AFICS pri razpravah o usklajevanju cen šele od sestanka tega združenja 25. februarja 2004. V točki 572 obrazložitve [spornega] sklepa je navedla, da so se po navedbah družbe Ideal Standard udeleženci navedenega sestanka dogovorili, da so njihove najnižje cene prenizke in jih je treba povišati, zlasti s 3‑odstotnim povišanjem njihovih kataloških cen. V točki 573 obrazložitve [spornega] sklepa je pojasnila, da je te informacije potrdila družba Roca [France]. V točki 574 obrazložitve navedenega sklepa je ugotovila, da so si udeleženci po tem sestanku izmenjali zaupne informacije.“

125. Prvič, Splošno sodišče je v točki 287 navedene sodbe menilo, da „je treba trditev družb Villeroy & Boch in Villeroy & Boch France, da Komisija ni predložila nobenega dokaza o udeležbi družbe Villeroy & Boch France na treh sestankih združenja AFICS, ki naj bi potekali leta 2004 (glej Prilogo 11 k [spornemu] sklepu), zavrniti kot neutemeljeno. Kot namreč izhaja iz točk 572 in 573 obrazložitve [spornega] sklepa, je Komisija udeležbo družbe Villeroy & Boch France na teh sestankih dokazala z izjavama družb Ideal Standard in Roca [France].“

126. Drugič, v točki 288 te sodbe je navedeno, da „je treba kot neutemeljene zavrniti trditve družb Villeroy & Boch in Villeroy & Boch France, da Komisija ni pravno zadostno dokazala nezakonitih razprav med sestankom združenja AFICS 25. februarja 2004, saj se je oprla na nedoločne in protislovne ustne izjave, ki so bile dane naknadno, kar naj bi v [spornem] sklepu tudi sama priznala“.

127. Dalje, Splošno sodišče je v točki 289 navedene sodbe opozorilo, da „iz sodne prakse sicer res izhaja, da mora biti izjava strani, ki ji je bila odobrena odprava ali znižanje glob, če jo ena od strani izpodbija, podkrepljena,[(49)] vendar nič ne nasprotuje temu, da se podkrepi s pričanjem drugega podjetja, ki je sodelovalo v kartelu, tudi če je bilo tudi temu podjetju odobreno znižanje glob. Ta podkrepitev potrjuje tudi to, da so potekale razprave o najnižjih cenah, ki so bile omenjene v poročilu s sestanka združenja AFICS 25. februarja 2004.“

128. Poleg tega Splošno sodišče v točki 290 te sodbe po analizi izjave družbe Roca France in izjave družbe Ideal Standard (pri čemer meni, da je prva bolj nedoločna in nejasna kot druga) navaja, da „to še ne more omajati ugotovitve, da pričanje družbe Roca France v bistvu potrjuje obdobje, kraj, udeležence in predmet zadevnih nezakonitih razprav, kot so navedeni v eni od točk dnevnega reda. V takih okoliščinah je treba ugotoviti, da izjava družbe Ideal Standard, kot je bila podkrepljena z izjavo družbe Roca France, pravno zadostno dokazuje, da so potekale zadevne nezakonite razprave.“

129. Splošno sodišče v točki 293 navedene sodbe še dodaja, da „se Komisija v [spornem] sklepu sicer ne opira na [izjavo, ki jo je dala družba Duravit v okviru prošnje za znižanje globe na podlagi Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002], vendar je kljub temu – v nasprotju z navedbami družb Villeroy & Boch in Villeroy & Boch France – družba Duravit prav tako potrdila izjavo družbe Ideal Standard, kar zadeva vsebino nezakonitih razprav, ki so ,verjetno‘ potekale 25. februarja 2004“.

130. Nazadnje, Splošno sodišče v točki 295 še potrjuje, da „izjave družb Ideal Standard in Roca [France] zadostujejo za ugotovitev obstoja kršitve člena 101(1) PDEU […] zaradi udeležbe na sestanku združenja AFICS 25. februarja 2004“.

131. Torej se za potrebe te pritožbe zgoraj navedeno smiselno uporablja tudi za družbo Keramag in druge, kar zadostuje za to, da se – kot je Splošno sodišče to storilo v sodbah Villeroy & Boch Austria in Duravit – ničnostna tožba družbe Keramag in drugih, kar zadeva dogodke, ki so se zgodili v združenju AFICS, zavrne.

2.      Nasprotna pritožba (drugi pritožbeni razlog)

132. Drugi pritožbeni razlog iz nasprotne pritožbe se v bistvu nanaša na dva povezana elementa: prvič, zatrjevano izkrivljanje dejstev, in drugič, zatrjevano neskladnost s sodbo Wabco Europe in drugi/Komisija (T‑380/10, EU:T:2013:449, za katero se uporablja tudi poimenovanje „sodba Ideal Standard“, v nadaljevanju: sodba Wabco).

a)      Izkrivljanje dejstev?

133. Družba Keramag in drugi podredno trdijo, da je povsem očitno, da se z ugotovitvijo iz točke 289 sodbe Keramag, da obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah vsebuje dovolj informacij, ki družbi Keramag in drugim omogočajo, „da se natančno seznanijo z ravnanjem, ki se očita družbi Pozzi Ginori“, izkrivlja vsebina obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, to izkrivljanje pa omogoča pritožbo.

134. V zvezi s tem trdijo, da je bilo v točki 277 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah le navedeno, da je bila družba Pozzi Ginori prisotna na nekaterih sestankih, med katerimi je prišlo do „protikonkurenčnih ravnanj“, ker pa v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ni bila navedena narava teh ravnanj, Splošno sodišče ni moglo šteti, da je bilo to obvestilo dovolj natančno. Ugotovitev iz točke 289 sodbe Keramag („Komisija je v točki 277 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah tožeče stranke seznanila z naravo ravnanj [med sestanki skupine Michelangelo], ki jih je ugotovila, ter z njihovo pogostostjo, njihovim natančnim datumom in dokazi, s katerimi je razpolagala“, zato je obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah družbi Keramag in drugim omogočilo „natančno seznanitev z ravnanjem, ki se očita družbi Pozzi Ginori“) naj bi bila v neposrednem nasprotju z ugotovitvijo v zvezi z ustreznostjo istega odlomka iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah iz sodbe Wabco, kar naj bi že kazalo na izkrivljanje dejstev.

135. Ugotavljam (enako kot Komisija), da družba Keramag in drugi niso navedli nobenega domnevno izkrivljenega dokaza in dejansko priznavajo, da je Splošno sodišče v točki 288 sodbe Keramag pravilno navedlo vsebino točke 277 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Torej od Sodišča preprosto zahtevajo, naj ponovno preuči to točko.

136. Vsekakor te trditve ni mogoče sprejeti, čeprav družba Keramag in drugi poskušajo najti oporo v sodbi Archer Daniels Midland/Komisija (C‑511/06 P, EU:C:2009:433), pri čemer trdijo, da Splošno sodišče pri presoji zmožnosti družbe Keramag in drugih, da se ustrezno branijo, ni uporabilo pravnega merila, izoblikovanega v tej sodbi. Protikonkurenčna ravnanja so bila namreč opisana v točkah 256 in od 393 do 400 tega obvestila, družba Keramag in drugi pa so s svojim odgovorom na navedeno obvestilo dokazali, da so zelo dobro razumeli „naravo“ zadevnih ravnanj. Domnevna nezadostnost obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah torej ni mogla imeti nikakršnega vpliva na postopek.

b)      Neskladnost med sodbama Keramag ter Wabco?

137. Družba Keramag in drugi trdijo, da se je Splošno sodišče pri ugotovitvi, da je obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, kar zadeva kršitev v sektorju keramike v Italiji, zadostno, oprlo na protislovno obrazložitev in da svoje sodbe v zvezi s tem ni ustrezno obrazložilo. Pri tem trdijo, da je presoja iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, kar zadeva sestanke skupine Michelangelo, v vzporedni zadevi Wabco protislovna s presojo iz obravnavane zadeve. Družba Keramag menijo, da mora biti obseg obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah enak za vse naslovnike.

138. Vsekakor naj ugotovitev Splošnega sodišča ne bi bila dovolj obrazložena, saj naj ne bi bilo mogoče preveriti, zakaj se mora presoja ravni podrobnosti iz iste točke istega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah razlikovati v zadevi Keramag in drugi na eni strani in zadevi Wabco na drugi.

139. Družba Keramag in drugi menijo, da je bila s takim razlikovanjem v zvezi z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah kršena njihova pravica do obrambe, saj bi verjetno izbrale drugačno obrambno strategijo, če bi bile pravilno seznanjene z obtožbami zoper sebe. Pri tem trdijo, da je dejstvo, da v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah niso predstavljene obtožbe zoper družbi Sanitec Europe Oy in Pozzi Ginori, vplivalo na njihovo obrambo in na sporni sklep. Po mnenju družbe Keramag in drugih iz tega sledi, da bi bilo treba razglasiti ničnost tega sklepa v celoti ali njegovo delno ničnost v delu, v katerem je v njem ugotovljeno, da sta družbi Sanitec Europe in Pozzi Ginori sodelovali pri kršitvah v sektorju keramike v Italiji, zato bi bilo treba odpraviti ali znižati tudi globo. K temu dodajajo, da bi bil sporni sklep drugačen, če ne bi bila kršena njihova pravica do obrambe, in pri tem pojasnjujejo, da je treba sporni sklep – ne glede na to okoliščino – vsekakor razglasiti za ničen že samo zaradi te kršitve.

140. V okviru pritožbe Komisije (točki 93 in 96 teh sklepnih predlogov) sem že navedel, da iz sodne prakse(50) izhaja, da „obveznosti Splošnega sodišča, da obrazloži svoje sodbe, načeloma ni mogoče razširiti do te meje, da se mu naloži obrazložitev rešitve, ki jo je sprejelo v neki zadevi, glede na rešitev iz druge zadeve, ki mu je bila predložena, tudi če se je nanašala na isti sklep“ (moj poudarek). Pojasnil sem že, da je mogoče s tem, da je Sodišče uporabilo izraz „načeloma“, utemeljiti možnost, da se lahko sodna praksa v zvezi s protislovno obrazložitvijo, ki se na splošno uporablja v zvezi z obrazložitvijo iz samo ene sodbe, v izjemnih okoliščinah uporabi tudi v zvezi z obrazložitvijo iz dveh ali več sodb, izrečenih v vzporednih zadevah, ki se nanašajo na isto kršitev ali isti sklep.

141. Vendar v nasprotju z ugotovitvijo v zvezi s pritožbo Komisije menim, da take izjemne okoliščine v nasprotni pritožbi ne obstajajo.

142. Ne glede na to, da trditev družbe Keramag in drugih v zvezi s sodbo Wabco ni dovolj natančna, saj v njej ni naveden odlomek sodbe Wabco, na katerem ta trditev temelji, zadostuje ugotovitev, da med sklepi Splošnega sodišča v teh dveh sodbah ni neskladij. Kontekst, v katerem je Splošno sodišče preučilo zadostnost točke 277 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, in obravnavana vprašanja so se namreč v teh dveh zadevah med seboj bistveno razlikovali. Prvič, kot je opozorila Komisija, je šlo v sodbi Wabco za možnost, da se molk razlaga kot priznanje protikonkurenčnega ravnanja, ne pa za (ne)zadostnost obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah v zvezi s tem, da se družbi Keramag in drugim omogoči izvajanje njihove pravice do obrambe. Drugič, v nasprotju z družbo Wabco se družba Pozzi Ginori ni odločila za molk glede trditev v zvezi s sestanki skupine Michelangelo v Italiji.

143. Vsekakor moram ugotoviti, da družba Keramag in drugi niso navedli nobenega drugega dokaza, na katerega bi se lahko oprli, če bi bila „narava protikonkurenčnih ravnanj“, do katerih je prišlo med sestanki skupine Michelangelo, drugače pojasnjena. V takih okoliščinah trditve družbe Keramag in drugih temeljijo zgolj na domnevah in niso utemeljene.

144. Torej je treba drugi pritožbeni razlog iz nasprotne pritožbe zavreči kot nedopusten, vsekakor pa ga je treba zavrniti kot neutemeljen.

B –    Zadeve Duravit in drugi/Komisija (tretji pritožbeni razlog), Villeroy & Boch AG/Komisija (prvi in drugi pritožbeni razlog) ter Villeroy & Boch SAS/Komisija (prvi in drugi pritožbeni razlog)

145. Menim, da lahko v teh zadevah Sodišče dokaj hitro izpelje sklepe iz razveljavitve sodbe Keramag in iz mojega predloga Sodišču, naj samo razsodi v tožbi družbe Keramag in drugih.

