SODBA SODIŠČA

z dne 6. julija 1982(*)

„Javna podjetja – Preglednost finančnih odnosov z državo“

V združenih zadevah

188/80,

Francoska republika, ki jo zastopata G. Guillaume in P. Moreau Defarges, zastopnik oziroma namestnik zastopnika francoske vlade, z naslovom za vročanje na sedežu francoskega veleposlaništva v Luxembourgu,

tožeča stranka,

proti

Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata pravni svetovalec B. van der Esch, zastopnik, skupaj z G. Marencom, član pravne službe, z naslovom za vročanje v Luxembourgu pri njenem pravnem svetovalcu O. Montaltu, stavba Jean Monnet, Kirchberg,

tožena stranka,

ob intervenciji:

Kraljevine Nizozemske, ki jo zastopa A. Bos, zastopnik,

in

Zvezne republike Nemčije, ki jo zastopata M. Seidel, Ministerialrat pri zveznem ministrstvu za gospodarstvo, in A. Deringer, Rechtsanwalt pri Oberlandesgericht v Kölnu, zastopnika,

189/80,

Italijanska republika, ki jo zastopata A. Squillante, vodja službe za diplomatske spore, pogodbe in pravne zadeve, zastopnik, skupaj z I. M. Bragugliom, avvocato dello stato, z naslovom za vročanje na sedežu italijanskega veleposlaništva v Luxembourgu,

tožeča stranka,

ob intervenciji:

Francoske republike, ki jo zastopa G. Guillaume, zastopnik, skupaj z A. Carneluttijem, namestnik zastopnika,

proti

Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopa pravni svetovalec B. van der Esch, zastopnik, skupaj s S. Fabbrom, član pravne službe, z naslovom za vročanje v Luxembourgu pri njenem pravnem svetovalcu O. Montaltu, stavba Jean Monnet, Kirchberg,

tožena stranka,

ob intervenciji:

Kraljevine Nizozemske      

in

Zvezne republike Nemčije,

190/80,

Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska, ki ga zastopa W. H. Godwin, Treasury Solicitor, zastopnik, z naslovom za vročanje na sedežu britanskega veleposlaništva v Luxembourgu,

tožeča stranka,

ob intervenciji:

Francoske republike, ki jo zastopa G. Guillaume, zastopnik, skupaj z A. Carneluttijem, namestnik zastopnika,

proti

Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopa pravni svetovalec B. van der Esch, zastopnik, skupaj s P. J. Kuyperom, član pravne službe, z naslovom za vročanje v Luxembourgu pri pravnem svetovalcu M. Cervinu, stavba Jean Monnet, Kirchberg,

tožena stranka,

ob intervenciji:

Kraljevine Nizozemske

in

Zvezne republike Nemčije,

zaradi razveljavitve Direktive Komisije št. 80/723/EGS z dne 25. junija 1980 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji (UL L 195, str. 35) na podlagi člena 173 Pogodbe EGS,

SODIŠČE,

v sestavi J. Mertens de Wilmars, predsednik, A. Touffait in O. Due, predsednika senatov, P. Pescatore, Mackenzie Stuart, A. O'Keeffe, T. Koopmans, A. Chloros in F. Grévisse, sodniki,

generalni pravobranilec: G. Reischl,

sodni tajnik: P. Heim

izreka naslednjo

Sodbo

1        Francoska republika, Italijanska republika in Združeno kraljestvo so s posameznimi vlogami, vloženimi v sodnem tajništvu Sodišča 16., 18. in 19. septembra 1980, na podlagi člena 173(1) Pogodbe EGS vložili tri tožbe za razveljavitev Direktive Komisije št. 80/723/EGS z dne 25. junija 1980 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji (UL L 195, str. 35). Zvezna republika Nemčija in Kraljevina Nizozemska sta intervenirali v podporo predlogom Komisije.

2        Direktiva, ki je bila sprejeta na podlagi člena 90(3) Pogodbe, države članice zavezuje, naj zagotovijo, da so na voljo informacije o javnih sredstvih, ki so jih javne oblasti dodelile javnim podjetjem, in informacije o tem, kako so ta podjetja dejansko uporabila ta sredstva, za obdobje petih let. Iz uvodnih izjav Direktive izhaja, da je bistveni cilj spodbujati učinkovito uporabo določb členov 92 in 93 Pogodbe o državnih pomočeh za javna podjetja. V uvodnih izjavah je dalje poudarjeno načelo enakega obravnavanja javnih in zasebnih podjetij ter potreba po preglednosti finančnih odnosov med javnimi podjetji in državami, saj so ti odnosi precej zapleteni.

