SODBA SODIŠČA

z dne 21. septembra 1988(*)

„Nacionalna zakonodaja na področju cen“

V zadevi C-267/86,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 177 Pogodbe o ustanovitvi Evropske Gospodarske Skupnosti (Pogodbe o EGS), ki ga je vložil Vredegerecht (Okrajno sodišče) za kanton Beveren (Belgija), v postopku,

Pascalom Van Eyckeom, stanujočim v Beverenu,

proti

ASPA NV, s sedežem v Antwerpnu,

glede členov 59 do 66, 85, 86 in 95 Pogodbe o EGS,

SODIŠČE,

v sestavi: predsednik senata G. Bosco kot predsednik, J. C. Moitinho de Almeida, predsednik senata, ter sodniki T. Koopmans, U. Everling, K. Bahlmann, Y. Galmot, C. N. Kakouris, R. Joliet in F. A. Schockweiler,

generalni pravobranilec: G. F. Mancini,

sodna tajnica: D. Louterman, administratorka

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

- za Van Eyckea J. Cerfontaine, član antwerpenske odvetniške zbornice,

- za Kraljevino Belgijo, G. Van Hecke in K. Lenaerts, odvetnika, ter R. Hoebaer in R. Devyver, zastopnika,

- za Komisijo Evropskih skupnosti, T. van Rijn, zastopnik, in pomočnik R. Overhoff,

na podlagi pisnega postopka in obravnave dne 25. novembra 1987,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 28. aprila 1988,

izreka naslednjo sodbo.

Obrazložitev

1       S sodbo z dne 28. oktobra, , ki je prispela na Sodišče 30. oktobra 1986, je Vredegerecht/Okrajno sodišče za kanton Beveren (Belgija) sodišču predložilo tri vprašanja za predhodno odločanje v skladu s členom 177 Pogodbe o EGS glede razlage členov od 59 do 66, 85, 86 in 95 Pogodbe o EGS, da bi upravičili združljivost s pravom Skupnosti nacionalne zakonodaje, ki omejuje koristi davčne oprostitve za dohodke od obresti za določeno kategorijo hranilnih vlog.

2       Ta predlog je bil vložen v okviru spora med P. Van Eyckeom (v nadaljevanju: tožeča stranka) in delniško družbo ASPA, belgijsko finančno ustanovo, glede obrestne mere, izplačane za hranilno vlogo, ki jo je tožeča stranka nameravala odpreti pri ASPA. Iz Sodišču predloženih dokumentov je razvidno, da je tožeča stranka, potem ko je iz reklamnih objav družbe ASPA izvedela, kakšne so obrestne mere za hranilne vloge, želela pod takšnimi pogoji odpreti hranilno vlogo. Ko ga je ASPA naknadno obvestila, da Kraljeva uredba z dne 13. marca 1986 zahteva uveljavitev slabših pogojev, kot so bili tisti iz njene reklame, je tožeča stranka vložila tožbo pred nacionalnim sodiščem, da se ugotovi, da se ASPA ne more sklicevati na kraljevo uredbo, zato da bi opravičila spremembo svojih pogojev o hranilnih vlogah, saj je bila ta uredba v nasprotju s členom 85 in naslednjimi Pogodbe o EGS.

3       Da bi bolje razumeli omenjeno kraljevo uredbo, mora biti predstavljena v njenem pravnem in ekonomskem okviru. V Belgiji že nekaj let velja davčna oprostitev na del dohodkov iz hranilnih vlog; ta oprostitev je bila vpeljana iz socialnih razlogov vzpodbuditi varčevanje, njena osnovna pravila pa ureja člen 19(7) Zakona o dohodnini.

4       Ko je v začetku osemdesetih vedno več hranilnic začelo s politiko višjih obrestnih mer, je belgijska vlada želela omejiti obseg davčne oprostitve in jo je z zakonom z dne 28. decembra 1983 omejila s številnimi pogoji, ki bodo določeni s kraljevo uredbo.

5       Kraljeva uredba z dne 29. decembra 1983, ki je bila sprejeta za izvedbo tega zakona, v bistvu podvrže davčno oprostitev dvema pogojema: donos na hranilne vloge mora obsegati, prvič, osnovno obrestno mero, ki naj ne bi presegala najnižje povprečne mere, ki se uporablja na zadevnem trgu, in drugič, stalno ali rastočo premijo, ki jo vsaka finančna družba prosto določi.

