SODBA SODIŠČA

z dne 13. decembra 1979(*)

„Prepoved zasaditve novih nasadov vinogradov“

V zadevi 44/79,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je na Sodišče naslovilo Verwaltungsgericht Neustadt an der Weinstrasse (upravno sodišče) na podlagi člena 177 Pogodbe EGS, v postopku

Liselotte Hauer, stanujoča v Bad Dürkheimu,

proti

Land Rheinland-Pfalz (dežela Porenje – Pfalško),

glede razlage člena 2 Uredbe Sveta (EGS) št. 1162/76 z dne 17. maja 1976 o ukrepih, namenjenih za prilagoditev vinogradniškega potenciala tržnim zahtevam, spremenjene z Uredbo Sveta (EGS) št. 2776/78 z dne 23. novembra 1978, ob upoštevanju člena 1 Gesetz ueber Massnahmen auf dem Gebiete der Weinwirtschaft – Weinwirtschaftsgesetz (nemški zakon o ukrepih na področju vinogradništva),

SODIŠČE,

v sestavi H. Kutscher, predsednik, A. O’Keeffe in A. Touffait, predsednika senatov, J. Mertens de Wilmars, P. Pescatore, A. J. Mackenzie Stuart, G. Bosco, T. Koopmans in O. Due, sodniki,

generalni pravobranilec: F. Capotorti,

sodni tajnik: A. Van Houtte

izreka naslednjo

Sodbo

 Pravno stanje

1       S sklepom z dne 14. decembra 1978, ki ga je Sodišče prejelo 20. marca 1979, je Verwaltungsgericht Neustadt an der Weinstrasse Sodišču na podlagi člena 177 Pogodbe EGS predložilo vprašanji za predhodno odločanje glede razlage člena 2 Uredbe Sveta (EGS) št. 1162/76 z dne 17. maja 1976 o ukrepih za prilagoditev vinogradniškega potenciala tržnim zahtevam (UL L 135, str. 32), spremenjene z Uredbo Sveta (EGS) št. 2776/78 z dne 23. novembra 1978 (UL L 333, str. 1).

2       Iz spisa v tej zadevi izhaja, da je tožeča stranka 6. junija 1975 v postopku v glavni stvari pri pristojnem upravnem organu dežele Porenje – Pfalško zahtevala, naj se ji izda dovoljenje za to, da zasadi nasad vinske trte na zemljišču, ki je v njeni lasti, na območju Bad Durkheima. To dovoljenje je bilo sprva zavrnjeno zato, ker v skladu z določili nemške zakonodaje, ki velja na tem področju, in sicer zakonom glede vinske industrije (Weinwirtschaftsgesetz) z dne 10. marca 1977, omenjeno zemljišče ni primerno za gojenje vinske trte. Zadevna oseba je 22. januarja 1976 vložila pritožbo proti tej odločitvi. Medtem ko je pristojni upravni organ obravnaval navedeno pritožbo, je bila sprejeta Uredba št. 1162/76 z dne 17. maja 1976, katere člen 2 za tri leta prepoveduje sajenje vinske trte. Upravni organ je 21. oktobra istega leta zavrnil pritožbo, za kar je navedel dva razloga: na eni strani neprimernost zemljišča in na drugi strani prepoved sajenja, pri čemer se je skliceval na navedeno uredbo Skupnosti.

3       Zadevna oseba je vložila tožbo pri Verwaltungsgericht. Na podlagi izvedenskih poročil o vrstah grozdja, ki ga gojijo na istem področju, in ob upoštevanju dogovora, sklenjenega s številnimi drugimi lastniki zemljišč, ki so tik ob zemljišču prosilke, je upravni organ priznal, da se lahko zemljišče tožeče stranke šteje za primerno za gojenje vinske trte glede na minimalne zahteve, ki jih določa nacionalna zakonodaja. Zaradi tega je bil organ pripravljen izdati dovoljenje takoj, ko se izteče prepoved zasaditve novih nasadov vinske trte, ki jo je sprejela Skupnost. Torej se spor med strankama zdaj nanaša le še na vprašanja glede prava Skupnosti.

4       Tožeča stranka v postopku v glavni stvari meni, da bi moralo biti dovoljenje, za katero je zaprosila, izdano, ker je bila zahteva vložena veliko prej, preden je začela veljati Uredba št. 1162/76, in zato njena določila za to zahtevo ne morejo veljati. Tudi ob predpostavki, da ta uredba velja za zahteve, ki so bile vložene, preden je začela veljati, se na njena določila po mnenju tožeče stranke ni mogoče sklicevati v njeno škodo, saj kršijo njeno lastninsko pravico in pravico do svobodnega opravljanja poklica, ki ju zagotavljata člena 12 in 14 Grundgesetza (temeljni zakon Zvezne republike Nemčije).

