SODBA SODIŠČA

z dne 13. julija 1966(*)

V združenih zadevah 56/64 in 58/64,

zaradi tožbe, vložene 8. decembra 1964,

Consten SA, ki ga zastopa J. Lassier, avocat,

tožeča stranka v zadevi 56/64,

Grundig-Verkaufs GmbH, ki ga zastopata H. Hellmann, in K. Pfeiffer, Rechtsanwalts,

tožeča stranka v zadevi 58/64,

ob intervenciji

Italijanske republike, ki jo zastopata A. Maresca in P. Peronaci, zastopnika,

intervenientka v obeh zadevah,

Zvezne republike Nemčije, ki jo zastopata U. Everling in H. Peters, zastopnika,

intervenientka v zadevi 58/64,

proti

Komisiji Evropske gospodarske skupnosti, ki jo zastopa G. Le Tallec, zastopnik,

tožena stranka,

ob intervenciji

Willy Leissner SA, ki jo zastopa C. Lapp, avocat,

intervenientka,

UNEF SARL, ki jo zastopa R. Collin, avocat,

intervenientka,

SODIŠČE,

v sestavi Ch. L. Hammes, predsednik, L. Delvaux in W. Strauβ, predsednika senatov, A. M. Donner, A. Trabucchi (poročevalec), R. Lecourt in R. Monaco, sodniki,

generalni pravobranilec: K. Roemer,

sodni tajnik: A. Van Houtte,

izreka naslednjo

Sodbo

 Očitek, ki se nanaša na pravno naravo izpodbijanega ukrepa

Ob upoštevanju, da se tožeča stranka Consten sklicuje na bistveno kršitev postopka, ker je besedilo izpodbijanega ukrepa v uradnem listu označeno kot direktiva, ta akt pa ne more biti naslovljen na posameznike;

ker je ukrep namenjen poimensko navedenim podjetjem, je verodostojno samo besedilo, ki je bilo tem podjetjem posredovano; sporno besedilo vsebuje: „Komisija je sprejela naslednjo odločbo“;

ker je zato ta očitek neutemeljen.

 Očitki v zvezi s kršitvijo pravic obrambe

Ob upoštevanju, da tožeča stranka Consten trdi, da je Komisija kršila pravice obrambe s tem, da mu ni sporočila vseh sestavin spisa;

ker tožeča stranka Grundig uveljavlja iste očitke, zlasti v zvezi z obvestiloma francoskih in nemških organov, ki ju je Komisija upoštevala pri sprejemanju svoje odločbe;

ob upoštevanju, da je postopek pred Komisijo v zvezi z uporabo člena 85 Pogodbe upravni postopek, kar pomeni, da morajo udeležene stranke pred sprejetjem odločitve imeti možnost predstaviti svoje pripombe glede očitkov, o katerih Komisija meni, da jih mora proti njim uveljaviti;

ker morajo biti zaradi tega udeležene stranke seznanjene z dejstvi, na katerih temeljijo ti očitki;

ker ni nujno potrebno, da so udeležene stranke seznanjene z vsemi sestavinami spisa;

ker v obravnavani zadevi kaže, da izjava Komisije z dne 20. decembra 1963 vključuje vsa dejstva, potrebna za ugotovitev, kateri očitki so bili upoštevani;

ker sta tožeči stranki pravilno prejeli kopijo izjave in sta imeli možnost predstaviti pisne in ustne pripombe;

ker izpodbijana odločba ne vsebuje nobenih drugih očitkov kot tistih, ki so bili obravnavani v tem postopku;

ob upoštevanju, da tožeča stranka Consten trdi, da so bile z odločbo kršene pravic obrambe, ker njegovi glavni predlogi, zlasti zahteva za dodatno razširitev preiskave, niso bili upoštevani;

ob upoštevanju, da v takih nesodnih postopkih upravi ni treba navesti razlogov za zavrnitev predloga stranke;

ker iz tega ni razvidno, da so bile pravice do obrambe strank med postopkom pred Komisijo kršene;

ker je ta očitek neutemeljen.

 Očitek glede vključitve ugotovitve kršitve v izrek odločbe

Ob upoštevanju, da nemška vlada uveljavlja razlog bistvene kršitve postopka z obrazložitvijo, da je ugotovitev kršitve lahko vključena izključno v preambulo odločbe, ne pa v njen izrek;

ob upoštevanju, da je ta ugotovitev podlaga obveznosti strank, da prenehajo kršitev. Njeni učinki na pravni položaj obravnavanih podjetij niso odvisni od tega, kje v odločbi se nahaja;

ker iz tega očitka ni razviden interes, in ga je treba zato zavrniti.

