Zadeva C–713/17

Ahmad Shah Ayubi

proti

Bezirkshauptmannschaft Linz-Land

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landesverwaltungsgericht Oberösterreich)

„Predhodno odločanje – Direktiva 2011/95/EU – Standardi glede vsebine mednarodne zaščite – Status begunca – Člen 29 – Socialna zaščita – Različno obravnavanje – Begunci, ki so imetniki pravice do začasnega prebivanja“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 21. novembra 2018

1.        Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Socialna zaščita – Nacionalna zakonodaja, ki beguncem z začasno pravico do prebivanja v državi članici zagotavljajo dajatve socialne pomoči v manjšem obsegu, kot državljanom te države članice in beguncem, ki imajo pravico do stalnega prebivališča v tej državi članici – Nedopustnost

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2011/95, člen 29)

2.        Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Socialna zaščita – Nacionalna zakonodaja, ki beguncem z začasno pravico do prebivanja v državi članici zagotavljajo dajatve socialne pomoči v manjšem obsegu, kot državljanom te države članice in beguncem, ki imajo pravico do stalnega prebivališča v tej državi članici – Možnost, da se pred nacionalnimi sodišči sklicuje na nezdružljivost te ureditve s pravom Unije

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2011/95, člen 29)

1.      Člen 29 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki določa, da se beguncem, ki so imetniki pravice do začasnega prebivanja v eni državi članici, odobrijo dajatve socialne pomoči v znesku, ki je nižji od zneska dajatev, dodeljenih državljanom te države članice in beguncem, ki so imetniki pravice do stalnega prebivanja v navedeni državi članici.

Glede tega je treba poudariti, da okoliščina, da člen 29(1) te direktive določa, da se upravičencem do mednarodne zaščite odobri „potrebna“ socialna pomoč, ne pomeni, da je zakonodajalec Unije nameraval državam članicam dovoliti, da beguncem priznajo socialne dajatve v znesku, za katerega bi menile, da zadošča za izpolnjevanje njihovih potreb, ampak v znesku, ki bi bil nižji od zneska socialnih dajatev, dodeljenih njihovim državljanom. Iz tega sledi, da mora biti višina socialnih dajatev, ki jih je beguncem dodelila država članica, ki je ta status priznala – ne glede na to, ali za določen ali nedoločen čas – enaka kot višina, zagotovljena državljanom te države članice (glej po analogiji sodbo z dne 1. marca 2016, Alo in Osso, C-443/14 in C-444/14, EU:C:2016:127, točki 48 in 50). Načela nacionalne obravnave, do katerega so tako upravičeni begunci, ni mogoče omajati s členom 24 Direktive 2011/95, ki državam članicam dopušča, da beguncem izdajo dovoljenje za prebivanje, ki je po potrebi omejeno na tri leta.

Te ugotovitve ni mogoče omajati s trditvijo, da je ureditev, kot je ta v postopku v glavni stvari, v skladu s členom 29(1) Direktive 2011/95, saj so begunci, ki več let prebivajo v državi članici, postavljeni v objektivno drugačen položaj od položaja beguncev, ki so v to državo članico vstopili nedavno, pri čemer imajo zadnjenavedeni večjo potrebo po konkretni podpori.

(Glej točke 21, 25, 26, 30, 35 in točko 1 izreka.)

2.      Begunec se lahko pred nacionalnimi sodišči sklicuje na neskladnost ureditve, kot je ta v postopku v glavni stvari, s členom 29(1) Direktive 2011/95, da bi bila omejitev njegovih pravic, ki jo vsebuje ta ureditev, odpravljena.

Čeprav je res, da je s členom 29(1) Direktive 2011/95 državam članicam podeljeno določeno polje proste presoje, zlasti glede določitve višine socialne pomoči, za katero menijo, da je potrebna, kljub temu velja, da je s to določbo vsaki državi članici z nedvoumnim besedilom naložena obveznost natančnega in nepogojnega rezultata, ki je vsakemu beguncu, ki mu prizna zaščito, zagotoviti upravičenost do enake socialne pomoči, kot je tista, ki je določena za njene državljane.

(Glej točki 38, 41 in točko 2 izreka.)