SODBA SODIŠČA

z dne 9. marca 1978(*)

„Nacionalno sodišče ne uporabi zakona, ki je v nasprotju s pravom Skupnosti“

V zadevi 106/77,

katere predmet je predlog Pretore de Susa (Italija), naslovljen na Sodišče na podlagi člena 177 EGS, v postopku

Amministrazione delle Finanze dello Stato

proti

Simmenthal SA,

za sprejetje predhodne odločbe o razlagi člena 189 Pogodbe EGS, zlasti o posledicah neposredne uporabe prava Skupnosti ob neskladju z eventualno nasprotnimi določbami nacionalne zakonodaje,

SODIŠČE,

v sestavi: H. Kutscher, predsednik, M. Sørensen in G. Bosco, predsednika senatov, A. M. Donner, P. Pescatore, A. J. Mackenzie Stuart in A. O’Keeffe, sodniki,

generalni pravobranilec: M. Reischl,

sodni tajnik: A. Van Houtte

izreka naslednjo

Sodbo

 Obrazložitev

1       Ob upoštevanju, da je na podlagi sklepa z dne 28. julija 1977, ki je na Sodišče prispel 29. avgusta 1977, sodnik Pretore de Susa na podlagi člena 177 Pogodbe EGS Sodišču postavil dve vprašanji za predhodno odločanje o načelu neposredne uporabe prava Skupnosti, kot je navedeno v členu 189 Pogodbe, in določitvi posledic tega načela ob neskladju med predpisom Skupnosti in poznejšim določilom nacionalnega zakona;

2       ob upoštevanju, da je treba pripomniti, da je v predhodni fazi spora Pretore predložil Sodišču predhodni vprašanji z namenom, da se mu omogoči presojo o skladnosti Pogodbe z nekaterimi predpisi – zlasti Uredbo Sveta št. 805/68 z dne 27. junija 1968 o skupni organizaciji trgov na področju govedine (UL L 148, str. 24) – sanitarnih dajatev na uvoz govedine na podlagi „enotnega besedila“ italijanskih sanitarnih zakonov, katerih višina je bila nazadnje določena po tarifi zakona št. 1239 z dne 30. decembra 1970 (GU št. 26 z dne 1. februarja 1971);

3       ob upoštevanju, da na podlagi odgovorov, ki jih je Sodišče podalo v svoji sodbi 35/76 z dne 15. decembra 1976 (Recueil, str. 1871), je Pretore državni finančni upravi odredil povrnitev nezakonitih dajatev, vključno z obrestmi, po tem, ko je presodil o neskladnosti plačila teh davkov z določbami pravnega reda Skupnosti;

4       ob upoštevanju, da je državna finančna uprava zoper ta nalog vložila ugovor;

5       ob upoštevanju argumentov, ki sta jih stranki predložili med obravnavo, ki je sledila temu ugovoru, je Pretore odločil, da se postavlja vprašanje neskladnosti med nekaterimi pravili Skupnosti in poznejšimi nacionalnimi zakoni, in sicer zakonom št. 1239/70;

6       ob upoštevanju, da ta opozarja, da je po sedanji sodni praksi italijanskega ustavnega sodišča (sodbi 232/75 in 205/75 in sklep 206/76) zahtevano, da se pri reševanju tega vprašanja vprašanje o ustavni nezakonitosti spornega zakona predloži ustavnemu sodišču v skladu s členom 11 ustave;

7       ob upoštevanju, da je Pretore upošteval po eni strani stalno sodno prakso ustavnega sodišča o veljavnosti pravnega reda Skupnosti pri sodnih nalogih držav članic in po drugi strani neprijetnosti, ki jih lahko povzročijo položaji, v katerih je sodnik, ko mora odpreti ustavno vprašanje, namesto da bi odločil po lastni presoji o neuporabi nekega zakona, ki ne zagotavlja popolnega učinka pravnega reda Skupnosti, in zato Sodišču predložil ti vprašanji:

a) Ob upoštevanju, da morajo na podlagi člena 189 Pogodbe EGS in ustaljene sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti določbe Skupnosti, ki so neposredno uporabne, ne glede na kateri koli interni predpis ali prakso držav članic, imeti polni in popolni vpliv na sodne naloge in se morajo enotno uporabljati za zagotovitev subjektivnih pravic zasebnikov oziroma to pomeni, da je namen teh predpisov treba razumeti tako, da se morajo morebitne poznejše nacionalne določbe, ki niso v skladu s temi predpisi Skupnosti, polno obravnavati kot neuporabne, ne da bi bilo pri tem treba počakati, da jih razveljavi nacionalni zakonodajalec (razveljavitev) ali drugi ustavni organi (izjava o neskladju z ustavo), zlasti če upoštevamo v zvezi s to drugo predpostavko, da je do sprejetja te razveljavitve nacionalni zakon popolnoma veljaven, zaradi česar predpisi Skupnosti ne bi mogli učinkovati, s tem pa ni zagotovljena njihova polna, popolna in enotna uporaba, in ne bi bile zagotovljene subjektivne pravice zasebnikov?

