SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 10. septembra 2009

Zadeva F-139/07

Rinse van Arum

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Obseg pritožbe iz člena 90 Kadrovskih predpisov“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero R. van Arum predlaga, prvič, naj se zlasti črtajo nekatere pripombe iz njegovega ocenjevalnega poročila za obdobje 2005 in dodajo drugi podatki ter naj se, podredno, navedeno poročilo razglasi za nično, nato, še bolj podredno, odredi, naj se mu predložijo vsi dokazi v zvezi z vsebino ocenjevalnega poročila, Sodišče za uslužbence pa naj zavzame stališče glede spornih dejstev in ocen, ki jih odpira, in naj, drugič, Parlamentu naloži plačilo odškodnine v višini 1 EUR.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Obveznost obrazložitve – Obveznost prvega ocenjevalca, da obrazloži svoje pripombe ali presoje – Neobstoj

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

2.      Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Sprejetje odločbe o dodelitvi točk za delovno uspešnost brez dokončne različice ocenjevalnega poročila

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

3.      Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Sodni nadzor

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

4.      Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

5.      Uradniki – Osebni spis – Obveznost uradne obvestitve uradnika o odločbi, da se vanj vloži njegovo ocenjevalno poročilo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 26)

6.      Postopek – Stroški – Zahteva za odločitev v skladu s predpisi

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 87(1))

1.      V položaj uradnika lahko posegajo ocenjevalno poročilo in s tem končne pripombe v njem – zaradi česar jih je treba obrazložiti –, ne pa pripombe ali presoje, ki jih je posebej predložil prvi ocenjevalec. Zato ocenjevalno poročilo zaradi morebitne neobrazložitve odbora za poročila ne more postati nezakonito.

(Glej točko 44.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 7. marec 2007, Sequeira Wandschneider proti Komisiji, T-110/04, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 108.

2.      Kadar organ, pristojen za imenovanja, sprejme odločbo o dodelitvi točk za delovno uspešnost, čeprav še nima dokončne različice ocenjevalnega poročila uradnika, le zato ker je ta vložil notranje pravno sredstvo, je navedena odločba sprejeta implicitno ob upoštevanju dokončnega rezultata iz ocenjevalnega obdobja in po izčrpanju vseh pravnih sredstev. Zato lahko uprava spremeni število točk za delovno uspešnost, dodeljenih uradniku, če se izkaže, da je treba zaradi notranjega pravnega sredstva, ki ga je vložil, ali po potrebi zaradi njegove pritožbe ocenjevalno poročilo spremeniti. To, da je bila odločba o dodelitvi točk za delovno uspešnost sprejeta pred dokončnim ocenjevalnim poročilom, ne zadostuje za domnevo, da je navedena odločba vplivala na izid vloženega notranjega pravnega sredstva in s tem ocenjevalnega poročila, ker bi bilo mogoče odločbo o dodelitvi, ki je bila nujno sprejeta ob upoštevanju dokončnega izida ocenjevalnega obdobja, spremeniti, če bi dokončno ocenjevalno poročilo odstopalo od začasne različice.

(Glej točki 47 in 48.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 10. september 2009, Behmer proti Parlamentu, F-47/07, še neobjavljena v ZOdl. JU, točki 78 in 79.

3.      Ocenjevalno poročilo vsebuje svobodno izraženo mnenje ocenjevalcev. Zato navedenih presoj po njihovi naravi ne more objektivno preverjati sodišče Skupnosti, ki s svojo presojo ne more nadomestiti presoje oseb, pristojnih za ocenjevanje dela ocenjevane osebe. Institucije Skupnosti imajo namreč široko diskrecijsko pravico pri ocenjevanju dela svojih uradnikov. Vrednostne presoje v zvezi z uradniki v ocenjevalnih poročilih so izključene iz sodnega nadzora, ki se izvaja le pri morebitnih formalnih nepravilnostih, očitnih napakah ocenjevalčevih presoj in morebitni zlorabi pooblastil. Niti organ, pristojen za imenovanja, ne more s svojo presojo nadomestiti presoje ocenjevalcev, pristojnih za ocenjevanje dela uradnika, saj niti ta – podobno kot sodišče Skupnosti – nujno ne pozna natančnega položaja posameznega uradnika. Zato se lahko nadzor navedenega organa nad presojami ocenjevalcev v zvezi z uradniki omeji na nadzor nad očitno napako. Zato navedenemu organu ni mogoče očitati, da v predhodnem postopku presoje ocenjevalca ni nadomestil s svojo presojo dela tožeče stranke, da ni odgovoril na vse točke, ki jih izpodbija tožeča stranka, in da ni preučil vseh pravnih trditev.

(Glej točki 56 in 62.)

Napotitev na:

Sodišče: 3. julij 1980, Grassi proti Svetu, 6/79 in 97/79, Recueil, str. 2141, točka 15;

Sodišče prve stopnje: 26. oktober 1994, Marcato proti Komisiji, T-18/93, RecFP, str. I-A-215 in II-681, točka 45; 20. maj 2003, Pflugradt proti ECB, T-179/02, RecFP, str. I-A-149 in II-733, točka 46; 13. julij 2006, Andrieu proti Komisiji, T-285/04, ZOdl. JU, str. I-A-2-161 in II-A-2-775, točka 99; 12. september 2007, Combescot proti Komisiji, T-249/04, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 78.

