SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (prvi senat)

z dne 19. februarja 2008

Zadeva F-49/07

R

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Tožba – Odškodninska tožba – Pogoji med trajanjem poskusne dobe – Podaljšanje poskusne dobe – Imenovanje – Nedopustnost“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero R Sodišču za uslužbence predvsem predlaga, prvič, naj za neobstoječe ali nične razglasi njeno celotno poskusno dobo in tudi vse akte, sestavljene v teh okoliščinah, drugič, naj za delno nično razglasi njeno poročilo o koncu poskusne dobe, dokončano 18. maja 2004, tretjič, naj za nično razglasi odločbo generalnega direktorja za kadrovske zadeve in administracijo z dne 20. julija 2005, s katero je bila zavrnjena njena prošnja za pomoč, ki jo je vložila 11. novembra 2004, in naj nazadnje Komisiji naloži, da ji plača odškodnino v višini 2.500.000 EUR za škodo, ki naj bi jo utrpela.

Odločitev: Tožba se zavrže kot nedopustna. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Postopek – Dopustnost tožbe – Presoja z vidika pravil, ki so veljala ob vložitvi tožbe

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 78)

2.      Postopek – Vloga, s katero se začne postopek – Zahteve obličnosti

(Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 44(1)(c))

3.      Uradniki – Tožba – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Pripravljalni akt

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 34, 90 in 91)

4.      Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Roki

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

1.      Čeprav je pravilo iz člena 78 Poslovnika Sodišča za uslužbence, po katerem lahko to sodišče s sklepom kot nedopustno zavrže tožbo, kadar mu je predložen tak predlog, ki ga stranka vloži z ločeno vlogo, postopkovno pravilo, ki se od datuma začetka veljavnosti navedenega poslovnika uporablja za vse spore, ki potekajo pred tem sodiščem, pa to ne velja za pravna pravila, po katerih lahko to sodišče na podlagi tega člena preuči, ali je tožba dopustna ali ne, in ki so lahko samo pravila, ki so veljala na datum vložitve tožbe.

(Glej točko 33.)

2.      V skladu s členom 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje mora biti v tožbi naveden predmet postopka, kar pomeni, da je ta predmet opredeljen dovolj natančno, da lahko tožena stranka uspešno uveljavlja razloge v svojo obrambo glede tega in Sodišče za uslužbence razume predmet predlogov tožeče stranke.

Predloge, naj Sodišče za uslužbence za neobstoječe razglasi celotno poskusno dobo uradnika in tudi vse akte, sestavljene v teh okoliščinah, ne da bi bili zadevni akti določeni, je treba zaradi nezadostne natančnosti razglasiti za nedopustne. Tožeča stranka zaradi številnih izpodbijanih odločb ne more biti – pravzaprav prav nasprotno – oproščena obveznosti, da dovolj natančno poimenuje vsako odločbo, ki jo izpodbija, da omogoči njeno določitev.

(Glej točki 49 in 50.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 11. julij 1996, Bernardi proti Parlamentu, T-146/95, Recueil, str. II-769, točka 25; 14. julij 1998, Lebedef proti Komisiji, T-192/96, RecFP, str. I-A-363 in II-1047, točka 33.

3.      Kadar gre za akte ali odločbe, ki se pripravijo v več fazah, zlasti po notranjem postopku, so izpodbojni akti samo ukrepi, s katerimi se dokončno določi stališče institucije po tem postopku, ne pa vmesni ukrepi, katerih cilj je priprava končne odločbe. Tako na področju tožb uradnikov pripravljalni akti za odločbo ne posegajo v položaj v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov.

Predvsem je edini cilj ukrepov, sprejetih med poskusno dobo uradnika na podlagi člena 34 Kadrovskih predpisov, organu za imenovanja omogočiti, da ob poznavanju dejstev po koncu poskusne dobe odloči, ali je treba uradnika na poskusnem delu imenovati v naziv ali ne. Ti ukrepi imajo torej značilnosti pripravljalnih aktov. To velja zlasti za poročilo o koncu poskusne dobe in vmesno poročilo o poskusni dobi. Velja pa tudi za odločbo o podaljšanju poskusne dobe.

(Glej točki 54 in 55.)

Napotitev na:

Sodišče: 11. november 1981, IBM proti Komisiji, 60/81, Recueil, str. 2639, točka 10; 22. junij 2000, Nizozemska proti Komisiji, C-147/96, Recueil, str. I‑4723, točka 26;

Sodišče prve stopnje: 17. december 2003, McAuley proti Svetu, T-324/02, RecFP, str. I-A-337 in II-1657, točka 28; 11. april 2006, Angeletti proti Komisiji, T-394/03, ZOdl. JU, str. I-A-2-95 in II-A-2-441, točka 36;

Sodišče za uslužbence: 24. maj 2007, Lofaro proti Komisiji, združeni zadevi F‑27/06 in F-75/06, še neobjavljen v ZOdl. JU, točke od 57 do 61 in 68.

4.      Ker so roki iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov namenjeni za zagotavljanje varnosti pravnih položajev, so del javnega reda in zavezujoči za stranke in sodišče. Tako uradnik s tem, da organu za imenovanja predloži zahtevo v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov, ne more vnovič uveljaviti svoje pravice do tožbe zoper odločbo, ki je ob izteku roka za tožbo postala dokončna.

Obstoj novega bistvenega dejstva seveda lahko upraviči vložitev zahteve za ponovno preučitev odločbe, ki je postala dokončna. Zadevno dejstvo mora biti tako, da lahko bistveno spremeni položaj tistega, ki želi ponovno preučitev take odločbe. To ne velja, ko zainteresirana oseba trdi, da je to, da ji je uprava poslala dokumente, ki jo zadevajo, bistveno novo dejstvo, ne da bi navedla kaj o vsebini teh dokumentov in ne da bi dokazala, kako naj bi pošiljanje navedenih dokumentov bistveno spremenilo njen položaj.

(Glej točke od 78 do 80.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. september 1985, Valentini proti Komisiji, 231/84, Recueil, str. 3027, točka 14; 13. november 1986, Becker proti Komisiji, 232/85, Recueil, str. 3401, točka 10;

Sodišče prve stopnje: 22. september 1994, Carrer in drugi proti Sodišču, T‑495/93, RecFP, str. I-A-201 in II-651, točka 20; 14. julij 1998, Lebedef proti Komisiji, T-42/97, RecFP, str. I-A-371 in II-1071, točka 25; 7. februar 2001, Inpesca proti Komisiji, T-186/98, Recueil, str. II-557, točka 51.