146. Trditve iz zadev Duravit in drugi, Villeroy & Boch AG ter Villeroy & Boch SAS so namreč načeloma le druga plat trditev Komisije iz pritožbe zoper sodbo Keramag. Kot sem že pojasnil, je bilo izvajanje dokazov napačno v sodbi Keramag. Na podlagi istih dokazov in v nasprotju s trditvami tožečih strank je treba ugotoviti, da sodbama Duravit in Villeroy & Boch Austria ni mogoče očitati niti izkrivljanja niti neobrazložitve. Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na te elemente, torej niso dopustni, zato ob upoštevanju mojih predlogov glede pritožbe Komisija/Keramag Keramische Werke in drugi vse, kar bi bilo lahko povezano z različnim obravnavanjem v različnih sodbah, ipso facto izgine, in sicer ne glede na morebitno dopustnost navedene trditve.

147. Torej bom te zadeve v nadaljevanju podrobneje obravnaval le podredno, ker je to naloga generalnega pravobranilca.

1.      Zadeva Duravit in drugi/Komisija (tretji pritožbeni razlog)

148. Družba Duravit in drugi trdijo, da je Splošno sodišče večkrat očitno in odločilno izkrivilo vsebino spisa ter je zato napačno uporabilo pravo in kršilo priznana načela v zvezi z izvajanjem dokazov.

149. Med štirinajstimi primeri izkrivljanja dokazov, na katere se sklicujejo družba Duravit in drugi, se sedmi in dvanajsti (v zvezi s točkami 213, 312 in naslednjimi sodbe Splošnega sodišča) nanašata na to, da je Splošno sodišče v obravnavani zadevi in vzporednih zadevah različno presodilo iste dokaze.

150. Komisija meni, da je treba vse trditve o izkrivljanju zavrniti, in sicer zato, ker temeljijo na napačnem razumevanju sodbe Duravit ali zato, ker želijo družba Duravit in drugi s tem pritožbenim razlogom dejansko doseči ponovno presojo dejstev, ne da bi bilo dokazano, da jih je Splošno sodišče očitno izkrivilo.

151. V skladu z zahtevo Sodišča se bom pri analizi tega pritožbenega razloga v teh sklepnih predlogih omejil na vprašanje, ali je mogoče v tej zadevi upoštevati sklepe Splošnega sodišča glede nekaterih dokazov, ki jih je to v drugih zadevah presodilo drugače (torej samo na sedmi in dvanajsti primer zatrjevanega izkrivljanja, ki ju navajajo družba Duravit in drugi).

152. Družba Duravit in drugi v zvezi s tem trdijo, da je Splošno sodišče iste dokaze presodilo drugače v tej zadevi in v vzporednih zadevah (v sodbah Keramag ter Villeroy & Boch Austria), zlasti kar zadeva vsebino in upoštevanje nekaterih sestankov, ki naj bi se jih udeležili družba Duravit in drugi, za namene dokazovanja obstoja protikonkurenčnih ravnanj.

153. Menim, da Splošno sodišče v obravnavani zadevi ni prekoračilo meja razumne presoje dokazov.

a)      Sedmi primer zatrjevanega izkrivljanja

154. Družba Duravit in drugi trdijo, da je Splošno sodišče v točki 213 sodbe Duravit izkrivilo dokaze in kršilo načela izvajanja dokazov v zvezi z vsebino zapiskov zaposlenega pri družbi Hansgrohe, g. Schinleja, ki so se nanašali na sestanek združenja DSI (Freundeskreis der deutschen Sanitärindustrie)/IFS [Industrie Forum Sanitär (forum sanitarne industrije)] 5. oktobra 2000, pri čemer naj bi bili ti zapiski v sodbi Keramag razloženi drugače.

155. Menim, da so te trditve le izgovor za izpodbijanje presoje dokazov, ki jo je Splošno sodišče opravilo v točki 213 sodbe in ki je ni mogoče izpodbijati v pritožbenem postopku.

156. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti izkrivljanje očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba opraviti novo presojo dejstev in dokazov.(51)

157. Kot pa je navedla Komisija, je treba vsekakor ugotoviti, da je iz točke 213 sodbe Duravit razvidno, da je Splošno sodišče z napotilom na sodno prakso, navedeno v točkah od 210 do 212 te sodbe, povedalo isto kot v točki 133 sodbe Keramag, na katero se sklicujejo družba Duravit in drugi.

158. Splošno sodišče je v navedeni točki 133 nedvoumno navedlo, da protikonkurenčni cilj po njegovem mnenju izhaja iz zapiskov v zvezi s sestankom 5. oktobra 2000: „Odlomek iz zapiskov družbe Hansgrohe, naveden v točki 132 zgoraj, nedvoumno dokazuje protikonkurenčni cilj tega sestanka. Povišanja cen za leto 2001, ki so si jih ob tej priložnosti izmenjali udeleženci, so namreč občutljive informacije v smislu sodne prakse, navedene v točkah od 54 do 57 zgoraj“ (moj poudarek).

b)      Dvanajsti primer zatrjevanega izkrivljanja

159. Družba Duravit in drugi trdijo, da je Splošno sodišče v točki 312 in naslednjih sodbe Duravit izkrivilo sporni sklep, kar zadeva dokazno vrednost dokazov v zvezi s sestankom združenja IFS 24. aprila 2001 in sestankoma združenja Fachverband Sanitärkeramische Industrie (v nadaljevanju: FSKI) 23. januarja in 5. julija 2002.

160. Kot sem navedel že v zvezi s sedmim primerom zatrjevanega izkrivljanja, želijo pritožnice tudi s temi trditvami izpodbijati presojo dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče in ki je ni mogoče izpodbijati v pritožbenem postopku.

161. Splošno sodišče je v sodbi Keramag sicer res ugotovilo, da navedena sestanka združenja FSKI v obrazložitvi spornega sklepa nista bila omenjena kot sestanka, ki bi privedla do protikonkurenčnih ravnanj med udeleženci. Splošno sodišče je enako ugotovilo za sestanek združenja IFS 23. januarja 2002 (točka 129 navedene sodbe).

162. Vendar menim, da sodba Duravit ne vsebuje nasprotne trditve. Ti trije sestanki v njej niso nikjer preučeni. Napotilo iz točke 313 te sodbe na veliko dokazno vrednost „skoraj vseh“ dokazov v zvezi s sestanki združenj IFS in FSKI se lahko nanaša le na sestanke, ki jih je Splošno sodišče preučilo. Torej se ne nanaša na zgoraj navedene tri sestanke. Enako je treba ugotoviti v zvezi s sestankom združenja IFS 14. novembra 2001.

c)      Predlog

163. Sedmi in dvanajsti primer zatrjevanega izkrivljanja, ki ju navajajo družba Duravit in drugi, je treba ali zavreči kot nedopustna ali zavrniti kot neutemeljena.

2.      Zadeva Villeroy & Boch AG/Komisija

a)      Prvi pritožbeni razlog (presoja očitane kršitve v Franciji je protislovna ter se ne sklada z načelom enakega obravnavanja, načelom in dubio pro reo in pravili logike)

i)      Kratek povzetek trditev družbe Villeroy & Boch AG

164. Družba Villeroy & Boch AG izpodbija presojo dokazov v zvezi s kompleksnim sklopom dejstev, ki so se zgodila v Franciji. Po njenem mnenju analiza dokazov vsebuje precejšnja protislovja. Taka protislovna analiza dokazov po njenem mnenju pomeni kršitev načela enakega obravnavanja, Splošno sodišče pa naj bi večkrat napačno uporabilo pravo v njeno škodo. Prvič, Splošno sodišče naj bi dva dokaza (izjavo družb Ideal Standard in Roca France v okviru prošnje za prizanesljivost) v njeno škodo razlagalo popolnoma nasprotno kot v analizi iz sodbe Keramag, pri čemer naj bi kršilo načelo enakega obravnavanja in načelo „v dvomu v korist obdolženca“. Drugič, Splošno sodišče naj bi prav tako v škodo pritožnice analiziralo dokaz, ki ga ne bi smelo uporabiti (izjavo družbe Duravit in drugi), pri čemer naj ne bi upoštevalo lastne sodne prakse ter naj bi kršilo načelo enakega obravnavanja, načelo „v dvomu v korist obdolženca“ ter člena 263 PDEU in 296, drugi odstavek, PDEU, s čimer naj bi hkrati nezakonito nadomestilo obrazložitev spornega sklepa.

165. Družba Villeroy & Boch AG poleg tega še meni, da so pričanja podjetja, ki je zaprosilo za prizanesljivost, na podlagi načela testis unus, testis nullus, ki izhaja iz sodne prakse, podkrepljena tudi s pričanjem drugih udeležencev kartela. To naj bi veljajo za obravnavano zadevo, saj naj bi bilo pričanje, predloženo v okviru prošnje družbe Ideal Standard za prizanesljivost, potrjeno z izjavo družbe Roca France. Presoji dokazov zoper njih, kar zadeva njihovo udeležbo v Franciji, naj bi v celoti nasprotovala presoja iz sodbe Keramag.

166. Ker naj torej ne bi bil v zvezi s kršitvijo, ki naj bi jo bilo mogoče pripisati družbi Villeroy & Boch AG v Franciji, zakonito uporabljen noben drug dokaz, naj bi bilo pri obsodbi te družbe napačno uporabljeno pravo, kar naj bi bila napaka iste vrste, kot so zgoraj navedene napake v zvezi z dejstvi, ki so se zgodila v Franciji. Torej bi bilo treba razveljaviti opredelitev, ki jo je uporabilo Splošno sodišče, to je opredelitev kršitve za enotno, saj naj v zvezi s Francijo ne bi bili izpolnjeni pogoji v zvezi s kompleksno in trajajočo kršitvijo. Razveljaviti bi bilo treba vsaj ugotovitve iz členov 1 in 2 spornega sklepa v zvezi s Francijo.

167. Komisija meni, da te trditve niso utemeljene.

ii)    Analiza

168. Kot sem navedel v analizi pritožbe v zadevi Komisija/Keramag Keramische Werke in drugi (točke od 45 do 131 teh sklepnih predlogov), so nekatere presoje iz sodbe Keramag v popolnem nasprotju s presojami, podanimi v zvezi z istimi vidiki v treh vzporednih sodbah (sodbe Roca Sanitario, Duravit ter Villeroy & Boch Austria), ki so jih istega dne izrekli isti sodniki v zvezi z istim sklepom Komisije. Vse te sodbe se nanašajo na ista dejstva, Komisija pa se je v njih sklicevala na iste dokaze.

169. Vendar je Splošno sodišče – v nasprotju s trditvami družbe Villeroy & Boch AG – v sodbi Villeroy & Boch Austria upravičeno menilo, da so bile protikonkurenčne razprave med sestankom združenja AFICS 25. februarja 2004 s pravnega vidika dovolj dokazane, pri čemer se je oprlo na ujemajoči se prošnji, ki sta ju vložili družbi Ideal Standard in Roca France za namene uporabe Obvestila o prizanesljivosti. Splošno sodišče se je ravnalo v skladu z ustaljeno sodno prakso, po kateri je mogoče vsebino prošnje za uporabo Obvestila o prizanesljivosti potrditi z drugo prošnjo za uporabo tega obvestila.(52) Enako je odločilo v sodbi Duravit (točka 324). In še nazadnje, v sodbi Roca (točki 198 in 239) je, kot sem navedel v točki 49 (tretja alinea) teh sklepnih predlogov, tej družbi prisodilo 6‑odstotno znižanje globe, ker je s predloženimi informacijami prispevala znatno dodano vrednost, saj je dokazala, da so med sestankom združenja AFICS 25. februarja 2004 potekale protikonkurenčne razprave. Torej se je sodba Roca nanašala na isti vidik kršitve kot obravnavana zadeva.

170. Torej lahko ugotovimo, da je Splošno sodišče v treh sodbah (sodbah Roca, Duravit in Villeroy & Boch Austria) ugotovilo, da je bila v združenju AFICS storjena kršitev, medtem ko je v sodbi Keramag sklenilo ravno obratno. Kot pa sem že navedel v točki 99 teh sklepnih predlogov, je bila napaka pri presoji dokazov storjena v sodbi Keramag, za katero predlagam, naj se razveljavi.

171. Naj vsekakor opozorim – tudi če Sodišče ne bi sprejelo mojega predloga v zadevi Komisija/Keramag in drugi – da družba Villeroy & Boch AG ne trdi, da sodba Villeroy & Boch Austria ni dovolj obrazložena ali da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze. Kot je navedla Komisija, družba Villeroy & Boch AG ne bi izpodbijala tega dela sodbe, če Splošno sodišče ne bi izreklo sodbe Keramag.

172. V sodbi Koninklijke Wegenbouw Stevin/Komisija(53) se je pritožnica prav tako sklicevala na kršitev načela enakega obravnavanja in temeljne zahteve po skladnosti sodnih odločb, vendar je Sodišče ta pritožbeni razlog zavrglo kot nedopusten, saj se pritožnica ni sklicevala na nikakršno izkrivljanje spornih dokazov. Enako je treba storiti v zvezi s trditvijo o nezadostni obrazložitvi sodbe Villeroy & Boch Austria (točka 18 pritožbe).

