Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (Litva) 7. februarja 2019 – TV Play Baltic AS/Lietuvos radijo ir televizijos komisija

(Zadeva C-87/19)

Jezik postopka: litovščina

Predložitveno sodišče

Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: TV Play Baltic AS

Tožena stranka: Lietuvos radijo ir televizijos komisija

Vprašanja za predhodno odločanje

1.    Ali je treba člen 2(m) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES1 z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) razlagati tako, da „zagotavljanje elektronskega komunikacijskega omrežja“ ne zajema dejavnosti retransmisije televizijskih programov prek satelitskih omrežij v lasti tretjih oseb, kot so dejavnosti, ki jih opravlja tožeča stranka?

2.    Ali je treba člen 31(1) Direktive 2002/22/ES2 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah), kakor je bil spremenjena z Direktivo 2009/136/ES3 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009, razlagati tako, da državam članicam preprečuje, da obveznost prenosa (oddajanje televizijskega programa prek satelitskih omrežij v lasti tretjih oseb in zagotavljanje dostopa končnih uporabnikov do tega programa) naložijo gospodarskim subjektom, kot je tožeča stranka, ki (1) oddajajo televizijski program, zaščiten s sistemom pogojnega dostopa, prek satelitskih omrežij v lasti tretjih oseb, za kar sprejemajo signale televizijskih programov (kanalov), ki se takrat oddajajo, jih pretvarjajo, zakodirajo in prenašajo do umetnega zemeljskega satelita, s katerega jih nato neprekinjeno prenašajo nazaj na Zemljo, in (2) strankam ponujajo pakete televizijskih programov, za kar za ustrezno plačilo ponujajo dostop do teh zaščitenih televizijskih programov (ali del njih) prek naprav za pogojni dostop?

3.    Ali je treba člen 31(1) Direktive 2002/22, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, razlagati tako, da se za namene uporabe te določbe ne šteje, da znatno število končnih uporabnikov uporablja elektronska komunikacijska omrežja (v obravnavanem primeru, satelitsko radiodifuzno omrežje) kot njihov glavni vir (sredstvo) za sprejem televizijskih programov, če ta omrežja uporablja kot glavni vir (sredstvo) samo približno 6 % vseh končnih uporabnikov (v obravnavanem primeru, gospodinjstev)?

4.    Ali je treba pri presoji, ali je uporaba člena 31(1) Direktive 2002/22, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, utemeljena, upoštevati uporabnike interneta, ki lahko na internetu brezplačno gledajo zadevne televizijske programe (ali del njih) v živo?

5.    Ali je treba člen 56 Pogodbe o delovanju Evropske unije razlagati tako, da državam članicam preprečuje, da gospodarskim subjektom, kot je tožeča stranka, naložijo obveznost brezplačne retransmisije televizijskega programa prek elektronskih komunikacijskih omrežij, če je izdajatelj televizijskega programa, v čigar korist je bila ta obveznost določena, popolnoma sposoben sam oddajati te televizijske programe prek istega omrežja z lastnimi sredstvi?

6.    Ali je treba člen 56 Pogodbe o delovanju Evropske unije razlagati tako, da državam članicam preprečuje, da gospodarskim subjektom, kot je tožeča stranka, naložijo obveznost brezplačne retransmisije televizijskega programa prek elektronskih komunikacijskih omrežij, če bi ta obveznost pokrila samo približno 6 % gospodinjstev, ta gospodinjstva pa imajo možnost, da gledajo ta televizijski program prek prizemnega radiodifuznega omrežja ali interneta?

____________

1 UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 349.

2 UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29 str. 367.

3 UL L 337, 2009, str. 11.