SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 29. junija 2010

Zadeva F‑11/10

María Soledad Palou Martínez

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Očitna nedopustnost – Zamuda – Kršitev predhodnega postopka – Člen 35(1)(e) Poslovnika“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero M. S. Palou Martínez Sodišču za uslužbence predlaga, naj „[p]reuči dejstva in okoliščine [njenega] primera ter na podlagi tega […] sprejme sklep, s katerim bo ugodilo [njenim] predlogom“; razglasi ničnost „odločbe [Evropske] komisije“; od Komisije zahteva, naj „prizna in zagotovi [njeno] delovno mesto in [njeno] kategorijo v Barceloni“ (Španija) ter ji „posledično“ „vrn[e] njeno delovno mesto, zajeto kategorijo in celotno plačilo od trenutka, ko je bila razglašena za zmožno za delo“.

Odločitev:      Tožba se zavrže kot očitno nedopustna. Tožeča stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Predmet – Odreditev upravi – Razsodba – Nedopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

2.      Uradniki – Pravno sredstvo – Ničnostna tožba, ki ni vložena v rokih – Odškodninska tožba za enak učinek – Nedopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

3.      Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba, vložena brez predhodnega postopka v skladu s Kadrovskimi predpisi – Nedopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

1.      V okviru tožbe, vložene na podlagi člena 91 Kadrovskih predpisov, so predlogi, naj Sodišče za uslužbence upravi odredi ali naloži priznanje utemeljenosti nekaterih tožbenih razlogov, navedenih v podporo predlogom za razglasitev ničnosti, očitno nedopustni, saj ni pristojnost sodišča Unije, da izdaja odredbe institucijam Unije ali daje pravne izjave. To velja za predloge, naj Sodišče za uslužbence ugotovi obstoj nekaterih dejstev in upravi naloži sprejetje ukrepov za vrnitev zadevne osebe v prejšnje stanje.

(Glej točke od 29 do 31.)

Napotitev na:

Sodišče: 21. november 1989, Becker in Starquit proti Parlamentu, C‑41/88 in C‑178/88, povzetek v Recueil, str. 3807, točka 2;

Sodišče prve stopnje: 9. junij 1994, X proti Komisiji, T‑94/92, RecFP, str. I‑A‑149 in II‑481, točka 32; 15. december 1999, Latino proti Komisiji, T‑300/97, RecFP, str. I‑A‑259 in II‑1263, točka 28 in navedena sodna praksa; 25. oktober 2007, Lo Giudice proti Komisiji, T‑154/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑203 in II‑A‑2‑1309, točka 55 in navedena sodna praksa;

Sodišče za uslužbence: 7. november 2007, Hinderyckx proti Svetu, F‑57/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑329 in II‑A‑1‑1831, točka 65.

2.      Izključeno je, da bi lahko uradnik z odškodninsko tožbo izpodbijal akt, ki posega v položaj, če ga pred tem ni izpodbijal v zakonsko predpisanih rokih.

(Glej točko 43.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 21. februar 2008, Skoulidi proti Komisiji, F‑4/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑47 in II‑A‑1‑229, točki 69 in 70 ter navedena sodna praksa.

3.      Odškodninska tožba se mora v skladu s členoma 90 in 91 Kadrovskih predpisov običajno začeti s pošiljanjem zahtevka upravi in se nadaljevati s pritožbo zoper zavrnitev tega zahtevka. Ker ta dvofazni postopek ni bil izveden pred predložitvijo zadeve Sodišču za uslužbence, je treba tožbo zavreči kot očitno nedopustno.

(Glej točko 44.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 6. julij 1995, Ojha proti Komisiji, T‑36/93, RecFP, str. I‑A‑161 in II‑497, točka 117; 6. november 1997, Liao proti Svetu, T‑15/96, RecFP, str. I‑A‑329 in II‑897, točka 57;

Sodišče za uslužbence: 2. maj 2007, Giraudy proti Komisiji, F‑23/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑121 in II‑A‑1‑657, točka 69; zgoraj navedena sodba Skoulidi proti Komisiji, točka 56.