6       Belgijske monetarne oblasti so kasneje prišle do spoznanja, da je konkurenca med stalnimi in rastočimi premijami preveč živahna in nasprotuje splošnemu trendu nižanja obrestnih mer, ki so značilne za druge oblike varčevanja. Ker je ohranitev visoke stopnje obrestnih mer za hranilne vloge po mnenju oblasti vodilo k ohranitvi enako visoke stopnje aktivnih obresti, kar je neugodno vplivalo na gospodarsko dejavnost države in javni dolg, je Združenje bank Belgije septembra 1985 finančnim ustanovam izdalo priporočilo, ki določa omejitev obrestovanja hranilnih vlog. To je 30. decembra 1985 pripeljalo do odločitve o samourejevalnem sporazumu med bankami, zasebnimi hranilnicami in javnimi kreditnimi organizacijami, ki določa stopnjo tega obrestovanja na največ 7 % obrestno mero.

7       Vse finančne ustanove se niso držale tega dogovora, zato se je finančni minister odločil uvesti ureditev, s katero bi javne oblasti same določile pogoje za omenjeno davčno oprostitev.

8       To ureditev je vpeljala zgoraj omenjena Kraljeva uredba z dne 13. marca 1986, ki je določila tako najvišjo stopnjo osnovne obrestne mere kot najvišjo stopnjo stalne ali rastoče premije.

9       V takšnem okviru je nacionalno sodišče na podlagi skupnega stališča obeh strank iz postopka v glavni stvari Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1)      Ali je zakonska ureditev, vpeljana s Kraljevo uredbo z dne 29. decembra 1983, ki je bila z manjšimi spremembami potrjena s Kraljevo uredbo z dne 13. marca 1986 o obrestih, ki jih finančne ustanove lahko plačajo za prejete hranilne vloge, ureditev, ki - kolikor nadaljuje v zakonski obliki prejšnje obstoječe sporazume ali usklajena ravnanja med bankami, ki omejujejo obrestovanje hranilnih vlog, – želi obvezno določiti te obrestne mere:

( a ) kot enoten odstotek za vse udeležence na trgu ali

( b ) kot omejitev, ki jo morajo spoštovati udeleženci na trgu pri določanju obrestnih mer,

pod kaznijo popolne izgube finančnih prednosti, ki so na razpolago imetnikom navadnih hranilnih vlog, združljiva s skupnostnimi pravili o konkurenci, kot so opredeljena v členu 85 in naslednjih Pogodbe o EGS?

2)      V primeru, da je odgovor na vprašanje 1(a) pritrdilen, ali je obvezna naložitev, poleg enotne osnovne obrestne mere, ki jo plačajo finančne ustanove, najvišje meje za stalne in/ali rastoče premije ob izključitvi kakršne koli konkurence za sprejemanje vlog, pod kaznijo izgube finančnih prednosti, ki je navedena v prvem vprašanju (Kraljeva uredba z dne 13. marca 1986, člen 1), združljiva s skupnostnimi pravili o konkurenci, kot so opredeljena v členu 85 in naslednjih Pogodbe o EGS?

3)      Ali odobritev finančnih ugodnosti, vključno s popolno oprostitvijo od pri viru odtegnjenih davkov, za določene hranilne vloge izražene v belgijskih frankih pri določenih finančnih ustanovah, ki imajo sedež v Belgiji, predstavlja diskriminacijo proti podobnim vlogam, ki jih prejmejo finančne ustanove, ki nimajo sedeža v Belgiji ali so izražene v drugih valutah ali s košarico valut, in ali je odobritev takšnih finančnih ugodnosti združljivo s členi od 59 do 66 in 95 Pogodbe o EGS?“

10     Za bolj natančno navedbo dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari, nacionalnega pravnega okvira in stališč, ki so bila predložena Sodišču, se napotuje na poročilo za obravnavo. Na te dele spisa se sklicuje v nadaljevanju le toliko kolikor je potrebno za obrazložitev Sodišča.

 Pristojnost sodišča

11     Belgijska vlada najprej trdi, da vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo državno sodišče, ni dopustno, ker je iz številnih dejstev razvidno, da je spor v glavni stvari povsem izmišljen. Vlada nadalje trdi, da v tem primeru predlagana razlaga prava Skupnosti nikakor ne more biti upoštevna za rešitev spora v glavni stvari. Dejansko Kraljeva uredba z dne 13. marca 1986 nikakor ne omejuje družbe ASPA, da za tožečo stranko ne bi uporabljala svojih prejšnjih, ugodnejših, pogojev za hranilne vloge, in tako ni v nobenem primeru predmet spora v glavni stvari.

12     S tem v zvezi je treba ugotoviti, da iz navedenih dejstvih v predložitveni sodbi ne izhaja, da bi bil spor v resnici izmišljen.

