SODBA SODIŠČA

z dne 10. maja 1995(*)

„Praksa ‚cold calling-a‘“

V zadevi C-384/93,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe - College van Beroep voor het Bedrijfsleven – Razlaga člena 59 Pogodbe EGS – Nacionalna ureditev dejavnosti, ki obsega pridobivanje blagovnih standardiziranih terminskih pogodb – Prepoved prakse ‚cold calling-a‘ (pridobivanje strank po telefonu) – Odstonost podobne omejitve v državi stranke, s katero se je stopilo v stik – Diskriminacija, ki ga je vložil College van Beroep voor het bedrijfsleven (Nizozemska) z odločbo z dne 28. aprila 1993, ki je na Sodišče prispela dne 6. avgusta 1993, v postopku

Alpine Investments BV

proti

Minister van Financiën

SODIŠČE,

v sestavi G.C. Rodríguez Iglesias, predsednik, F.A. Schockweiler, P.J.G. Kapteyn in C. Gulmann, predsedniki senata, G.F. Mancini, J.C. Moitinho de Almeida, J.L. Murray, D.A.O. Edward (poročevalec), J.-P. Puissochet, sodniki,

generalni pravobranilec: F.G. Jacobs,

sodna tajnica: L. Hewlett, administratorka,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–       za Alpine Investments BV, G. van der Wal in W. B. J. van Oberbeek, odvetnika,

–       za nizozemsko vlado, A. Bos, pravni svetovalec pri Ministrstvu za zunanje zadeve, zastopnik,

–       za grško vlado, V. Kontolaimos, pomočnik pravnega svetovalca pri Vladnem pravnem svetu, in V. Pelekou, pravni predstavnik pri Vladnem pravnem svetu, zastopnika,

–       za Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, J. D. Colahan iz Treasury Solicitor' s Department, zastopnik in P. Duffy, barrister,

–       za Komisijo Evropskih skupnosti, B. Smulders in P. van Nuffel, člana pravne službe, zastopnika,

na podlagi poročila za obravnavo,

na podlagi ustnih stališč Alpine Investments BV, nizozemske vlade, ki jo zastopa J.S. Van den Oosterkamp, pravni svetovalec pri Ministrstvu za zunanje zadeve, zastopnik, belgijske vlade, ki jo zastopa J. Devadder, direktor uprave pri ministrstvu za zunanje zadeve, zastopnik, grške vlade, vlade Združenega kraljestva, ki jo zastopa C. Vajda, barrister in Komisije Evropskih Skupnosti, na obravnavi dne 29. novembra 1994,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi dne 26. januarja 1995,

izreka naslednjo

Sodbo

1       S sklepom z dne 28. aprila 1993, ki je na Sodišče prispel 6. avgusta 1993, je College van Beroep voor het Bedrijfsleven (v nadaljevanju: College van Beroep) na podlagi člena 177 Pogodbe o EGS, predložilo več vprašanj za predhodno odločanje glede razlage člena 59 te Pogodbe.

2       Ta vprašanja so bila predložena v okviru pritožbe, ki jo je vložila Alpine Investments BV, proti prepovedi nizozemskega ministrstva za finance, da se stopa v stik s posamezniki preko telefona, brez njihove predhodne pisne privolitve, z namenom ponujanja različnih finančnih storitev (način imenovan „cold calling“).

3       Alpine Investments BV, tožnik v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: Alpine Investments) je nizozemska družba s sedežem na Nizozemskem, specializirana za blagovne standardizirane terminske pogodbe.

4       Stranke se z blagovno standardizirano terminsko pogodbo zavežejo, da bodo kupili ali prodali določeno količino blaga določene kvalitete za ceno in na dan, ki sta določena ob sklenitvi pogodbe. Vendar pa blaga ne nameravajo dejansko prevzeti ali dobaviti, pač pa sklenejo pogodbo zgolj z namenom pridobitve dobička, ki nastane zaradi sprememb cene v obdobju od sklenitve pogodbe do meseca dobave, tako, da se opravi obratna transakcija na blagovnem terminskem trgu pred začetkom meseca dobave.

