SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (drugi senat)

z dne 8. novembra 2007

Zadeva F-125/06

Walter Deffaa

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Reforma Kadrovskih predpisov – Premestitev − Zaposlitev generalnega direktorja − Razvrstitev − Člen 7(1) Kadrovskih predpisov – Člen 29(1) Kadrovskih predpisov – Člen 44, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov – Člen 45(1) Kadrovskih predpisov – Nagrada za vodenje“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero W. Deffaa predlaga razglasitev ničnosti odločbe predsednika Komisije z dne 12. januarja 2006, s katero ga je imenoval na delovno mesto generalnega direktorja notranje revizijske službe z učinkom od 1. avgusta 2004, v delu, v katerem je s to odločbo določena njegova razvrstitev v naziv A*15, plačilni razred 4, in, če je potrebno, razglasitev ničnosti odločbe generalnega direktorja Generalnega direktorata za kadrovske zadeve in administracijo z dne 23. decembra 2005, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva, da se mu odobri dodatni plačilni razred v njegovem nazivu z učinkom od datuma njegovega imenovanja za generalnega direktorja na podlagi člena 44, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, kakor so bili spremenjeni z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004 (UL L 124, str. 1).

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Prosto delovno mesto – Zasedba s premestitvijo – Razvrstitev v naziv

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 7(1) in 29; Priloga XIII, člen 2(1), in Priloga XIII.1)

2.      Uradniki – Napredovanje v plačilnem razredu – Uradnik na vodstvenem delovnem mestu

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 44, drugi odstavek; Priloga XIII, člen 7(4))

1.      Uradnik nekdanjega naziva A 2, preimenovanega v A*15 po začetku veljavnosti Uredbe št. 723/2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, ki je bil v svojem nazivu in plačilnem razredu razporejen na delovno mesto generalnega direktorja pri Komisiji, potem ko je oddal prijavo po objavi obvestila o prostem delovnem mestu v nekdanjem nazivu A 1, preimenovanem v A*16, ne more veljavno trditi, da ga je bila Komisija dolžna imenovati v naziv A*16, to je višji razred zadevne funkcionalne skupine, da bi mu podelila višje funkcije generalnega direktorja.

Nobena določba Kadrovskih predpisov Komisiji ne prepoveduje, da uradnike imenuje na delovna mesta generalnega direktorja v nižjem nazivu zadevne funkcionalne skupine, razen če so že razvrščeni v višji naziv. Takega imenovanja v nižji naziv funkcionalne skupine ni mogoče šteti za nezdružljivega z načelom, po katerem je vsak uradnik upravičen do kariere v svoji instituciji, ker je uradnik naziva A*15, ki je premeščen na delovno mesto generalnega direktorja in ohrani svoj naziv, upravičen do morebitnega poznejšega napredovanja v naziv A*16.

Čeprav je bil v obvestilu o prostem delovnem mestu za raven tega delovnega mesta določen naziv A 1, je morala Komisija zaradi odprave navedenega naziva od 1. maja 2004 po uvedbi novega kariernega sistema za določitev ustreznega naziva uporabiti Prilogo XIII.1 h Kadrovskim predpisom. Vendar vrsta delovnega mesta generalnega direktorja ustreza dvema nazivoma, in sicer A*15 in A*16. Z določitvijo ravni prostega delovnega mesta, ko je Komisija sestavila obvestilo o prostem delovnem mestu na podlagi določb prejšnjih kadrovskih predpisov, ni bilo mogoče podaljšati učinkov teh predpisov po 1. maju 2004, datumu, ki ga je zakonodajalec Skupnosti določil za začetek veljavnosti nove karierne strukture uradnikov Skupnosti.

Ni mogoče učinkovito trditi, da organ za imenovanja ne more zaupati višjih funkcij uradniku, ne da bi ga imenoval v višji naziv. V zvezi s tem je v tabeli v Prilogi XIII.1 h Kadrovskim predpisom, v kateri so opisane različne vrste delovnih mest, določeno, da samo en naziv ustreza delovnim mestom na različnih ravneh, kakršni sta delovni mesti direktorja in generalnega direktorja, kar zadeva naziv A*15.

(Glej točke od 58 do 62.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 11. julij 2007, Centeno Mediavilla in drugi proti Komisiji, T‑58/05, ZOdl., str. II-2523, točka 109.

2.      Določbe člena 44, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, ki urejajo povišanje v naslednji plačilni razred, in člena 7(4) Priloge XIII k tem predpisom, ki urejajo nagrado za vodenje, v različici, ki izhaja iz Uredbe št. 723/2004 o spremembi Kadrovskih predpisov in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, so zelo medsebojno odvisne, tako da ni mogoče sprejeti samostojne uporabe katerekoli od teh določb brez upoštevanja druge.

Finančne ugodnosti, določene v teh določbah, so enake, kar zadeva znesek, in –čeprav se pravila za njihovo odobritev razlikujejo – zelo podobne, kar zadeva njihov predmet in cilj, in sicer nadomestiti obveznosti, povezane s funkcijami srednjih ali višjih vodstvenih delavcev.

Poleg tega, sprejeti, da bi lahko uradnik, ki je bil vpoklican pred 1. majem 2004 in opravlja funkcije vodstvenega delavca, dobil nagrado za vodenje in povišanje v naslednji plačilni razred, medtem ko uradniki, ki so bili zaposleni po 30. aprilu 2004 in opravljajo funkcije vodstvenega delavca, v nobenem primeru ne morejo nikoli zahtevati nagrade za vodenje, bi brez objektivne utemeljitve ustvarilo neenako obravnavanje uradnikov pri uporabi novih določb, uvedenih ob upravni reformi, glede na to, ali so se zaposlili pred začetkom veljavnosti te reforme ali po njem.

(Glej točke 82 in od 84 do 88.)