5       Da bi Verwaltungsgericht lahko razsodilo v tem sporu, je postavilo ti vprašanji:

1.      Ali je treba Uredbo Sveta (EGS) št. 1162/76 z dne 17. maja 1976, spremenjeno z Uredbo Sveta (EGS) št. 2776/78 z dne 23. novembra 1978 razlagati tako, da njen člen 2(1) velja tudi za tiste zahteve za izdajo dovoljenja za zasaditev novih vinskih trt kot vinogradov, ki so bile vložene, preden je začela veljati omenjena uredba?

2.      Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba člen 2(1) omenjene uredbe razlagati tako, da prepoved, ki jo določa glede izdajanja dovoljenj za zasaditev novih vinskih trt – ne glede na oprostitve, ki jih določa člen 2(2) uredbe – velja na splošno, torej ne glede na vprašanje o (ne)primernosti zemljišča, urejeno v členu 1(1), drugi stavek, in (2) Weinwirtschaftsgesetza (nemški zakon o ukrepih, ki veljajo v vinski industriji)?

 Prvo vprašanje (časovna veljavnost Uredbe št. 1162/76)

6       Tožeča stranka v postopku v glavni stvari trdi, da bi moralo biti njeni zahtevi, ki jo je pristojnemu upravnemu organu predložila 6. junija 1975, v normalnem spletu okoliščin ugodeno pred uveljavitvijo uredbe Skupnosti, če bi upravni postopek potekal tako, kot je običajno, in bi upravni organ brez zamude ugotovil, da je njeno zemljišče v skladu z nacionalno zakonodajo primerno za gojenje vinske trte. Trdi, da je ta položaj treba upoštevati pri ugotavljanju časovne veljavnosti uredbe Skupnosti, še zlasti zaradi tega, ker pridelek zadevnega vinograda ne bi imel pomembnejšega vpliva na pogoje na trgu ob upoštevanju časa, ki preteče med zasaditvijo vinograda in ko ta prvič obrodi.

7       S trditvami, ki jih je navedla tožeča stranka v postopku v glavni stvari, se ni mogoče strinjati. Res je, da člen 2(1), pododstavek 2, Uredbe št. 1162/76 izrecno določa, da države članice ne bodo več izdajale dovoljenj za nove nasade „od dne, ko začne veljati ta uredba“. Ker se nanaša na izdajo dovoljenja, to določilo izključuje možnost upoštevanja trenutka, v katerem je bila zahteva vložena. Njen namen je zagotoviti takojšnje učinkovanje uredbe, in sicer da se za obdobje prepovedi na podlagi člena 4 iste uredbe ustavi izvrševanje pravic do zasaditve ali ponovne zasaditve, pridobljenih, preden je uredba začela veljati.

8       Kot navaja šesta uvodna izjava preambule glede zadnjenavedenega določila, je prepoved zasaditve novih nasadov pogojena z „nespornim javnim interesom“, v skladu s katerim je treba ustaviti prekomerno proizvodnjo vina v Skupnosti, da bi tako ponovno vzpostavili ravnotežje na trgu in preprečili ustvarjanje strukturnih presežkov. Tako je namen Uredbe št. 1162/76 takoj preprečiti kakršno koli širitev obstoječih vinogradov. Zato ni mogoče dovoliti izjeme v korist zahteve, ki je bila vložena, preden je uredba začela veljati.

9       Zato se mora odgovor na prvo vprašanje glasiti, da je treba Uredbo Sveta št. 1162/76 z dne 17. maja 1976, spremenjeno z Uredbo Sveta (EGS) št. 2776/78 z dne 23. novembra 1978, razlagati tako, da njen člen 2(1) velja tudi za zahteve za izdajo dovoljenja za zasaditev novih vinskih trt, ki so bile vložene, preden je uredba začela veljati.

 Drugo vprašanje (veljavnost ratione materiae Uredbe št. 1162/76)

10     Verwaltungsgericht v drugem vprašanju Sodišče naproša, naj razsodi, ali prepoved izdajanja dovoljenje za zasaditev novih nasadov, določena v členu 2(1) Uredbe št. 1162/76, velja na splošno, torej tudi za zemljišča, ki so opredeljena kot primerna za gojenje vinske trte v skladu z merili v nacionalni zakonodaji.

