SODBA SODIŠČA

z dne 21. septembra 1999(*)

„Podjetja – Sektorski pokojninski skladi – Obvezna vključitev v sektorsko pokojninsko zavarovanje“

V zadevi C-67/96,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Kantongerecht te Arnhem (Nizozemska) z odločbo z dne 4. marca 1996, ki je na Sodišče prispela 11. marca 1996, v postopku

Albany International BV

proti

Stichting Bedrijfspensioenfonds Textielindustrie,

SODIŠČE,

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, J.–P. Puissochet, G. Hirsch in P. Jann (predsedniki senatov), J. C. Moitinho de Almeida (poročevalec), C. Gulmann, J. L. Murray, D. A. O. Edward, H. Ragnemalm, L. Sevón in M. Wathelet, sodniki,

generalni pravobranilec: F.G. Jacobs,

sodna tajnica: D. Louterman-Hubeau, glavna administratorka,

na podlagi pisnih stališč, ki so jih predložili:

–       za Albany International BV T. R. Ottervanger, odvetnik, vpisan pri odvetniški zbornici v Rotterdamu, in M. H. van Coeverden, odvetnik, vpisan pri odvetniški zbornici v Haagu,

–       za Stichting Bedrijfspensioenfonds Textielindustrie E. Lutjens, odvetnik, vpisan pri odvetniški zbornici v Amsterdamu, in M. O. Meulenbelt, odvetnik, vpisan pri odvetniški zbornici v Utrechtu,

–       za nizozemsko vlado A. Bos, pravni svetovalec na Ministrstvu za zunanje zadeve, zastopnik,

–       za nemško vlado E. Röder, Ministerialat pri Zveznem ministrstvu za gospodarstvo, in C.-D. Quassowski, Regierungsdirektor pri istem ministrstvu, zastopnika,

–       za francosko vlado K. Rispal-Bellanger, namestnica direktorja za mednarodno gospodarsko pravo in pravo Skupnosti na pravnem oddelku Ministrstva za zunanje zadeve, in C. Chavance, sekretar za zunanje zadeve na istem oddelku, zastopnika,

–       za Komisijo Evropskih skupnosti W. Wils, član pravne službe, zastopnik,

ob upoštevanju poročila za obravnavo,

po predstavitvi ustnih navedb Albany International BV, ki ga je zastopal T. R. Ottervanger; Stichting Bedrijfspensioenfonds Textielindustrie, ki sta ga zastopala E. Lutjens in M. O. Meulenbelt; nizozemske vlade, ki jo je zastopal M. A. Fierstra, vodja oddelka za evropsko zakonodajo pri Ministrstvu za zunanje zadeve, zastopnik; francoske vlade, ki jo je zastopal C. Chavance; švedske vlade, ki jo je zastopal A. Kruse, Departmentsråd v pravnem sekretariatu (EU) Ministrstva za zunanje zadeve, zastopnik; in Komisije, ki jo je zastopal W. Wils, na obravnavi 17. novembra 1998,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 28. januarja 1999

izreka naslednjo

Sodbo

1       Kantongerecht te Arnhem je s sklepom z dne 4. marca 1996, ki ga je Sodišče prejelo 11. marca 1996, v skladu s členom 177 Pogodbe ES (zdaj člen 234 ES) Sodišču v predhodno odločanje predložilo tri vprašanja v zvezi z razlago členov 85, 86 in 90 Pogodbe ES (zdaj členov 81 ES, 82 ES in 86 ES).

2       Ta vprašanja so bila vložena v okviru spora med družbo Albany International BV (v nadaljevanju: Albany) in Stichting Bedrijfspensioenfonds Textielindustrie (Pokojninski sklad za delavce v tekstilni industriji, v nadaljevanju: Sklad) v zvezi z zavrnitvijo družbe Albany, da Skladu plača prispevke za leto 1989, ker naj bi bila obvezna vključitev v Sklad, zaradi katere Sklad potem zahteva prispevke, v nasprotju s členom 3(g) Pogodbe ES (po spremembi postal člen 3(1)(g) ES) in s členi 85, 86 in 90 Pogodbe ES.

 Nacionalna zakonodaja

3       Pokojninski sistem na Nizozemskem temelji na treh stebrih.

4       Prvi je obvezna osnovna pokojnina, ki jo država zagotavlja v skladu z Algemene Ouderdomswet (Splošni zakon o starostnih pokojninah, v nadaljevanju: AOW) in Algemene Nabestaandenwet (Splošni zakon o družinskih prejemkih). Ta obvezni predpisani sistem vsem omogoča, da dobijo pokojnino v omejenem znesku, ki se izračuna glede na predpisano minimalno plačo in ne glede na plačo, ki so jo prej dejansko prejemali.

5       Drugi steber vključuje pravice iz dodatnega pokojninskega zavarovanja, zagotovljene v okviru zaposlitve ali samozaposlitve, ki v večini primerov služijo za zvišanje osnovne pokojnine. Takšne pravice iz dodatnega pokojninskega zavarovanja ponavadi zagotavljajo kolektivni sistemi, ki sektor gospodarstva, poklicni sektor ali zaposlene v določeni dejavnosti pokrivajo s skladi, vključitev v katere je postala obvezna, med drugim, kot v zadevi v postopku v glavni stvari, na podlagi Wet van 17 maart 1949 houdende vaststelling van en regeling betreffende verplichte deelneming in een bedrijfspensioenfonds (zakon z dne 17. marca 1949 o obvezni vključitvi v sektorske pokojninske sklade, v nadaljevanju: BPW).

6       Tretji steber vključuje individualne pogodbe o pokojninskem ali življenjskem zavarovanju, ki jih je mogoče skleniti prostovoljno.

7       Wet op de loonbelasting (zakon o davku na plače) določa, da je prispevke za pokojninsko zavarovanje mogoče odbiti od davka samo, če pokojnina ne presega „sprejemljive“ ravni. Prispevkov ni mogoče odbiti, če pokojnina presega to raven. Ta raven je za 40 let delovne dobe določena na 70 % zadnje plače. Učinek takšnega davčnega sistema je, da je na Nizozemskem trenutni standard za določanje pokojnine, vključno z državno pokojnino v skladu z AOW, pokojnina, ki znaša 70 % zadnje plače.

8       Člen 1(1) BPW, kot je bil spremenjen z zakonom z dne 11. februarja 1988, določa:

„1. Naslednji izrazi imajo za namen tega zakona in določb, ki na njem temeljijo, naslednji pomen:

[...]

b. sektorski pokojninski sklad je sklad, ki deluje v določenem sektorju dejavnosti, za katerega se sredstva zbira izključno v korist zaposlenih v tem sektorju in tudi v korist oseb, ki kako drugače delajo v tem sektorju.

…

f. naš minister je minister za socialne zadeve in zaposlovanje.“

9       Člen 3 spremenjenega BPW določa:

„1. Naš minister lahko na zahtevo sektorske organizacije delavcev ali delodajalcev, za katero meni, da zadostno predstavlja gospodarsko strukturo določenega sektorja dejavnosti, po posvetu z vodjo ustreznega generalnega upravnega odbora, ki je pristojen za zadeve tega sektorja in po posvetovanju s Sociaal-Economische Raad (Socialni in ekonomski svet) in z Verzekeringskamer (zavarovalniška komisija) določi, da je vključitev v določen sektorski pokojninski sklad obvezna za vse delavce ali za določene kategorije delavcev v sektorju zadevne dejavnosti.

2. V okoliščinah, omenjenih v prejšnjem odstavku, morajo vse osebe, ki spadajo v zadevne kategorije na podlagi določb iz tega odstavka, v primeru zaposlenih tudi njihovi delodajalci, ravnati v skladu z pravili in predpisi sektorskega pokojninskega sklada in kakršnimi koli določbami, ki zanje na podlagi tega veljajo. Spoštovanje teh določb se lahko sodno uveljavlja, še posebej v zvezi s plačevanjem prispevkov.“

10     Člen 5(2) spremenjenega BPW določa, da morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, preden lahko minister za socialne zadeve in zaposlovanje odobri zahtevo po obveznem pristopu, ki je določena v členu 3(1). Tako morajo v skladu s členoma 5(2), točki III in IV, BPW, kot sta bila spremenjena, pravila in predpisi sektorskega pokojninskega sklada zadostno varovati interese zavarovancev, predstavniki združenj delodajalcev in delavcev v zadevnem sektorju pa morajo biti v enakem številu zastopani v upravnem odboru Sklada.

11     Člen 5(2), točka II(1), BPW, kot je bil spremenjen, določa tudi, da morajo pravila in predpisi sektorskega pokojninskega sklada določati, v katerih primerih in pod katerimi pogoji se delavcem v zadevnem sektorju ni treba vključiti v Sklad ali so lahko oproščeni določenih obveznosti v zvezi s Skladom.