 Očitki glede uporabe člena 85(1) za pogodbe o izključni pravici prodaje

Ob upoštevanju, da tožeči stranki trdita, da prepoved iz člena 85(1) velja samo za tako imenovane horizontalne sporazume;

ker poleg tega italijanska vlada trdi, da pogodbe o izključni pravici prodaje niso „sporazumi med podjetji“, o katerih govori ta člen, ker stranki nista enakopravni;

ker je v zvezi s temi pogodbami svobodo konkurence mogoče zaščititi samo na podlagi člena 86 Pogodbe;

ob upoštevanju, da niti besedilo člena 85 niti člena 86 ne daje nobene podlage za trditev, da opredeljujeta različna področja v odvisnosti od stopnje v gospodarstvu;

ker se člen 85 na splošno nanaša na vse dogovore, ki izkrivljajo konkurenco na skupnem trgu, in ne razlikuje med temi dogovori na podlagi tega, ali so sklenjeni med konkurirajočimi si subjekti na isti stopnji ali med subjekti na različnih stopnjah, ki si med seboj ne konkurirajo;

ker načeloma razlikovanja ne more biti tam, kjer Pogodba ne razlikuje;

ob upoštevanju, da, še več, morebitne uporabe člena 85 za izključne pravice prodaje ni mogoče izključiti zgolj zato, ker izključni distributer in njegov dobavitelj nista medsebojna konkurenta in ker nista enakopravna;

ker je konkurenca v skladu s členom 85(1) lahko izkrivljena ne samo s sporazumi, ki jo omejujejo med strankami, ampak tudi s sporazumi, ki preprečujejo ali omejujejo konkurenco, do katere bi lahko prišlo med eno od njiju in tretjimi strankami;

ker zaradi tega ni pomembno, ali sta pogodbeni stranki enakopravni po položaju in vlogi v gospodarstvu;

ker to še bolj velja zato, ker bi s tako pogodbo stranki lahko želeli s preprečevanjem ali omejevanjem konkurence s strani tretjih oseb glede proizvodov ustvariti ali si zagotoviti neupravičeno prednost v škodo potrošnika oziroma uporabnika v nasprotju s splošnimi cilji člena 85;

ker lahko tako brez zlorabe prevladujočega položaja na trgu sporazum med gospodarskima subjektoma, ki sta na različnih stopnjah vpliva na trgovino med državami članicami in ima hkrati za cilj ali posledico preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence, kar pa je s členom 85(1) prepovedano;

ob upoštevanju, da je poleg tega povsem nesmiselno primerjati položaj, na katerega se nanaša člen 85, ko se proizvajalec s pogodbo o izključni prodaji veže na distributerja njegovih izdelkov, in položaj proizvajalca, v katerega dejavnost spada tudi distribucija njegovih izdelkov na kakršen koli način, na primer s pomočjo trgovskih zastopnikov, in za katerega člen 85 ne velja;

ker se ta položaja pravno razlikujeta in ju je treba obravnavati različno, ker obe organizaciji prodaje, od katerih je ena sestavni del poslovanja proizvajalca, druga pa ne, nista nujno enako učinkoviti;

ker se zaradi besedila člena 85 lahko, če so izpolnjeni tudi drugi pogoji, prepove sporazum med več podjetji in prepoved ne velja, če podjetje, ki ima izključno pravico prodaje, vključi svoje distribucijsko omrežje v poslovno organizacijo, vendar iz tega ne sledi, da je pogodbeni položaj, ki temelji na dogovoru med proizvodnim in distribucijskim podjetjem, pravno sprejemljiv zaradi enostavne ekonomske analogije – ki je v vsakem primeru pomanjkljiva in v nasprotju z navedenim členom;

ker čeprav je namen Pogodbe, da člen 85 pusti notranjo organizacijo podjetja nedotaknjeno in je v skladu s členom 86 mogoče ukrepati samo v primerih, ko je stanje tako resno, da prihaja do zlorabe prevladujočega položaja, to ne more veljati v primerih, ko se konkurenčne ovire zgodijo zaradi dogovora med različnima podjetjema, in je zato potrebna splošna prepoved takih sporazumov;

ob upoštevanju, da bi lahko dogovor med proizvajalcem in distributerjem, katerega namen bi lahko bil ponovno vzpostaviti nacionalno razdelitev trgovine med državami članicami, onemogočal doseganje najbolj temeljnih ciljev Skupnosti;

ker Pogodba, katere preambula in besedilo imata za cilj odpraviti omejitve med državami in ki ima nekaj določb, iz katerih je razvidna nepopustljivost v primeru, da bi se ponovno pojavljale, ne dopušča, da bi podjetja omejitve ponovno postavljala;

ker je člen 85(1) usmerjen k temu cilju tudi v primeru sporazumov med podjetji, ki so v ekonomskem procesu na različnih stopnjah;

ker zato zgoraj navedeni očitki niso utemeljeni.