173. Kar zadeva domnevne kršitve načela testis unus, testis nullus, načela in dubio pro reo in domneve nedolžnosti, zlasti v zvezi z nezadostnostjo preučenih dokazov za to, da bi dokazali kršitev, ki naj bi jo družba Villeroy & Boch AG storila v Franciji, je treba opozoriti (glej točko 169 teh sklepnih predlogov), da je mogoče na podlagi sodne prakse(54) prošnjo za uporabo Obvestila o prizanesljivosti potrditi z drugo tako prošnjo. Splošno sodišče je v sodbi Keramag preprosto opustilo preučitev dokazne vrednosti izjav družbe Roca, ki so bile priložene prošnji (glej v zvezi s tem točko 77 in naslednje teh sklepnih predlogov).

174. Vendar je Splošno sodišče v obravnavani zadevi, torej v sodbi Villeroy & Boch Austria (pa tudi, kot sem navedel zgoraj, v sodbi Duravit) izrecno potrdilo, da so izjave, ki jih je dala družba Roca France v okviru prošnje za prizanesljivost, sestavni del vrste dokazov, ki so mu omogočili, da je ugotovilo kršitev v zvezi z izdelki sanitarne keramike v Franciji. V teh dveh sodbah je navedlo, da sta družbi Ideal Standard in Roca France vzajemno potrdili svoje izjave, vsaj v zvezi z izdelki „slabše kakovosti“, saj se sklepi Komisije nanašajo na to kategorijo izdelkov.

175. Splošno sodišče je menilo, da ni treba preučiti drugih dokazov,(55) ker sta po njegovem mnenju izjavi družb Ideal Standard in Roca France zadostovali. Le če bi namreč Sodišče menilo, da izjavi družb Ideal Standard in Roca France ne zadostujeta za ugotovitev kršitve v Franciji, bi moralo Splošno sodišče (ali Sodišče, če bi menilo, da stanje postopka to dovoljuje) preučiti dokazno vrednost teh dodatnih elementov.

176. Torej je treba prvi pritožbeni razlog družbe Villeroy & Boch AG zavreči kot nedopusten ali ga zavrniti kot neutemeljen.

b)      Drugi del drugega pritožbenega razloga (kršitev pravil logike in načela enakega obravnavanja, kar zadeva stvarno presojo in pripis kršitve v Italiji)

177. Družba Villeroy & Boch AG graja dejstvo, da ji je Splošno sodišče kot proizvajalki izdelkov sanitarne keramike pripisalo kršitve, ki so jih v Italiji storili gospodarski subjekti, ki niso konkurenti pritožnice (proizvajalci kopalniških armatur), čeprav sama ni poslovala v tej državi in se ni udeleževala sestankov, s katerimi naj bi bilo kršeno kartelno pravo. Prav tako je Splošno sodišče v vzporednih zadevah menilo, da je treba podjetja, navzoča na tem trgu, izvzeti iz kršitve. V zvezi s tem naj bi bili poleg tega, da je bila pritožnica obravnavana očitno diskriminatorno, kršeni tudi načelo nedolžnosti in pravila logike.

178. Komisija izpodbija dopustnost pritožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja, kar zadeva ugotovitve Splošnega sodišča v treh vzporednih postopkih v zvezi z drugimi proizvajalci izdelkov sanitarne keramike. Tudi če so bile v drugih sodbah podane ugotovitve, ki bi se lahko nanašale tudi na družbo Villeroy & Boch AG, je treba ugotoviti, da se ta družba v postopku na prvi stopnji ni sklicevala na noben s tem povezan tožbeni razlog.

179. Zadostuje ugotovitev, da družba Villeroy & Boch AG na podlagi sodne prakse „namreč lahko vloži pritožbo, v kateri se pred Sodiščem sklicuje na razloge, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe“(56) (torej različno obravnavanje v primerjavi z drugimi strankami).

180. Kar zadeva vsebinski vidik – in ne da bi se bilo sploh treba izreči o upoštevnosti trditve v zvezi z morebitnim različnim obravnavanjem v primerjavi z drugimi podjetji, na katere se nanašajo vzporedne sodbe Splošnega sodišča – je treba opozoriti, da je razglasitev delne ničnosti, za katero se je odločilo Splošno sodišče v zvezi s kršitvijo, ugotovljeno v Italiji, posledica izključno časovno bolj omejene udeležbe nekaterih podjetij, kar pa nikakor ne vpliva na vprašanje, ali je bila družba Villeroy & Boch AG morda seznanjena s kršitvijo v tej državi in ali bi jo lahko razumno predvidela. Za namene pripisa kršitve kot celote je treba dokazati, da podjetje ni moglo prezreti splošnega obsega in bistvenih značilnosti omejevalnega sporazuma kot celote, zato to, da ni bilo seznanjeno s podrobnostmi, nikakor ni odločilno.(57)

181. Naj natančneje opozorim na spodaj navedene elemente.

182. Prvič, kot je opozorila Komisija, je Splošno sodišče v sodbi Duravit in drugi (točke od 37 do 41 pritožbe) ugotovilo, da ni na voljo dovolj dokazov, da bi lahko trdili, da je bila družba Duravit in drugi seznanjena s kršitvijo v Italiji, kar je ta družba tudi jasno in natančno izpodbijala.

183. Poleg tega družbi Villeroy & Boch AG in Duravit in drugi nista bili v enakem položaju, prvič, ker je družba Duravit in drugi pri kršitvi sodelovala v treh državah članicah, družba Villeroy & Boch AG pa v petih, in drugič, ker je bila zadnjenavedena pri kršitvi udeležena v precej daljšem obdobju, na podlagi teh dveh elementov pa si je običajno mogoče bolje predstavljati dejanski obseg kršitve.

184. Drugič, kar zadeva družbo Wabco (točki 42 in 43 pritožbe), razglasitev delne ničnosti temelji na posebni težavi. Velik del globe se je nanašal na kršitev v zvezi z izdelki sanitarne keramike, ki so bili prodani v Italiji, zato je bil del te globe izračunan na podlagi vrednosti prodaje teh izdelkov v Italiji, medtem ko je bila globa, naložena družbi Villeroy & Boch AG, izračunana brez upoštevanja vrednosti prodaje v Italiji.

185. Tretjič, Splošno sodišče je v zadevi Wabco ugotovilo, da je bilo sodelovanje tega podjetja pri kršitvi v zvezi z izdelki sanitarne keramike na italijanskem trgu dokazano le za določeno obdobje, zato je znižalo globo. Vendar je jasno navedlo, da je družba Ideal Standard v tem kartelu sodelovala tudi z izmenjavo informacij s proizvajalci kopalniških armatur.(58) Dela globe, ki je temeljil na vrednosti prodaje kopalniških armatur na tem trgu, družba Ideal Standard ni izpodbijala, Splošno sodišče pa ni razglasilo njegove ničnosti. Ker Splošno sodišče ni menilo, da družba Ideal Standard ni bila seznanjena z delom kršitve, ne razumem (enako kor Komisija), na podlagi česa bi lahko položaj družbe Villeroy & Boch AG v Italiji primerjali s položajem družbe Ideal Standard.

186. Četrtič, kar zadeva sodbo Keramag (točke od 44 do 47 pritožbe), se razglasitev ničnosti Splošnega sodišča nanaša na omejen del kršitve in je posledica tega, da ni bilo dokazano sodelovanje družbe Pozzi Ginori v nekajmesečnem obdobju. Zaradi te razglasitve ničnosti ni bila znižana globa, ki je bila prav tako izračunana na podlagi vrednosti prodaje izdelkov sanitarne keramike v Italiji.(59)

187. Ker Splošno sodišče ni menilo, da družba Keramag in drugi niso bili seznanjeni s kršitvijo v Italiji, ne razumem, na podlagi česa bi lahko položaj družbe Villeroy & Boch AG v Italiji primerjali s položajem družbe Keramag in drugih.

188. Zato je treba drugi del drugega pritožbenega razloga zavrniti.

3.      Zadeva Villeroy & Boch SAS/Komisija

a)      Prvi pritožbeni razlog (protislovna presoja dokaznih sredstev v zvezi s Francijo, kar naj bi bilo v nasprotju z načelom enakega obravnavanja, načelom in dubio pro reo ter logično in pravno doslednostjo sodbe)

189. Družba Villeroy & Boch Belgium meni, da se presoja Splošnega sodišča v zvezi z izjavami družb Ideal Standard, Roca France in Duravit, kar zadeva vsa ugotovljena dejstva v Franciji, ne ujema z njegovo presojo istih dokazov v sodbah Keramag in Wabco, zato je Splošno sodišče po mnenju družbe Villeroy & Boch France kršilo načeli enakega obravnavanja in in dubio pro reo.

190. Po mnenju družbe Villeroy & Boch France se je namreč Splošno sodišče v sodbi Villeroy & Boch Austria oprlo na izjave družb Ideal Standard in Roca France, medtem ko je v sodbi Keramag menilo, da samo izjavadružbe Ideal Standard ne more biti zadosten dokaz, pri čemer se Komisija ni mogla opreti na izjave družbe Roca France, ker ni imela dokazov za to, da je bil vzpostavljen sistem usklajevanja najnižjih cen.

191. Kar zadeva izjavo družbe Duravit in drugi, družba Villeroy & Boch SAS trdi, da je Splošno sodišče v sodbi Keramag ugotovilo, da ji ta izjava v upravnem postopku ni bila predložena in da je zato ni mogoče uporabiti zoper njo. Ker se je Splošno sodišče za potrditev izjave družbe Ideal Standard oprlo na izjavo družbe Duravit in drugi, naj obrazložitev spornega sklepa ne bi bila veljavna.

192. Družba Villeroy & Boch SAS meni, da je Splošno sodišče s tem kršilo člena 263 PDEU in 296, drugi odstavek, PDEU ter načelo domneve nedolžnosti, kot je določeno v členu 48(1) Listine in členu 6(2) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950.

193. Naj v zvezi s protislovnostjo s sodbo Keramag napotim na točko 45 in naslednje teh sklepnih predlogov v zvezi s, ki se nanašajo na to sodbo, na točko 148 in naslednje (Duravit in drugi) ter točko 168 in naslednje (Villeroy & Boch AG), v katerih sem obrazložil svoj predlog, naj se pritožbeni razlogi, ki sta jih družbi Duravit in drugi in Villeroy & Boch AG utemeljili s to protislovnostjo, zavrnejo.

194. Sicer se strinjam z družbo Villeroy & Boch SAS, da odgovora družbe Duravit in drugi na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ni mogoče uporabiti kot dokaz. Vendar ta trditev družbe Villeroy & Boch SAS ni upoštevna, saj je očitno, da sodba Villeroy & Boch Austria ni temeljila na tem odgovoru (glej točko 295 in naslednje te sodbe). Tudi Komisija ne izpodbija dejstva, da je bil ta odgovor naveden le zaradi izčrpnosti in da ga ni bilo mogoče upoštevati, saj ni bil omenjen niti v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah niti v dopisu o ugotovljenih dejstvih.

195. Zato je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti.

b)      Drugi pritožbeni razlog (domnevno napačna uporaba prava pri opredelitvi kršitve za enotno, kompleksno in trajajočo kršitev – protislovja v različnih sodbah)

196. Družba Villeroy & Boch SAS v bistvu trdi, da Splošno sodišče v zvezi z njo ni podalo enakih ugotovitev kot v sodbah Keramag, Duravit ter Wabco. Če bi Splošno sodišče upoštevalo te ugotovitve, ne bi moglo dokazati obstoja enotne, trajajoče in kompleksne kršitve. Družba Villeroy & Boch SAS s tem očitkom podredno v bistvu meni, da ni dovolj dokazov za njeno krivdo: (a) v Franciji zaradi ugotovitev iz sodbe Keramag, (b) v Italiji zaradi razglasitve delne ničnosti ugotovitev o sodelovanju pri kršitvah v sodbah Duravit, Wabco ter Keramag ali razglasitve ničnosti teh ugotovitev v celoti, (c) v Nemčiji ter (d) na Nizozemskem zaradi razglasitve delne ničnosti spornega sklepa, kar zadeva ravnanje matične družbe.

197. Poleg trditev, s katerimi sem obrazložil svoj predlog za zavrnitev prvega pritožnega razloga družbe Villeroy & Boch SAS, ki se sklicuje na protislovja med različnimi vzporednimi sodbami Splošnega sodišča (glej točko 189 in naslednje teh sklepnih predlogov), je treba zavrniti tudi trditve, da je Splošno sodišče razglasilo ničnost „precejšnjega dela ugotovitev“ (pritožba, točka 52).