12     Člen 5(3) BPW, kot je bil spremenjen, določa:

„Naš minister za socialne zadeve in zaposlovanje po posvetovanju z zavarovalniško komisijo ter socialnim in ekonomskim svetom sprejme smernice v zvezi z zadevami, navedenimi v členu 5(2), točka II(1). Te smernice morajo upoštevati načelo, da se delavcem, ki so se že vključili v pokojninski sklad podjetja ali se življenjsko zavarovali šest mesecev pred vložitvijo zahteve iz člena 3(1), ni treba vključiti v ta sektorski pokojninski sklad ali pa so v celoti ali v sprejemljivem obsegu oproščeni obveznosti glede vplačevanja prispevkov, če lahko dokažejo, da bodo v obdobju, ko se jim ni treba vključiti v Sklad ali ko so oproščeni obveznosti vplačevanja vseh ali znatnega dela prispevkov, pridobili pokojninske pravice, ki so vsaj enakovredne pravicam, ki bi jih pridobili, če bi bili vključeni v sektorski pokojninski sklad, in to tako dolgo, kot lahko to dokazujejo. Naš minister lahko sprejme tudi smernice glede drugih določb iz odstavka 2.“

13     V skladu z Beschikking van 29 december 1952 betreffende de vaststelling van de richtlijnen voor de vrijstelling van deelneming in een bedrijfspensioenfonds wegens een bijzondere pensioenvoorziening (Sklep z dne 29. decembra 1952 o smernicah za odobritev izjeme od obveznosti vključitve v sektorski pokojninski sklad zaradi vključitve v drug pokojninski sistem, kot je bil spremenjen s sklepom z dne 15. avgusta 1988, v nadaljevanju: Smernice o izjemi od obveznosti vključitve) je minister za socialne zadeve in zaposlovanje sprejel smernice, ki so navedene v členu 5(3) BPW, kot je bil spremenjen.

14     Člen 1 Smernic o izjemi od obveznosti vključitve, kot je bil spremenjen, določa:

„Sektorski pokojninski sklad lahko na zahtevo katere koli zainteresirane stranke odobri izjemo od obveznosti glede vključitve v Sklad ali od obveznosti glede plačila prispevkov Skladu, če delavec v zadevnem sektorju spada pod posebne pokojninske sisteme v skladu z naslednjimi pogoji:

a. sistemi se morajo izvajati v okviru pokojninskega sklada podjetja, drugega sektorskega sklada ali zavarovalca z dovoljenjem, določenim v členu 10 Wet toezicht verzekeringbedrijf (Zakon o zavarovalnem nadzoru, Staatsblad 1986, str 638), ali subjekta, ustanovljenega na podlagi Algemene burgerlijke pensioenwet (Splošni zakon o pokojninah za uslužbence državne uprave, Staatsblad 1986, str. 540), Spoorwegenpensioenwet (Zakon o pokojninah uslužbencev Nizozemskih železnic in njihovih sorodnikov, Staatsblad 1986, str. 541) ali Algemene militaire pensioenwet (Splošni zakon o vojaških pokojninah, Statsblad 1979, str. 305);

b. pravice, ki lahko izhajajo iz tega sistema, morajo biti v celoti vsaj enakovredne tistim, ki izhajajo iz sektorskega pokojninskega sklada;

c. pravice zadevnega delavca in izpolnjevanje njegovih obveznosti morajo biti primerno zagotovljene;

d. če ima odobritev izjeme za posledico umik iz Sklada, mora biti za kakršno koli škodo, ki jo je z aktuarskega stališča zaradi umika utrpel Sklad, zagotovljeno nadomestilo, ki se zdi primerno zavarovalniški komisiji.“

15     Člen 5 Smernic, kot je bil spremenjen, določa:

„1. Izjema mora biti odobrena, če so izpolnjeni pogoji, omenjeni v členu 1(a), (b) in (c), ter če je posebni pokojninski sistem veljal najmanj šest mesecev pred predložitvijo zahteve, na podlagi katere je pridružitev sektorskemu pokojninskemu skladu postala obvezna, in če se je pokazalo, da bo v obdobju, v katerem za zadevnega delavca ne velja obveznost vključitve ali mu ni treba vplačati vseh ali znatnega dela prispevkov, pridobil pravice iz pokojninskega zavarovanja, ki so vsaj enakovredne tistim, ki bi jih pridobil, če bi se vključil v sektorski pokojninski sklad.

2. Če v času, navedenem v odstavku 1, posebni pokojninski sistem ni ustrezal pogoju, določenemu v členu 1(b), je treba dovoliti, da preteče dovolj dolgo obdobje, da je mogoče izpolniti ta pogoj, preden se o zahtevi sprejme kakršna koli odločitev.

3. Odobritev izjeme v skladu s tem členom začne veljati, ko vključitev v sektorski pokojninski sklad postane obvezna.“

16     Člen 9 Smernic, kot je bil spremenjen, določa:

„1. Zoper odločbe iz člena 8 je mogoče vložiti ugovor pri zavarovalniški komisiji v 30 dneh po tem, ko je zadevna oseba prejela odločbo. Sektorski pokojninski sklad mora zadevno osebo obenem z odločbo pisno seznaniti s pravico iz prejšnjega stavka.

2. Zavarovalniška komisija o svoji odločitvi v zvezi z ugovori obvesti sektorski pokojninski sklad in osebe, ki so vložile te ugovore.“

17     Presoja zavarovalniške komisije pomeni predlog za poravnavo. Ne gre za odločbo z zavezujočo močjo v okviru spora. Zoper presojo zavarovalniške komisije ni mogoče vložiti nobene pritožbe ali pravnega sredstva.

18     Za sektorske pokojninske sklade, v katere se je obvezno vključiti, ne veljajo samo določbe BPW, ampak tudi Wet van 15 mei 1962 houdende regelen betreffende pensioen- en spaarvoorzieningen (Zakon z dne 15. maja 1962 o pokojninskih in hranilniških skladih, ki je bil pozneje večkrat spremenjen, v nadaljevanju: PSW).

19     Namen PSW je, da v največji možni meri zagotovi, da se pokojninske obveznosti do delavcev dejansko izpolnijo.

20     Tako člen 2(1) PSW delodajalce zavezuje, da izberejo enega od treh sistemov, namenjenih ločevanju skladov, zbranih za pokojninske namene, od drugega premoženja podjetja. Delodajalec se lahko vključi v sektorski pokojninski sklad, ustanovi pokojninski sklad podjetja ali se z zavarovalnico dogovori za skupinsko ali individualno zavarovanje.

21     Člen 1(6) PSW določa, da slednji velja tudi za sektorske pokojninske sklade, v katere je vključitev v skladu z BPW postala obvezna.

22     PSW določa tudi več pogojev, ki jih morajo izpolnjevati pravila in predpisi sektorskega pokojninskega sklada. Tako člen 4 PSW določa, da je treba o ustanovitvi takšnega sklada obvestiti ministra za socialne zadeve in zaposlovanje ter zavarovalniško komisijo. Člen 6(1) PSW določa, da morajo biti predstavniki organizacij delodajalcev in predstavniki organizacij delavcev zadevnega sektorja v upravnem odboru sektorskega pokojninskega sklada zastopani v enakem številu.

23     Poleg tega člena 9 in 10 PSW določata podrobne predpise o upravljanju zbranih sredstev. Splošno pravilo je določeno v členu 9, ki pokojninske sklade obvezuje, da prenesejo tveganje, povezano z njihovimi pokojninskimi obveznostmi, ali pa ga pozavarujejo. Kot izjemo od tega pravila člen 10 dovoljuje pokojninskim skladom, da upravljajo z zbranimi sredstvi in jih vlagajo sami na lastno odgovornost. Preden dobi pooblastila za to, mora pokojninski sklad pristojnim organom predložiti načrt za upravljanje, v katerem natančno razloži, kako namerava obravnavati aktuarska in finančna tveganja. Načrt mora odobriti zavarovalniška komisija. Poleg tega je pokojninski sklad izpostavljen nenehnemu nadzoru. Računovodski izkazi izvajalca z aktuarsko oceno morajo biti redno predloženi v odobritev zavarovalniški komisiji.

24     Nazadnje členi od 13 do 16 PSW določajo pravila o vlaganju zbranih sredstev. Na podlagi člena 13 mora biti premoženje izvajalca skupaj s pričakovanim prihodkom zadostno, da pokrije pokojninske obveznosti. V skladu s členom 14 morajo biti naložbe preudarne.

 Spor v glavni stvari

25     Sklad je bil ustanovljen v skladu z BPW. Vključitev v Sklad je postala obvezna z odredbo ministra za socialne zadeve in zaposlovanje z dne 4. decembra 1975 (v nadaljnjem besedilu: odredba o obvezni vključitvi).