 Očitek na podlagi Uredbe Sveta št. 19/65

Ob upoštevanju, da tožeča stranka Grundig sprašuje, ali je prepoved iz člena 85(1) v primeru spornega dogovora veljala že pred sprejetjem Uredbe Sveta št. 19/65, ki ureja izvajanje člena 85(3) za določene vrste sporazumov;

ob upoštevanju, da se je tožeča stranka na to stališče prvič sklicevala šele v svoji repliki;

ker dejstvo, da je bila ta uredba sprejeta po vloženi tožbi, te zamude ne opravičuje;

ker je pravzaprav to stališče v prid trditvi, da pred sprejetjem uredbe Komisija ne bi smela uporabiti člena 85(1), ker ni imela pravice odobravati skupinskih izjem glede na vrste sporazumov;

ker zaradi dejstva, da je sporni položaj nastal pred sprejetjem Uredbe št. 19/65, v smislu člena 42 Poslovnika uredba ne more biti novo dejstvo, ki bi lahko upravičilo zamudo pri uveljavljanju tega razloga;

ker je očitek zato nedopusten.

 Očitki v zvezi s konceptom „sporazumi, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami“

Ob upoštevanju, da tožeči stranki in nemška vlada trdijo, da se je Komisija sklicevala na napačno razlago koncepta sporazuma, ki bi lahko prizadel trgovino med državami članicami, in da ni dokazala, da bi bila brez spornega sporazuma trgovina večja;

ob upoštevanju, da tožena stranka odgovarja, da je ta zahteva iz člena 85(1) izpolnjena takrat, ko se zaradi dogovora trgovina razvija drugače, kot bi se, če ne bi bilo omejitev, do katerih prihaja na podlagi sporazuma, in takrat, ko vpliv sporazuma na položaj na trgu doseže določeno stopnjo;

ker je po mnenju tožene stranke v tem primeru do tega prišlo zlasti zaradi ovir na skupnem trgu, ki so posledica spornega sporazuma, za uvoz in izvoz izdelkov Grundig v Francijo oziroma iz nje;

ob upoštevanju, da je namen navedenega koncepta, da se pri zakonodaji, ki ureja področje omejevalnih sporazumov, razmeji med področjem veljave prava Skupnosti in področjem veljave nacionalnega prava;

ker je od obsega, v katerem sporazum lahko vpliva na trgovino med državami članicami, odvisno, ali je izkrivljanje konkurence, ki ga sporazum povzroča, po pravu Skupnosti – člen 85 – prepovedano ali ne;

ker je v povezavi s tem zlasti pomembno, ali bi sporazum lahko, neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno, ogrožal prosto trgovino med državami članicami na način, ki bi lahko negativno vplival na dosego cilja vzpostavitve enotnega trga med državami;

ker zato dejstvo, da sporazum spodbuja povečanje, čeprav znatno, obsega trgovine med državami, ni dovolj za izključitev možnosti, da bi lahko sporazum to trgovino „prizadel“ na zgoraj omenjeni način;

ker v tej zadevi pogodba med Grundigom in Constenom, ki drugim podjetjem preprečuje uvoz Grundigovih izdelkov v Francijo, Constenu pa preprečuje ponoven izvoz teh izdelkov v druge države skupnega trga, zagotovo prizadene trgovino med državami članicami;

ker so te omejitve proste trgovine in tiste, do katerih lahko za tretje stranke še pride v zvezi s Constenovo registracijo blagovne znamke GINT v Franciji, ki jo imajo vsi Grundigovi izdelki, dovolj za izpolnitev zadevnega pogoja;

ker je treba zato vse očitke v zvezi s tem zavrniti.

 Očitki v zvezi z merilom omejitve konkurence

Ob upoštevanju, da tožeči stranki in nemška vlada trdijo, da odločba, zato ker je Komisija svojo preiskavo omejila samo na Grundigove izdelke, temelji na napačnem konceptu konkurence in prepovedi iz člena 85(1);

ker se ta koncept zlasti nanaša na konkurenco med podobnimi izdelki, ki imajo različno znamko;

ker bi morala Komisija pred razglasitvijo uporabe člena 85(1) po načelu razumne presoje („Rule of reason“) upoštevati ekonomske učinke spornega dogovora na konkurenco med različnimi proizvajalci;

ker se domneva, da vertikalni dogovori o izključni pravici prodaje nimajo negativnega vpliva na konkurenco in v tej zadevi ni ničesar, zaradi česar ta domneva ne bi veljala;

ker velja ravno nasprotno, in sicer, sporna pogodba je povečala konkurenco med podobnimi izdelki drugih proizvajalcev;

ob upoštevanju, da načelo svobodne konkurence zadeva različne pojavne oblike konkurence in konkurenco na različnih stopnjah;

ker čeprav je konkurenca med proizvajalci na splošno opaznejša kot tista med distributerji izdelkov istega proizvajalca, to ne pomeni, da bi moral biti zaradi tega sporazum, ki ima namen omejevati konkurenco med distributerji, izvzet iz prepovedi iz člena 85(1) zgolj zato, ker povečuje konkurenco med proizvajalci;