13     Kar se tiče druge trditve belgijske vlade, je treba poudariti le to, da mora v skladu z usklajeno sodno prakso Sodišča potrjeno s sodbo dne 12. junija 1986 v zadevi Bertini (98, 162 in 258/85, Recueil str. 1893), nacionalni sodišče presoditi, upoštevanju dejstev tega primera oceniti, ali je vprašanje za predhodno odločanje potrebno.

14     Zato je potrebno preučiti vprašanja, ki jih je predložilo nacionalno sodišče.

 Prvo in drugo vprašanje

15     S temi dvema vprašanjima se v bistvu sprašuje ali je zakonska določba ali nacionalna ureditev, ki pridržuje ugodnost oprostitve davka, ki je predvidena na področju davka na dohodek, za pridobljene obresti iz določenih vrst hranilnih vlog, izključno za vloge, ki spoštujejo najvišje obrestne mere in premije, določene z zakonodajo, združljiva ali ne z obveznostmi, ki so naložene državam članicam v členu 5 Pogodbe o EGS, v povezavi s členoma 3(f) in 85 te Pogodbe.

16     S tem v zvezi je potrebno izpostaviti, da se člena 85 in 86 Pogodbe o EGS sama po sebi ukvarjata le z ravnanjem podjetij, ne pa z zakonskimi ali upravnimi ukrepi držav članic. Iz ustaljene sodne prakse Sodišča kljub temu izhaja, da člena 85 in 86 v povezavi s členom 5 Pogodbe nalagata državam članicam, da ne sprejmejo ali ne ohranijo v veljavi ukrepe, zakonske ali upravne narave, ki lahko izničijo uporaben učinek konkurenčnih pravil, ki se uporabljajo za podjetja. Takšen primer, bi bil v skladu s to sodno prakso, če bi država članica zahtevala ali podpirala sprejetje sporazumov, ki so v nasprotju s členom 85, ali okrepila njihove učinke ali pa lastni zakonodaji odvzela uradni značaj, s tem, ko bi na gospodarske subjekte prenesla odgovornost za sprejemanje intervencijskih odločitev na gospodarskem področju.

17     Glede na navedbe predložitvene sodbe, so pred sprejetjem zadevne zakonodaje obstajali sporazumi med bankami ali usklajena ravnanja, ki so bila oblikovana za omejitev donosa za hranilne vloge. Vseeno pa iz teh navedb ali iz stališč, ki so bila predložena Sodišču, ni razvidno, da je omenjena zakonodaja nameravala sprejeti ali spodbujati sprejetje novih sporazumov ali izvedbo novih ravnanj. Da bi presodili glede na merila, ki jih je opredelila sodna praksa Sodišča, resnični obseg te ureditve je treba tako zgolj preučiti, če se po eni strani lahko šteje, kot da želi okrepiti učinke že obstoječih sporazumov, in po drugi strani, ali so določene okoliščine takega značaja, da lahko tej ureditvi odvzamejo uradni značaj.

18     Glede prve točke je dovolj zapisati, da mora glede na ustaljeno sodno prakso, ureditev, da bi se jo štelo, kot da krepi učinke že obstoječih sporazumov, popolno ali delno povzemati pogoje sporazumov sklenjenih med gospodarskimi subjekti, in zahtevati ali vzpodbujati te subjekte, da zagotovijo njeno spoštovanje. Čeprav predstavlja popolna izguba ugodnosti iz privilegirane davčne ureditve, ki je v veljavi za hranilne vloge pomembno spodbudo k spoštovanju omenjene ureditve, pa iz nobene ugotovitve v predložitveni sodbi ni razvidno, da takšna ureditev le potrjuje tako metodo omejevanja donosa na vloge, kot stopnjo najvišjih obrestnih mer, sprejetih z že obstoječimi sporazumi ali ravnanji. Vendar mora nacionalno sodišče nadalje preučiti to točko, če meni, da obstaja dvom v tem pogledu.

19     Glede druge točke iz omenjene zakonodaje izhaja, da so si organi oblasti pridržali moč določati najvišjo obrestno mero za hranilne vloge in te odgovornosti niso prenesli na nobenega zasebnega gospodarskega subjekta. Ta ureditev ima tako uraden značaj, ki ne more biti vprašljiv le zaradi preprostega dejstva, ki ga je izpostavila tožeča stranka iz postopka v glavnem sporu, da je bil, glede na obrazložitev Kraljeve uredbe z dne 13. marca 1986, ta sprejeta po posvetovanju s predstavniki združenj kreditnih ustanov.