26     Družba Albany je tekstilno podjetje, ki je vključeno v Sklad od leta 1975.

27     Do leta 1989 je bil pokojninski sistem Sklada tak, da so se izplačevali pavšalni prejemki. Pokojnine, ki so jih dobili delavci, niso bile v sorazmerju z njihovo plačo, temveč so bile v fiksnem znesku za vsakega delavca. Ker je družba Albany menila, da pokojninski sistem ponuja premalo, je leta 1981 z zavarovalnico sklenila pogodbo o dodatnem pokojninskem zavarovanju svojih delavcev, tako da bi celotna pokojnina, do katere bi bili upravičeni po 40 letih delovne dobe, znašala 70 % njihove zadnje plače.

28     Sklad je z veljavnostjo od 1. januarja 1989 spremenil svoj pokojninski sistem. Od takrat njegov sistem delavcem zagotavlja pravice iz zavarovanja, ki prav tako pomenijo 70 % njihove zadnje plače.

29     Po spremembi pokojninskega sistema Sklada je družba Albany 22. julija 1989 zaprosila, da bi ji odobrili izjemo od obveznosti vključitve. To zahtevo je Sklad zavrnil 28. decembra 1990. Sklad je zavzel stališče, da se v skladu s Smernicami o izjemi od obveznosti vključitve takšno izjemo lahko odobri samo, kadar so izpolnjeni pogoji, določeni v Smernicah, in kadar so bili posebni dogovori v zvezi s pokojninami v veljavi že šest mesecev, preden so socialni partnerji vložili zahtevo, na podlagi katere je bil sektorski pokojninski sklad razglašen za obveznega.

30     Družba Albany je zoper sklep Sklada vložila ugovor pri zavarovalniški komisiji. Slednja je z odločbo z dne 18. marca 1992 ugotovila, da bi bilo treba Sklad zaprositi, naj uporabi svoja pooblastila, da odobri izjemo, čeprav v takšnih okoliščinah tega ni bil dolžan storiti, ali pa da vsaj določi odpovedni rok glede na to, da je Albany pogodbo o dodatnem pokojninskem zavarovanju za svoje zaposlene sklenil že pred več leti in da je bilo to zavarovanje po 1. januarju 1989 enakovredno tistemu, ki ga je uvedel Sklad.

31     Sklad se ni držal nasveta zavarovalniške komisije in je 11. novembra 1992 družbi Albany vročil plačilni nalog za znesek 36.700, 29 NLG (nizozemskih guldnov), ki je obsegala obvezne prispevke od leta 1989 skupaj z obrestmi, sodnimi stroški, izvensodnimi stroški in stroški za pravno pomoč.

32     Družba Albany je ta plačilni nalog izpodbijala pred Kantongerecht te Arnhem. Trdila je zlasti, da je sistem obvezne vključitve v Sklad v nasprotju s členom 3(g) Pogodbe, členoma 52 in 59 Pogodbe ES (po spremembi postala člena 43 ES in 49 ES) in členi 85, 86 in 90 Pogodbe.

33     Po navedbah družbe Albany je zanjo škodljivo, da ji je Sklad zavrnil odobritev izjeme. Njena zavarovalnica naj bi ji namreč ponudila manj ugodne pogoje, če bi se morala vključiti v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja Sklada. Poleg tega sta v nasprotju s trditvami Sklada druga dva sektorska pokojninska sklada, Bedrijfspensioenfonds voor de Bouwnijverheid in Bedrijfspensioenfonds voor de Schildersbedrijf, odobrila izjemo podjetjem, ki so že prej sklenila pogodbe o dodatnem pokojninskem zavarovanju.

34     Sklad je trdil, da v tem primeru ni bilo nobene zakonske obveznosti, zaradi katere je treba izjemo odobriti. Zato naj bi sodišče lahko v zvezi s tem opravilo le omejen nadzor. V skladu s členom 5(3) BPW naj bi bilo oprostitev namreč treba odobriti samo, kadar je podjetje uvedlo enakovreden pokojninski sistem vsaj šest mesecev, preden je pridružitev postala obvezna. Obveznost izjeme naj bi bila možna le ob prvi vključitvi v Sklad in naj ne bi prišla v poštev v primeru spremembe pokojninskega sistema. Sklad je tudi vztrajal, da je bilo pomembno ohraniti ustrezen pokojninski sistem, ki temelji na načelu solidarnosti za vse delavce in podjetja v tekstilni industriji, in s tem v zvezi poudaril, da bi odobritev izjeme družbi Albany povzročila odhod 110 od njegovih približno 8800 zavarovancev.

35     Kantongerecht je sprejelo utemeljitev zavarovalniške komisije, da je bilo od 1. januarja 1989 dodatno pokojninsko zavarovanje družbe Albany enakovredno pokojninskemu zavarovanju Sklada. Poudarilo je, da odnose med sektorskim pokojninskim skladom in njegovimi zavarovanci urejajo zahteve po razumnosti in pravičnosti ter splošna načela dobrega upravljanja. Zato bi moral sektorski pokojninski sklad, kadar odloča o odobritvi takšne izjeme, pripisati znatno težo mnenju neodvisne strokovne ustanove, ustanovljene na podlagi zakona, kakršna je zavarovalniška komisija.

36     Kantongerecht je upoštevalo, da Sodišče v svoji sodbi z dne 14. decembra 1995 v združenih zadevah Van Schijndel in Van Veen (C-430/93 in C-431/93, Recueil, str. I-4705) ni obravnavalo zadnjih treh vprašanj, ki zadevajo združljivost nizozemskega sistema obvezne vključitve v sektorsko pokojninsko zavarovanje s pravili Skupnosti o konkurenci.

37     V takšnih okoliščinah je Kantongerecht te Arnhem ob sklicevanju na svoje začasne odredbe z dne 19. aprila 1993, z dne 17. januarja 1994 in z dne 9. januarja 1995 odločilo, da prekine postopek in Sodišču zastavi naslednja vprašanja za predhodno odločanje:

„1) Ali je sektorski pokojninski sklad v smislu člena 1(1)(b) BPW podjetje v smislu členov 85, 86, ali 90 Pogodbe ES?

2) Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, ali potem dejstvo, da vključitev v sektorski pokojninski sklad postane obvezna za industrijska podjetja, pomeni ukrep, ki ga je sprejela država članica in ki izniči učinek pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja?

3) Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen, ali lahko potem kakšne druge okoliščine povzročijo, da je obvezna vključitev v nasprotju s členom 90 Pogodbe, in če je tako, katere?“

 Dopustnost

38     Nizozemska in francoska vlada ter Komisija dvomijo o dopustnosti predloženih vprašanj, ker menijo, da v predložitveni sodbi ni zadovoljivo razložen dejanski in pravni okvir spora v postopku v glavni stvari. Ker ne obstajajo podrobne navedbe predložitvenega sodišča glede pravnih predpisov, ki se uporabijo za spor v postopku v glavni stvari, okoliščin, v katerih je bil ustanovljen Sklad, in pravil o upravljanju Sklada, naj Sodišče ne bi moglo podati uporabne razlage prava Skupnosti in države članice ter ostale zainteresirane stranke ne bi mogle predložiti pisnih stališč, v katerih bi predlagale odgovore na vprašanja za predhodno odločanje.

39     V skladu z uveljavljeno sodno prakso mora nacionalno sodišče, če potrebuje razlago zakonodaje Skupnosti, ki jo lahko uporabi, opredeliti dejanski in pravni okvir vprašanj, ki jih zastavlja, ali vsaj razložiti dejanske okoliščine, na katerih vprašanja temeljijo. Te zahteve so zlasti pomembne na nekaterih področjih, kot je področje konkurence, kjer so dejanske in pravne okoliščine pogosto zapletene (glej zlasti sodbe z dne 26. januarja 1993 v zadevi Telemarsicabruzzo in drugi, od C-320/90 do C-322/90, Recueil, str. I-393, točki 6 in 7; z dne 14. julija 1998 v zadevi Safety Hi-Tech, C-284/95, Recueil, str. I-4301, točki 69 in 70, ter v zadevi Bettati, C-341/95, Recueil, str. I-4355, točki 67 in 68).

40     Priskrbljeni podatki v predložitvenih odločbah morajo biti ne le takšni, da Sodišču omogočijo dati koristen odgovor, ampak morajo dati priložnost tudi vladam držav članic in drugim zainteresiranim strankam, da podajo stališča v skladu s členom 20 Statuta ES Sodišča. Sodišče je dolžno zagotoviti, da je ta možnost zagotovljena, ob upoštevanju dejstva, da se na podlagi zgoraj omenjene določbe zainteresiranim strankam posredujejo samo predložitvene odločbe (glej zlasti sklepa z dne 30. aprila 1998 v zadevi Testa in Modesti, C-128/97 in C-137/97, Recueil, str. I-2181, točka 6, in z dne 11. maja 1999 v zadevi Anssens, C-325/98, Recueil, str. I-2969, točka 8).