3        Čeprav se tožbeni razlogi, ki jih navajajo vlade, ki so tožeče stranke, v nekaterih točkah razlikujejo, jih je mogoče v bistvenem povzeti tako:

–       nepristojnost Komisije;

–       pomanjkanje nujnosti in kršitev načela sorazmernosti;

–       diskriminacija v škodo javnih podjetij;

–       kršitev členov 90, 92 in 93 s tem, da Direktiva opredeljuje pojma javno podjetje in državna pomoč;

–       nespoštovanje predpisov, ki določajo področje uporabe Pogodb EGS, ESPJ in ESAE;

–       neobrazložitev in kršitev načela enakosti v zvezi z izjemami, ki jih predvideva Direktiva.

 Prvi tožbeni razlog (nepristojnost Komisije)

4        Po navedbah vlade Združenega kraljestva je Komisija s sprejetjem sporne direktive kršila načela, ki urejajo razdelitev pooblastil in odgovornosti med institucijami Skupnosti. Iz institucionalnih določb Pogodbe naj bi izhajalo, da vsa izvirna zakonodajna pooblastila pripadajo Svetu, medtem ko ima Komisija le pooblastila za nadzor in izvajanje. Taka razdelitev pristojnosti naj bi potrjevala posebna pravila Pogodbe o pooblastilih, skoraj vsa pa naj bi pristojnost za sprejetje uredb in direktiv podeljevala Svetu. Enaka razdelitev odgovornosti naj bi veljala zlasti na področju pravil o konkurenci. Te določbe naj bi same po sebi naloge nadzora poverile Komisiji, medtem ko bi smela izdajati zakonodajne akte le v mejah posebnega izrecnega prenosa pooblastila, ki ga vsebuje akt Sveta.

5        Prav tako je treba po mnenju vlade Združenega kraljestva določbe Pogodbe, ki izjemoma podeljujejo Komisiji pristojnost za izdajo direktiv, razlagati ob upoštevanju zgoraj navedenih poudarkov. Direktive Komisije naj ne bi bile enake narave kot direktive, ki jih izda Svet. Medtem ko lahko zadnje vsebujejo splošne zakonske določbe, ki državam članicam, kadar je to potrebno, določijo nove obveznosti, naj bi bil cilj prvih le obravnavati posebne situacije v eni ali več teh državah. V primeru člena 90(3) se ta omejeni cilj izraža v besedilu samega člena, da Komisija „naslovi“ ustrezne direktive ali odločbe na države članice.

6        Vendar ta trditev nima podlage v institucionalnih določbah Pogodbe. V skladu s členom 4 Komisija sodeluje pri izvajanju nalog Skupnosti na enaki podlagi kot druge institucije, vsaka izmed njih pa deluje v mejah pooblastil, ki jih določa Pogodba. Člen 155 s skoraj enakimi besedami, kot člen 145 opisuje enako nalogo Sveta, določa, da ima Komisija v skladu s to pogodbo lastno pristojnost odločanja. Poleg tega pa določbe poglavja, ki na splošno urejajo učinke in vsebino aktov, ki jih sprejmejo institucije, zlasti člen 189, ne razlikujejo med direktivami splošnega pomena in tistimi, ki predpisujejo le posebne ukrepe, kot to prikazuje vlada Združenega kraljestva. V skladu s prvim odstavkom tega člena ima Komisija tako kot Svet pristojnost za izdajo direktiv v skladu s Pogodbo. Iz tega sledi, da omejevanja pristojnosti, ki jo Komisiji podeljuje posebna določba Pogodbe, ni mogoče izpeljati iz splošnega načela, ampak iz razlage samega besedila zadevne določbe, v tem primeru člena 90, ki ga je treba preučiti glede na njegov cilj in položaj v celotni sistematiki Pogodbe.

7        Pri tem ni mogoče ničesar sklepati na podlagi dejstva, da večina drugih posebnih določb Pogodbe, ki pristojnost za izdajo splošnih aktov podeljujejo Svetu, ki odloča na predlog Komisije. Prav tako ni mogoče razlikovati med določbami, ki predvidevajo sprejetje direktiv, glede na to, ali uporabljajo besedo „izdati“ ali „nasloviti“. Po členu 189 so direktive in odločbe tako Sveta kot Komisije naslovljeni na stranke, ki pa so v primeru direktiv nujno države članice. Če določba predvideva sprejetje direktiv in odločb, ki so naslovljene na države članice, beseda „nasloviti“ torej preprosto pomeni najustreznejši skupni izraz.