198. V zvezi s Francijo razglasitev ničnosti temelji na tem, da je eno od podjetij manj sodelovalo pri kršitvi ali da je bil geografski obseg kršitve bolj omejen.

199. V zvezi z Nemčijo in Italijo je Splošno sodišče le skrajšalo trajanje sodelovanja drugih dveh podjetij zaradi posebnih okoliščin njunega sodelovanja.

200. V zvezi z Nizozemsko se je zaradi razglasitve ničnosti obrobno zmanjšalo sodelovanje matične družbe.

201. Poleg tega – kot je poudarila Komisija – zgolj dejstvo, da nekatera podjetja morda niso bila seznanjena s celotno kršitvijo, še ne pomeni, da ni mogla obstajati enotna kršitev. V sodni praksi je ugotovitev enotne kršitve natančno ločena od odgovornosti vsakega od podjetij. To, da nekatera podjetja morda niso bila seznanjena s celotnim obsegom kršitve, je mogoče pojasniti z dejstvom, da so se ta podjetja s svojimi dejavnostmi osredotočala le na nekatere trge, njihova dejavnost na drugih trgih pa je bila le obrobna.

202. Zato je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

C –    Zadeva Roca Sanitario/Komisija (samo prvi del drugega pritožbenega razloga)

1.      Kratek povzetek trditev strank

203. Družba Roca Sanitario s tem delom pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče sicer priznalo manjšo težo kršitve, ki se ji pripisuje, z geografskega vidika v primerjavi s težo kršitev, ki se pripisujejo podjetjem „trdega jedra“ (ali „osrednji skupini“) kartela,(60) vendar ni na podlagi tega sprejelo ustreznih ukrepov, saj pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti ni znižalo zneska glob, ki so ji bile naložene, niti s spremembo koeficientov „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ niti s priznanjem obstoja olajševalnih okoliščin. Tako naj bi Splošno sodišče kršilo obveznost obrazložitve ter načela individualizacije sankcije, osebne odgovornosti, sorazmernosti (kot je določeno s členom 49(3) Listine), enakega obravnavanja in varstva legitimnih pričakovanj.

204. Komisija najprej trdi, da je bil omejen geografski obseg kršitev, ki so jih storile družba Roca Sanitario in njene odvisne družbe, upoštevan že v osnovnem znesku glob, ki je bil izračunan le na podlagi prodaje v Franciji in Avstriji.

205. Dalje, čeprav je geografski obseg v Smernicah iz leta 2006 naveden kot dejavnik, ki se upošteva pri določitvi ustreznih koeficientov, naj bi bil le obrobnega pomena, saj že vrednost prodaje dovolj odraža ta vidik, glavni dejavnik presoje pa je narava kršitve. Tako je Komisija razvila prakso uporabe majhnega povišanja, običajno za 1 %, če se geografski obseg ujema s celotno Evropsko unijo ali celotnim Evropskim gospodarskim prostorom. Vendar pa naj bi bila neuporaba te prakse utemeljena v primeru manjšega geografskega obsega kršitve, saj bi bilo sicer treba odstotnemu deležu dodati decimalke glede na število držav članic, v katerih se je izvajala kršitev. Komisija naj torej z uporabo koeficientov v višini 15 % ne bi odstopila od metodologije, predstavljene v Smernicah iz leta 2006.

206. Komisija še meni, da Splošnega sodišča nič ne zavezuje k znižanju globe, za katero meni, da je sorazmerna, le zato, ker bi morala biti drugim udeležencem kartela naložena višja globa. Nasprotno, Splošno sodišče naj bi že večkrat zavrnilo tako znižanje, in sicer na podlagi načela, po katerem „se nihče ne more v svojo korist sklicevati na nezakonitost, storjeno v korist drugega“. Iz sodne prakse in prakse odločanja Komisije naj bi izhajalo, da ni nujno, da vsaka razlika, kar zadeva sodelovanje pri kršitvi, povzroči znižanje globe, če globa pravilno odraža individualno sodelovanje zadevnega podjetja.

207. Komisija poleg tega še trdi, da Sodišče ne zahteva podrobne obrazložitve, če koeficienti (za povišanje osnovnega zneska globe) znašajo blizu 15 %.(61) Vsekakor naj bi bilo v sodbi Roca Sanitario jasno razloženo, zakaj so ti koeficienti ustrezni.

208. Kar zadeva očitek v zvezi z neskladnostjo te sodbe v primerjavi s sodbami, izrečenimi v vzporednih zadevah, Komisija meni, da ni dopusten, ker bi bila za njegovo preučitev potrebna primerjalna analiza upoštevnih dejanskih okoliščin. Vsekakor naj bi Splošno sodišče uporabilo enake 15‑odstotne stopnje tudi za druga podjetja, ki jim ni bila pripisana odgovornost za sodelovanje v kartelu kot celoti, na primer za družbi Duravit in Dornbracht.

2.      Analiza

a)      Pregled sodne prakse

209. Naj najprej napotim na svoje sklepne predloge v zadevi Telefónica in Telefónica de España/Komisija (C‑295/12 P, EU:C:2013:619), v katerih sem podrobno analiziral problematiko neomejene pristojnosti Splošnega sodišča.(62)

210. Za namene te pritožbe je treba v zvezi z obsegom sodnega nadzora Sodišča na tem področju opozoriti, da je Splošno sodišče sicer res edino pristojno za nadzor nad tem, kako mora Komisija v vsakem posameznem primeru presoditi težo nezakonitega ravnanja, vendar mora Sodišče v okviru pritožbe preučiti, v kakšnem obsegu je Splošno sodišče pravno ustrezno upoštevalo vse dejavnike, bistvene za presojo teže določenega ravnanja z vidika členov 101 PDEU in 23 Uredbe št. 1/2003.(63)

211. Dalje, Splošno sodišče mora pri odločanju o višini glob v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti upoštevati enake pravne obveznosti kot Komisija, ko določa sankcijo, torej zlasti načelo enakega obravnavanja podjetij, ki so sodelovala pri sporazumu, s katerim je bil kršen člen 101 PDEU.(64)

212. Naj opozorim, da načelo, po katerem Sodišče ni pristojno za to, da zaradi razlogov pravičnosti s svojo presojo nadomesti presojo Splošnega sodišča,(65) Sodišču ne preprečuje, da preveri spoštovanje te obveznosti.

213. Sodišče je namreč že znižalo globo v okoliščinah, v katerih je Splošno sodišče brez kakršne koli objektivne utemeljitve eno od podjetij obravnavalo strožje od drugih podjetij, ki so sodelovala v istem kartelu,(66) saj neomejena pristojnost ne sme povzročiti diskriminacije med podjetji, ki so sodelovala pri isti kršitvi.(67)

b)      Splošno sodišče je ugotovilo različno obravnavanje, vendar ni na podlagi tega sprejelo nobenega ukrepa.

214. V obravnavani zadevi je Splošno sodišče z ugotovitvijo (točka 187), da bi bilo „treba“ kršitev, ki so jo storila podjetja „trdega jedra“, zlasti zaradi večjega geografskega obsega sankcionirati z globo, izračunano na podlagi večjih koeficientov „teža kršitve“ in „dodatni znesek“, priznalo, da so bili različni položaji (položaji podjetij „trdega jedra“ in ostalih) neupravičeno obravnavani podobno.

215. Vendar ni Splošno sodišče opravilo nobene prilagoditve osnovnega zneska, ki ga ni niti zvišalo niti znižalo, ampak je za vsa podjetja ohranilo enak koeficient teže in isti 15‑odstotni odvračilni faktor.(68)

216. Splošno sodišče je v utemeljitev takemu sklepu v točki 169 sodbe Roca Sanitario v okviru preučitve tožbenih razlogov v podporo predlogom za razglasitev ničnosti navedlo, da „tudi če bi bilo treba šteti, da bi morala Komisija pri določitvi teh koeficientov podjetja, ki so sodelovala pri enotni kršitvi na vseh šestih ozemljih Unije in v vseh treh podskupinah izdelkov, obravnavati različno od tistih, ki so pri enotni kršitvi sodelovala na enem samem ozemlju, tako različno obravnavanje tožeči stranki ne bi moglo koristiti. Kot je bilo namreč navedeno v točki 155 [te sodbe] v zvezi z ,dodatnim zneskom‘, je Komisija za namene izračuna zneska globe v skladu s točko 25 Smernic iz leta 2006 upravičeno upoštevala koeficient ,dodatni znesek‘ v višini 15 %, ki ni nesorazmeren glede na težo protikonkurenčnih kršitev, za katere je bila tožeči stranki pripisana odgovornost. Iz istih razlogov, kot so bili navedeni že v točki 155 [te sodbe], je Komisija upravičeno in brez kršitve načela sorazmernosti v skladu s točkami od 21 do 23 navedenih smernic upoštevala koeficient ,teža kršitve‘ v višini 15 %. Torej to, da se vsa podjetja, ki so naslovniki [spornega] sklepa, niso obravnavala različno, tožeči stranki ni škodovalo.“

217. Torej se je Splošno sodišče, potem ko je v točki 168 svoje sodbe ugotovilo manjšo težo kršitve, pripisane družbi Roca Sanitario, izognilo vprašanju (ne)obstoja diskriminacije, pri čemer je zgolj trdilo, da ta diskriminacija nikakor ni škodovala družbi Roca Sanitario, ter menilo, da to podjetje v nobenem primeru ne bi moglo biti upravičeno do drugačnega obravnavanja, ker je bila globa, ki mu je bila naložena, sorazmerna.

218. Splošno sodišče v točki 185 sodbe Roca Sanitario v odgovor na tožbene razloge, navedene v podporo predlogom za znižanje zneska globe, opozarja, da je „v točkah od 168 do 170 [te sodbe] ugotovilo, da Komisija ni kršila načela enakega obravnavanja, ker je za tožečo stranko uporabila koeficienta ,teža kršitve‘ in ,dodatni znesek‘ v višini 15 %. Poleg tega je treba še opozoriti – kot je bilo ugotovljeno v točki 155 zgoraj – da je lahko Komisija v skladu s točkami od 21 do 23 in 25 Smernic iz leta 2006 upravičeno menila, da koeficienta ,teža kršitve‘ in ,dodatni znesek‘ v višini 15 % glede na težo kršitve nista nesorazmerna.“

219. Splošno sodišče je v točki 187 dodalo, da „[v]seeno pa to, da bi morala biti podjetjem, ki so sodelovala pri enotni kršitvi, ki je zajemala šest držav članic in tri podskupine proizvodov, naložena globa, ki bi bila drugače od koeficientov, ki sta bila uporabljena za sankcioniranje tožeče stranke, izračunana na podlagi koeficientov ‚teža kršitve‘ in ‚dodatni znesek‘ nad 15 %, ne upravičuje, da ji Splošno sodišče v okviru izvrševanja neomejene pristojnosti naloži globo v znesku, ki ne bi bil dovolj odvračalen glede na težo kršitve, pri kateri je sodelovala.“

220. Obravnavanje naj bi bilo torej različno, vendar naj načelo enakega obravnavanja ne bi bilo kršeno, ker je globa še vedno sorazmerna!

221. Glede tega je treba opozoriti, da člen 49(3) Listine določa, da „[k]azen ne sme biti nesorazmerna s kaznivim dejanjem“. Na podlagi tega pravila bi bilo nelogično ugotoviti manjšo težo kršitve in hkrati ohraniti enako intenzivnost sankcije kot za resnejše kršitve, ugotovljene v vzporednih sodbah.

222. Naj spomnim, da Splošno sodišče, potem ko je ugotovilo manjšo težo kršitve, ki se očita družbi Roca Sanitario, ni znižalo njene globe, temveč je zanjo še naprej uporabljalo ista koeficienta zaradi teže kršitve in odvračilnega učinka kot za globe, naložene podjetjem „trdega jedra“, za katere Splošno sodišče meni, da bi morala Komisija uporabiti večje koeficiente.

223. V tem kontekstu se postavlja vprašanje, ali je lahko Splošno sodišče družbi Roca Sanitario zavrnilo uporabo manjših koeficientov, ki bi omogočili ponovno vzpostavitev enakega obravnavanja, z obrazložitvijo, da je to v nasprotju z načelom sorazmernosti, na podlagi katerega morajo biti globe na dovolj odvračilni ravni.

224. Mislim, da ne.

225. Če bi namreč sprejeli sklepanje Splošnega sodišča, ki je – kar zadeva težo kršitev – kršitve, ki jih je storila družba Roca Sanitario, ločilo od kršitev, ki so jih storili drugi udeleženci, bi bilo treba skleniti, da ni odvračilnost globe nikakor povezana s težo kršitve, čeprav Splošno sodišče v točki 187 govori o odvračilnem znesku globe glede na težo kršitve.