41     V tej zadevi je iz stališč, ki so jih v skladu s členom 20 Statuta ES Sodišča podale vlade držav članic in druge zainteresirane stranke, razvidno, da je predložitvena sodba vsebovala dovolj podatkov, da so lahko učinkovito zavzele stališče v zvezi z vprašanji, predloženimi Sodišču.

42     Francoska vlada se v svojih stališčih sklicuje na tista, ki jih je podala v združenih zadevah Brentjens (sodba z dne 21. septembra 1997, od C-115/97 do C-117/97, Recueil, str. I-6025), ki se izrecno nanašajo na zadevo Drijvende Bokken (sodba z dne 21. septembra 1997, C-219/97, Recueil, str. I-6121), Komisija pa se v svojih stališčih neposredno sklicuje na slednjo zadevo. Predložitveni sklep v zgoraj navedeni zadevi Drijvende Bokken, ki prav tako zadeva združljivost obvezne vključitve v sektorski pokojninski sklad s pravili Skupnosti o konkurenci, pa vsebuje natančen povzetek zakonodaje, ki se uporabi za zadevo v postopku v glavni stvari.

43     Poleg tega je treba, čeprav sta francoska in nizozemska vlada v tej zadevi lahko izrazili mnenje, da na podlagi podatkov, ki jih je priskrbelo predložitveno sodišče, nista mogli zavzeti stališča o določenih vidikih vprašanj, predloženih Sodišču, poudariti, da so bili ti podatki dopolnjeni s podatki iz spisa, ki ga je nacionalno sodišče posredovalo Sodišču, in s pisnimi stališči in odgovori na vprašanja, ki jih je zastavilo Sodišče. Vlade držav članic in ostale zainteresirane stranke so bile seznanjene z vsemi temi podatki, ki so bili vključeni v poročilo za glavno obravnavo, za namene obravnave, kjer so imele priložnost po potrebi dopolniti svoja stališča.

44     Končno, podatki, ki jih je priskrbelo predložitveno sodišče, skupaj z, kjer je to potrebno, zgoraj omenjenimi podatki v zadovoljivi meri seznanjajo Sodišče o dejanskem in pravnem okviru spora v postopku v glavni stvari, da lahko razloži pravila Skupnosti o konkurenci glede na situacijo, ki je predmet tega spora.

45     Predložena vprašanja so torej dopustna.

 Drugo vprašanje

46     Z drugim vprašanjem, ki ga je treba najprej obravnavati, se nacionalno sodišče v bistvu želi prepričati, ali člen 3(g) Pogodbe, člen 5 Pogodbe ES (zdaj člen 10 ES) in člen 85 Pogodbe prepovedujejo državnim organom, da na zahtevo organizacij, ki zastopajo zaposlene, in delavcev v določenem sektorju predpišejo obveznost vključitve v sektorski pokojninski sklad.

47     Družba Albany trdi, da zahteva socialnih partnerjev, da naj bo vključitev v sektorski pokojninski sklad obvezna, pomeni sporazum med podjetji, ki poslujejo v zadevnem sektorju, ki je v nasprotju s členom 85(1) Pogodbe.

48     Po mnenju družbe Albany tak sporazum na dva načina ovira konkurenco. Prvi je ta, da naj bi se s tem, ko izvajanje obveznega zavarovanja zaupa enemu samemu nosilcu, podjetjem, ki poslujejo v zadevnem sektorju, odvzela možnost vključitve v drug pokojninski sistem, ki ga izvajajo drugi zavarovalci. Drugi je ta, da naj bi sporazum izključeval te zavarovalce iz precejšnjega dela trga pokojninskega zavarovanja.

49     Posledice takega dogovora za konkurenco naj bi bile „precejšnje“, ker vplivajo na celoten nizozemski tekstilni sektor. Te posledice pa naj bi bile še večje zaradi kumulativnega učinka dejstva, da je vključitev v pokojninsko zavarovanje obvezna v številnih sektorjih gospodarstva in za vsa podjetja v teh sektorjih.

50     Poleg tega naj bi takšen sporazum vpliva na trgovino med državami članicami, ker zadeva podjetja, ki opravljajo čezmejne dejavnosti, in zavarovalcem s sedežem v drugih državah članicah odvzema možnost ponujanja celotnega pokojninskega zavarovanja na Nizozemskem z opravljanjem čezmejnih storitev ali v okviru podružnic ali hčerinskih družb.

51     Po mnenju družbe Albany so zato državni organi z ustvarjanjem pravnega okvirja in ugoditvijo zahtevi socialnih partnerjev, da bi morala biti vključitev v sektorski pokojninski sklad obvezna, spodbujali oziroma okrepili izvajanje in delovanje sporazumov med podjetji, ki poslujejo v zadevnih sektorjih, ki niso v skladu s členom 85(1) Pogodbe in tako kršili člene 3(g), 5 in 85 Pogodbe.

52     Za odgovor na drugo vprašanje je treba najprej obravnavati, ali je odločitev organizacij, ki zastopajo delodajalce in zaposlene v določenem sektorju, da v okviru kolektivne pogodbe v tem sektorju vzpostavijo en sam pokojninski sklad, pristojen za izvajanje dodatnega pokojninskega zavarovanja, in da od državnih organov zahtevajo, naj predpišejo obvezno vključitev v ta sklad za vse delavce v tem sektorju, v nasprotju s členom 85 Pogodbe.

53     Najprej je treba opozoriti, da člen 85(1) Pogodbe prepoveduje vse sporazume med podjetji, sklepe podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu. Zaradi pomembnosti tega pravila so avtorji Pogodbe v členu 85(2) Pogodbe izrecno določili, da so vsi sporazumi ali sklepi, ki jih ta člen prepoveduje, nični.

54     Nato je pomembno upoštevati, da v skladu s členom 3(g) in (i) Pogodbe ES (po spremembi postal člen 3(1)(g) in (j) ES) dejavnosti Skupnosti ne vključujejo samo „sistema, ki zagotavlja, da na notranjem trgu ni izkrivljanja konkurence“, ampak tudi „politiko na socialnem področju“. Člen 2 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 2 ES) določa, da je posebna naloga Skupnosti „v vsej Skupnosti spodbujati skladen, uravnotežen in trajnosten razvoj gospodarskih aktivnosti“ in „visoko stopnjo zaposlenosti in socialne varnosti“.

55     V zvezi s tem člen 118 Pogodbe ES (člene od 117 do 120 Pogodbe ES so nadomestili členi od 136 ES do 143 ES) določa, da mora Komisija spodbujati tesno sodelovanje držav članic na socialnem področju, predvsem pri stvareh, povezanih s pravico združevanja in kolektivnimi pogajanji med delodajalci in delavci.

56     Člen 118b Pogodbe ES (člene od 117 do 120 Pogodbe ES so zamenjali členi od 136 ES do 143 ES) dodaja, da si mora Komisija prizadevati za razvoj dialoga med socialnimi partnerji na evropski ravni, ki bi lahko, če bi ti dve strani to želeli, privedli do pogodbenih razmerij, tudi sporazumov.

57     Poleg tega člen 1 Sporazuma o socialni politiki (UL 1992, C 191, str. 91) določa, da cilji Skupnosti in držav članic vključujejo izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev, ustrezno socialno varstvo, dialog med socialnimi partnerji, razvoj človeških virov z namenom trajne visoke stopnje zaposlenosti in boj proti izključenosti.

58     V skladu s členom 4(1) in (2) Sporazuma o socialni politiki lahko dialog med socialnimi partnerji na ravni Skupnosti privede, če tako želijo, do pogodbenih razmerij, tudi sporazumov, ki se izvajajo bodisi v skladu s postopki in prakso socialnih partnerjev in držav članic bodisi na skupno zahtevo podpisnic s sklepom Sveta, sprejetim na predlog Komisije.

59     Ni dvoma, da so določene omejitve konkurence del kolektivnih pogodb med organizacijami, ki zastopajo delodajalce in delavce. Vendar pa bi bili cilji socialne politike, ki jih zasledujejo takšni sporazumi, resno ogroženi, če bi za socialne partnerje veljal člen 85(1) Pogodbe, kadar bi želeli priti do soglasja glede ukrepov za izboljšanje pogojev dela in zaposlovanja.

60     Zaradi tega iz teleološke in dosledne razlage določb Pogodbe kot celote izhaja, da je treba sporazume, sklenjene v okviru kolektivnih pogajanj med socialnimi partnerji v prizadevanju za doseganje takšnih ciljev, zaradi njihove narave in namena šteti za takšne, ki ne spadajo v področje uporabe člena 85(1) Pogodbe.