8        V podporo tožbenemu razlogu nepristojnosti Komisije tri vlade tožečih strank trdijo, da bi lahko pravila v sporni direktivi sprejel Svet. Ker naj bi bil cilj te direktive omogočiti Komisiji, da nadzoruje spoštovanje obveznosti, da se Komisijo v skladu s členom 93(3) obvesti o vseh načrtih za dodelitev ali spremembo državnih pomoči, in ker člen 94 podeljuje Svetu predvsem pristojnost, da določi pogoje, pod katerimi se ta odstavek uporablja, zadevna pravila spadajo v pristojnost te institucije na podlagi tega člena. V vsakem primeru pa taka pravila sodijo v pristojnost Sveta na podlagi člena 213 ali, podredno, člena 235. Ker je za to področje pristojen Svet, po mnenju vlad tožečih strank ni mogoče priznati sočasne pristojnosti Komisije na podlagi drugih določb Pogodbe.

9        Komisija, ki jo podpira Zvezna republika Nemčija, vztraja pri dejstvu, da Direktiva pokriva ukrepe, ki so „predhodni“ postopku iz člena 93, in da zato člen 94 ni upošteven. Prav tako navaja, da člen 213 ne zadeva informacij, ki so na voljo državam članicam in ki jih morajo predložiti Komisiji na njeno zahtevo, v skladu s splošno obveznostjo sodelovanja, določeno v členu 5. Niti člen 124 ni upošteven, saj domneva, da ni drugih pristojnosti za ukrepanje. Nizozemska vlada poudarja predvsem poseben značaj in samostojen pomen člena 90.

10      Trditve vlad tožečih strank v zvezi s členoma 213 in 235 je treba zavrniti. Člen 213, ki je v delu splošnih in končnih določb Pogodbe, namreč ne nasprotuje pooblastilom, ki jih posebne določbe Pogodbe priznavajo Komisiji. Iz razloga, ki ga je navedla Komisija, v tem primeru ni mogoče uporabiti člena 235.

11      Nasprotno je treba za presojo trditve v zvezi s členom 94 primerjati določbe tega člena z določbami člena 90, ob upoštevanju namenov in ciljev obeh členov.

12      V tej zvezi je treba ugotoviti, da so cilji teh dveh določb različni. Člen 94 je del celote določb, ki urejajo področje državnih pomoči, ne glede na obliko in njihove prejemnike. Nasprotno se člen 90 nanaša le na podjetja, za katerih dejanja morajo države prevzeti posebno odgovornost zaradi vpliva, ki ga lahko imajo nad temi dejanji. Ta člen poudarja, da za ta podjetja, pod pogoji iz odstavka 2, veljajo vsa pravila Pogodbe; države članice zavezuje, naj spoštujejo ta pravila pri odnosih s temi podjetji, in Komisiji v tej zvezi nalaga dolžnost nadzora, ki se lahko po potrebi izvaja s sprejetjem direktiv in odločb, ki jih naslovi na države članice.

13      Poleg te razlike v ciljih obstaja razlika glede pogojev, določenih za izvrševanje pooblastil, ki jih obe določbi priznavata Svetu in Komisiji. Člen 94 dovoljuje Svetu, da sprejme vse ustrezne uredbe za uporabo členov 92 in 93. Pooblastilo, ki ga člen 90(3) daje Komisiji, je omejeno na direktive in odločbe, ki so potrebne za učinkovito izvajanje obveznosti nadzora, ki jo Komisiji nalaga ta odstavek.

14      V primerjavi s pristojnostjo Sveta na podlagi člena 94 se pooblastilo, ki ga ima Komisija na podlagi člena 90(3), tako izvaja na posebnem področju uporabe in pod pogoji, ki se določijo glede na poseben cilj tega člena. Iz tega sledi, da je pristojnost Komisije za izdajo sporne direktive odvisna od potreb, ki so povezane z njeno obveznostjo nadzora iz člena 90, in da morebitni predpisi, ki jih izda Svet na podlagi svojega splošnega pooblastila na podlagi člena 94 in ki vključujejo določbe iz posebnega področja pomoči, ki so odobrene javnim podjetjem, ne nasprotujejo, da to pooblastilo izvaja Komisija.