11     V tem pogledu besedilo uredbe ni dvoumno, saj člen 2 prepoveduje „vsakršno novo zasaditev“ brez razlikovanja glede na kakovost zadevnih zemljišč. Iz besedila in iz navedenih ciljev Uredbe št. 1162/76 je razvidno, da prepoved velja za vse nove nasade, ne glede na vrsto zemljišča in njegovo razvrstitev v skladu z nacionalno zakonodajo. Kot izhaja predvsem iz druge uvodne izjave v preambuli, je cilj uredbe ustaviti presežke, ki nastajajo v evropski proizvodnji vina, in ponovno vzpostaviti ravnotežje na trgu, dolgoročno in kratkoročno. Le člen 2(2) uredbe predvideva izjeme od splošne prepovedi, določene v odstavku 1 istega člena, vendar ni sporno, da nobena od teh izjem v tem primeru ne velja.

12     Zato mora biti odgovor na drugo vprašanje tak, da je treba člen 2(1) Uredbe št. 1162/76 razlagati tako, da prepoved izdajanja dovoljenj za zasaditev novih nasadov – ne glede na oprostitve, ki jih določa člen 2(2) Uredbe – velja na splošno, torej ne glede na vprašanje o (ne)primernosti zemljišča za gojenje vinske trte v skladu z določili nacionalne zakonodaje.

 Zagotavljanje temeljnih pravic v pravnem redu Skupnosti

13     Verwaltungsgericht v predložitveni odločbi navaja, da bi lahko bilo, če je treba Uredbo št. 1162/76 razlagati tako, da razglaša splošno prepoved, ki vključuje zemljišča, primerna za gojenje vinske trte, to določilo treba šteti za neveljavno v Zvezni republiki Nemčiji zaradi dvomov, ki obstajajo glede njegove združljivosti s temeljnimi pravicami, ki jih zagotavljata člena 12 in 14 Grundgesetza, od katerih se prvi nanaša na lastninsko pravico in drugi na pravico do svobodnega opravljanja poklica.

14     Kot je Sodišče že razsodilo v sodbi z dne 17. decembra 1970 v zadevi Internationale Handelsgesellschaft (Recueil 1970, str. 1125), je o vprašanju morebitne kršitve temeljnih pravic z aktom institucije Skupnosti mogoče soditi le ob upoštevanju prava Skupnosti. Uvedba posebnih meril za presojo, ki izhaja iz zakonodaje ali ustavne ureditve posamezne države članice, bi ogrozila materialno enotnost in učinkovitost prava Skupnosti in bi neizogibno vodila v neenotnost skupnega trga ter ogrozila kohezijo Skupnosti.

15     Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi in v poznejši sodbi z dne 14. maja 1974 v zadevi Nold (Recueil 1974, str. 491) tudi poudarilo, da so temeljne pravice sestavni del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja; da se pri zagotavljanju varovanja teh pravic Sodišče zgleduje pri ustavnih tradicijah, ki so skupne državam članicam, tako da v Skupnosti niso dovoljeni ukrepi, ki niso združljivi s temeljnimi pravicami, ki jih priznavajo ustave teh držav; da lahko mednarodni instrumenti za varstvo človekovih pravic, pri katerih so države članice sodelovale ali so k njim pristopile, ponujajo smernice, ki jih je treba upoštevati v okviru prava Skupnosti. Ta koncept je bil pozneje priznan v skupni deklaraciji Skupščine, Sveta in Komisije z dne 5. aprila 1977, ki se, potem ko navaja sodno prakso Sodišča, sklicuje po eni strani na pravice, ki jih zagotavljajo ustave držav članic, in po drugi strani na Evropsko konvencijo za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin z dne 4. novembra 1950 (UL 1977, C 103, str. 1).

16     V teh okoliščinah je treba dvome, na katere opozarja Verwaltungsgericht, glede združljivosti določil Uredbe št. 1162/76 s pravili o varovanju temeljnih pravic, razumeti kot dvome o veljavnosti uredbe z vidika prava Skupnosti. V zvezi s tem je treba razlikovati med morebitno kršitvijo lastninske pravice in morebitnim omejevanjem svobode opravljanja poklica.

 Vprašanje glede lastninske pravice

17     Lastninska pravica je v pravnem redu Skupnosti zagotovljena v skladu s koncepti, ki so skupni ustavam držav članic, in se kažejo tudi v prvem protokolu k Evropski konvenciji o varovanju človekovih pravic.