226. Če je za dve kršitvi, katerih teža se razlikuje, naložena enaka globa, obstajata le dve možnosti: ali globa ni dovolj odvračilna za eno od njiju ali pa ni sorazmerna za drugo. Ker izračun globe za družbe, odgovorne za najresnejšo kršitev, ni bil revidiran, je nujno nesorazmerna enaka globa, naložena storilcu manj resne kršitve.

227. Splošno sodišče ni moglo popraviti geografskega obsega enotne, trajajoče in kompleksne kršitve, pri kateri je sodelovala tožeča stranka, na primer s šestih na le dve državi članici (kot je to storilo v zadevi Dornbracht/Komisija, T‑386/10, EU:T:2013:450) ali s priznanjem, da bi kršitev, ki so jo storila podjetja „trdega jedra“ zaradi večjega geografskega obsega „morala“ biti sankcionirana z globo, izračunano na podlagi večjih koeficientov „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ (točka 187 sodbe Roca Sanitario), s čimer je priznalo, da so bili različni položaji neupravičeno obravnavani podobno (kot je to storilo v obravnavani zadevi), ter hkrati odločiti, prvič, da ne bo povišalo glob podjetjem „trdega jedra“, in drugič, da globe, naložene na primer družbi Roca Sanitario, ni mogoče znižati (niti zmanjšati navedenih koeficientov), ne da bi to zadostno obrazložilo.

228. Kot je namreč Splošno sodišče odločilo v sodbi Mamoli Robinetteria/Komisija (T‑376/10, EU:T:2013:442, točka 174), „[k]ršitve, ki je zajemala šest držav članic Unije in tri podskupine izdelkov, namreč ni mogoče utemeljeno šteti za primerljivo resno kršitvi, ki je bila storjena zgolj na ozemlju ene države članice in se je nanašala na dve podskupini izdelkov. Prvo kršitev je treba ob upoštevanju obsega njenih učinkov na konkurenco v Uniji šteti za resnejšo kot drugo kršitev.“

229. Poleg tega menim, da je Splošno sodišče ravnalo v nasprotju z lastno sodno prakso s področja stopnjevanja glob glede na težo kršitev, pripisanih posameznim podjetjem, ki so sodelovala pri enotni, trajajoči in kompleksni kršitvi. V skladu z načeli individualizacije sankcije, osebne odgovornosti in nediskriminacije bi se morala namreč manjša odgovornost odražati v znesku globe.

230. Da bi bila sorazmernost ali odvračilni učinek objektivna, Splošno sodišče meni, da se je treba ravnati po Smernicah iz leta 2006. Naj v zvezi s tem spomnim, da te smernice „pomenijo [okvirna] pravila ravnanja, […] od kater[ih] upravni organ […] ne more odstopiti, ne da bi navedel razloge, ki so v skladu z načelom enakega obravnavanja“.(69) Če privedejo do različnega obravnavanja, se torej ne smejo uporabljati slepo in samodejno, kar velja tudi za Splošno sodišče.(70)

231. Poleg tega je Splošno sodišče že ugotovilo kršitve načela enakega obravnavanja, zaradi katerega je odredilo znižanje globe. To je storilo v sodbah Bolloré in drugi/Komisija (T‑109/02, T‑118/02, T‑122/02, T‑125/02, T‑126/02, T‑128/02, T‑129/02, T‑132/02 in T‑136/02, EU:T:2007:115, točka 694 in naslednje)(71) in Chalkor/Komisija (T‑21/05, EU:T:2010:205, točke od 104 do 113). V isti sodbi je Splošno sodišče upravičeno menilo, da „podjetju ni možno [nikoli] naložiti globe, katere znesek je izračunan na podlagi sodelovanja pri tajnem usklajevanju, za katero odgovornost ni ugotovljena“ (točka 93).(72)

232. Prav tako sodna praksa Sodišča razkriva obstoj pozitivne obveznosti (in ne možnosti, kot očitno meni Splošno sodišče), na podlagi katere je treba pri višini globe upoštevati manjšo težo kršitve: „Dejstvo, da podjetje ni sodelovalo pri vseh elementih kartelnega sporazuma ali da je pri tistih elementih, pri katerih je bilo udeleženo, imelo zgolj manjšo vlogo, je treba upoštevati pri presoji teže kršitve in po potrebi pri odmeri globe“ (moj poudarek).(73)

c)      Kaj pa obrazložitev?

233. Opozoriti je treba, da Splošno sodišče ni nikakor pojasnilo, zakaj bi – tudi majhno – znižanje osnovnega zneska globe, naložene družbi Roca Sanitario, pomenilo, da znesek ni dovolj odvračilen (in ni poleg tega niti dovolj obrazložilo, zakaj je 15‑odstotna stopnja ustrezna). Navedlo je le, da so uporabljeni koeficienti za družbo Roca Sanitario „ustrezni“. To prav gotovo ni ustrezna obrazložitev! Poleg tega se v sodbi Roca Sanitario obravnava le (koeficient) „dodatni znesek“, o stopnji koeficienta „teža kršitve“ pa sploh ni govora.

d)      Ali se mora vsako razlikovanje med položaji zadevnih podjetij odražati v znesku globe?

234. Na podlagi sodne prakse se še zahteva, da je treba pri znesku glob upoštevati težo kršitev, ki se pripišejo več udeležencem pri isti kršitvi.(74) Namen te zahteve je zagotoviti spoštovanje načela individualizacije sankcije.

235. Sodišče je sicer res poudarilo, da na podlagi takega načela še ni mogoče zahtevati, da je vidno vsako razlikovanje glede prometa teh udeležencev.(75)

236. Menim, da mora ta omejitev – s katero se priznava, da ni mogoče zagotoviti popolne enakosti med navedenimi udeleženci – po vsej logiki po analogiji vključevati razlikovanja v zvezi z geografskim obsegom in torej težo ugotovljenih kršitev.

237. To še toliko bolj drži, ker se ta razlikovanja, podobno kot tista v zvezi s prometom, že kažejo v vrednosti prodaje, ki se je upoštevala pri izračunu osnovnega zneska globe.

238. Presoditi je torej treba, ali je to, da pri določanju koeficientov „teža kršitve“ in „dodatni znesek“ ni bila upoštevana sorazmerno manjša teža kršitve, pripisane družbi Roca Sanitario, povzročilo razlikovanje, ki presega prag intenzivnosti, onkraj katerega je treba diskriminacijo popraviti.

239. Najprej menim, da razen z vidika geografskega obsega Splošno sodišče v svoji sodbi ne razlikuje med težo ravnanja odvisnih družb družbe Roca Sanitario, za katere je morala ta odgovarjati, in težo ravnanja podjetij „trdega jedra“ (ki so zasnovala kartel in ki so po navedbah družbe Roca Sanitario sprejela ukrepe za njegovo širitev ter zagotovitev njegovega izvajanja in usklajevanja na evropski ravni(76)). Zadostuje ugotovitev, da Splošno sodišče v svoji sodbi ni nikjer navedlo, da družba Roca Sanitario ni spadala v „trdo jedro“ kartela in da je ena od njenih odvisnih družb v kartelu sodelovala le za dve podskupini izdelkov, ne pa za vse tri.

240. Sodišče je v sodbi Deutsche Telekom/Komisija (C‑280/08 P, EU:C:2010:603, točka 274) navedlo, da so „[m]ed dejavniki, ki se lahko upoštevajo pri presoji teže kršitev, […] ravnanje zadevnega podjetja, vloga tega podjetja pri izvajanju zadevne prakse,[(77)] korist, ki jo lahko ima od te prakse, njegova velikost in vrednost zadevnega blaga ter nevarnost, ki jo tovrstna kršitev pomeni za cilje Unije“ (moj poudarek).(78)

241. Prav tako je v sodni praksi jasno, da je treba dejstvo, da podjetje ni bilo udeleženo v vseh elementih kartela ali je imelo manjšo vlogo v okviru te udeležbe, upoštevati pri presoji teže kršitve in, če je to primerno, določitvi globe.(79)

242. Zlasti ko gre za enotno kršitev v smislu trajajoče in kompleksne kršitve, ki združuje sklop sporazumov in usklajenih ravnanj na različnih trgih, na katerih niso prisotni vsi kršilci ali so ti morda le delno seznanjeni s celotnim načrtom, je treba sankcije individualizirati, saj se morajo nanašati na ravnanja in značilnosti zadevnih podjetij.(80)

243. V tem okviru načelo sorazmernosti pomeni, da se globa določi sorazmerno z elementi, ki jih je treba upoštevati pri presoji objektivne teže kršitve in pri presoji njene sorazmerne teže, kar zadeva udeležbo sankcioniranega podjetja pri kršitvi.(81)

244. Dalje je treba še opozoriti, da je Splošno sodišče v točki 186 sodbe Roca Sanitario upravičeno popravilo pristop iz spornega sklepa in ugotovilo, da manj obsežno sodelovanje odvisnih družb družbe Roca Sanitario, ki je bilo omejeno le na dva od šestih nacionalnih sklopov celotnega sankcioniranega omejevalnega sporazuma, nujno kaže na manj resno kršitev kot v primeru podjetij, ki so sodelovala pri večjem številu sklopov omejevalnega sporazuma.(82)

245. Vendar je Splošno sodišče v točki 187 menilo, da „to, da bi morala biti podjetjem, ki so sodelovala pri enotni kršitvi, ki je zajemala šest držav članic in tri podskupine proizvodov, naložena globa, ki bi bila drugače od koeficientov, ki sta bila uporabljena za sankcioniranje tožeče stranke, izračunana na podlagi koeficientov ‚teža kršitve‘ in ‚dodatni znesek‘ nad 15 %, [vseeno] ne upravičuje, da ji Splošno sodišče v okviru izvrševanja neomejene pristojnosti naloži globo v znesku, ki ne bi bil dovolj odvračalen glede na težo kršitve, pri kateri je sodelovala“.

246. Zgoraj navedeno kaže na nespoštovanje načela individualizacije sankcij in znova na to, da ni bilo obrazloženo, zakaj ni povezave med ugotovitvijo manjše teže kršitve in višino globe.

247. Drži sicer, da je po mnenju Komisije manjša teža kršitve podjetij dovolj upoštevana že z izbiro prodaje, za katero sta bila uporabljena koeficient teže kršitve in odvračilni faktor. Vendar je Splošno sodišče to predpostavko zavrnilo tako v sodbi Roca Sanitario (glej točko 186) kot v več vzporednih sodbah v zvezi z istim kartelom. Poleg tega iz navedenih sodb izhaja, da bi morala Komisija zaradi manjše teže ugotovljenih kršitev uporabiti različna koeficienta „teža kršitve“ in „dodatni znesek“.

248. Zato je Splošno sodišče v sodbi Zucchetti Rubinetteria/Komisija (T‑396/10, EU:T:2013:446, točke od 114 do 119) po mojem mnenju pravično presodilo: „v zvezi z napačno presojo dejanskega stanja, ki jo navaja tožeča stranka, je treba ugotoviti, da je Komisija napačno menila, da sta bila koeficienta ,teža kršitve‘ in ,dodatni znesek‘ v višini 15 % upravičena z dejstvom, da so podjetja, na katera je naslovljen [sporni] sklep, sodelovala pri enotni kršitvi, ki je zajemala tri podskupine proizvodov in šest držav članic. Kot je namreč Komisija sama ugotovila v točki 879 obrazložitve [spornega] sklepa, je bila tožeča stranka vpletena v kršitev v zvezi z usklajevanjem dvigov cen v Italiji, ne pa tudi v drugih petih državah članicah, ki so navedene v točki 1 zgoraj, saj so se nezakonite razprave nanašale na armature in sanitarno keramiko, na zaslone za prhanje pa ne. Glede tega je treba poudariti, da tožeča stranka v tem okviru ne izpodbija presoje Komisije, da je sodelovala pri kršitvi, ki se je nanašala ne le na armature, ampak tudi na sanitarno keramiko“ (točka 114).

249. Tako „je iz ugotovitve Komisije v točki 879 obrazložitve [spornega] sklepa razvidno, da tega, da je za tožečo stranko uporabila koeficienta ‚teža kršitve‘ in ‚dodatni znesek‘ v višini 15 %, ni mogla upravičiti z razlogom, da je tožeča stranka sodelovala pri enotni kršitvi, ki je zajemala tri podskupine proizvodov in šest držav članic. Zato je treba ugotoviti, da je Komisija glede tega napačno presodila dejansko stanje“ (točka 115).

250. Najprej, „trditve Komisije, da je globa, ki je naložena tožeči stranki, izraz njenega sodelovanja pri zgolj italijanskem sklopu ugotovljene kršitve, da je vrednost prodaje, ki je upoštevana za vsako podjetje, izraz njegove individualne, dejanske in konkretne vpletenosti v kršitev ter da sta koeficienta ‚teža kršitve‘ in ‚dodatni znesek‘ v višini 15 % nizka ob upoštevanju teže kršitve, ki jo je storila, so brezpredmetne. Nobena od teh trditev namreč ne izpodbije ugotovitve, da se Komisija ni mogla utemeljeno opreti na razlog, ki je naveden v točki 115 zgoraj, da bi uporabila koeficienta ‚teža kršitve‘ in ‚dodatni znesek‘ v višini 15 %“ (točka 116).