b) V zvezi s prejšnjim vprašanjem – če predpostavimo, da pravni red Skupnosti omogoča, da se varstvo subjektivnih pravic, ki jih predvidevajo „neposredno uporabne“ določbe Skupnosti, lahko prestavi do dejanske razveljavitve morebitnih nacionalnih ukrepov, ki so v nasprotju s temi predpisi Skupnosti, s strani nacionalnih organov – ali mora biti v vseh primerih taka razveljavitev popolnoma retroaktivna za preprečitev, da bi subjektivne pravice utrpele kakršno koli škodo?

 Predložitev zadeve Sodišču

8       Ob upoštevanju, da je zastopnik italijanske vlade v ustnih stališčih usmeril pozornost Sodišča na sodbo ustavnega sodišča št. 163/77 z dne 22. decembra 1977, ki je bila sprejeta po predložitvi vprašanj sodišč iz Milana in Rima glede ustavnosti in ki razglaša ustavno nezakonitost nekaterih določb zakona št. 1239 z dne 30. decembra 1970, torej tistih, ki zadevajo nerešen spor pred Pretore de Susa;

9       ob upoštevanju, da so po umiku spornih določb, zaradi učinka razglašene ustavne nezakonitosti, sporna vprašanja sodnika Pretore izgubila pomembnost in nanje ne bi bilo več treba odgovarjati;

10     ob upoštevanju, da je treba pri tem opozoriti, da Sodišče v skladu s stalno prakso šteje, da mora obravnavati predloženi predlog za sprejetje predhodne odločbe, predložen v skladu s členom 177, vse dokler ga ne umakne sodišče, ki ga je predložilo, ali ga na podlagi pritožbe razveljavi višja instanca;

11     ob upoštevanju, da ta učinek ne more izhajati iz navedene sodbe, ki je bila izdana v okviru postopkov, ki so tuji temu sporu, ki je privedel do predložitve zadeve Sodišču, in katere učinkov do tretjih slednje ne more presojati;

12     ob upoštevanju, da je zato treba zavrniti predhodni ugovor, ki ga je dala italijanska vlada.

 Temelj

13     Ob upoštevanju, da je glavni namen prvega vprašanja natančno določiti posledice neposredne uporabe določbe pravnega reda Skupnosti v primeru neskladja s poznejšo zakonsko določbo države članice;

14     ob upoštevanju, da neposredna uporaba, ki je mišljena v tem pogledu, pomeni, da morajo predpisi pravnega reda Skupnosti popolnoma izkazati učinke enotno v vseh državah članicah, od začetka in v celotnem obdobju njihove veljavnosti;

15     ob upoštevanju, da so te določbe neposredni vir pravic in obveznosti vseh zainteresiranih, bodisi držav članic ali zasebnikov, ki so stranke v odnosih, ki jih ureja pravo Skupnosti;

16     ob upoštevanju, da ta učinek zadeva tudi vsakega sodnika, ki odloča v okviru svojih pristojnosti kot organ države članice, da bi zavaroval pravice, ki so bile podeljene zasebnikom v skladu s pravnim redom Skupnosti;

17     ob upoštevanju, da po načelu primarnosti prava Skupnosti določbe Pogodbe in akti institucij, ki se uporabljajo neposredno, učinkujejo v njihovih odnosih z nacionalnim pravom držav članic, ne samo s popolno neuporabljivostjo katere koli neskladne določbe obstoječe nacionalne zakonodaje, že od začetka veljave, temveč tudi s preprečitvijo veljavnega nastanka novih nacionalnih predpisov, če ti ne bi bili skladni s predpisi Skupnosti – glede na to, da so prvenstveno te določbe in akti sestavni del veljavnega pravnega reda na ozemlju posamezne države članice;

