Pritožba, ki jo je Kraljevina Španija vložila 29. januarja 2019 zoper sodbo Splošnega sodišča (deveti razširjeni senat) z dne 15. novembra 2018 v zadevi T-399/11 RENV, Banco Santander in Santusa/Komisija

(Zadeva C-65/19 P)

Jezik postopka: španščina

Stranke

Pritožnica: Kraljevina Španija (zastopnik: M. A. Sampol Pucurull, agent)

Druge stranke v postopku: Banco Santander, S.A., Santusa Holding, S.L. in Evropska komisija

Intervenientki v podoporo tožeči stranki na prvi stopnji: Zvezna republika Nemčija in Irska

Predlogi

Pritožbi naj se ugodi in sodba Splošnega sodišča z dne 15. novembra 2018 v zadevi T-399/11 RENV Banco Santander, S.A. in Santusa Holding, S.L./Evropska komisija1 naj se razveljavi;

razglasi naj se ničnost člena 1(1) izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je v Sklepu Komisije 2011/282/ES z dne 12. januarja 2011 o davčni amortizaciji finančnega dobrega imena (goodwill) za prevzeme tujih deležev C 45/07 (ex NN 51/07, ex CP 9/07) Španije2 določeno, da zadevni davčni ukrep pomeni državno pomoč, in

toženi stranki na prvi stopnji naj se naloži plačilo stroškov.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožba temelji na enem pritožbenem razlogu, na podlagi katerega bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Španija trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo Unije v smislu člena 58 Statuta Sodišča s tem, da je napačno razlagalo člen 107(1) PDEU in, natančneje, pojem selektivnosti državnih pomoči, ki ga vsebuje ta člen. Ta pritožbeni razlog je razdeljen na štiri dele:

prvič, Španija meni, da se je Splošno sodišče zmotilo pri določitvi referenčnega okvira davčnega ukrepa, ki se ne ujema z referenčnim okvirom iz izpodbijanega sklepa;

drugič, Španija meni, da je bilo v izpodbijani sodbi napačno uporabljeno pravo, ker ni bilo ugotovljeno, da davčna obravnava finančnega dobrega imena pomeni splošni ukrep oziroma avtonomen ali lasten referenčni okvir;

tretjič, Španija trdi, da je bilo v sodbi napačno uporabljeno pravo tudi zato, ker cilj referenčnega okvira ni bil pravilno opredeljen in ker je bila primerjalna presoja, ki se zahteva s sodbo World Duty Free3 (zadeva C-20/15 P in C-21/15 P), nepravilno izvedena;

četrtič, napaka pri opredelitvi elementa, ki tvori referenčni okviru, pomeni napačno uporabo prava v zvezi z določitvijo dokaznega bremena.

____________

1 Sodba z dne 15. novembra 2018, Banco Santander in Santusa/Komisija (T-399/11 RENV, EU:T:2018:787).

2 UL 2011, L 135, str. 1.

3 Sodba z dne 21. decembra 2016, Komisija/World Duty Free Group in drugi (C-20/15 P in C-21/15 P, EU:C:2016:981).