18     Člen 1 tega protokola določa:

„Vsaka fizična ali pravna oseba ima pravico do mirnega uživanja svoje lastnine. Nikomur ni dovoljeno odvzeti pravic do njegove lastnine, razen če je to v javnem interesu in v skladu s pogoji, ki jih predvidevajo zakon in splošna načela mednarodne zakonodaje.

Zgoraj navedeni predpisi pa nikakor ne smejo omejevati pravice države, da sprejme take zakone, ki se ji zdijo potrebni za nadzorovanje uporabe lastnine v skladu s splošnim interesom ali z namenom, da bi zagotovila plačevanje davkov ali drugih prispevkov oziroma kazni.“

19     To določilo po tem, ko razglaša pravico do mirnega uživanja svoje lastnine, predvideva dva načina mogočega kršenja lastninske pravice, glede na to, ali je kršitev v tem, da lastniku pravico odvzame oziroma mu omeji njeno izvrševanje. V tem primeru ni sporno, da prepovedi novih zasaditev vinske trte ni mogoče šteti za akt, ki lastniku odvzema lastnino, saj lahko ta še vedno povsem svobodno razpolaga z njo ali jo uporabi za druge namene, ki niso prepovedani. Po drugi strani ta prepoved nedvomno omejuje uporabo lastnine. S tega vidika drugi odstavek člena 1 protokola vsebuje pomembno navedbo, saj priznava pravico države, „da sprejme take zakone, ki se ji zdijo potrebni za nadzorovanje uporabe lastnine v skladu s splošnim interesom“. Protokol tako načeloma sprejema zakonitost omejitev uporabe lastnine, pri čemer hkrati omejuje te omejitve do tiste mere, do katere država meni, da so „potrebne“ za varovanje „splošnih interesov“. Vendar to določilo ne daje dovolj natančnega odgovora na vprašanje, ki ga je predložilo sodišče Verwaltungsgericht.

20     Zato je treba, preden je mogoče odgovoriti na to vprašanje, preučiti tudi elemente, ki izhajajo iz ustavnih pravil in prakse devetih držav članic. Ena od prvih ugotovitev je, da ta pravila in prakse zakonodajalcu dovoljujejo, da sprejema predpise glede uporabe zasebne lastnine v splošnem interesu. V ta namen se nekatere ustave sklicujejo na obveznosti, ki so inherentne lastnini (Grundgesetz, člen 14(2), prvi stavek), na njeno socialno funkcijo (italijanska ustava, člen 42(2)), na podrejenost njenega uživanja zahtevam splošne koristi (Grundgesetz, člen 14(2), drugi stavek, in irska ustava, člen 43.2.2) ali na socialno pravičnost (irska ustava, člen 43.2.1). V vseh državah članicah se je ta socialna funkcija lastninske pravice uresničila v številnih zakonodajnih aktih. V vseh državah članicah obstaja zakonodaja o kmetijstvu in gozdarstvu, vodni ureditvi, varovanju okolja in urbanističnem in prostorskem urejanju, ki nalaga omejitve, včasih precejšne, glede uporabe nepremičnin.

21     Vse države proizvajalke vina v Skupnosti imajo zavezujočo zakonodajo, čeprav se glede sajenja vinske trte, izbire sort in načinov pridelave razlikujejo po strogosti. V nobeni od zadevnih držav ta določila načeloma ne štejejo za nezdružljiva s spoštovanjem lastninske pravice.

22     Zaradi tega je mogoče trditi, upoštevajoč ustavne koncepte, ki so skupni vsem državam članicam, in ustaljene zakonodajne prakse na najrazličnejših področjih, da dejstva, da Uredba št. 1162/76 določa omejitve za zasaditev novih nasadov vinske trte, načeloma ni mogoče izpodbijati. Gre za tako vrsto omejitve, ki je znana in sprejemljiva kot legitimna v enakih ali podobnih oblikah v ustavnih ureditvah v vseh državah članicah.