61     Naslednje vprašanje je torej, ali narava in namen sporazuma, za katerega gre v postopku v glavni stvari, utemeljujeta njegovo izključitev iz področja uporabe člena 85(1) Pogodbe.

62     Prvič, sporazum, za katerega gre v postopku v glavni stvari, je bil enako kot kategorija sporazumov, navedenih zgoraj, ki so rezultat socialnega dialoga, sklenjen v obliki kolektivne pogodbe in je rezultat kolektivnih pogajanj med organizacijami, ki zastopajo delodajalce in delavce.

63     Drugič, kar zadeva njegov namen, ta sporazum v določenem sektorju vzpostavlja dodatno pokojninsko zavarovanje, ki ga izvaja pokojninski sklad, za katerega se lahko določi, da se je treba vanj obvezno vključiti. Na splošno je cilj takega sistema zagotoviti določeno raven pokojnine za vse delavce v tem sektorju, s čimer neposredno prispeva k izboljševanju njihovih pogojev dela, namreč njihovih prejemkov.

64     Zato sporazum, za katerega gre v postopku v glavni stvari, zaradi svoje narave in namena ne spada na področje uporabe člena 85(1) Pogodbe.

65     Upoštevati je treba tudi, da se, kot je Sodišče med drugim odločilo v sodbi z dne 21. septembra 1988 v zadevi Van Eycke (267/86, Recueil, str. 4769, točka 16), člen 85 Pogodbe sam po sebi nanaša samo na ravnanja podjetij in ne na zakonodajne ukrepe ali predpise držav članic. Vendar pa se glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča s členom 85 Pogodbe, če ga razlagamo v zvezi s členom 5, zahteva, da države članice ne uvajajo ali ohranjajo v veljavi zakonov ali drugih predpisov, ki bi lahko pravilom o konkurenci, ki veljajo za podjetja, odvzeli učinek. V skladu z isto sodno prakso je to podano tudi v primeru, ko država članica zahteva ali spodbuja sprejetje omejevalnih sporazumov, ki so v nasprotju s členom 85 Pogodbe, ali okrepi učinke takšnih sporazumov oziroma določenim predpisom odvzame naravo državnih ukrepov s tem, da na zasebne subjekte prenese pristojnost za sprejetje ukrepov gospodarske narave (glej tudi sodbe z dne 17. novembra 1993 v zadevi Meng, C-2/91, Recueil, str. I-5751, točka 14; v zadevi Reiff, C-185/91, Recueil, str. I-5801, točka 14; in v zadevi Ohra Schadeverzekeringen, C-245/91, Recueil, str. I-5851, točka 10; ter z dne 18. junija 1998 v zadevi Komisija proti Italiji, C-35/96, Recueil, str. I-3851, točki 53 in 54, ter v zadevi Corsica Ferries France, C-266/96, Recueil, str. I-3949, točke 35, 36 in 49).

66     V zvezi s tem se zahteva, ki so jo državnim organom posredovale organizacije, ki zastopajo delodajalce in delavce, naj predpišejo obveznost vključitve v sektorski pokojninski sklad, ki so ga same ustanovile, umešča v ureditev, ki jo pozna veliko nacionalnih pravnih redov in ki obsega izvajanje pristojnosti za urejanje področja s predpisi na socialnem področju. Ker sporazum, za katerega gre v postopku v glavni stvari, ne spada v področje uporabe člena 85(1) Pogodbe, kot je razvidno iz točk 52 in 64 te sodbe, države članice lahko predpišejo, da je ta sporazum obvezen za osebe, ki jih sporazum ne zavezuje.

67     Člen 4 (2) Sporazuma o socialni politiki sicer izrecno določa, da lahko na ravni Skupnosti socialni partnerji skupaj zaprosijo Svet za izvajanje socialnih sporazumov.

68     Zato odločitev državnih organov, da predpišejo obveznost vključitve v tak sklad, ne more šteti za nalaganje ali spodbujanje omejevalnih sporazumov, ki so v nasprotju s členom 85 Pogodbe, ali za krepitev njihovih učinkov.

69     Iz prejšnjih ugotovitev izhaja, da odločitev državnih organov, da predpišejo obveznost vključitve v sektorski pokojninski sklad, ne spada v kategorijo zakonodajnih ukrepov, ki glede na sodno prakso Sodišča ogrožajo učinkovitost členov 3(g), 5 in 85 Pogodbe.

70     Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da členi 3(g), 5 in 85 Pogodbe ne nasprotujejo odločitvi državnih organov, da na zahtevo organizacij, ki predstavljajo delodajalce in delavce v določenem sektorju, predpišejo obveznost vključitve v sektorski pokojninski sklad .

 Prvo vprašanje

71     S prvim vprašanjem se predložitveno sodišče v bistvu želi prepričati, ali je pokojninski sklad, ki je odgovoren za izvajanje sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki je vzpostavljen s kolektivno pogodbo med organizacijami, ki predstavljajo delodajalce in delavce v določenem sektorju in v katerega se morajo po odločitvi državnih organov obvezno vključiti vsi delavci tega sektorja, podjetje v smislu člena 85 in naslednjih členov Pogodbe.

72     Po mnenju Sklada in vlad intervenientk takšen sklad ne predstavlja podjetja v smislu člena 85 in naslednjih členov Pogodbe. Za utemeljitev takega stališča se sklicujejo na različne značilnosti sektorskega pokojninskega sklada in sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki ga izvaja.

73     Prvič, obvezna vključitev vseh delavcev v določenem sektorju v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja naj bi imela bistveno socialno funkcijo znotraj nizozemskega pokojninskega sistema zaradi zelo omejene višine pokojnine, določene z zakonom, ki je izračunana na podlagi minimalne zakonsko določene plače. Ker naj bi bil sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja vzpostavljen s kolektivno pogodbo v okviru, določenem z zakonom, in naj bi državni organi predpisali obveznost vključitve v ta sistem, naj bi bil to sestavni del nizozemskega sistema socialnega varstva, zaradi česar naj bi bilo treba sektorski pokojninski sklad, ki ga izvaja, šteti za subjekt, ki prispeva k opravljanju javne storitve socialne varnosti.

74     Drugič, sektorski pokojninski sklad naj bi bil neprofiten. Skupaj naj bi ga upravljala oba socialna partnerja, ki sta v enaki meri zastopana v upravnem odboru Sklada. Sektorski pokojninski sklad naj bi zbiral povprečne prispevke, ki jih ta odbor določi z namenom doseganja celostnega ravnovesja med višino premij, obsegom pravic in obsegom tveganja. Poleg tega naj prispevki ne bi smeli biti nižji pasti pod določeno raven, zato da bi se zagotovile zadostne rezerve, in ne bi smeli presegati zgornje določene meje, da bi se ohranila neprofitnost, katere spoštovanje zagotavljajo socialni partnerji in zavarovalniška komisija. Čeprav se vplačani prispevki investirajo na osnovi kapitalizacije, naj bi te investicije nadzirala zavarovalniška komisija in naj bi morale biti v skladu z določbami PSW in pravili sektorskega pokojninskega sklada.

75     Tretjič, upravljanje sektorskega pokojninskega sklada temelji na načelu solidarnosti. Ta solidarnost naj bi bila razvidna iz obveznosti, da se sprejme vse delavce brez predhodnega zdravniškega pregleda, iz večanja pravic iz pokojninskega zavarovanja kljub oprostitvi plačila prispevkov zaradi nezmožnosti za delo, iz tega, da Sklad v primeru plačilne nezmožnosti delodajalca poravna neplačane zapadle prispevke, ki bi jih moral poravnati delodajalec, in iz indeksiranja višine pokojnin, da bi se ohranila njihova vrednost. Načelo solidarnosti naj bi bilo razvidno tudi iz tega, da pri posameznih osebah ni nikakršne enakovrednosti med plačanimi prispevki, ki pomenijo povprečen prispevek, ki ni povezan s tveganjem, ter pravicami iz pokojninskega zavarovanja, ki so določene glede na povprečno plačo. Zaradi takšne solidarnosti naj bi bila nujna obvezna vključitev v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja. V nasprotnem primeru bi izstop oseb, ki predstavljajo majhno tveganje, imel negativni spiralni efekt, ki bi ogrozil finančno stabilnost tega sistema.

76     Na podlagi tega Sklad in vlade intervenientke, menijo, da je sektorski pokojninski sklad organizacija, zadolžena za izvajanje sistema socialnega varstva kot organizacija, ki je bila obravnavana v sodbi z dne 17. februarja 1993 v zadevi Poucet in Pistre (C-159/91 in C-160/91, Recueil, str. I-637), in ne organizacija, ki je bila obravnavana v sodbi z dne 16. novembra 1995 v zadevi Fédération Française des Sociétés d'Assurance in drugi (C-244/94, Recueil, str. I-4013), ki je štela za podjetje v smislu člena 85 in naslednjih členov Pogodbe.