18     ob upoštevanju, da priznavanje pravne učinkovitosti nacionalnih zakonskih aktov, ki posegajo na področje, na katerem se izvaja zakonodajna oblast Skupnosti, ali ki sicer niso skladni z določbami pravnega reda Skupnosti, pomeni zanikanje dejanskega pomena brezpogojnih in neizogibnih obveznosti držav članic, v skladu s Pogodbo, s tem pa postanejo vprašljivi sami temelji Skupnosti;

19     ob upoštevanju, da enaka zamisel izhaja iz značilnosti člena 177 Pogodbe, na podlagi katerega ima vsako nacionalno sodišče možnost obrniti se na Sodišče, kadar koli meni, da je potrebna odločitev o predhodnem vprašanju glede razlage ali veljavnosti, ki zadeva pravni red Skupnosti, in je zanj potrebna za odločitev v sporu, v katerem odloča;

20     ob upoštevanju, da je polni učinek te določbe zmanjšan, če sodnik ne more takoj uporabljati pravnega reda Skupnosti v skladu s kako odločbo ali sodno prakso Sodišča;

21     ob upoštevanju, da iz prej navedenega izhaja, da je vsak nacionalni sodnik, ki odloča v okviru svojih pristojnosti, dolžan dosledno upoštevati pravni red Skupnosti in zavarovati pravice, ki jih ta dodeli zasebnikom, ter opustiti vsako neskladno državno določbo, ne glede na to, ali je ta začela veljati pred predpisom Skupnosti ali po njem;

22     ob upoštevanju, da je neskladna z inherentnimi zahtevami pravnega reda Skupnosti, vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka pravna, administrativna ali sodna praksa, katere učinek je zmanjšanje učinkovitosti pravnega reda Skupnosti, če pri uporabi tega prava pristojni sodnik nima pooblastil za to, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morebiti ovirajo polni učinek predpisov Skupnosti;

23     ob upoštevanju, da to velja, če se ob neskladju med določbo pravnega reda Skupnosti in poznejšim nacionalnim zakonom pristojnost za razrešitev tega vprašanja dodeli drugemu organu z lastno možnostjo presoje namesto sodniku, ki je bil postavljen za zagotavljanje spoštovanja pravnega reda Skupnosti, čeprav je ta ovira le začasna;

24     ob upoštevanju, da je zato treba odgovoriti na prvo vprašanje tako, da je nacionalno sodišče, ki v okviru svojih pristojnosti skrbi za uporabo določb pravnega reda Skupnosti, dolžno zagotavljati polni učinek teh predpisov in po potrebi po lastni presoji odkloniti uporabo katere koli, tudi poznejše, neskladne določbe nacionalne zakonodaje, ne da bi pred tem zahtevalo ali čakalo na njeno razveljavitev po zakonodajni poti ali katerem koli drugem ustavnem postopku;

25     ob upoštevanju, da se z drugim vprašanjem v glavnem zahteva odgovor – ob predpostavki, da se zavarovanje pravic, ki izhajajo iz določb pravnega reda Skupnosti, prestavi dokler pristojni državni organi dejansko ne razveljavijo morebitnih neskladnih ukrepov –, ali mora taka razveljavitev v vsakem primeru vključiti polno in popolno retroaktivnost za preprečitev kakršne koli škode, ki bi lahko nastala za te pravice;

26     ob upoštevanju, da iz odgovora na prvo vprašanje izhaja, da je državni sodnik dolžan zagotavljati zavarovanje pravic, ki so bile dodeljene z določbami pravnega reda Skupnosti, ne da bi zahteval ali čakal na dejansko razveljavitev morebitnih nacionalnih ukrepov, ki ovirajo neposredno uporabo predpisov Skupnosti pristojnim nacionalnim organom;

27     ob upoštevanju, da iz tega izhaja, da je drugo vprašanje brezpredmetno.

 Stroški

28     Stroški italijanske vlade in Komisije Evropskih skupnosti, ki sta predložili stališča Sodišču, se ne povrnejo;

29     ob upoštevanju, da je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred Pretore de Susa, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

po obravnavi vprašanj, ki jih je predložilo Pretore de Susa s sklepom z dne 28. julija 1977, razsodilo:

Nacionalno sodišče, ki v okviru svojih pristojnosti skrbi za uporabo določb pravnega reda Skupnosti, je dolžno zagotavljati polni učinek teh predpisov in po potrebi po lastni presoji odkloniti uporabo katere koli, tudi poznejše, neskladne določbe nacionalne zakonodaje, ne da bi pred tem zahtevalo ali čakalo na njeno razveljavitev po zakonodajni poti ali katerem koli drugem ustavnem postopku.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 9. marca 1978.

* Jezik postopka: italijanščina.