ob upoštevanju, da poleg tega za uporabo člena 85(1) ni treba upoštevati konkretnih učinkov sporazuma, če je jasno, da je njegov cilj preprečevati, omejevati in izkrivljati konkurenco;

ker zato odsotnost kakršne koli analize učinkov dogovora na konkurenco med podobnimi izdelki različnih znamk sama po sebi ne pomeni napake odločbe;

ob upoštevanju, da je treba še presoditi, ali je bila odločba o prepovedi spornega dogovora po členu 85(1) upravičena samo zaradi omejevanja konkurence za Grundigove izdelke;

ker je bilo v izpodbijani odločbi ugotovljeno, da do ugotovljene kršitve prihaja zaradi popolne teritorialne zaščite Constena s pogodbo po francoskem pravu;

ker sta tožeči stranki želeli odpraviti kakršno koli možnost konkurence na ravni veleprodaje Grundingovih izdelkov predvsem na dva načina;

ker Grundig niti posredno tretjim strankam ni dobavljal izdelkov, ki so bili predvideni za prodajo na področju, ki ga določa pogodba;

ker je omejevalnost take pogodbene obveznosti očitna, če se pri njeni presoji upošteva tudi prepoved izvoza, ki ni bila uvedena samo za Consten, ampak tudi za druge ekskluzivne distributerje Grundiga in nemške veletrgovce;

ker se s Constenovo registracijo blagovne znamke GINT v Franciji, ki jo imajo vsi Grundigovi izdelki, želi z dodatno zaščito po zakonodaji o pravicah iz industrijske lastnine doseči povečanje zaščite, ki je sestavni del sporne pogodbe, pred vzporednim uvozom Grundigovih izdelkov v Francijo;

ker to pomeni, da nobena tretja stranka ni mogla brez precejšnjega tveganja iz drugih držav članic Skupnosti uvažati Grundigovih izdelkov z namenom nadaljnje prodaje v Franciji;

ob upoštevanju, da je tožena stranka pravilno upoštevala celotni distribucijski sistem Grundiga;

ker je treba nanjo, da bi se lahko ustvarila prava predstava o pogodbi, gledati v pravnem in ekonomskem kontekstu, glede na katerega sta jo stranki sklenili;

ker se tak postopek v pravnih poslih oziroma okoliščinah, ki niso bili predmet postopka pred Komisijo, ne šteje za neopravičljivo vmešavanje;

ker položaj, kakršen je bil ugotovljen zgoraj, vodi v izolacijo francoskega trga in omogoča določanje takih cen zadevnih izdelkov, ki niso predmet učinkovite konkurence;

ker poleg tega velja, da bolj ko proizvajalci uspevajo v svojih prizadevanjih za individualno prepoznavnost izdelkov lastne proizvodnje v očeh potrošnika, bolj se učinkovitost konkurence med proizvajalci zmanjšuje;

ker se zaradi znatnega vpliva stroškov distribucije na končno prodajno ceno zdi, da je konkurenco med distributerji treba spodbujati;

ker trgovce spodbuja konkurenca med distributerji izdelkov istega proizvajalca;

ker je namen pogodbe izolacija francoskega trga za Grundigove izdelke in umetno ohranjanje ločenih nacionalnih trgov znotraj Skupnosti za izdelke zelo znane blagovne znamke, to pomeni, da se z njo izkrivlja konkurenca na skupnem trgu;

ker je bila zato izpodbijana odločba o tem, da dogovor pomeni kršitev člena 85(1) pravilna. V zvezi z omenjenimi omejitvami ni treba upoštevati ničesar več, ne glede na to, ali gre za ekonomske podatke (razlike v cenah med Francijo in Nemčijo, reprezentativnost obravnavanih aparatov, višino splošnih stroškov, ki jih prevzame Consten) ali pa za popravke meril, ki jih je Komisija upoštevala v svojih primerjavah položaja na francoskem in nemškem trgu; zaradi drugih mogočih pozitivnih učinkov dogovora pa glede na zgoraj omenjene omejitve do drugačne rešitve po členu 85(1) ne more priti.