15      Iz vseh teh ugotovitev sledi, da je treba prvi tožbeni razlog, ki so ga uveljavljale vlade tožečih strank, zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog (pomanjkanje nujnosti)

16      Francoska in italijanska vlada ugovarjata, da so pravila Direktive nujna za to, da se Komisiji omogoči učinkovito izvajanje naloge nadzora, ki ji jo nalaga člen 90. Po njunem mnenju obstaja popolna pravna ločitev med državo in javnimi podjetji s finančnega vidika. Sredstva, ki jih javne oblasti dajo na voljo javnim podjetjem, so prikazana tako v zakonskih proračunskih aktih kot v bilancah stanja in letnih poročilih podjetij. V demokratični družbi naj bi bile na voljo informacije o odnosih med državo in javnimi podjetji, ki so vsaj tako popolne kot informacije o odnosih z zasebnimi podjetji in precej podrobnejše kot informacije o odnosih med samimi zasebnimi podjetji.

17      Komisija napotuje na četrto in peto uvodno izjavo Direktive, ki navajata, da utegne zapletenost finančnih odnosov med nacionalnimi javnimi oblastmi in javnimi podjetji ovirati izvajanje dolžnosti nadzora Komisije in da bo poštena in učinkovita uporaba pravil v zvezi s pomočjo v Pogodbi tako za javna kot zasebna podjetja mogoča le, če ti finančni odnosi postanejo pregledni. V postopku pred Sodiščem sta Komisija in vlada Zvezne republika Nemčije navajali primere, da bi dokazali, da ti odnosi niso bili dovolj pregledni, da bi Komisiji omogočali ugotovitev, ali so bile državne pomoči dodeljene javnim podjetjem.

18      Upoštevajoč različne oblike javnih podjetij v različnih državah članicah in razvejenost njihove dejavnosti je neizogibno, da so tudi njihovi finančni odnosi z javnimi oblastmi zelo raznoliki, pogosto precej zapleteni in jih je zato težko nadzorovati celo ob pomoči javnih virov informacij, na katere so se sklicevale vlade tožečih strank. V teh okoliščinah ni mogoče zanikati potrebe, da Komisija išče dodatne informacije o teh odnosih na način, da vzpostavi skupna merila za vse države članice in vsa zadevna podjetja. Glede natančne določitve teh meril vlade tožečih strank niso dokazale, da je Komisija prekoračila meje pooblastila, ki ji ga daje člen 90(3).

19      Iz tega sledi, da je treba zavrniti tožbeni razlog pomanjkanja nujnosti. Enako velja za očitek Komisiji, predvsem italijanske vlade, glede pomanjkanja sorazmernosti.

 Tretji tožbeni razlog (diskriminacija javnih podjetij v primerjavi z zasebnimi podjetji)

20      Francoska in italijanska vlada zatrjujeta, da iz člena 222 in iz člena 90 jasno izhaja, da je treba enako obravnavati javna in zasebna podjetja. Učinek Direktive naj bi torej bil, da prva podjetja postavlja v manj ugoden položaj kot druga predvsem zato, ker javnim podjetjem nalaga posebne obveznosti, zlasti glede računovodstva, ki jih od zasebnih podjetij ne zahteva.

21      V tej zvezi je treba opozoriti, da načelo enakosti, na katero se sklicujejo vlade v zvezi z odnosi med javnimi in zasebnimi podjetji na splošno, domneva, da sta obe skupini podjetij v primerljivih položajih. V mejah, ki jih določa upoštevna zakonodaja, zasebna podjetja določajo svojo industrijsko in poslovno strategijo še zlasti ob upoštevanju zahtev po donosnosti. Na odločitve javnih podjetij lahko nasprotno vplivajo najrazličnejši dejavniki pri zasledovanju ciljev javnega interesa s strani javnih oblasti, ki lahko vplivajo na te odločitve. Gospodarske in finančne posledice takega vpliva vodijo do vzpostavitve posebne oblike finančnih odnosov med temi podjetji in javnimi oblastmi, ki se razlikujejo od odnosov, ki obstajajo med javnimi oblastmi in zasebnimi podjetji. Ker se Direktiva nanaša prav na te posebne finančne odnose, tožbenega razloga diskriminacije ni mogoče sprejeti.