23     Vendar ta ugotovitev ne reši v celoti problema, ki ga je izpostavilo Verwaltungsgericht. Tudi če načeloma ni mogoče izpodbijati, da ima Skupnost možnost omejiti uživanje lastninske pravice v okviru skupne ureditve trga in za namene strukturne politike, je še vedno treba preučiti, ali omejitve, ki jih uvajajo sporna določila, dejansko pomenijo cilje splošnega interesa Skupnosti oziroma ali glede na zastavljeni cilj ne pomenijo nesorazmerno in nedopustno vmešavanje v pravice lastnika, s čimer kršijo bistvo lastninske pravice. Tak je pravzaprav tudi očitek tožeče stranke v postopku v glavni stvari, ki meni, da bi le izvajanje politike kakovosti dovoljevalo zakonodajnim organom omejiti uživanje vinogradniške lastnine, kar bi pomenilo, da ima ta nedotakljivo pravico od takrat, ko se ugotovi, da je njeno zemljišče primerno za gojenje vinske trte. Zato je treba ugotoviti, kakšen je cilj sporne uredbe, ter presoditi, ali je razmerje med ukrepi, ki jih določa uredba, in ciljem, ki ga želi v tem primeru izpolniti Skupnost, razumno.

24     Določila Uredbe št. 1162/76 je treba upoštevati v kontekstu skupne organizacije trga vina, ki je tesno povezana s strukturno politiko Skupnosti na zadevnem področju. Cilji te politike so navedeni v Uredbi (EGS) št. 816/70 z dne 28. aprila 1970 o dodatnih določilih za skupno organizacijo trga vina (UL L 99, str. 1), ki je podlaga za sporno uredbo, in v Uredbi št. 337/79 z dne 5. februarja 1979 o skupni ureditvi trga vina (UL L 54, str. 1), ki kodificira vsa zakonska določila, ki urejajo skupno ureditev trga. Naslov III te uredbe, ki določa „pravila za proizvodnjo in kontroliranje nasadov“, zdaj pomeni pravni okvir na tem področju. Drugi dejavnik, na podlagi katerega je mogoče prepoznati politiko, ki jo Skupnost uveljavlja na tem področju, je Resolucija Sveta z dne 21. aprila 1975 glede novih smernic za uravnavanje trga namiznih vin (UL C 90, str. 1).

25     Gledano v celoti, iz teh aktov izhaja, da je politika, ki jo je sprejela in delno tudi izvedla Skupnost, sestavljena iz skupne organizacije trga v povezavi s strukturnimi izboljšavami v sektorju proizvodnje vina. V okviru smernic, ki jih določa člen 39 Pogodbe EGS, ima ta dva cilja, po eni strani namreč želi vzpostaviti trajno ravnotežje na trgu vina s cenami, ki bodo dobičkonosne za proizvajalce in ugodne za potrošnike, in po drugi strani želi doseči izboljšanje kakovosti vin na trgu. Da bi pravila Skupnosti, ki se nanašajo na trg vina, lahko izpolnila ta cilja količinskega ravnotežja in izboljšanja kakovosti, določajo številne ukrepe, ki veljajo za proizvodnjo in za trženje vina.

26     S tega vidika je treba zlasti navesti določila člena 17 Uredbe št. 816/70, ki so bila v bolj razdelani obliki povzeta v členu 31 Uredbe št. 337/79, ki določa, da morajo države članice pripraviti načrte za zasaditev in proizvodnjo, usklajene v okvirom obveznega načrta Skupnosti. Za namene izvajanja tega načrta se lahko sprejmejo ukrepi glede zasaditev, ponovnih zasaditev, posekanja ali opustitev vinogradov.

27     Uredba št. 1162/76 je bila sprejeta prav v tem kontekstu. Iz njene preambule in iz gospodarskih okoliščin, v katerih je bila sprejeta, za katere so bili od letine leta 1974 značilni stalni presežki, je razvidno, da ta uredba izpolnjuje dvojno funkcijo: po eni strani mora omogočiti takojšno ustavitev nadaljnjega povečevanja presežkov in po drugi strani ustanovam Skupnosti omogočiti potreben čas za izvajanje strukturne politike, ki je oblikovana tako, da spodbuja visoko kakovost proizvodnje, hkrati pa spoštuje individualne značilnosti in potrebe različnih vinorodnih regij Skupnosti glede izbire vinorodnih zemljišč in sort in ureja načine proizvodnje.

28     Da bi Svet izpolnil ta dvojni namen, je z Uredbo št. 1162/76 uvedel splošno prepoved zasaditve novih nasadov – z izjemo nekaj strogo določenih izjem – ne glede na kakovost zemljišča. Glede obsega tega ukrepa je treba ugotoviti, da je Svet sprejel le začasni ukrep. Zasnovan je tako, da se neposredno ukvarja s cikličnimi presežki in hkrati pripravlja trajne strukturne ukrepe.