4.      Obrazložitev ocenjevalnega poročila je načeloma navedena v različnih rubrikah v zvezi s sposobnostjo, učinkovitostjo in obnašanjem v službi. Vendar je lahko obrazložitev ocenjevalnega poročila razvidna tudi iz pojasnil uprave zunaj poročila, zlasti pri notranjem predhodnem postopku, ki je značilen za postopek ocenjevanja. Ocenjevalno poročilo je treba – kljub morebitnemu črtanju nekaterih pripomb iz prve različice navedenega poročila – šteti za dovolj obrazloženo, če je lahko tožeča stranka presodila utemeljenost splošne presoje njenega dela, ki so jo izvedli ocenjevalci.

Člen 43 Kadrovskih predpisov poleg tega ne vsebuje nikakršne navedbe, da bi bilo morebiti treba pripombe iz ocenjevalnega poročila podpreti z dejanskimi okoliščinami. Nasprotno, ocenjevalec ima široko diskrecijsko pravico pri ocenjevanju dela ocenjevanih oseb. Obstoj take diskrecijske pravice pomeni, da ocenjevalcem v ocenjevalnem poročilu niti ni treba navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin v podporo svoji oceni niti preučiti vseh točk, ki jih izpodbija ocenjevana oseba, in nanje odgovoriti. Navedene ugotovitve ni mogoče izpodbiti z obstojem priročnika za ocenjevanje, v katerem so obvezna pravila, ki si jih je določila uprava in ki jih mora upoštevati. Pravilo iz navedenega priročnika, ki določa, da morajo biti ocene odlik ali pomanjkljivosti dela ocenjevane osebe pospremljene s pripombami, ki temeljijo na dejstvih, namreč ni kršeno, če ocenjevalec takih pripomb ni navedel, ker je presodil, da delo ocenjevane osebe ni bilo niti posebno izstopajoče niti posebno pomanjkljivo.

(Glej točke 80, 82, od 88 do 91 in 96.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 16. julij 1992, Della Pietra proti Komisiji, T-1/91, Recueil, str. II-2145, točka 32; zgoraj navedena zadeva Marcato proti Komisiji, točka 45; 12. december 1996, AIUFFASS in AKT proti Komisiji, T-380/94, Recueil, str. II-2169, točka 57; zgoraj navedena zadeva Pflugradt proti ECB, točka 46; 1. marec 2005, Mausolf proti Europolu, T-258/03, ZOdl. JU, str. I-A-45 in II-189, točka 25; 10. maj 2005, Piro proti Komisiji, T-193/03, ZOdl. JU, str. I-A-121 in II-547, točka 59; 25. oktober 2005, Micha proti Komisiji, T-50/04, ZOdl. JU, str. I-A-339 in II-1499, točka 36 in navedena sodna praksa ter točki 39 in 40.

5.      Edini cilj člena 26 je uradniku omogočiti, da predloži pripombe k vsakemu dokumentu v zvezi z njegovim upravnim položajem in k vsem poročilom o njegovi sposobnosti, učinkovitosti in obnašanju. Če bi torej uprava uradniku predložila ocenjevalno poročilo pred vložitvijo v njegov spis in bi bilo zadevni osebi omogočeno, da v njem navede pripombe, v tem ni mogoče opaziti kršitve člena 26 navedenih kadrovskih predpisov. Poleg tega člen 26 Kadrovskih predpisov določa, da mora uprava uradnika obvestiti o vsebini akta, ki ga je treba arhivirati, vendar ji ne nalaga, da ga uradno obvesti o odločitvi o arhiviranju kot taki.

(Glej točke od 133 do 135.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 28. maj 1998, W proti Komisiji, T-78/96 in T-170/96, RecFP, str. I-A-239 in II-745, točka 99; 6. marec 2001, Ojha proti Komisiji, T-77/99, RecFP, str. I-A-61 in II-293, točke od 56 do 61; 13. december 2005, Cwik proti Komisiji, T-155/03, T-157/03 in T-331/03, ZOdl. JU, str. I-A-411 in II-1865, točke od 50 do 52 in 73.

6.      V skladu s členom 87(1) Poslovnika Sodišča za uslužbence se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Zahteve iz navedenih predlogov za odločitev o stroških v skladu s predpisi ni mogoče obravnavati kot predloga, naj se stroški naložijo neuspeli stranki v sporu.

(Glej točki 146 in 148.)

Napotitev na:

Sodišče: 9. junij 1992, Lestelle proti Komisiji, C-30/91 P, Recueil, str. I-3755, točka 38; 29. april 2004, Parlament proti Ripa di Meana in drugim, C-470/00 P, Recueil, str. I-4167, točka 86;

Sodišče za uslužbence: 10. julij 2008, Maniscalco proti Komisiji, F-141/07, še neobjavljen v ZOdl. JU, točke od 30 do 33.