 Očitki v zvezi z obsegom prepovedi

Ob upoštevanju, da se tožeča stranka Grundig in nemška vlada pritožujeta nad tem, da Komisija iz prepovedi v izreku sporne odločbe ni izvzela tistih pogodbenih določil, v katerih ni ugotovila ničesar, kar bi omejevalo konkurenco, in da zaradi tega kršitve ni opredelila;

ob upoštevanju, da je iz obrazložitve sporne odločbe in iz člena 3 v njej jasno razvidno, da kršitev, o kateri govori člen 1 v izreku, ni v tem, da Grundig v Franciji ne opravlja neposrednih dostav nikomur razen Constenu;

ker kršitev pomenijo pogodbena določila, ki so poleg te dodelitve ekskluzivnih pravic namenjena oviranju vzporednega uvoza Grundigovih izdelkov v Francijo, pri čemer pa se opirajo na nacionalne zakone in vzpostavljajo popolno teritorialno zaščito v korist izključnega distributerja;

ob upoštevanju, da določba iz člena 85(2), ki govori o tem, da so sporazumi, ki so v skladu s členom 85 prepovedani, avtomatično nični, velja samo za tiste dele sporazuma, ki so prepovedani, ali pa za sporazum v celoti, če se teh delov ne da ločiti od sporazuma samega;

ker iz člena 1 odločbe sledi, da kršitev izhaja iz celotnega dogovora, čeprav Komisija ni pravno zadovoljivo pojasnila razlogov za ničnost celotnega dogovora, za katerega ni bilo ugotovljeno, da vsa pogodbena določila kršijo določbe člena 85(1);

ker ugotovljeno neskladje s členom 85(1) izvira bolj iz posameznih pogodbenih določil pogodbe, z dne 1. aprila 1957, v zvezi s popolno teritorialno zaščito in iz dodatnega dogovora o blagovni znamki GINT, kot pa iz povezanega delovanja vseh določil pogodbe;

ker je zato treba člen 1 sporne odločbe razveljaviti, saj brez kakršnega koli utemeljenega razloga na podlagi člena 85(2) razveljavlja vsa določila pogodbe.

 Očitki v zvezi z ugotovljeno kršitvijo zaradi dogovora o blagovni znamki GINT

Ob upoštevanju, da tožeči stranki trdita, da je Komisija kršila člene 36, 222 in 234 Pogodbe EGS in prekoračila svoja pooblastila s tem, da je izjavila, da je bil dogovor o registraciji blagovne znamke GINT v Franciji sklenjen z namenom zagotoviti popolno teritorialno zaščito v korist Constena, in s tem, da je v členu 3 v izreku sporne odločbe iz tega razloga izključila vsako možnost, da bi Consten svoje pravice branil po nacionalni zakonodaji o blagovnih znamkah in s tem nasprotoval vzporednemu uvozu;

ob upoštevanju, da tožeči stranki trdita, da do kritiziranega učinka na konkurenco ne prihaja zaradi dogovora, ampak zaradi registracije blagovne znamke v skladu s francoskim pravom, kar imetniku blagovne znamke daje izvirno pravico, iz katere po nacionalnem pravu izhaja popolna teritorialna zaščita;

ob upoštevanju, da je pravica Constena po pogodbi o ekskluzivni uporabi blagovne znamke GINT v Franciji, ki se lahko na podoben način uporablja tudi v drugih državah, namenjena temu, da se omogoči nadzor in oviranje vzporednega uvoza;

ker je cilj dogovora, s katerim je Grundig, ki je imetnik blagovne znamke na podlagi mednarodne registracije, Constena pooblastil, da jo v svojem imenu registrira v Franciji, omejevanje konkurence;

ker čeprav se Consten na podlagi registracije blagovne znamke GINT po francoskem pravu obravnava kot imetnik, ki je pravice, ki se nanašajo na to blagovno znamko, pridobil na originarno, ostaja dejstvo, da je to registracijo lahko opravil na podlagi dogovora z Grundigom;

ker zato za ta dogovor lahko velja prepoved iz člena 85(1);

ker bi bila prepoved brez učinka, če bi Consten lahko še naprej uporabljal blagovno znamko za doseganje cilja, zaradi katerega je bil dogovor razglašen za ničnega;

ker členi 36, 222 in 234 Pogodbe, na katere se tožeči stranki sklicujeta, ne izključujejo vsakršnega vpliva prava Skupnosti na uresničevanje nacionalnih pravic iz industrijske lastnine;

ker člen 36, ki omejuje obseg pravil o liberalizaciji trgovine iz naslova I, poglavje 2, Pogodbe, ne more omejiti področja veljavnosti člena 85;

ker se člen 222 omejuje na ugotovitev, da „ta pogodba v ničemer ne posega v lastninskopravno ureditev v državah članicah“;

ker določba člena 3 izreka sporne odločbe, ki odreja opustitev uporabe pravic po nacionalnem pravu o blagovnih znamkah za oviranje vzporednega uvoza, ne vpliva na podeljevanje teh pravic, ampak samo omejuje njihovo uresničevanje v obsegu, ki je potreben za uveljavitev prepovedi po členu 85(1);

ker je pooblastilo Komisije za izdajo take odredbe, ki je določena v členu 3 Uredbe Sveta št. 17/62, v skladu s pravili Skupnosti o konkurenci, ki imajo neposreden učinek in so za posameznike zavezujoči;

ker taka ureditev zaradi svoje narave, opisane zgoraj, in funkcije ne dovoljuje zlorabe pravic po nacionalnem pravu o blagovnih znamkah za odvzem učinkovitosti konkurenčnemu pravu Skupnosti;

ker se člen 234, katerega namen je varstvo pravic tretjih držav, v tem primeru ne uporablja;

ker so zato zgoraj navedeni razlogi neutemeljeni.