77     Opozoriti je treba, da je Sodišče v okviru prava konkurence odločilo, da pojem podjetje zajema vse subjekte, ki se ukvarjajo z gospodarskimi dejavnosti, ne glede na pravni status subjektov in njihov način financiranja (glej zlasti sodbo z dne 23. aprila 1991 v zadevi Höfner in Elser, C-41/90, Recueil, str. I-1979, točka 21; zgoraj navedeno sodbo Poucet in Pistre, točka 17, in zgoraj navedeno sodbo Fédération Française des Sociétés d'Assurance in drugi, točka 14).

78     Poleg tega je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Poucet in Pistre odločilo, da ta pojem ne zajema organizacij, ki so odgovorne za izvajanje določenih obveznih sistemov socialne varnosti, ki so temeljili na načelu solidarnosti. V sistemu zdravstvenega in porodniškega varstva, ki je bil predmet obravnave, so bila namreč nadomestila in prejemki enaki za vse upravičence, čeprav so bili prispevki v sorazmerju z dohodki; v sistemu pokojninskega zavarovanja so starostne pokojnine financirali aktivni delavci; poleg tega pravice iz pokojninskega zavarovanja, določene z zakonom, niso bile v sorazmerju s prispevki, vplačanimi v sistem pokojninskega zavarovanja; končno, sistemi dodatnih zavarovanj so prispevali k financiranju sistemov s strukturnimi finančnimi težavami. Zaradi takšne solidarnosti je bilo nujno, da različne sisteme upravlja ena sama organizacija in da je vključitev v te sisteme obvezna.

79     Po drugi strani je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Fédération Française des Sociétés d'Assurance in drugi odločilo, da je bila neprofitna organizacija, ki je izvajala sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki je dopolnjeval osnovni obvezni sistem in ki ga je zakon predpisal kot prostovoljni sistem ter je deloval v skladu z načelom kapitalizacije, podjetje v smislu člena 85 in naslednjih členov Pogodbe. Prostovoljna vključitev, uporaba načela kapitalizacije in dejstvo, da so bili prejemki odvisni izključno od zneska prispevkov, ki so jih upravičenci vplačali, in od finančnih rezultatov investicij poslovodnega organa, so kazali na to, da je organizacija izvajala gospodarske dejavnosti v konkurenci z drugimi podjetji, ki ponujajo življenjsko zavarovanje. Niti okoliščina, da je imela organizacija socialne cilje, niti dejstvo, da je bila neprofitna, niti zahteve po solidarnosti ali druga pravila, predvsem glede omejitev, ki so za ta poslovodni organ veljala glede investicij, ni spremenilo dejstva, da je organizacija, ki je izvajala pokojninski sistem, opravljala gospodarsko dejavnost.

80     Vprašanje, ali pojem podjetja v smislu člena 85 in naslednjih členov Pogodbe velja tudi za organizacije, kakršen je sektorski pokojninski sklad, za katerega gre v postopku v glavni stvari, je treba presoditi ob upoštevanju teh ugotovitev.

81     Sektorski pokojninski sklad sam določi višino prispevkov in prejemkov in deluje v skladu z načelom kapitalizacije.

82     Zato je v nasprotju z prejemki, ki jih zagotavljajo organizacije, odgovorne za izvajanje takšne vrste obveznih sistemov socialne varnosti, na katere se nanaša zgoraj navedena sodba Poucet in Pistre, višina prejemkov, ki jih zagotavlja Sklad, odvisna od finančnih rezultatov investicij Sklada, glede česar ga enako kot zavarovalnice nadzira zavarovalniška komisija.

83     Poleg tega mora, kot je razvidno iz člena 5 BPW in členov 1 in 5 Smernic o izjemi od obveznosti vključitve, sektorski pokojninski sklad odobriti izjemo od obveznosti vključitve podjetju, ki je vsaj šest mesecev pred vložitvijo zahteve, na podlagi katere je vključitev v Sklad postala obvezna, svojim delavcem zagotavljalo pokojninsko zavarovanje, ki jim je dajalo pravice, vsaj enakovredne tistim, ki bi jih pridobili, če bi se vključili v Sklad. Poleg tega ima v skladu s členom 1 zgoraj omenjenih Smernic ta sklad tudi možnost, da odobri izjemo podjetju, ki svojim delavcem zagotavlja pokojninsko zavarovanje s pravicami, ki so vsaj enake tistim, ki izhajajo iz Sklada, če v primeru izstopa iz Sklada ponudijo nadomestilo, ki se zavarovalniški komisiji zdi sprejemljivo, za kakršno koli škodo, ki bi jo z aktuarskega stališča zaradi izstopa utrpel Sklad.

84     Iz tega izhaja, da takšen sektorski pokojninski sklad, kot je sklad, za katerega gre v postopku v glavni stvari, opravlja gospodarsko dejavnost v konkurenci z zavarovalnicami.

85     V takšnih okoliščinah dejstvo, da je Sklad neprofiten, in solidarnost, na katero se sklicujejo Sklad in vlade intervenientke, ne zadostujeta za to, da sektorski pokojninski sklad ne bi bil podjetje v smislu pravil o konkurenci iz Pogodbe.

86     Nedvomno so lahko zaradi uresničevanja socialnih ciljev, zgoraj omenjene solidarnosti in omejitev ali nadzora nad investicijami sektorskega pokojninskega sklada storitve, ki jih ponuja, manj konkurenčne od tistih, ki jih ponujajo zavarovalnice. Čeprav takšne omejitve ne preprečujejo, da bi dejavnosti, ki jih opravlja Sklad, šteli za gospodarsko dejavnost, lahko upravičijo izključno pravico takšne organizacije, da izvaja sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja.

87     Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je pokojninski sklad, odgovoren za izvajanje sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki je določen s kolektivno pogodbo med organizacijami, ki zastopajo delodajalce in delavce v določenem sektorju, v katerega se morajo po odločitvi državnih organov obvezno vključiti vsi delavci tega sektorja, podjetje v smislu člena 85 in naslednjih členov Pogodbe.

 Tretje vprašanje

88     S tretjim vprašanjem se predložitveno sodišče v bistvu želi prepričati, ali člena 86 in 90 Pogodbe nasprotujeta temu, da bi državni organi pokojninskemu skladu dali izključno pravico, da izvaja sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja v določenem sektorju.

89     Nizozemska vlada trdi, da je edini učinek odredbe, na podlagi katere je vključitev postala obvezna, da se od delavcev v tem sektorju zahteva, naj se vključijo v ta sklad. Odredba naj po njenem mnenju Skladu ne bi dajala izključne pravice na področju dodatnega pokojninskega zavarovanja. Sklad naj tudi ne bi imel prevladujočega položaja v smislu člena 86 Pogodbe.

90     Najprej je treba poudariti, da odločitev državnih organov, da predpišejo obveznost vključitve v sektorski pokojninski sklad, kot v obravnavanem primeru, nujno pomeni, da temu skladu dajo izključno pravico do zbiranja in upravljanja s prispevki, ki so plačani z namenom pridobitve pravice do pokojnine. Takšen sklad je treba zato šteti za podjetje, kateremu so državni organi odobrili izključne pravice v smislu člena 90(1) Pogodbe.

91     Nato je treba spomniti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso za podjetje, ki ima pravni monopol na precejšnjem delu skupnega trga, lahko šteje, da ima prevladujoči položaj v smislu člena 86 Pogodbe (glej sodbi z dne 10. decembra 1991 v zadevi Merci Convenzionali Porto di Genova, C-179/90, Recueil, str. I-5889, točka 14, in z dne 13. decembra 1991 v zadevi GB-Inno-BM, C-18/88, Recueil, str. I-5941, točka 17).

92     Za takšen sektorski pokojninski sklad, za kakršnega gre v postopku v glavni stvari, ki ima izključno pravico do izvajanja sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja v sektorju gospodarstva v državi članici in s tem na precejšnjem delu skupnega trga, se zato lahko šteje, da ima prevladujoči položaj v smislu člena 86 Pogodbe.

93     Vendar pa ne smemo pozabiti, da zgolj nastanek prevladujočega položaja s tem, da se odobrijo izključne pravice v smislu člena 90(1) Pogodbe, sam po sebi ni v nasprotju s členom 86 Pogodbe. Država članica prekrši prepovedi, ki jih vsebujeta ti dve določbi, samo v primeru, če je zadevno podjetje v položaju, da zgolj z izvrševanjem pravic, ki so mu dane, zlorabi prevladujoči položaj ali če te pravice ustvarijo položaj, v katerem je podjetje privedeno do tega, da tako zlorabo stori (zgoraj navedena sodba Höfner in Elser, točka 29; sodba z dne 18. junija 1991 v zadevi ERT, C-260/89, Recueil, str. I-2925, točka 37; zgoraj navedena sodba Merci Convenzionali Porto di Genova, točki 16 in 17; sodbi z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Centre d'Insémination de la Crespelle, C-323/93, Recueil, str. I-5077, točka 18, ter z dne 12. februarja 1998 v zadevi Raso in drugi, C-163/96, Recueil, str. I-533, točka 27).