29     Gledano s tega vidika grajani ukrep ne ustvarja nikakršnih nepotrebnih omejitev izvrševanja lastninske pravice. Dejansko obdelovanje novih vinogradov v situaciji, za katero so značilni stalni presežki v proizvodnji, z gospodarskega vidika ne bi imelo drugega učinka, kot je povečevanje presežkov; poleg tega bi tako povečevanje na tej stopnji pomenilo tveganje še zapletenejšega izvajanja strukturne politike na ravni Skupnosti, glede na to, da bi taka politika temeljila na uporabi strožjih meril, kot so zdaj določena v nacionalni zakonodaji glede izbire zemljišč, primernih za vinogradništvo.

30     Zato je treba ugotoviti, da je omejitev uživanje lastnine zaradi prepovedi zasaditve novih nasadov, ki jo je za določen čas uvedla Uredba št. 1162/76, utemeljena s cilji splošnega interesa, ki jih izpolnjuje Skupnost, in ne krši bistva lastninske pravice, kot je ta priznana in zaščitena v okviru pravnega reda Skupnosti.

 Vprašanje svobodnega opravljanja poklicne dejavnosti

31     Tožeča stranka v postopku v glavni stvari tudi meni, da prepoved zasaditve novih nasadov, ki jo nalaga Uredba št. 1162/76, krši njene temeljne pravice, ker je njen namen omejiti njeno svobodo do opravljanja poklica vinogradnika.

32     Kot je Sodišče že presodilo v sodbi z dne 14. maja 1974 v zadevi Nold, čeprav je res, da ustavni zakoni številnih držav članic jamčijo spoštovanje svobode opravljanja poklicne dejavnosti, je na tako zagotovljeno pravico treba gledati ob upoštevanju socialne funkcije dejavnosti, ki jo ščiti, in ne gre za absolutno pravico. V tej zadevi je treba ugotoviti, da izpodbijani ukrep Skupnosti na noben način ne vpliva na dostop do poklica vinogradnika ali na svobodo opravljanja tega poklica na zemljiščih, ki so trenutno namenjena gojenju vinske trte. V obsegu, v katerem prepoved zasaditve novih nasadov zadeva svobodno opravljanje poklica vinogradnika, je ta omejitev le posledica omejitve uživanja lastninske pravice, pri čemer se obe omejitvi združita. Ob predpostavki, da sploh obstaja, je omejitev svobodnega opravljanja poklica vinogradnika upravičena z enakimi razlogi, ki upravičujejo omejitev uživanja lastnine.

33     Iz navedenega izhaja, da preučitev Uredbe št. 1162/76 z vidika dvomov, ki jih je izrazilo Verwaltungsgericht, ni pokazala nobenega takega elementa, ki bi vplival na veljavnost te uredbe zaradi neskladja z zahtevami, ki izhajajo iz varovanja temeljnih pravic v Skupnosti.

 Stroški

Stroški vlade Zvezne republike Nemčije, Sveta in Komisije Evropskih skupnosti, ki so Sodišču predložili stališča, se ne povrnejo.

Ker je ta postopek z vidika strank v postopku v glavni stvari le ena od stopenj v postopku, ki ga obravnava Verwaltungsgericht Neustadt an der Weinstrasse, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovor na vprašanja, ki jih je predložilo Verwaltungsgericht Neustadt an der Weinstrasse s sklepom z dne 14. decembra 1978, razsodilo:

1)      Uredbo Sveta (EGS) št. 1162/76 z dne 17. maja 1976 o ukrepih za prilagoditev vinogradniškega potenciala tržnim zahtevam, spremenjeno z Uredbo Sveta (EGS) št. 2776/78 z dne 23. novembra 1978, ki Uredbo št. 1162/76 spreminja drugič, je treba razlagati tako, da člen 2(1) velja tudi za zahteve za izdajo dovoljenja za zasaditev novih nasadov, ki so bile vložene, preden je ta uredba začela veljati.

2)      Člen 2(1) Uredbe št. 1162/76 je treba razlagati tako, da prepoved, ki jo določa glede izdajanja dovoljenje za zasaditev novih nasadov – ne glede na izjeme, ki jih določa člen 2(2) uredbe – velja na splošno, ne glede na vprašanje o (ne)primernosti zemljišča za gojenje vinske trte v skladu z določili nacionalne zakonodaje.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 13. decembra 1979.

* Jezik postopka: nemščina.