 Očitki, da niso bile zaslišane prizadete tretje osebe

Ob upoštevanju, da tožeči stranki in nemška vlada trdijo, da člen 3 iz izreka sporne odločbe dejansko velja za vso distribucijo Grundigovih izdelkov na skupnem trgu;

ker zato menijo, da je Komisija prekoračila svoja pooblastila in prezrla pravice vseh prizadetih oseb do zaslišanja;

ob upoštevanju, da je prepoved, ki je bila z zgoraj omenjenim členom 3 uvedena za Grundig in ki mu prepoveduje, da bi distributerjem in izključnim distributerjem preprečeval izvoz v Francijo, ustrezno dopolnilo prepovedi popolne teritorialne zaščite, ki je bila vzpostavljena zaradi koristi Constena;

ker s to prepovedjo zato niso bile prekoračene meje postopka, ki je privedel do uporabe člena 85(1) za dogovor med Grundigom in Constenom;

ker poleg tega sporna odločba nima neposrednega vpliva na pravno veljavnost dogovorov, ki so bili sklenjeni med Grundigom in drugimi veletrgovci in distributerji;

ker gre zgolj za omejevanje Grundigove pravice do ukrepanja proti vzporednemu uvozu njegovih izdelkov v Francijo;

ker čeprav je zaželeno, da Komisija svoje preiskave, kolikor je mogoče, razširi na tiste, ki bi jih njeni ukrepi lahko prizadeli, samo interes preprečiti, da se dogovor, v katerem niso udeleženi, razglasi za nezakonitega in da tako lahko ohranijo svoje prednosti, ki dejansko izhajajo iz položaja, ki je posledica tega dogovora, ne more biti dovolj za pridobitev pravice drugih Grundigovih distributerjev, da jih Komisija po uradni dolžnosti pozove k sodelovanju v postopku v zvezi z odnosom med Constenom in Grundigom;

ker je zato ta očitek neutemeljen.

 Očitki v zvezi z uporabo člena 85(3)

 Pogoji za uporabo

Ob upoštevanju, da tožeči stranki, ki ju v več točkah podpira nemška vlada, med drugim trdita, da so v tej zadevi izpolnjeni vsi pogoji za uporabo izjeme, obstoj katerih sporna odločba zavrača;

ker tožena stranka izhaja iz domneve, da morajo prizadeta podjetja dokazati, da so zahtevani pogoji za izjemo izpolnjeni;

ob upoštevanju, da so podjetja upravičena do ustrezne preiskave, ki jo mora na njihove zahteve za uporabo člena 85(3) izvesti Komisija;

ker se zato Komisija ne sme omejevati zgolj na to, da od podjetij zahteva dokazovanje izpolnjevanja zahtev za odobritev izjeme, ampak mora zaradi dobrega vodenja postopka tudi sama sodelovati in za ugotavljanje pomembnih dejstev in okoliščin uporabiti sredstva, ki jih ima na voljo;

ker uporaba pooblastil, ki jih ima Komisija, vključuje kompleksne ekonomske ocene;

ker je treba pri sodnem nadzoru teh ocen upoštevati njihovo naravo in se omejiti na obravnavo upoštevnosti dejstev in pravnih posledic, ki jih na njihovi podlagi izvaja Komisija;

ker je treba ta nadzor izvesti glede na obrazložitev odločbe, ki mora navesti dejstva in preudarke, na katerih temeljijo ocene;

ob upoštevanju, da izpodbijana odločba vsebuje ugotovitev, da je najpomembnejši razlog za zavrnitev izjeme ta, da zahteva iz člena 85(3)(a) ni izpolnjena;

ob upoštevanju, da nemška vlada trdi, da v omenjeni odločbi ni odgovora na vprašanje, ali bi se določeni dejavniki, zlasti prednaročila, garancija in poprodajne storitve, katerih ugodne učinke je Komisija priznala, lahko v celoti ohranili, če ne bi bilo popolne teritorialne zaščite;

ob upoštevanju, da se v izpodbijani odločbi samo hipotetično priznava, da pogodba o izključni pravici do prodaje prispeva k izboljšanju proizvodnje in distribucije;

ker se potem v izpodbijani odločbi obravnava vprašanje „ali izboljšave v distribuciji blaga s pogodbo o izključni pravici do prodaje ne bi bilo več mogoče doseči, če bi bil vzporedni uvoz dovoljen“;