94     Družba Albany v zvezi s tem trdi, da je sistem obvezne vključitve v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki ga izvaja Sklad, v nasprotju s povezanimi določbami členov 86 in 90 Pogodbe. Pokojnine, ki jih ponuja Sklad, naj namreč ne bi ustrezale oziroma ne bi ustrezale več potrebam podjetja. Te pokojnine naj bi bile prenizke, ne bi naj bile vezane na plače in naj bi bile zato na splošno nezadovoljive. Delodajalci naj bi zato morali predvideti druge možnosti pokojninskega zavarovanja. Sistem obvezne vključitve pa naj bi te delodajalce prikrajšal za kakršno koli možnost, da bi celovito uredili pokojninsko zavarovanje pri zavarovalnici. Vključitev v več sistemov pokojninskega zavarovanja pri različnih zavarovalcih naj bi namreč povečala upravne stroške in zmanjšala učinkovitost.

95     Opozoriti je treba, da je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Höfner in Elser v točki 34 odločilo, da je država članica, ki je javni agenciji za zaposlovanje dala izključno pravico do posredovanja zaposlitev, kršila člen 90(1) Pogodbe, ker je ustvarila položaj, v katerem se agencija ni mogla izogniti kršenju člena 86 Pogodbe, predvsem zato, ker očitno ni bila sposobna zadovoljiti povpraševanja po takšnih dejavnostih na trgu.

96     V tej zadevi je treba opozoriti, da sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki ga ponuja Sklad, temelji na veljavnem nizozemskem pravilu, in sicer, da vsak delavec, ki je maksimalno obdobje vplačeval prispevke v ta sistem, prejme pokojnino, ki vključno z državno pokojnino v skladu z AOW znaša 70 % njegove zadnje plače.

97     Nedvomno lahko nekatera podjetja v tem sektorju želijo svoje delavce zavarovati v okviru pokojninskega sistema, ki je boljši od tega, ki ga ponuja Sklad. Vendar pa dejstvo, da takšna podjetja izvajanja takšnega sistema pokojninskega zavarovanja ne morejo zaupati enemu samemu zavarovalcu, in posledična omejitev konkurence izhajata neposredno iz izključne pravice, ki je bila dana sektorskemu pokojninskemu skladu.

98     Zaradi tega je treba preučiti, ali sta, kot trdijo Sklad, nizozemska vlada in Komisija, izključna pravica sektorskega pokojninskega sklada do izvajanja sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja v določenem sektorju in posledična omejitev konkurence lahko upravičeni v skladu s členom 90(2) Pogodbe kot ukrep, nujen za izvajanje določene socialne naloge v splošnem interesu, ki je naložena Skladu.

99     Družba Albany trdi, da obvezna vključitev v sektorski pokojninski sklad ni nujna za zagotavljanje zadovoljive višine pokojnin za delavce. Ta cilj bi lahko dosegli z določitvijo minimalnih zahtev za pokojnine, ki bi jih določili bodisi socialni partnerji na pobudo državnih organov bodisi neposredno državni organi. Delovnopravne kolektivne pogodbe naj bi delodajalcem pogosto nalagale obveznost, da zagotovijo minimalno pokojninsko zavarovanje, medtem ko jim dajejo na izbiro, da ustanovijo pokojninski sklad v okviru podjetja, se vključijo v sektorski pokojninski sklad ali sklenejo pogodbo z zavarovalnico.

100   Po mnenju družbe Albany naj dejstvo, da zavarovanci vplačujejo „povprečne prispevke“, prav tako ne bi upravičevalo obvezne vključitve. Prvič, niti BPW niti odredba o obvezni vključitvi ne zahtevata, da sistem temelji na takšnih prispevkih. Drugič, številni sektorski pokojninski skladi, v katere vključitev ni obvezna, popolnoma dobro delujejo na podlagi sistema „povprečnih prispevkov“.

101   Kar zadeva sprejetje vseh delavcev iz iste panoge dejavnosti brez predhodnega zdravniškega pregleda, tako da ni mogoče zavrniti tistih, ki pomenijo veliko tveganje, družba Albany poudarja, da v praksi pogodbe o pokojninskem zavarovanju, sklenjene z zavarovalci, od delodajalcev zahtevajo, da prijavijo vse svoje delavce, od zavarovalca pa, da brez predhodnega zdravniškega pregleda sprejme katerega koli prijavljenega delavca.

102   Najprej je treba opozoriti, da se morajo v skladu s členom 90(2) Pogodbe podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ravnati po pravilih o konkurenci, če uporaba takšnih pravil pravno ali dejansko ne ovira izvajanja posebnih nalog, ki so jim dodeljene.

103   S členom 90 (2) Pogodbe se z dopuščanjem odstopanj od splošnih pravil Pogodbe v določenih okoliščinah skuša uskladiti interes držav članic, da bi določene dejavnosti, predvsem v javnem sektorju, uporabile kot orodje gospodarske ali finančne politike, z interesi Skupnosti, da bi zagotovila ravnanje v skladu s pravili o konkurenci in ohranjanje enotnosti skupnega trga (sodbi z dne 19. marca 1991 v zadevi Francija proti Komisiji, C-202/88, Recueil, str. I-1223, točka 12, in z dne 23. oktobra 1997 v zadevi Komisija proti Nizozemski, C-157/94, Recueil, str. I-5699, točka 39).

104   Glede na tako opredeljen interes držav članic jim pri določanju, katere storitve v splošnem gospodarskem interesu zaupajo določenim podjetjem, ni mogoče preprečiti, da bi upoštevale cilje njihove nacionalne politike ali da bi si prizadevale doseči te cilje s pomočjo obveznosti in omejitev, ki jih naložijo takšnim podjetjem (zgoraj navedena sodba Komisija proti Nizozemski, točka 40).

105   Sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, za katerega gre v postopku v glavni stvari, izpolnjuje bistveno socialno funkcijo v nizozemskem pokojninskem sistemu zaradi omejene višine z zakonom določene pokojnine, ki je izračunana na podlagi z zakonom določene minimalne plače.

106   Poleg tega je bila pomembnost socialne funkcije, ki jo imajo pravice iz dodatnega pokojninskega zavarovanja, pred kratkim priznana s tem, ko je zakonodajalec Skupnosti sprejel Direktivo Sveta 98/49/ES z dne 29. junija 1998 o zaščiti pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja zaposlenih in samozaposlenih oseb, ki se gibljejo znotraj Skupnosti (UL L 209, str. 46).

107   Nato je treba spomniti, da zato, da bi bili izpolnjeni pogoji za uporabo člena 90(2) Pogodbe, ni nujno, da je ogrožena finančna stabilnost ali sposobnost preživetja podjetja, ki mu je zaupano opravljanje storitve v splošnem gospodarskem interesu. Dovolj je, da ob odsotnosti zadevnih pravic podjetje ne bi moglo izvajati določenih nalog, ki so mu bile zaupane, kot so opredeljene z obveznostmi in omejitvami, ki so mu naložene (zgoraj navedena sodba Komisija proti Nizozemski, točka 52), ali da je ohranjanje teh pravic nujno zato, da lahko tisti, ki te pravice ima, izvaja naloge v splošnem gospodarskem interesu, ki so mu bile naložene v skladu z ekonomsko sprejemljivimi pogoji (sodba z dne 19. maja 1993 v zadevi Corbeau, C-320/91, Recueil, str. I-2533, točke od 14 do 16, in zgoraj navedena sodba Komisija proti Nizozemski, točka 53).

108   Če bi bila Skladu odvzeta izključna pravica do izvajanja dodatnega pokojninskega zavarovanja za vse delavce v določenem sektorju, bi podjetja z mladimi zaposlenimi dobrega zdravja, ki opravljajo nenevarno delo, poiskala ugodnejše zavarovalne pogoje pri zasebnih zavarovalcih. Posledica progresivnega izstopanja oseb, ki za zavarovalnico ne predstavljajo velikih tveganj, bi bila, da bi bil sektorski pokojninski sklad odgovoren za vedno večji del velikih tveganj, kar bi povišalo stroške pokojnin za delavce, predvsem tiste v majhnih ali srednje velikih podjetjih s starejšimi zaposlenimi, ki opravljajo nevarno delo, katerim Sklad ne bi mogel več nuditi pokojnin za sprejemljive stroške.