20     Na prvo in drugo vprašanje se mora tako odgovoriti, da nacionalna zakonska ali upravna določba, ki pridrži ugodnost oprostitve davka na dohodek,za obresti iz določene vrste hranilnih vlog, samo za vloge, pri katerih obrestne mere in plačane premije ne presegajo najvišje stopnje, določene z zakonodajo, ni nezdružljiva z obveznostmi, ki je naložena državam članicam s členom 5 Pogodbe o EGS v povezavi s členoma 3(f) in 85 te Pogodbe, vendar odvisno od morebitnega preizkusa nacionalnega sodišča, s katerim, bi se ugotovilo, če omenjena zakonodaja zgolj ne potrjuje tako metodo omejevanja donosa na vloge, kot stopnjo najvišje obrestne mere, ki so bile sprejete pod že obstoječimi sporazumi ali usklajenimi ravnanji.

 Tretje vprašanje

21     S tretjem vprašanjem želi nacionalno sodišče v bistvu izvedeti, ali je nacionalna zakonska ali upravna določba, ki pridrži zgoraj omenjeno oprostitev davka le na hranilne vloge, ki so izražene v državni valuti pri finančnih ustanovah, ki imajo sedež v zadevni državi članici, združljiva ali ne s členi od 59 do 66 in 95 Pogodbe o EGS.

22     Glede vprašanja, ali je takšna davčna zakonodaja, ki zadeva donos za določeno vrsto hranilnih vlog v bankah, združljiva s členom 59 in naslednjimi Pogodbe o EGS o prostem opravljanju storitev, je potrebno izpostaviti, da se bo, glede na člen 61(2) Pogodbe, liberalizacija bančnih storitev, povezanih s pretokom kapitala izvajala skladno z liberalizacijo pretoka kapitala.

23     Odpiranje hranilnih vlog je del pretoka kapitala, naslovljenega „ odprtje in polog sredstev na tekočih in depozitnih računih, repatriacija ali uporaba sredstev na tekočem ali depozitnem računu pri kreditnih institucijah“ v Seznamu D Priloge I Prve direktive Sveta z dne 11. maja 1960 za izvajanje člena 67 Pogodbe (UL, 43, 12.7.1960, str. 921) in Seznamu C Priloge I, ki je bil zamenjan z Direktivo Sveta 86/566/EGS z dne 17. novembra 1986, ki spreminja Prvo direktivo (UL, L 332, str. 22). Ti pretoki kapitala še niso bile liberalizirani.

24     Zato v tem primeru določbe Pogodbe o EGS o prostem opravljanju bančnih storitev v zvezi s pretokom kapitala, ne morejo biti kršene.

25     Končno, na vprašanje, ali se člen 95 Pogodbe o EGS uporablja za omenjeno davčno ureditev, je treba izpostaviti, da prepoved uvedbe notranjih diskriminatornih in zaščitniških notranjih davkov iz tega člena pokriva le „izdelke“ drugih držav članic. Hranilne vloge izražene v eni ali drugi valuti, sodijo, kot je bilo že prej pojasnjeno, v okvir uporabe členov 61(2) in 67 Pogodbe o EGS. Zato ne predstavljajo izdelkov v smislu člena 95 te pogodbe.

26     Na tretje vprašanje je tako treba odgovoriti, da nacionalna zakonska ali upravna določba, ki pridrži zgoraj omenjeno davčno oprostitev le na hranilne vloge izražene v domači valuti pri finančnih ustanovah, s sedežem v zadevni državi članici, ni nezdružljiva s členi od 59 do 66 in 95 Pogodbe o EGS.

 Stroški

27     Ker je ta postopek za Kraljevino Belgijo in Komisijo Evropskih skupnosti ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče po odločanju glede vprašanj Vredegerecht za kanton Beveren predloženih s sodbo z dne 28. oktobra 1986, razsodilo:

1)      Nacionalna zakonska ali upravna določba, ki pridrži ugodnost oprostitve davka na dohodek, za obresti iz določene vrste hranilnih vlog, samo za vloge, pri katerih obrestne mere in plačane premije ne presegajo najvišje stopnje, določene z zakonodajo, ni nezdružljiva z obveznostmi, ki je naložena državam članicam s členom 5 Pogodbe o EGS v povezavi s členoma 3(f) in 85 te Pogodbe, vendar odvisno od morebitnega preizkusa nacionalnega sodišča, s katerim, bi se ugotovilo, če omenjena zakonodaja zgolj ne potrjuje tako metodo omejevanja donosa na vloge, kot stopnjo najvišje obrestne mere, ki so bile sprejete pod že obstoječimi sporazumi ali usklajenimi ravnanji.

2)      Nacionalna zakonska ali upravna določba, ki pridrži zgoraj omenjeno davčno oprostitev le na hranilne vloge izražene v domači valuti pri finančnih ustanovah, s sedežem v zadevni državi članici, ni nezdružljiva s členi od 59 do 66 in 95 Pogodbe o EGS.

* Jezik postopka: nizozemščina.