ker je po preučitvi utemeljitev v zvezi s prednaročili, spremljanjem tržnih gibanj, garancijskimi in poprodajnimi storitvami v odločbi ugotovljeno, da „ni nobenega novega razloga za potrebo po popolni teritorialni zaščiti“;

ob upoštevanju, da je treba na vprašanje, ali sta se proizvodnja in distribucija zadevnega blaga izboljšali, kar je pogoj za izjemo, odgovoriti v skladu z duhom člena 85;

ker te izboljšave ni mogoče enačiti z vsemi prednostmi, ki jih podpisnici dogovora na njegovi podlagi pridobita pri svojih proizvodnih ali distribucijskih dejavnostih, saj so te prednosti na splošno nesporne in kažejo na to, da je dogovor za izboljšavo, ki se razume tako, nujno potreben;

ker ta subjektivni način, po katerem je vsebina „izboljšave“ odvisna od posebnih značilnosti zadevnih pogodbenih odnosov, ni v skladu s cilji člena 85;

ker poleg tega že samo dejstvo, da Pogodba določa, da mora biti omejevanje konkurence za sporno izboljšavo „nujno“, jasno kaže na pomen, ki ga mora imeti izboljšava;

ker morajo biti iz te izboljšave jasno razvidne upoštevanja vredne objektivne prednosti, ki nadomeščajo njene slabe strani, do katerih pride na področju konkurence;

ob upoštevanju, da z argumentom, ki temelji na domnevi, da morajo vse tiste značilnosti dogovora, ki so v korist izboljšanja, kot sta si ga zamislili pogodbeni stranki, ostati nedotaknjene, nemška vlada sprejema, da je odgovor na vprašanje, ali vse te značilnosti niso samo v korist izboljšanja proizvodnje oziroma distribucije obravnavanih izdelkov, ampak so za to tudi nujne, pritrdilen;

ker zato namen tega argumenta ni samo zmanjšati pomena zahteve glede nujnosti, ampak zamenjati posamične interese strank z objektivnimi izboljšavami iz Pogodbe;

ob upoštevanju, da je Komisija v svoji oceni relativne pomembnosti različnih dejavnikov, ki so bili predloženi v njeno presojo, morala presojati njihovo učinkovitost glede na objektivno ugotovljivo izboljšanje proizvodnje in distribucije blaga ter odločiti o tem, ali je ta korist dovolj za sklep, da so bile nujne posledične omejitve konkurence;

ker argument, ki temelji na nujnosti ohranjanja vseh dogovorov med strankama, če ti lahko prispevajo k predvidenemu izboljšanju, ni združljiv s stališčem v zadnjem stavku;

ker zato pritožba zvezne vlade, ki temelji na napačnih predpostavkah, ni taka, da bi se lahko presoja Komisije razveljavila;

ob upoštevanju, da tožeči stranki trdita, da ob odobritvi vzporednega uvoza izključni zastopnik ne bi več mogel vnaprej načrtovati svojih dejavnosti;

ob upoštevanju, da je določena stopnja negotovosti sestavni del vseh napovedi o prodajnih možnostih v prihodnosti;

ker mora dejansko tako napovedovanje temeljiti na vrsti spremenljivih in negotovih dejavnikov;

ker bi se zaradi dopustitve vzporednega uvoza zares lahko povečalo tveganje za izključnega distributerja, ki vnaprej izdaja zavezujoča naročila za izdelke v količinah, za katere meni, da jih bo lahko prodal;

ker je to tveganje sestavni del vseh trgovskih dejavnosti in zato z njim posebne zaščite ni mogoče upravičiti;

ob upoštevanju, da tožeči stranki trdita, da Komisija na podlagi konkretnih dejstev ni ugotavljala, ali je mogoče garancijske in poprodajne storitve zagotoviti brez popolne teritorialne zaščite;

ker zlasti poudarjata pomen ugleda imena Grundig za ustreznost teh storitev za vse Grundigove aparate, ki so na trgu;

ker bi bil Consten zaradi sprostitve vzporednega uvoza prisiljen zavrniti opravljanje teh storitev za aparate, ki so jih uvozili njegovi konkurenti, ki storitev niso opravili zadovoljivo;

ker bi bila taka zavrnitev prav tako v nasprotju z interesi potrošnikov;

ob upoštevanju, da v zvezi z garancijo za brezplačen servis odločba poudarja, da kupec lahko normalno uveljavlja svojo pravico do take garancije samo pri svojem dobavitelju in v skladu s pogoji, za katere sta se dogovorila;

ker tožeči stranki tej ugotovitvi ne oporekata;

ker strah glede škode, ki bi jo zaradi neustreznega servisa lahko utrpel ugled Grundigovih izdelkov, v danih okoliščinah ni upravičen;

ker UNEF, glavni Constenov konkurent, čeprav je začel v Franciji prodajati Grundigove izdelke pozneje kot Consten in je pri tem nosil nezanemarljiva tveganja, vseeno zagotavlja brezplačno garancijo in plačljive poprodajne storitve pod določenimi pogoji, za katere ne kaže, da bi škodili ugledu imena Grundig;