5       Alpine Investments ponuja tri tipe storitev v zvezi z blagovnimi standardiziranimi terminskimi pogodbami: upravljanje premoženja, investicijsko svetovanje in posredovanje strankinih naročil posredniku, ki deluje na blagovnem terminskem trgu znotraj in zunaj Skupnosti. Strank naj ne bi imela le na Nizozemskem, pač pa tudi v Belgiji, Franciji in Združenem kraljestvu. Vendar pa zunaj Nizozemske nima nobene poslovne enote.

6       V času dejstev iz postopka v glavni stvari, je finančne storitve na Nizozemskem urejal Wet Effectenhandel z dne 30. oktobra 1985 (Zakon o trgu vrednostnih papirjev, v nadaljevanju: WEH). Člen 6(1) tega zakona vsakomur prepoveduje posredovanje v transakcijah z vrednostnimi papirji brez dovoljenja. Člen 8(1) pooblašča ministra za finance, da v posebnih okoliščinah dovoli izjemo od te prepovedi. Vendar pa je glede na člen 8(2) lahko izjema „podvržena omejitvam in pogojem, da bi se preprečile nezaželene posledice pri trgovanju z vrednostnimi papirji“.

7       6. septembra 1991 je minister za finance, tožena stranka v postopku o glavni stvari, dovolil Alpine Investments izjemo, ki mu je dopustila izvrševanje naročil preko določenega posrednika, to je Merrill Lynch Inc. Izjema je določala, da se mora Alpine Investments podvreči kakršnemkoli pravilu glede njenega stopanja v stik z morebitnimi strankami., ki bi ga v bližnji prihodnosti lahko izdal minister za finance.

8       1. oktobra 1991 je minister za finance sprejel splošno prepoved stopanja v stik z morebitnimi strankami preko „cold calling-a“ za finančne posrednike, ki jim ponujajo vlaganje v blagovne terminske posle izven trga.

9       Nizozemska vlada navaja, da je to odločbo sprejela na podlagi številnih pritožb, ki jih je leta 1991 prejelo ministrstvo za finance, s strani vlagateljev, ki so na tem področju opravili slabe naložbe. Ker je nekaj pritožb prišlo s strani vlagateljev, ki imajo sedež v drugih državah članicah, je prepoved razširilo na ponujanje storitev v drugih državah članicah iz Nizozemske, da bi tako ohranili ugled nizozemskega finančnega sektorja.

10     V takšnih okoliščinah je minister za finance 12. novembra 1991 Alpine Investments prepovedal stopiti v stik z morebitnimi strankami po telefonu ali osebno, razen če stranke niso vnaprej izrecno in pisno navedle, da jim dovoljujejo, da z njimi stopijo v stik na tak način.

11     Alpine Investments se je pritožil proti odločbi ministrstva o prepovedi „cold calling“-a. Naknadno je bila njena izjema 14. januarja 1992 zamenjana z drugo izjemo, ki ji je dovoljevala izvrševanje naročil pri drugem posredniku, to je Rotham & Renshaw Inc., ki pa je tudi vključevala prepoved „cold calling-a“, tako, da je 13. februarja 1992 vložila novo pritožbo.

12     Minister za finance je 29. aprila 1992 sprejel odločbo, s katero je zavrnil pritožbo Alpine Investments. 26. maja 1992 se je Alpine Investments pritožil na College van Beroep.

13     Alpine Investment je predvsem navajal, da je prepoved „cold calling-a“ nezdružljiva s členom 59 Pogodbe, kolikor zadeva morebitne stranke, ki imajo sedež v drugih državah članicah kot Nizozemski. College van Beroep je Sodišču predložilo več vprašanj glede razlage te določbe:

„1)      Ali je treba člen 59 Pogodbe o EGS razlagati tako, da obsega tudi storitve, ki jih ponudnik storitev ponuja po telefonu iz države članice, v kateri ima sedež, (morebitnim) strankam, ki imajo sedež v drugi državi članici, in jih tako tudi opravlja iz te države članice?

2)      Ali se določbe člena 59 nanašajo tudi na pogoje in/ali omejitve, ki v državi članici, kjer ima ponudnik storitev sedež, urejajo zakonito opravljanje zadevnega poklica ali dejavnosti, vendar pa se ne uporabljajo v vsakem primeru na enak način in do enake mere za opravljanje prej navedenega poklica ali dejavnosti v državi članici, v kateri imajo (morebitni) prejemniki opravljenih storitev sedež, in ki lahko posledično za ponudnika storitev, kadar ponuja storitve (morebitnim) strankam, ki imajo sedež v drugi državi članici, predstavljajo ovire, ki se ne uporabljajo za ponudnike podobnih storitev, ki imajo sedež v tej drugi državi članici?

Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen:

3.      a)     Ali se lahko interesa varstva potrošnikov in ugleda finančnih storitev na Nizozemskem, ki sta temelj določbe, ki se bori proti nezaželenim posledicam na trgu vrednostnih papirjev, štejeta za nujna razloga javnega interesa, ki bi utemeljila oviro iz prejšnjega vprašanja?

         b)     Ali je treba šteti določbo izjeme, ki prepoveduje „cold calling“, kot objektivno potrebno za varstvo prej navedenih interesov in sorazmerno cilju, ki ga zasleduje?

14     Predhodno je potrebno omeniti, da je, pod predpostavko, da se uporablja za transakcije na blagovnem terminskem trgu, bila Uredba Sveta 93/22/EGS z dne 10. maja 1993 o investicijskih storitvah na področju vrednostnih papirjev (UL L 141, str. 27), sprejeta kasneje, kot so dejstva iz postopka v glavni stvari. Nadalje se Direktiva Sveta 85/577/EGS z dne 20. decembra 1985 za varstvo potrošnika v primeru pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov (UL L 372, str. 31), ne uporablja niti za pogodbe, sklenjene po telefonu, niti za pogodbe o vrednostnih papirjih (člen 3(2)(e)).

15     Vprašanje predloženo Sodišču se mora zato preučiti zgolj glede na uporabljive določbe Pogodbe iz področja svobode opravljanja storitev. S tem v zvezi ni sporno, da so, ker se opravljajo za plačilo, storitve, ki jih opravlja Alpine investments, storitve iz člena 60 Pogodbe o EGS.

16     S prvim in drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, če prepoved „cold calling-a“ spada v področje uporabe člena 59 Pogodbe. Če je temu tako, s tretjim vprašanjem sprašuje, če je ta prepoved kljub temu utemeljena.

 Prvo vprašanje

17     Prvo vprašanje nacionalnega sodišča ima dva vidika.

18     Najprej sprašuje, ali predstavlja dejstvo, da so zadevne storitve sestavljene iz preprostih ponudb in še nimajo določenega prejemnika oviro za uporabo člena 59 Pogodbe.

19     Treba je poudariti, da bi svobodno opravljanje storitev postalo iluzorno, če bi nacionalna pravila lahko svobodno ovirala ponujanje storitev. Uporaba določb na področju svobode opravljanja storitev tako ni pogojevana s predhodnim obstojem določene osebe, ki ji je storitev namenjena.

20     Drugič se sprašuje, če člen 59 zadeva storitve, ki jih ponudnik ponuja po telefonu osebam, ki imajo sedež v drugi državi članici in ki jih opravlja ne da bi se premaknil iz države članice v kateri ima sedež.

21     V tem primeru ponuja storitve ponudnik storitev, ki ima sedež v eni državi članici, prejemniku storitev, ki ima sedež v drugi državi članici. Iz samega besedila člena 59 izhaja, da gre torej za opravljanje storitev v smislu te določbe.

22     Tako je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 59 Pogodbe razlagati tako, da se nanaša storitve, ki jih ponudnik ponuja po telefonu morebitnim prejemnikom storitev, ki imajo sedež v drugi državi članici in ki jih opravlja ne da bi se premaknil iz države članice v kateri ima sedež.

 Drugo vprašanje

23     Z drugim vprašanjem nacionalno sodišče sprašuje, če predpis države članice, ki prepoveduje ponudnikom storitev, ki imajo sedež na njenem ozemlju, opravljati nenaročene telefonske klice morebitnim strankam, ki imajo sedež v drugih državah članicah, zato, da bi ponudili svoje storitve, predstavlja omejitev svobode opravljanja storitev v smislu člena 59 Pogodbe.

24     Predhodno je treba poudariti, da se zadevna prepoved uporablja za čezmejno ponujanje storitev.

25     Da bi odgovorili na drugo vprašanje nacionalnega sodišča, je treba zaporedoma preučiti tri točke.

26     Najprej je treba ugotoviti, če lahko prepoved stopanja v stik preko telefona z morebitnimi strankami, ki se nahajajo v drugi državi članici, brez njihove predhodne privolitve predstavlja omejitev svobode opravljanja storitev. S tem v zvezi predložitveno sodišče opozarja Sodišče na to, da ponudniki storitev v državah članicah, kjer prebivajo morebitni prejemniki storitev, niso nujno podvrženi enaki prepovedi ali, v vsakem primeru enakim pogojem.