251. Dalje, „ugotoviti je treba, da so trditve Komisije, da je spoštovala različne faze pri izračunu globe, ki so določene v Smernicah iz leta 2006, da je uporabila podatke o prometu, ki so si jih predložila podjetja, na katera se nanaša [sporni] sklep, da ima pri določitvi globe polje proste presoje in da se teža kršitve, pri kateri je sodelovala tožeča stranka, izraža v upoštevani vrednosti prodaje, so prav tako brezpredmetne. Te trditve namreč ne vplivajo na ugotovitev, da se Komisija ni mogla opreti na razlog, ki je naveden v točki 115 zgoraj“ (točka 117).

252. Nazadnje, „trditev Komisije, s katero je odgovorila na vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi, da različen gospodarski obseg na podlagi sodelovanja podjetja pri, na eni strani, enotni kršitvi v celoti in, na drugi strani, zgolj na italijanskem ozemlju, ne upravičuje uporabe različnih koeficientov ‚teža kršitve‘ in ‚dodatni znesek‘, je treba zavrniti. Kršitve, ki je zajemala šest držav članic Unije in tri podskupine proizvodov, namreč ni mogoče utemeljeno šteti za enako resno kot kršitev, ki je bila storjena zgolj na ozemlju ene države članice in se je nanašala na dve podskupini proizvodov. Prvo kršitev je treba ob upoštevanju obsega njenih učinkov na konkurenco v Uniji šteti za resnejšo kot drugo kršitev“ (točka 118).

253. Splošno sodišče je v točki 119 ugotovilo, „da je Komisija pri presoji storila dve napaki, ko je uporabo koeficientov ‚teža kršitve‘ in ‚dodatni znesek‘ v višini 15 % utemeljila s tem, da je tožeča stranka sodelovala pri enotni kršitvi, ki je zajemala šest držav članic Unije in tri podskupine proizvodov. Trditev, ki jo tožeča stranka podaja glede tega, je torej treba sprejeti.“

254. Splošno sodišče je enako odločilo v vzporedni sodbi Dornbracht/Komisija (T‑386/10, EU:T:2013:450, točke od 163 do 168). V štirih drugih vzporednih sodbah Duravit (točka 366 in naslednje), Villeroy & Boch Austria (točki 384 in 385), Hansa Metallwerke in drugi/Komisija (T‑375/10, EU:T:2013:475, točka 180 in naslednje) in Mamoli Robinetteria/Komisija (T‑376/10, EU:T:2013:442, točka 170 in naslednje)(83) Splošno sodišče ni načelno zavrnilo očitkov, da bi bilo treba zadevna koeficienta individualizirati.

255. Naj dodam, da je Komisija tak pristop uporabila v številnih zadevah ter je torej, da bi tako zagotovila nediskriminatorno obravnavanje, uporabila različne koeficiente teže kršitve in odvračilnega faktorja, s čimer je osnovni znesek globe spremenila glede na težo kršitve, pripisane posameznemu podjetju znotraj enotnega in trajajočega omejevalnega sporazuma.(84)

256. Kar zadeva očitek družbe Roca Sanitario v zvezi z nepriznanjem olajševalne okoliščine zaradi manjše teže kršitve, ki ji je bila pripisana, ker nista bila zmanjšana koeficienta „teža kršitve“ in „dodatni znesek“, menim, da ga je Splošno sodišče upravičeno razglasilo za nedopusten, ker je bil naveden prepozno.

257. Tudi če je bil namreč tak očitek naveden v opombi v fazi tožbe – ne pa med obravnavo, kot je trdilo Splošno sodišče – menim, da ni bil naveden dovolj jasno in natančno, kot se to zahteva s sodno prakso Sodišča.(85) Kot je navedla Komisija, splošno napotilo na točko 29 Smernic iz leta 2006 v opombi k tožbi ni dovolj natančno, da bi lahko na njem temeljil tak očitek.

258. Nazadnje, kar zadeva trditev družbe Roca Sanitario, da globa ni sorazmerna ne glede na kakršno koli diskriminacijo, zadostuje ugotovitev, da ta družba ni dokazala resničnosti te trditve v obravnavani zadevi.

e)      Predlog

259. Torej menim, da bi moralo Splošno sodišče – ker je, prvič, brez ustrezne obrazložitve priznalo manjšo težo ravnanja odvisnih družb družbe Roca Sanitario, in drugič, odločilo, da ne bo povišalo glob podjetjem „trdega jedra“ – v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti znižati koeficienta „teža kršitve“ in/ali „dodatni znesek“, uporabljena za družbo Roca Sanitario, da bi tako zagotovilo spoštovanje načel enakega obravnavanja in individualizacije sankcij.(86)

260. Očitno napačna je trditev, da „različno obravnavanje [dveh skupin podjetij] tožeči stranki ne bi moglo koristiti“ (točka 169 sodbe Roca Sanitario).

261. Iz navedenega izhaja, da je treba prvi del drugega pritožbenega razloga družbe Roca Sanitario sprejeti in da je treba sodbo Roca Sanitario v zvezi s tem delno razveljaviti.

f)      Posledice tega, da je Sodišče razveljavilo sodbo Roca Sanitario

262. Menim, da je treba zadevo vrniti Splošnemu sodišču, da odloči o globi in sprejme ukrepe zlasti zaradi upoštevanja zgoraj navedenih vidikov v zvezi s prvim delom drugega pritožbenega razloga družbe Roca Sanitario.

IV – Predlog

263. Iz teh razlogov in ne glede na preučitev drugih pritožbenih razlogov iz teh pritožb Sodišču predlagam, naj odloči, kot je navedeno v nadaljevanju.

264. V zadevi Komisija/Keramag Keramische Werke in drugi in drugi (C‑613/13 P):

1.         Razveljavi točko 1 izreka sodbe Keramag Keramische Werke in drugi/Komisija (T‑379/10 in T‑381/10, EU:T:2013:457) v delu, v katerem je z njo za ničen razglašen člen 1 Sklepa Komisije C(2010) 4185 final z dne 23. junija 2010 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] in člena 53 [EGP] (zadeva COMP/39092 – kopalniška oprema), kar zadeva dogodke, ki so se zgodili v okviru francoskega združenja industrijskih panog na področju sanitarne keramike (AFICS), ter odgovornost družb Allia SAS, Produits Céramiques de Touraine SA in Sanitec pri navedenih dogodkih.

2.         V celoti razveljavi točko 2 izreka navedene sodbe Splošnega sodišča.

3.         Zavrne ničnostno tožbo, kar zadeva dogodke, ki so se zgodili v okviru združenja AFICS, ter ponovno določi globe, naložene družbam Allia SAS, Produits Céramique de Touraine SA in Sanitec.

4.         Drugi pritožbeni razlog iz nasprotne pritožbe družbe Keramag in drugi zavrže kot nedopusten in/ali zavrne kot neutemeljen.

265. V zadevi Duravit in drugi/Komisija (C‑609/13 P): sedmi in dvanajsti primer zatrjevanega izkrivljanja zavrže kot nedopustna ali zavrne kot neutemeljena.

266. V zadevi Villeroy & Boch AG/Komisija (C‑625/13 P): prvi pritožbeni razlog zavrže kot nedopusten ali zavrne kot neutemeljen, drugi del drugega pritožbenega razloga pa zavrne kot neutemeljen.

267. V zadevi Villeroy & Boch SAS/Komisija (C‑644/13 P): prvi pritožbeni razlog ter očitek iz drugega pritožbenega razloga, da Splošno sodišče ni upoštevalo svojih ugotovitev iz sodb Keramag Keramische Werke in drugi/Komisija (T‑379/10 in T‑381/10, EU:T:2013:457), Duravit in drugi/Komisija (T‑364/10, EU:T:2013:477) in Wabco Europe in drugi/Komisija (T‑380/10, EU:T:2013:449), zavrne kot neutemeljena.

268. V zadevi Roca Sanitario/Komisija (C‑636/13 P): sprejme prvi del drugega pritožbenega razloga družbe Roca Sanitario, delno razveljavi sodbo Roca Sanitario/Komisija (T‑408/10, EU:T:2013:440) ter zadevo vrne Splošnemu sodišču, da odloči o globi in sprejme ukrepe zlasti zaradi upoštevanja vidikov iz teh sklepnih predlogov v zvezi s prvim delom drugega pritožbenega razloga družbe Roca Sanitario.

269. Odločitev o stroških se pridrži.


1      Jezik izvirnika: francoščina.


2       Glej točko 5 teh sklepnih predlogov.


3       Gre za zadevo Komisija/Keramag Keramische Werke in drugi (C‑613/13 P).


4       V nadaljevanju: Duravit in drugi. To je zadeva Duravit in drugi/Komisija (C‑609/13 P).


5       Zadeva Villeroy & Boch AG/Komisija (C‑625/13 P).


6       Zadeva Villeroy & Boch SAS/Komisija (C‑644/13 P).


7       Gre za zadevo Roca Sanitario/Komisija (C‑636/13 P).


8       V teh sklepnih predlogih se bom v nadaljevanju skliceval le na člen 101 PDEU.


9       In sicer v zadevah: C‑604/13 P, C‑609/13 P, C‑611/13 P, C‑613/13 P, C‑614/13 P, C‑618/13 P, C‑619/13 P, C‑625/13 P, C‑626/13 P, C‑636/13 P, C‑637/13 P, C‑638/13 P, C‑642/13 P in C‑644/13 P.


10       V zadevi Komisija/Keramag Keramische Werke in drugi (C‑613/13 P) so to drugi, tretji in peti del prvega pritožbenega razloga Komisije ter drugi pritožbeni razlog družbe Keramag in drugih iz nasprotne pritožbe; v zadevi Duravit in drugi/Komisija (C‑609/13 P) je to tretji pritožbeni razlog; v zadevi Villeroy & Boch AG/Komisija (C‑625/13 P) sta to prvi pritožbeni razlog in drugi del drugega pritožbenega razloga ter, nazadnje, v zadevi Villeroy & Boch SAS/Komisija (C‑644/13 P) sta to prvi in drugi pritožbeni razlog.


11       Prvi del drugega pritožbenega razloga v zadevi Roca Sanitario/Komisija (C‑636/13 P).


12       Na podlagi Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 155, v nadaljevanju: Obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2002).


13       Sedem tožbenih razlogov, navedenih v zadevi T‑379/10, je v bistvu enakih prvim petim ter osmemu in devetemu tožbenemu razlogu iz zadeve T‑381/10, Splošno sodišče pa je prevzelo številčenje tožbenih razlogov iz zadnjenavedene zadeve.


14       Ni nujno, da podkrepitev temelji na dokumentih iz časa nastanka dejstev. Več izjav je lahko verodostojnih, če se med seboj potrjujejo. Glej v zvezi s tem sodbe Lögstör Rör/Komisija (T‑16/99, EU:T:2002:72, točke od 45 do 47), Bolloré in drugi/Komisija (T‑109/02, T‑118/02, T‑122/02, T‑125/02, T‑126/02, T‑128/02, T‑129/02, T‑132/02 in T‑136/02, EU:T:2007:115, točka 168) in Polimeri Europa/Komisija (T‑59/07, EU:T:2011:361, točka 55). Podkrepitev z drugo izjavo, podano v okviru prošnje za prizanesljivost, lahko zadostuje, če je ta podana neodvisno in če se izjavi „v grobem“ ujemata. Glej v zvezi s tem sodbo Total Raffinage Marketing/Komisija (T‑566/08, EU:T:2013:423, točka 74; pritožba je bila zavrnjena: sodba Total Marketing Services/Komisija, C‑634/13 P, EU:C:2015:614).


15       Sodba Roca/Komisija (T‑412/10, EU:T:2013:444, točki 198 in 239, v nadaljevanju: sodba Roca). Istega dne je Splošno sodišče izreklo še sodbo, s katero je to znižanje razširilo še na matično družbo družbe Roca France (sodba Roca Sanitario/Komisija, T‑408/10, EU:T:2013:440,točka 213).


16       Na področju konkurenčnega prava glej zlasti sodbi Hüls/Komisija (C‑199/92 P, EU:C:1999:358, točki 64 in 65) in Technische Unie/Komisija (C‑113/04 P, EU:C:2006:593, točke od 111 do 113 in 161). Glej tudi sodbo Komisija/Brazzeli Lualdi in drugi (C‑136/92 P, EU:C:1994:211, točki 66 in 81), sklepa San Marco/Komisija (C‑19/95 P, EU:C:1996:331, točka 39) in AIUFFASS in AKT/Komisija (C‑55/97 P, EU:C:1997:465, točka 25) ter sodbi Somaco/Komisija (C‑401/96 P, EU:C:1998:208, točka 54) in Schröder in drugi/Komisija (C‑221/97 P, EU:C:1998:597, točke od 22 do 24).