ker tožečima strankama nič ne preprečuje, da potrošnike z ustreznimi reklamami obveščata o naravi storitev in ostalih prednostih, ki jih za Grundigove izdelke ponuja uradna distribucijska mreža;

ker zato ne drži, da reklamne akcije, ki jih izvaja Consten, v enakem obsegu koristijo vzporednim uvoznikom;

ker iz tega sledi, da so očitki tožečih stranki neutemeljeni;

ob upoštevanju, da tožeči stranki trdita tudi to, da Komisija ni preučila tega, ali je bila popolna teritorialna zaščita še vedno nujno potrebna za to, da bi se amortizirali stroški, ki jih je Consten imel z uvedbo Grundigovih izdelkov na francoski trg;

ob upoštevanju, da tožena stranka temu ugovarja s trditvijo, da pred sprejetjem izpodbijane odločbe nikoli ni bila seznanjena s stroški uvajanja izdelkov na trg, ki še ne bi bili amortizirani;

ob upoštevanju, da ta trditev tožene stranke ni sporna;

ker od Komisije ni mogoče pričakovati, da se bo o tem pozanimala po uradni dolžnosti;

ker je argument tožečih strank v bistvu ta, da distributer brez popolne teritorialne zaščite ne bi sprejel dogovorjenih pogojev;

ker to dejstvo vseeno nima nobene zveze z izboljšavami v distribuciji, na katere se sklicuje člen 85(3);

ker zato tega očitka ni mogoče podpreti;

ob upoštevanju, da tožeča stranka Grundig trdi tudi to, da brez popolne teritorialne zaščite izključni distributer ne bi želel nositi stroškov, ki so potrebni za spremljanje tržnih gibanj, ker bi njegovi izsledki lahko koristili vzporednim uvoznikom;

ob upoštevanju, da tožena stranka temu ugovarja s trditvijo, da ima od takega spremljanje tržnih gibanj, ki za izdelke, namenjene izvozu v Francijo, omogoča tehnične izboljšave, ki si jih želi francoski potrošnik, lahko korist samo Consten;

ob upoštevanju, da bi pravzaprav Consten kot izključni distributer, česar sporna odločba ne postavlja pod vprašaj, edini dobival aparate, ki so posebej prilagojeni za francoski trg;

ker je zato ta očitek neutemeljen;

ob upoštevanju, da očitki glede tistega dela odločbe, ki se nanaša na obstoj pogojev iz člena 85(3)(a), če se jih presoja posamezno ali kot celoto, niso utemeljeni;

ker morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, ki so potrebni za odobritev izjeme iz člena 85(3), drugih pogojev za izjemo ni treba obravnavati.

 Očitek, da ni bila odobrena pogojna izjema

Ob upoštevanju, da tožeča stranka Grundig, ker meni, da je bila odobritev izjeme zavrnjena zaradi obstoja popolne teritorialne zaščite v korist Constena, trdi, da bi Komisija morala v skladu s členom 7(1) Uredbe Sveta št. 17/62 pogodbo o izključni pravici do prodaje vsaj dovoliti pod pogojem, da vzporedni uvoz ni oviran;

ker taka pogojna izjema ni predvidena, naj bi bil izrek odločbe strožji, kot je to zaradi razlogov zanj in njegovega namena – prepoved popolne teritorialne zaščite – potrebno;

ob upoštevanju, da zaradi ugotovitve delne ničnosti sporne odločbe vsaka nadaljnja razprava o tem očitku ni potrebna.

 Stroški

Ob upoštevanju, da lahko Sodišče v skladu členom 69(3) Poslovnika, kadar vsaka stranka uspe samo z delom zahtevka ali v izjemnih okoliščinah, odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške. Zato stroške nosijo tako tožeči stranki in intervenientki – vlada Italijanske republike in vlada Zvezne republike Nemčije – kot tudi tožena stranka in intervenienta – podjetji Leissner in UNEF.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

razsodilo:

1)      Odločba Komisije Evropske gospodarske skupnosti z dne 23. septembra 1964 v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe (IV‑A/00004‑03344, „Grundig-Consten“), ki je bila 20. oktobra 1964 (str. 2545/64) objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti, se razglasi za nično v tistem delu člena 1, ki določa, da celotna pogodba z dne 1. aprila 1957, vključno s tistimi deli pogodbe, pri katerih kršitev ni podana, pomeni kršitev določb člena 85 .

2)      V preostalem se tožbi v zadevah 56/64 in 58/64 zavrneta kot neutemeljeni.

3)      Tožeči stranki, tožene stranke in intervenienti nosijo svoje stroške.

Monaco

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 13. julija 1966.

* Jezik postopka: francoščina.