 Četrti tožbeni razlog (kršitev členov 90, 92 in 93 s tem, da Direktiva opredeljuje pojma javno podjetje in državna pomoč)

22      Francoska in italijanska vlada zatrjujeta, da člena 2 in 3 Direktive brez vsake pravne podlage dopolnjujeta določbe členov 90, 92 in 93 Pogodbe s tem, da opredeljujeta pojem javno podjetje in določata finančne odnose, ki lahko po mnenju Komisije pomenijo državne pomoči.

23      Ti očitki niso utemeljeni. Glede definicije finančnih odnosov iz člena 3, za katere veljajo pravila Direktive, zadošča ugotovitev, da Komisija ne poskuša opredeliti pojma pomoči v smislu členov 92 in 93 Pogodbe, ampak skuša zgolj določiti finančne transakcije, za katere Komisija meni, da mora biti o njih obveščena, da bi lahko preverjala, ali je država članica pomoč dodelila zadevnim podjetjem, ne da bi pri tem izpolnila obveznosti priglasitve v skladu s členom 93(3). Kot je bilo že navedeno v zvezi z drugim tožbenim razlogom, ni dokazano, da je Komisija s tem prekoračila meje svoje diskrecijske pravice, ki ji jo podeljuje člen 90(3).

24      V zvezi z določbami člena 2, ki razmejuje pojem javno podjetje „za namene te direktive“, je treba poudariti, da namen te določbe ni opredeliti ta pojem, kot je tisti iz člena 90 Pogodbe, ampak vzpostaviti potrebna merila za omejitev skupine podjetij, za katere finančne odnose z javnimi oblastmi velja dolžnosti zagotavljanja informacij, ki jo predpisuje ta direktiva. Pri presoji te omejitve, ki je poleg tega nujno potrebna, da se države članice seznanijo z obsegom svojih obveznosti po Direktivi, je torej treba primerjati opredeljena merila s preudarki, na katerih temelji obveznost nadzora, ki ga Komisiji nalaga člen 90.

25      V skladu s členom 2 Direktive izraz „javna podjetja“ pomeni vsako podjetje, nad katerim lahko javne oblasti neposredno ali posredno izvajajo prevladujoč vpliv. Drugi odstavek tak vpliv predpostavlja, kadar javne oblasti neposredno ali posredno razpolagajo z večinskim deležem vpisanega kapitala, nadzorujejo večino glasov ali lahko imenujejo več kot polovico članov upravnega, vodstvenega ali nadzornega organa podjetja.

26      Kot je Sodišče že ugotovilo, je razlog, da so v Pogodbo vključene določbe člena 90, prav ta vpliv, ki ga lahko javne oblasti izvajajo nad poslovnimi odločitvami javnih podjetij. Tak vpliv se lahko izvaja na podlagi finančne udeležbe ali na podlagi pravil o vodenju podjetja. Z izbiro enakih meril za opredelitev finančnih odnosov, o katerih mora pridobiti informacije, da bi lahko opravljala obveznost nadzora na podlagi člena 90(3), je Komisija ostala v mejah pooblastila, ki ji ga podeljuje ta določa.

27      Iz tega sledi, da je treba zavrniti tudi četrti tožbeni razlog.

 Peti tožbeni razlog (nespoštovanje predpisov, ki določajo področje uporabe Pogodb EGS, ESPJ in ESAE)

28      Francoska vlada poudarja, da je opredelitev javnega podjetja iz člena 2 Direktive povsem splošna in da izjema, določena v členu 4 glede energetskega sektorja, vključno pri jedrski energiji s proizvodnjo in oplemenitenjem urana, predelavo izrabljenega goriva in pripravo snovi, ki vsebujejo plutonij, daje vtis, da Direktiva s tem pridržkom velja za javna podjetja, za katera veljata Pogodbi ESPJ in ESAE. Ker izvedeni pravni akt, ki je sprejet v okviru Pogodbe EGS, ne more urejati področja, ki je zajeto v veljavnih določbah drugih Pogodb, francoska vlada podredno predlaga razveljavitev Direktive, ker pokriva podjetja, ki spadajo na področje Pogodb ESPJ in ESAE.

29      Komisija priznava, da se ta direktiva v skladu s členom 232(1) Pogodbe EGS in zaradi pravil Pogodbe ESPJ o pomoči, ki je dodeljena podjetjem, ki spadajo na področje te pogodbe, ne sme uporabljati za ta podjetja. Glede podjetij iz jedrskega sektorja pa navaja, da Pogodba ESAE ne vsebuje določb o državnih pomočeh. Zato naj bi člena 92 in 93 Pogodbe EGS in Direktiva veljali za podjetja iz tega sektorja, pri čemer hkrati veljajo izjeme, ki jih izrecno predvideva člen 4 Direktive.