109   Do takšnega položaja bi prišlo predvsem v takšnem primeru, kot je v zadevi v postopku v glavni stvari, kjer sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki ga izvaja izključno Sklad, kaže na visoko raven solidarnosti, ki je predvsem posledica dejstev, da prispevki niso odvisni od tveganja, da mora Sklad sprejeti vse delavce brez predhodnega zdravniškega pregleda, da se pravice iz pokojninskega zavarovanja kljub oprostitvi od plačila prispevkov zaradi nezmožnosti za delo povečujejo, da Sklad v primeru plačilne nezmožnosti delodajalca poravna neplačane zapadle prispevke, ki bi jih moral poravnati delodajalec, in da se višina pokojnin indeksira, da bi se ohranila njihova vrednost.

110   Takšne omejitve, ki povzročijo, da so storitve, ki jih ponuja Sklad, manj konkurenčne od primerljivih storitev, ki jih ponujajo zavarovalnice, kažejo na to, da je izključna pravica Sklada do izvajanja sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja upravičena.

111   Iz tega izhaja, da bi lahko odprava izključne pravice Sklada povzročila, da bi postalo Skladu nemogoče opravljati naloge v splošnem gospodarskem interesu, ki so mu bile zaupane, pod ekonomsko sprejemljivimi pogoji, in ogrozila njegovo finančno stabilnost.

112   Družba Albany pa s sklicevanjem na zgoraj navedeno sodbo GB-Inno-BM zastopa stališče, da lahko dejstvo, da Sklad izpolnjuje dvojno vlogo, vlogo izvajalca sistema pokojninskega zavarovanja in vlogo organa, pooblaščenega za odobritev izjeme, povzroči samovoljno uporabo pooblastila za odobritev izjeme.

113   V točki 28 zgoraj navedene sodbe GB-Inno-BM je Sodišče odločilo, da členi 3(g), 86 in 90 Pogodbe nasprotujejo temu, da bi države članice podjetju, ki upravlja javno telekomunikacijsko omrežje, dale pooblastilo, da določa standarde za telefone in da preverja, ali gospodarski subjekti izpolnjujejo te standarde, če to podjetje samo konkurira tem gospodarskim subjektom na trgu teh aparatov.

114   Sodišče je v točki 25 te sodbe namreč presodilo, da je dajanje pooblastil takšnemu podjetju, in sicer da lahko odobri ali zavrne povezavo telefonov z omrežjem, določa tehnične standarde, ki jih mora takšna oprema izpolnjevati, in preverja, če so aparati, ki jih ne izdeluje, v skladu s specifikacijami, ki jih je samo sprejelo, enakovredno, kot če bi dali podjetju pooblastila, da po svoji volji določi, kakšna terminalska oprema je lahko povezana v javno omrežje, s čimer bi imelo očitno prednost pred konkurenti.

115   Vendar pa se situacija v zadevi v postopku v glavni stvari razlikuje od tiste v zadevi GB-Inno-BM.

116   Najprej mora v skladu s členom 5(1) Smernic o izjemi od obveznosti vključitve sektorski pokojninski sklad odobriti izjemo od obveznosti vključitve podjetju, ki je vsaj šest mesecev pred vložitvijo zahteve, na podlagi katere je vključitev v Sklad postala obvezna, svojim delavcem zagotavljalo pokojninsko zavarovanje, ki jim daje pravice, ki so vsaj enakovredne tistim, ki bi jih pridobili, če bi se vključili v Sklad.

117   Ker zgoraj omenjena določba sektorski pokojninski sklad zavezuje glede uporabe pooblastila za odobritev izjeme, se za to pooblastilo ne more šteti, da bi lahko Sklad postavilo v položaj, da zlorabi to pooblastilo. Sklad se namreč v takem primeru omeji na preverjanje, ali so pogoji, ki jih je določil pristojni minister, izpolnjeni (glej v tem smislu sodbo z dne 27. oktobra 1993 v zadevi Lagauche in drugi, C-46/90 in C-93/91, Recueil, str. I-5267, točka 49).

118   Nato lahko v skladu s členom 1 Smernic o izjemi od obveznosti vključitve sektorski pokojninski sklad odobri izjemo podjetju, ki svojim delavcem zagotavlja pokojninsko zavarovanje s pravicami, ki so vsaj enake tistim, ki izhajajo iz Sklada, če v primeru umika iz sklada ponudi nadomestilo, ki se zavarovalniški komisiji zdi sprejemljivo, za kakršno koli škodo, ki bi jo iz aktuarskega stališča zaradi umika utrpel Sklad.

119   Ta določba sektorskemu pokojninskemu skladu dovoljuje, da odobri izjemo od obveznosti vključitve podjetju, ki svojim delavcem zagotavlja pokojninsko zavarovanje, enakovredno tistemu, ki ga upravlja sam, če takšna odobritev izjeme ne ogroža njegove finančne stabilnosti. Uporaba tega pooblastila za odobritev izjeme vključuje vrednotenje kompleksnih podatkov v zvezi z zadevnim pokojninskim zavarovanjem in v zvezi z finančno stabilnostjo Sklada, kar nujno vključuje široko polje proste presoje.

120   Glede na kompleksnost takšnega vrednotenja in glede na tveganje, ki ga odobritev izjeme prinaša za finančno stabilnost sektorskega pokojninskega sklada in s tem tudi za opravljanje socialnih nalog, ki so mu bile zaupane, lahko država članica meni, da pooblastilo za odobritev izjeme ne bi smelo biti dodeljeno drugemu subjektu.

121   Vendar pa je treba opozoriti, da morajo nacionalna sodišča, ki razsojajo, kot v tem primeru, o odklonitvah obveznega plačevanja prispevkov, preizkusiti odločbo Sklada o zavrnitvi odobritve izjeme od obveznosti vključitve, kar jim omogoča, da se vsaj prepričajo o tem, da Sklad svojih pooblastil ni uporabil samovoljno in da je bilo upoštevano načelo o prepovedi diskriminacije ter da so izpolnjeni ostali pogoji, ki zadevajo zakonitost odločbe.

122   Nazadnje je treba glede trditve družbe Albany, da bi lahko zadovoljivo raven pokojnin zagotovili s tem, da bi določili minimalne zahteve za pokojnine, ki jih ponujajo zavarovalnice, poudariti, da je vsaka država članica glede na socialno funkcijo sistemov dodatnega pokojninskega zavarovanja in široko polje proste presoje, ki ga imajo v skladu s sodno prakso države članice pri organiziranju svojih sistemov socialne varnosti (sodba z dne 7. februarja 1984 v zadevi Duphar in drugi, 238/82, Recueil, str. 523, točka 16, zgoraj navedena sodba Poucet in Pistre, točka 6, in sodba z dne 17. junija 1997 v zadevi Sodemare in drugi, C-70/95, Recueil, str. I-3395, točka 27), tista, ki mora preučiti, ali bi ji glede na določene značilnosti njenega nacionalnega pokojninskega sistema določanje minimalnih zahtev še vedno omogočalo zagotavljanje ravni pokojnin, ki jo želi zagotoviti v sektorju s tem, da predpiše obveznost vključitve v pokojninski sklad.

123   Na tretje vprašanje je treba torej odgovoriti, da člena 86 in 90 Pogodbe ne nasprotujeta temu, da bi državni organi pokojninskemu skladu dali izključno pravico, da izvaja sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja v določenem sektorju.

 Stroški

124   Stroški nizozemske, nemške, francoske in švedske vlade ter Komisije, ki so Sodišču predložile svoja stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovoru na vprašanja, ki mu jih je s sklepom z dne 4. marca 1996 predložilo sodišče Kantongerecht te Arnhem, razsodilo:

1)      Člen 3(g) Pogodbe ES (po spremembi postal člen 3(1)(g) ES) in člena 5 in 85 Pogodbe ES (postala člena 10 ES in 81 ES) ne nasprotujejo odločitvi državnih organov, da na zahtevo organizacij, ki predstavljajo delodajalce in delavce v določenem sektorju, predpišejo obveznost vključitve v sektorski pokojninski sklad..

2)      Pokojninski sklad, pristojen za izvajanje sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki je določen s kolektivno pogodbo med organizacijami, ki zastopajo delodajalce in delavce v določenem sektorju, v katerega se morajo po odločitvi državnih organov obvezno vključiti vsi delavci tega sektorja, je podjetje v smislu člena 85 in naslednjih členov Pogodbe.

3)      Člena 86 in 90 Pogodbe ES (postala člena 82 ES in 86 ES) ne nasprotujeta, da bi državni organi pokojninskemu skladu dali izključno pravico, da izvaja sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja v določenem sektorju.

Razglašeno v Luxembourgu, 21. septembra 1999.

* Jezik postopka: nizozemščina.