17       Sodba Svet/de Nil in Impens (C‑259/96 P, EU:C:1998:224, točka 32).


18       Sodba Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied/Komisija (C‑105/04 P, EU:C:2006:592, točka 71). Glej tudi sodbe Baustahlgewebe/Komisija (C‑185/95 P, EU:C:1998:608, točka 25), Somaco/Komisija (C‑401/96 P, EU:C:1998:208, točka 53), Cubero Vermurie/Komisija (C‑446/00 P, EU:C:2001:703, točka 20), EIB/Hautem (C‑449/99 P, EU:C:2001:502, točka 45), Aristrain/Komisija (C‑196/99 P, EU:C:2003:529, točki 40 in 41) in Technische Glaswerke Ilmenau/Komisija (C‑404/04 P, EU:C:2007:6, točka 90). V zvezi z razglasitvami ničnosti neobrazložitve glej na primer sodbe Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija (C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točka 428), Belgija/Komisija (C‑197/99 P, EU:C:2003:444, točka 130) in International Power in drugi/NALOO (C‑172/01 P, C‑175/01 P, C‑176/01 P in C‑180/01 P, EU:C:2003:534, točka 121).


19       Glej v tem smislu in po analogiji sodbe Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija (C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točke od 392 do 405), Chassagne/Komisija (T‑253/06 P, EU:T:2008:386, točka 57) in Michail/Komisija (T‑50/08 P, EU:T:2009:457, točka 50).


20       Glej v zvezi s tem sodbo DIR International Film in drugi/Komisija (C‑164/98 P, EU:C:2000:48, točke od 43 do 48). Kot primer zadev, v katerih je Splošno sodišče napačno razlagalo izpodbijani akt, glej tudi sodbi Belgija/Komisija (C‑197/99 P, EU:C:2003:444, točke od 58 do 67) in International Power in drugi/NALOO (C‑172/01 P, C‑175/01 P, C‑176/01 P in C‑180/01 P, EU:C:2003:534, točka 156).


21      Glej njegove sklepne predloge v zadevi IPK/Komisija (C‑433/97 P, EU:C:1999:133, točka 36). Sklicuje se na sodbo Komisija/Brazzelli Lualdi in drugi (C‑136/92 P, EU:C:1994:211).


22      „Na drugem mestu, kar zadeva člen 2(7) [spornega] sklepa, prvič, ob upoštevanju sklepa, izpeljanega iz točke 325 [te sodbe], je treba razglasiti ničnost člena 2(7)(d) in (e) v delu, v katerem je z njim družbama Allia in Sanitec Europe solidarno naložena globa v višini 4.579.610 EUR, družbam PCT, Allia in Sanitec Europe pa je solidarno naložena globa v višini 2.529.689 EUR. Zato je treba skupni znesek globe, naložene tožečim strankam, v višini 57.690.000 EUR, kot je bil določen v členu 2(7) [spornega] sklepa, razveljaviti, saj presega 50.580.701 EUR (torej: 57.690.000 EUR – 4.579.610 EUR – 2.529.689 EUR).“


23      V tej točki obrazložitve je še navedeno, da je družba Roca France potrdila „izmenjave najnižjih cen znotraj združenja AFICS“, k čemur je dodano, da družba Roca France „poskuša diskreditirati podporno izjavo družbe Ideal Standard“ (pritožba Komisije, opomba 20).


24      Glej zlasti sodbo Baustahlgewebe/Komisija (C‑185/95 P, EU:C:1998:608, točka 24). Glej tudi sodbo Komisija/Brazzeli Lualdi in drugi (C‑136/92 P, EU:C:1994:211, točka 66), sklep San Marco/Komisija (C‑19/95 P, EU:C:1996:331, točka 40), sodbo Blackspur DIY in drugi/Svet in Komisija (C‑362/95 P, EU:C:1997:401, točka 29) in sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Légerja v zadevi Baustahlgewebe/Komisija (C‑185/95 P, EU:C:1998:37, točka 105).


25      Glej zlasti sodbi New Holland Ford/Komisija (C‑8/95 P, EU:C:1998:257, točka 26) in Glencore in Compagnie Continentale/Komisija (C‑24/01 P in C‑25/01 P, EU:C:2002:642, točka 65).


26      Sodba Corus UK/Komisija (C‑199/99 P, EU:C:2003:531, točka 67). Glej tudi sodbe Komisija/ICI (C‑286/95 P, EU:C:2000:188, točki 49 in 50), Salzgitter/Komisija (C‑182/99 P, EU:C:2003:526, točka 41), Aristrain/Komisija (C‑196/99 P, EU:C:2003:529, točka 67) in Ensidesa/Komisija (C‑198/99 P, EU:C:2003:530, točka 28).


27      Sodba Ismeri Europa/Računsko sodišče (C‑315/99 P, EU:C:2001:391, točka 19). Glej tudi sodbo Glencore in Compagnie Continentale/Komisija (C‑24/01 P in C‑25/01 P, EU:C:2002:642, točki 77 in 78) in sklep L/Komisija (C‑230/05 P, EU:C:2006:270, točke od 45 do 49).


28      Sklep NDC Health/IMS Health in Komisija [C‑481/01 P(R), EU:C:2002:223, točka 88].


29      Sodba Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied/Komisija (C‑105/04 P, EU:C:2006:592, točki 69 in 70).


30      Sodba Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel/Komisija (C‑403/04 P in C‑405/04 P, EU:C:2007:52, točka 39).


31      Glej točko 11(b) odgovora družbe Keramag in drugih na pritožbo.


32      Sodba Varec (C‑450/06, EU:C:2008:91, točka 47).


33      Sodbe Snupat/Visoka oblast (42/59 in 49/59, EU:C:1961:5, Rec. str. 101, 156), Plant in drugi/Komisija in South Wales Small Mines (C‑480/99 P, EU:C:2002:8, točka 24) in Corus UK/Komisija (C‑199/99 P, EU:C:2003:531, točka 19). Glej tudi sodbo Komisija/Irska in drugi (C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točka 52).


34      Sodba Komisija/Irska in drugi (C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točka 56).


35      Sodba Aalborg Portland in drugi/Komisija (C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točka 64). Glej tudi sodbi Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala (C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 61) in Solvay/Komisija (C‑109/10 P, EU:C:2011:686, točka 51 in naslednje).


36      Sodba Aalborg Portland in drugi/Komisija (C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točka 66).


37      Vsaj v zvezi z izdelki „slabše kakovosti“, saj se sklepi Komisije nanašajo na te izdelke. Glej zadnji stavek točke 590 obrazložitve spornega sklepa.


38      Sodba Dorsch Consult/Svet in Komisija (C‑237/98 P, EU:C:2000:321, točki 50 in 51).


39      Sodba Team Relocations in drugi/Komisija (C‑444/11 P, EU:C:2013:464, točka 66 in navedena sodna praksa).


40      Sodba Siemens in drugi/Komisija (C‑239/11 P, C‑489/11 P in C‑498/11 P, EU:C:2013:866, točka 44 in navedena sodna praksa).


41      Glej v zvezi s tem Riley, D., „Revisiting the Single and Continuous Infringement of Article 101: The Significance of Anic in a New Era of Cartel Detection and Analysis“, World Competition Law and Economics Review, Kluwer, 2014, zvezek 37, št. 3, str. 293–318.


42      Sodba Shell/Komisija (T‑11/89, EU:T:1992:33, točka 86). Glej tudi sodbe Cimenteries CBR in drugi/Komisija (T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, EU:T:2000:77, točka 901), Groupe Danone/Komisija (T‑38/02, EU:T:2005:367, točka 288), FNCBV in drugi/Komisija (T‑217/03 in T‑245/03, EU:T:2006:391, točka 124), pritožba se zavrne: sodbi Coop de France bétail et viande in drugi/Komisija (C‑101/07 P in C‑110/07 P, EU:C:2008:741) in Total Raffinage Marketing/Komisija (T‑566/08, EU:T:2013:423, točka 81) (glej opombo 14 teh sklepnih predlogov).


43      Glej na primer sodbo Lafarge/Komisija (T‑54/03, EU:T:2008:255, točki 369 in 373), v kateri je družba Lafarge izpodbijala dokazno vrednost anonimnega zapiska brez naslovnika. Splošno sodišče je upoštevalo pojasnila družbe Gyproc glede avtorja zapiska in okoliščin, v katerih je bil sestavljen.


44      Glej zlasti sodbe Ensidesa/Komisija (C‑198/99 P, EU:C:2003:530, točka 312), Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied/Komisija (T‑5/00 in T‑6/00, EU:T:2003:342, točka 181) in JFE Engineering in drugi/Komisija (T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, EU:T:2004:221, točka 207).


45      Sodba Aalborg Portland in drugi/Komisija (C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točke od 55 do 57).


46      Sodba Knauf Gips/Komisija (C‑407/08 P, EU:C:2010:389, točke od 47 do 49).


47      Sodba Salzgitter Mannesmann/Komisija (C‑411/04 P, EU:C:2007:54, točka 47).


48      Sodišče bi želel opozoriti, da Komisija v pritožbi ne izpodbija sklepov iz sodbe Keramag, v skladu s katerimi je bilo nekoliko zmanjšano sodelovanje družbe Pozzi Ginori pri kršitvi na italijanskem trgu (točka 245 sodbe Keramag) in ki sicer niso v ničemer vplivali na znesek globe (točki 337 in 338 navedene sodbe).


49      Sodba JFE Engineering in drugi/Komisija (T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, EU:T:2004:221, točka 219).


50      Sodba Team Relocations in drugi/Komisija, C‑444/11 P, EU:C:2013:464, točka 66 in navedena sodna praksa).


51      Sodba Siemens in drugi/Komisija (C‑239/11 P, C‑489/11 P in C‑498/11 P, EU:C:2013:866, točka 42), ki napotuje na sodbo Activision Blizzard Germany/Komisija (C‑260/09 P, EU:C:2011:62, točka 53 in navedena sodna praksa).


52      Ni nujno, da je potrjena z dokumenti iz obdobja, v katerem so se zgodila dejstva. Več izjav je lahko verodostojnih, če se med seboj potrjujejo. Glej v zvezi s tem sodbo Siemens in drugi/Komisija (C‑239/11 P, C‑489/11 P in C‑498/11 P, EU:C:2013:866, točki 190 in 191). Glej tudi sodbe Lögstör Rör/Komisija (T‑16/99, EU:T:2002:72, točke od 45 do 47), Bolloré in drugi/Komisija (T‑109/02, T‑118/02, T‑122/02, T‑125/02, T‑126/02, T‑128/02, T‑129/02, T‑132/02 in T‑136/02, EU:T:2007:115, točka 168) in Polimeri Europa/Komisija (T‑59/07, EU:T:2011:361, točka 55). Podkrepitev z drugo izjavo, podano v okviru prošnje za uporabo Obvestila o prizanesljivosti, lahko zadostuje, če je ta podana neodvisno in če se opis kršitve „v grobem“ ujema. Glej v zvezi s tem sodbo Total Raffinage Marketing/Komisija (T‑566/08, EU:T:2013:423, točka 74).


53      C‑586/12 P, EU:C:2013:863, točke od 22 do 29.


54      Glej opombo 52 teh sklepnih predlogov.


55      Glej sklepe iz točke 295 sodbe Villeroy & Boch Austria, ki se dejansko nanašajo na preglednico s sestanka 25. februarja 2004, pojasnila družbe Ideal Standard v zvezi z okoliščinami, v katerih je bil ta dokument sestavljen, avtorja dokumenta, njegov datum, mesečne povzetke, ki vsebujejo zaupne številke o prodaji, in izjave g. Lalignéja.


56      Sodbi Stadtwerke Schwäbisch Hall in drugi/Komisija (C‑176/06 P, EU:C:2007:730, točka 17) in Komisija in drugi/Siemens Österreich in drugi (od C‑231/11 P do C‑233/11 P, EU:C:2014:256, točka 102).


57      Sodba Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi/Komisija (od T‑259/02 do T‑264/02 in T‑271/02, EU:T:2006:396, točka 193). Glej tudi sodbo Team Relocations in drugi/Komisija (C‑444/11 P, EU:C:2013:464, točka 54).


58      Točki 91 in 99 sodbe.


59      Drugače kakor globa, naložena družbi Villeroy & Boch AG.


60      Ta podjetja spadajo v osem skupin družb, za katere je Komisija v točki 797 obrazložitve spornega sklepa navedla, da spadajo v „trdo jedro“ kartela, ker so v njem sodelovala v vseh ali večini zadevnih držav članic in so bila vključena v vsaj enega od koordinacijskih organov.