30      V skladu s členom 232(1) Pogodbe EGS določbe te pogodbe ne spreminjajo določb Pogodbe ESPJ, zlasti glede pravic in obveznosti držav članic, pooblastil institucij te Skupnosti in pravil, ki jih ta pogodba določa za delovanje skupnega trga premoga in jekla.

31      Ker člen 90(3) zadeva prav pooblastila institucij in ker sporna direktiva državam članicam nalaga obveznosti na področju pomoči, na katerem sama Pogodba ESPJ vsebuje pravila, ki so naslovljena na države članice in podjetja, ki delujejo na trgu premoga in jekla, iz člena 232 Pogodbe EGS neposredno izhaja, da sporne direktive ni mogoče uporabljati za odnose s takimi podjetji. Iz tega razloga Direktiva v tej točki ni nezakonita, čeprav bi bilo nedvomno veliko bolj v interesu pravne jasnosti, če bi bila izključitev teh podjetij razvidna iz samega besedila Direktive.

32      Nasprotno pa glede razmerja s Pogodbo ESAE člen 232(2) Pogodbe EGS navaja le, da določbe slednje ne odstopajo od določb prvonavedene pogodbe. Francoska vlada ni dokazala, da določbe Direktive odstopajo od določb Pogodbe ESAE. Iz tega sledi, da tega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

 Šesti tožbeni razlog (neobrazložitev in kršitev načela enakosti v zvezi z izjemami, ki jih predvideva Direktiva)

33      Člen 4 Direktive s področja uporabe, poleg energetskega sektorja, izključuje tista javna podjetja, katerih neobdavčeni letni promet ni dosegel vsote 40 milijonov ekujev v dveh predhodnih finančnih letih, podjetja, ki ponujajo storitve in ne vplivajo občutno na trgovino med državami članicami, podjetja iz vodnega, transportnega, poštnega in telekomunikacijskega področja ter javne kreditne institucije.

34      Po mnenju italijanske vlade so te izjeme diskriminatorne in neutemeljene. Meni, da je izjeme po dejavnostih mogoče dovoliti le, kadar v zadevnem sektorju ne vlada konkurenca znotraj Skupnosti.

35      Ne glede na to, da tožbeni razlog meri bolj na širitev področja uporabe Direktive, ni utemeljen. Dvanajsta uvodna izjava Direktive namreč navaja, da je treba izvzeti dejavnosti, ki so zunaj sfere konkurence ali ki jih že pokrivajo posebni ukrepi Skupnosti, ki zagotavljajo primerno preglednost, javna podjetja, ki pripadajo sektorjem dejavnosti, za katere bi bilo treba sprejeti posebne predpise, ter podjetja, katerih poslovanje se ne izvaja toliko, da bi bila dosežena administrativna meja za zagotavljanje preglednosti. Vse te ugotovitve, od katerih se vsaj ena nanaša na vsak sektor, ki ga izključuje člen 4 Direktive, vsebujejo zadostna objektivna merila, ki upravičujejo izvzem s področja uporabe Direktive.

36      Skleniti je torej treba, da tožbe, ki so jih vložile tri vlade, niso razkrile nobenih dejavnikov, ki bi utemeljevali razveljavitev sporne direktive, čeprav delno. Zato je treba te tožbe zavrniti.

 Stroški

37      V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili priglašeni.

38      Vlade tožečih strank s tožbenimi predlogi niso uspele, zato se jim naloži plačilo stroškov. Enako velja za francosko vlado kot intervenientko v zadevah od 189 do 190/80.

39      Izmed vlad, ki so intervenirale v podporo predlogom Komisije, je le nizozemska vlada predlagala, naj se plačilo stroškov naloži tožečim strankam. Zato se Francoski republiki, Italijanski republiki in Združenemu kraljestvu poleg njihovih stroškov naloži plačilo stroškov Komisije in Kraljevine Nizozemske.

Iz teh razlogov je Sodišče razsodilo:

1)      Tožbe se zavrnejo.

2)      Francoska republika, Italijanska republika in Združeno kraljestvo poleg svojih stroškov nosijo stroške Komisije in Kraljevine Nizozemske.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. julija 1982.

* Jeziki postopka: angleščina, francoščina in italijanščina.