SODBA SODIŠČA

z dne 26. januarja 1993(*)

„Predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 177 Pogodbe EGS – Pogoji“

V združenih zadevah C-320/90, C-321/90 in C-322/90,

zaradi predlogov, ki jih je Pretura di Frascati (Italija) naslovilo na Sodišče na podlagi člena 177 Pogodbe EGS, naj v postopkih pred tem sodiščem med

Telemarsicabruzzo SpA

in

Circostel, Ministero delle Poste e Telecomunicazioni in Ministero della Difesa

in med

Telaltitalia Srl

in

Circostel, Ministero delle Poste e Telecomunicazioni in Ministero della Difesa

in med

Telelazio SpA

in

Circostel, Ministero delle Poste e Telecomunicazioni in Ministero della Difesa,

sprejme predhodno odločbo o razlagi členov 85, 86 in 90 Pogodbe EGS v zvezi s postopanjem italijanske vlade pri dodelitvi kanalov UHF­, namenjenih za razširjanje televizijskih programov,

SODIŠČE,

v sestavi O. Due, predsednik, C. N. Kakouris, G. C. Rodríguez Iglesias, M. Zuleeg in J. L. Murray (predsedniki senatov), G. F. Mancini, R. Joliet, F. A. Schockweiler, J. C. Moitinho de Almeida, F. Grévisse, M. Díez de Velasco, P. J. G. Kapteyn in D. A. O. Edward, sodniki,

generalni pravobranilec: C. Gulmann,

sodni tajnik: H. A. Rühl, glavni administrator,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–       za Telemarsicabruzzo SpA Giorgio Rubini, odvetnik v Frascatiju,

–       za Telelazio SpA Fabrizio Paoletti, odvetnik pri odvetniški zbornici v Rimu,

–       za italijansko vlado profesor Luigi Ferrari Bravo, vodja službe za diplomatske zadeve pri ministrstvu za zunanje zadeve, zastopnik, skupaj s Sergiom Laportom, avvocato dello Stato,

–       za Komisijo Evropskih skupnosti Enrico Traversa, član pravne službe, zastopnik,

na podlagi poročila za obravnavo,

po predstavitvi ustnih stališč italijanske vlade in Komisije na obravnavi 9. junija 1992,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 6. oktobra 1992

izreka naslednjo

Sodbo

1       Vice Pretore iz Frascatija (Italija) je s sklepi z dne 4. septembra 1990, ki so prispeli na Sodišče 22. oktobra 1990, na podlagi člena 177 Pogodbe EGS postavilo vprašanji za predhodno odločanje v zvezi z razlago določb Pogodbe s področja konkurence, da bi presodilo, ali so določeni vidiki nacionalnega sistema za dodelitev frekvenc za storitev razširjanja televizijskih programov združljivi s pravom Skupnosti.

2       Ti vprašanji sta bili predloženi v okviru posameznih sporov med družbami Telemarsicabruzzo, Telaltitalia in Telelazio, ki so lastnice televizijskih oddajnikov, na eni strani in Circostel (Circolo Costruzioni Telegrafiche e Telefoniche iz Rima) (oddelek za gradnjo telegrafskih in telefonskih omrežij v Rimu), ministrstvom za pošto in telekomunikacije ter ministrstvom za obrambo na drugi strani.

3       Pri obrazložitvi teh vprašanj je Vice Pretore iz Frascatija v zadevah C-320/90 in C-322/90, potem ko je citiralo določbo člena 86 Pogodbe EGS, le navajalo, da ta določba prepoveduje vse oblike monopola. V zadevi C-321/90 nacionalno sodišče dodaja, da mu je bil predložen ugovor glede pristojnosti. Vendar meni, da tega ugovora zaradi prednosti prava Skupnosti ne more preizkusiti, preden Sodišču ne predloži vprašanj za predhodno odločanje. Dalje pojasnjuje, da čeprav nima pristojnosti, sta ti vprašanji upravičeni iz razlogov ekonomičnosti postopka.

4       Vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Vice Pretore iz Frascatija, sta:

„1.      Ali dejstvo, da si je italijanska vlada pridržala uporabo različnih kanalov za razširjanje televizijskih programov, s čimer je zasebnemu sektorju preprečeno, da uporabljajo te kanale med frekvencami 67 in 99 UHF, zlasti kanalov 67, 68 in 69, in da ni sprejela pravil o koordinaciji uporabe teh kanalov, pomeni kršitev členov 85(3) in 86 Pogodbe?

2.      Ali je tako postopanje v skladu z Rimsko pogodbo in pravili o konkurenci?“

5       Komisija najprej ugotavlja, da so predložitveni sklepi še zlasti lakonični in vsebujejo redka pojasnila glede dejanskih in pravnih okoliščin, ki bi omogočala določitev predmeta postavljenih vprašanj in tako razumevanje njunega smisla in obsega.

6       Opozoriti je treba, da nujnost, da se zagotovi razlaga prava Skupnosti, ki bo koristna za nacionalno sodišče, zahteva, da le-to opredeli dejanski in pravni okvir, v katerega sta umeščeni vprašanji, ki ju postavlja, ali da vsaj pojasni dejanske domneve, na katerih temeljijo ta vprašanja.

7       Te zahteve na poseben način veljajo za področje konkurence, za katero so značilne kompleksne dejanske in pravne situacije.

8       Predložitveni sklepi ne vsebujejo nobene navedbe v tej zvezi.

9       Res je, da je Sodišče določene informacije pridobilo iz spisa, ki ga je predložilo nacionalno sodišče, in iz pisnih stališč, tako kot to izhaja iz poročila za obravnavo, kot tudi iz stališč strank na obravnavi. Vendar niso popolne in Sodišču ne dopuščajo, da brez zadostnega poznavanja dejanskega stanja spora v glavni stvari poda razlago pravil Skupnosti o konkurenci ob upoštevanju stanja, ki je predmet tega spora, kot ga je pozvalo predložitveno sodišče.

10     V teh okoliščinah ni treba odločiti o vprašanjih, ki ju je postavilo Vice Pretore iz Frascatija.

 Stroški

11     Stroški, ki sta jih priglasili italijanska vlada in Komisija Evropskih skupnosti, ki sta predložili stališča Sodišču, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovor na vprašanji, ki mu ju je predložilo Vice Pretore iz Frascatija s sklepi z dne 4. septembra 1990, razsodilo:

O postavljenih vprašanjih ni treba odločiti.

Edward

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 26. januarja 1993.

* Jezik postopka: italijanščina.