61      Sodba Team Relocations in drugi/Komisija (C‑444/11 P, EU:C:2013:464, točke od 118 do 126).


62      Glej med drugim tudi sklepne predloge generalnih pravobranilcev N. Fennellya v zadevi Compagnie maritime belge transports in drugi/Komisija (C‑395/96 P in C‑396/96 P, EU:C:1998:518, točka 184), J. Mischoja v zadevi Weig/Komisija (C‑280/98 P, EU:C:2000:260, točke od 43 do 45), J. Kokott v zadevi Technische Unie/Komisija (C‑113/04 P, EU:C:2005:752, točka 132), M. Poiaresa Madura v zadevi Groupe Danone/Komisija (C‑3/06 P, EU:C:2006:720, točke od 41 do 59), Y. Bota v zadevi E.ON Energie/Komisija (C‑89/11 P, EU:C:2012:375, točka 115) in P. Mengozzija v zadevi Komisija in drugi/Siemens Österreich in drugi (od C‑231/11 P do C‑233/11 P, EU:C:2013:578, točka 94).


63      Sodbi Baustahlgewebe/Komisija (C‑185/95 P, EU:C:1998:608, točka 128) in Dansk Rørindustri in drugi/Komisija (C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, EU:C:2005:408, točka 244).


64      Glej v tem smislu sodbi Sarrió/Komisija (C‑291/98 P, EU:C:2000:631, točki 96 in 97) in Komisija in drugi/Siemens Österreich in drugi (od C‑231/11 P do C‑233/11 P, EU:C:2014:256, točka 105) ter sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura v zadevi Groupe Danone/Komisija (C‑3/06 P, EU:C:2006:720, točka 53).


65      Glej zlasti sodbo Finsider/Komisija (C‑320/92 P, EU:C:1994:414, točka 46).


66      Glej v tem smislu sodbo Weig/Komisija (C‑280/98 P, EU:C:2000:627, točki 67 in 68). V sodbi Salzgitter Mannesmann/Komisija(C‑411/04 P, EU:C:2007:54, točka 68) je navedeno, „da čeprav Sodišč[e] v okviru pritožbe iz razlogov pravičnosti s svojo presojo n[e more] nadomestiti presoje [Splošnega s]odišča […], ki pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti odloča o višini glob, naloženih podjetjem zaradi kršenja prava Skupnosti, nasprotno izvajanje take pristojnosti ob določitvi višine glob ne more povzročiti diskriminacije med podjetji, ki so sodelovala pri sporazumu ali usklajenemu ravnanju v nasprotju s členom 81(1) ES (sodbi […] Sarrió/Komisija (C‑291/98 P, EU:C:2000:631, točki 96 in 97) ter […] Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija (C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točka 617)])“. Glej tudi sodbi Dalmine/Komisija (C‑407/04 P, EU:C:2007:53, točka 152 in naslednje) in Evonik Degussa/Komisija (C‑266/06 P, EU:C:2008:295, točki 95 in 114).


67      Sodba Dansk Rørindustri in drugi/Komisija (C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, EU:C:2005:408, točka 337): „če namerava [Splošno sodišče] posebej pri enem izmed teh podjetij odstopiti od metode izračuna, ki ji je sledila Komisija in ki ni vprašljiva, [se mora] o tem izraziti v izpodbijani sodbi“). Sodišče je v sodbi Guardian Industries in Guardian Europe/Komisija (C‑580/12 P, EU:C:2014:2363, točka 78) menilo, da „[v] zvezi s tem zadošča poudariti, da lahko Sodišče glede na to, da je ugotovilo nezakonitost sporne odločbe, v okviru izvajanja neomejene pristojnosti presojo Komisije nadomesti s svojo presojo ter tako odpravi, zniža ali zviša globo […] To pristojnost izvaja ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin […] Zato je treba zgoraj navedeni argument Komisije zavrniti.“ Tako je Sodišče v točki 80 odločilo, da je treba znesek globe, ki je bila družbi Guardian naložena v členu 2 sporne odločbe, znižati za 30 % in ta znesek določiti na 103.600.000 EUR (sprva je bila naložena globa v višini 148.000.000 EUR).


68      Splošno sodišče ga imenuje „dodatni znesek“.


69      Sodba KME Germany in drugi/Komisija (C‑389/10 P, EU:C:2011:816, točka 127).


70      Kot sem že pojasnil v sklepnih predlogih v zadevi Telefónica in Telefónica de España/Komisija (C‑295/12 P, EU:C:2013:619), se Splošno sodišče na pravila iz smernic Komisije ne more sklicevati in jih uporabljati samodejno, kot to izhaja iz točke 185 sodbe Roca Sanitario, zlasti če s tako uporabo ni mogoče zagotoviti spoštovanja načela enakega obravnavanja.


71      Sodišče je sodbo delno razveljavilo, vendar iz drugih razlogov in le v delu, ki se je nanašal na družbo Bolloré (sodba Papierfabrik August Koehler in drugi/Komisija (C‑322/07 P, C‑327/07 P in C‑338/07 P, EU:C:2009:500)).


72      Glej tudi sodbo Sigma Tecnologie/Komisija (T‑28/99, EU:T:2002:76, točke od 79 do 82), v kateri je Splošno sodišče razglasilo delno ničnost odločbe, ker družba Sigma ni bila odgovorna za celoten omejevalni sporazum, in je v tem primeru globo znižalo za 10 %. V sodbi IMI in drugi/Komisija (T‑18/05, EU:T:2010:202, točka 157) je bila globa prav tako znižana za 10 %, da se je tako upoštevalo dejstvo, da družba IMI ni sodelovala pri nekaterih protikonkurenčnih ravnanjih. Glej tudi sodbo Adriatica di Navigazione/Komisija (T‑61/99, EU:T:2003:335, točki 190 in 191).


73      Sodba Komisija/Anic Partecipazioni (C‑49/92 P, EU:C:1999:356, točka 90). V istem smislu sodbe Archer Daniels Midland/Komisija (T‑59/02, EU:T:2006:272, točka 296), AC-Treuhand/Komisija (T‑99/04, EU:T:2008:256, točka 131), IMI in drugi/Komisija (T‑18/05, EU:T:2010:202, točka 164) in Chalkor/Komisija (T‑21/05, EU:T:2010:205, točka 92).


74      Sodbe Suiker Unie in drugi/Komisija (od 40/73 do 48/73, 50/73, od 54/73 do 56/73, 111/73, 113/73 in 114/73, EU:C:1975:174, točka 623), Komisija/Anic Partecipazioni (C‑49/92 P, EU:C:1999:356, točka 150) in Hercules Chemicals/Komisija (C‑51/92 P, EU:C:1999:357, točka 110).


75      Sodba Dansk Rørindustri in drugi/Komisija (C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, EU:C:2005:408, točka 312).


76      Glej točke od 97 do 102 in opombo 71 tožbe na prvi stopnji.


77      Sodba Cimenteries CBR in drugi/Komisija (T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, EU:T:2000:77, točka 4949 in navedena sodna praksa). Glej tudi sodbo voestalpine in voestalpine Wire Rod Austria/Komisija (T‑418/10, EU:T:2015:516, točka 408 in naslednje). V tej sodbi je Splošno sodišče v zvezi z globo, ki je bila solidarno naložena družbama voestalpine in voestalpine Austria Draht, ugotovilo, da Komisija ni dokazala, da je družba voestalpine Austria Draht neposredno sodelovala v klubu Zürich, klubu Evropa ali klubu España, to je pri bistvenih vidikih omejevalnega sporazuma. Nasprotno pa je Splošno sodišče ugotovilo, da je bilo upravičeno upoštevano sodelovanje družbe voestalpine Austria Draht v klubu Italia zaradi protikonkurenčnih ravnanj njenega komercialnega zastopnika v Italiji, čeprav ni nobenega dokaza za to, da je bila družba voestalpine Austria Draht seznanjena s kršitvijo tega uslužbenca. Komercialnega zastopnika je treba, kolikor je deloval v okviru svojih pooblastil, ki so zajemala le Italijo, namreč obravnavati, kot da spada v podjetje. Vendar je Splošno sodišče hkrati menilo, da odgovornosti za protikonkurenčno ravnanje tega zastopnika zunaj italijanskega trga ni mogoče pripisati družbi voestalpine Austria Draht. Ob upoštevanju teh elementov je odločilo, da globo, ki je bila solidarno naložena obema družbama, z 22 milijonov EUR zniža na 7,5 milijona EUR.


78      Glej po analogiji sodbi Musique Diffusion française in drugi/Komisija (od 100/80 do 103/80, EU:C:1983:158, točka 129) in Dansk Rørindustri in drugi/Komisija (C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, EU:C:2005:408, točka 242). Ko kršitev stori več podjetij, je treba preučiti težo v zvezi s sodelovanjem vsakega od njih (sodba Hercules Chemicals/Komisija (C‑51/92 P, EU:C:1999:357, točka 110 in navedena sodna praksa)).


79      Sodba Komisija/Anic Partecipazioni (C‑49/92 P, EU:C:1999:356, točka 90) in sodba Aalborg Portland in drugi/Komisija (C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točka 86).


80      Glej po analogiji sodbo Britannia Alloys & Chemicals/Komisija (C‑76/06 P, EU:C:2007:326, točka 44).


81      Glej v tem smislu in v zvezi z razlikovanjem med objektivno težo kršitve v smislu točk 22 in 23 Smernic iz leta 2006 ter sorazmerno težo sodelovanja sankcioniranega podjetja pri kršitvi, kot se presodi glede na okoliščine tega podjetja, v smislu točke 27 in naslednjih teh smernic sodbo Jungbunzlauer/Komisija (T‑43/02, EU:T:2006:270, točke od 226 do 228 in navedena sodna praksa).


82      „Drži sicer, da je Komisija, kot to izhaja iz točke 1211 obrazložitve [spornega] sklepa, za izračun zneska glob, naloženih podjetjem, ki so sodelovala pri enotni kršitvi, ki je zajemala vse tri podskupine izdelkov v šestih državah članicah, uporabila koeficienta ,teža kršitve‘ in ,dodatni znesek‘ v višini 15 %. Vendar je teža te kršitve zaradi njenega geografskega obsega večja od teže kršitve, pri kateri je sodelovala tožeča stranka“ (moj poudarek).


83      Točka 176: „trditev, da so bili temeljni mehanizmi omejevalnega sporazuma, ki se je izvajal, tj. usklajevanje letnih politik določanja cen, enaki za vsaj podjetja, ni mogoče upoštevati. Dejstvo, da so vsa podjetja sodelovala pri usklajevanju povišanj cen, namreč ne vpliva na ugotovitev, da Komisija ni mogla uporabiti koeficienta ,dodatni znesek‘ v višini 15 % za vsa podjetja, na katera je bil naslovljen [sporni] sklep, z obrazložitvijo, da so sodelovala pri enotni kršitvi, čeprav nekatera od njih niso sodelovala pri tej enotni kršitvi, ki je vključevala šest ozemelj in tri podskupine izdelkov“(moj poudarek).


84      Glej zadevo COMP/F/38344 – Jeklo za prednapenjanje (točka 953) in odločbi, navedeni v opombi 86 teh sklepnih predlogov.


85      Glej v tem smislu sodbo Belgija/Komisija (C‑197/99 P, EU:C:2003:444, točka 81).


86      Komisija je med obravnavo pred Splošnim sodiščem v okviru tožb, ki sta ju vložili družbi Roca France in Laufen Austria, priznala, da je bila teža ravnanja teh dveh družb manjša od teže ravnanja podjetij „trdega jedra“ sankcioniranega omejevalnega sporazuma kot celote in da bi zanju lahko uporabila nižjo stopnjo (14 %), da bi se tako spoštovalo načelo enakega obravnavanja in upoštevala sorazmerno manjša teža njunega ravnanja (glej zapisnik z obravnav, ki so v zadevah Laufen Austria/Komisija, T‑411/10, EU:T:2013:443 in Roca, potekale 6. marca 2013). Enako je menila v okviru pritožbe, ki jo je zoper sporni sklep vložila družba Zucchetti. Sodba Zucchetti Rubinetteria/Komisija (T‑396/10, EU:T:2013:446), glej točko 42 poročila z obravnave, ki je bilo kot Priloga 11 priloženo pritožbi družbe Roca Sanitario. Glej tudi sodbo Team Relocations in drugi/Komisija (T‑204/08 in T‑212/08, EU:T:2011:286, točka 91), ki navaja odločbo „Candle waxes“, C(2008) 5476 z dne 1. oktobra 2008 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 EGP (Zadeva COMP/C.39181 – Voski za sveče), ter odločbo „Heat stabilisers“, C(2009) 8682 z dne 11. novembra 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 EGP (Zadeva COMP/38589 – Toplotni stabilizatorji), v katerih je Komisija uporabila različne stopnje za različne kategorije udeležencev v zadevnih kartelih glede na težo sodelovanja vsakega od njih pri kršitvi.