SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (tretji senat)

z dne 16. aprila 2008

Zadeva F-73/07

Frantisek Doktor

proti

Svetu Evropske unije

„Javni uslužbenci – Uradniki – Zaposlovanje – Odpoved delovnega razmerja po koncu poskusne dobe“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero F. Doktor predlaga predvsem, naj se za nično razglasi odločba Sveta z dne 24. oktobra 2006 o odpovedi njegovega delovnega razmerja po koncu poskusne dobe in naj se tej instituciji naloži, naj mu plača odškodnino za poklicno, finančno in nepremoženjsko škodo, ki mu je bila povzročena zaradi odpovedi delovnega razmerja.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Zaposlovanje – Poskusna doba – Predmet

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 34)

2.      Uradniki – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Načelo dobrega upravljanja

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 34(3))

3.      Uradniki – Zaposlovanje – Poskusna doba – Individualni načrt vključitve – Vmesno poročilo o poskusni dobi – Poročilo o koncu poskusne dobe – Prepozna sestava

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 34)

4.      Uradniki – Enako obravnavanje – Uradniki, imenovani v naziv, in uradniki na poskusnem delu

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 34)

1.      Čeprav poskusne dobe iz člena 34 Kadrovskih predpisov ni mogoče enačiti z obdobjem izobraževanja, je vseeno nujno, da se zainteresirani osebi omogoči, da v tem obdobju dokaže svoje sposobnosti. Ta pogoj ustreza zahtevam po dobrem upravljanju in enakem obravnavanju ter dolžnosti skrbnega ravnanja, ki izraža ravnotežje vzajemnih pravic in obveznosti, ki so jih Kadrovski predpisi oblikovali v razmerjih med javnim organom in javnimi uslužbenci. To v praksi pomeni, da je treba uradniku na poskusnem delu zagotoviti ne samo ustrezne materialne delovne razmere, ampak dobiti tudi ustrezna navodila in nasvete, ob upoštevanju narave nalog, ki jih opravlja, da se lahko prilagodi posebnim potrebam svojega delovnega mesta.

(Glej točko 31.)

Napotitev na:

Sodišče: 12. december 1956, Mirossevich proti Visoki oblasti, 10/55, Recueil, str. 365, 387 in naslednje; 15. maj 1985, Patrinos proti ESO, 3/84, Recueil, str. 1421, točki 20 in 21;

Sodišče prve stopnje: 5. marec 1997, Rozand-Lambiotte proti Komisiji, T-96/95, RecFP, str. I-A-35 in II-97, točka 95;

Sodišče za uslužbence: 18. oktober 2007, Krcova proti Sodišču, F-112/06, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 48.

2.      Dolžnost skrbnega ravnanja uprave do njenih uslužbencev izraža ravnotežje pravic in obveznosti, ki so jih Kadrovskih predpisi oblikovali v razmerjih med javnim organom in javnimi uslužbenci. Ta dolžnost ter načelo dobrega upravljanja zlasti pomenita, da organ pri odločanju o položaju uradnika upošteva vse elemente, ki lahko vplivajo na njegovo odločitev, in pri tem upošteva ne samo interes službe, ampak tudi interes zadevnega uradnika. Iz člena 34(3), tretji pododstavek, Kadrovskih predpisov jasno izhaja, da ima uprava možnost, ne obveznost, da uradnika na poskusnem delu, čigar poskusno dobo se odloči podaljšati, razporedi na novo delovno mesto. Če bi se zaradi dolžnosti skrbnega ravnanja ta možnost morala spremeniti v obveznost za upravo, bi se z navedeno dolžnostjo spremenilo ravnotežje pravic in obveznosti, ki so jih Kadrovski predpisi oblikovali v razmerjih med javnim organom in javnimi uslužbenci, čeprav je njen namen odražati navedeno ravnotežje.

(Glej točki 41 in 42.)

Napotitev na:

Sodišče: 4. oktober 1987, Maurissen proti Računskemu sodišču, 417/85, Recueil, str. 551, točka 12.

3.      Nepravilnost postopka lahko povzroči ničnost akta le, če se dokaže, da bi bila vsebina navedenega akta brez te nepravilnosti lahko drugačna. To ne velja v primeru nekajtedenske zamude pri sestavi individualnega načrta vključitve uradnika na poskusnem delu, niti v primeru vmesnega poročila o poskusni dobi, ki je bilo domnevno oddano z enoinpolmesečno zamudo in ki sicer nima pravnega pomena ter katerega sestava ni obveznost, ki bi bila za organ za imenovanja določena v Kadrovskih predpisih, niti v primeru zamude pri sestavi poročila o koncu poskusne dobe, ker taka nepravilnost glede na izrecne zahteve v Kadrovskih predpisih, naj je še tako obžalovanja vredna, ne more postaviti pod vprašaj veljavnosti poročila.

(Glej točke 47, 48, 50, 51 in 53.)

Napotitev na:

Sodišče: 30. maj 1973, De Greef proti Komisiji, 46/72, Recueil, str. 543, točke od 21 do 25; 25. marec 1982, Munk proti Komisiji, 98/81, Recueil, str. 1155, točka 8; zgoraj navedena sodba Patrinos proti ESO, točka 19;

Sodišče prve stopnje: 5. marec 2003, Staelen proti Parlamentu, T-24/01, RecFP, str. I-A-79 in II-423, točka 53.

4.      Načelo enakega obravnavanja nasprotuje temu, da bi se kategoriji oseb, katerih dejanski in pravni položaj nista bistveno drugačna, obravnavali različno. Vendar se pravni in dejanski položaj uradnikov, imenovanih v naziv, in uradnikov na poskusnem delu bistveno razlikujeta. Predvsem dejanski položaj uradnika na poskusnem delu ni primerljiv s položajem uradnika, ki že leta opravlja svoje delo. Poleg tega je namen ocenjevalnih poročil za uradnike, imenovane v naziv, in poročila o koncu poskusne dobe za uradnike na poskusnem delu različen, saj je poročilo o koncu poskusne dobe namenjeno predvsem ocenitvi sposobnosti uradnika na poskusnem delu za opravljanje nalog, ki jih obsega njegovo delovno mesto, in za imenovanje v naziv, medtem ko je glavni namen ocenjevalnega poročila upravi zagotoviti redne in čim popolnejše podatke o tem, kako uradnik opravlja svoje delo.

(Glej točko 86.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 15. maj 1996, Dimitriadis proti Računskemu sodišču, T‑326/94, RecFP, str. I-A-217 in II-613, točki 83 in 84; 21. februar 2006, V proti Komisiji, združeni zadevi T-200/03 in T-313/03, ZOdl. JU, str. I-A-2-15 in II‑A‑2-57, točka 176.