27     Treba je ugotoviti, da prepoved kot je ta iz postopka v glavni stvari ne predstavlja omejitve svobode opravljanja storitev v smislu člena 59, zgolj na podlagi dejstva, da druge države članice uporabljajo manj strožja pravila za ponudnike podobnih storitev, ki imajo sedež na njihovem ozemlju (glej v tem smislu sodbo z dne 14. julija 1994 v zadevi Peralta, C-379/92, Recueil, str. I-3453, točka 48).

28     Kljub temu takšna prepoved prikrajša zadevne gospodarske subjekte hitre in neposredne tehnike oglaševanja in navezovanja stika z morebitnimi strankami, ki se nahajajo v drugih državah članicah. Tako ta lahko predstavlja omejitev svobode opravljanja čezmejnih storitev.

29     Drugič je treba preučiti, ali je takšen zaključek drugačen, na podlagi dejstva, da izhaja zadevna prepoved iz države članice v kateri ima ponudnik storitev sedež in ne iz države članice v kateri ima sedež morebitni prejemnik storitev.

30     Člen 59, prvi odstavek, Pogodbe na splošno prepoveduje omejitve svobode opravljanja storitev v Skupnosti. Posledično ta zadevna določba ne zadeva zgolj omejitev, ki jih sprejme namembna država, vendar tudi tiste, ki jih sprejme država izvora. Kot je Sodišče že večkrat odločilo, se lahko na pravico do svobode opravljanja storitev sklicuje podjetje proti državi, v kateri ima sedež, če so storitve opravljene prejemnikom storitev, ki imajo sedež v drugi državi članici (glej sodbo z dne 17. maja 1994 v zadevi Corsica Ferries, C-18/93, Recueil, str. I-1783, točka 30, v zgoraj navedeno sodbo v zadevi Peralta, točka 40, sodbo z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Komisija proti Franciji, C-381/93, Recueil, str. I-5145, točka 14).

31     Sledi, da prepoved „cold calling-a“ ne spada izven področja uporabe člena 59 Pogodbe le zaradi dejstva, da jo je naložila država v kateri ima sedež ponudnik storitev.

32     Končno je potrebno preučiti določene trditve, ki sta jih navedli nizozemska vlada in vlada Združenega kraljestva Velike Britanija in Severne Irske.

33     Navajata, da zadevna prepoved spada izven področja uporabe člena 59 Pogodbe, ker gre za splošni izvedbeni ukrep, ki ni diskriminatoren in katerega cilj ali posledica ni podeliti prednost nacionalnemu trgu v odnosu do ponudnikov storitev iz drugih držav članic. Ker vpliva le na način ponujanja storitev, je podobna nediskriminatornim ukrepom, ki urejajo načine prodaje, ki glede na sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 24. novembra 1993 v zadevi Keck in Mithouard, C-267/91 in C-268/91, Recueil, str. I-6097, točka 16, ne sodijo v področje uporabe člena 30 Pogodbe EGS.

34     Teh trditev ni mogoče sprejeti.

35     Čeprav je prepoved, kot ta iz postopka v glavni stvari, splošna in nediskriminatorna, in nima za cilj ali posledico podeliti prednost nacionalnem trgu v odnosu do ponudnikov storitev iz drugih držav članic, lahko kljub temu, kot je bilo omenjeno zgoraj (glej točko 28) predstavlja omejitev svobode opravljanja čezmejnih storitev.

36     Takšna prepoved ni podobna predpisom, ki se nanašajo na načine prodaje, za katere je sodna praksa v zadevi Keck in Mithouard menila, da padejo izven področja uporabe člena 30 Pogodbe.

37     V skladu s to sodno prakso nacionalne določbe, ki se uporabljajo za izdelke iz drugih držav članic in ki na ozemlju države članice uvoza omejujejo ali prepovedujejo določene načine prodaje, ne ovirajo trgovine med državami članicami, pod pogojem, da se uporabljajo za vse zadevne trgovce, ki delujejo na nacionalnem ozemlju ter vplivajo, na enak način, pravno ali dejansko, na trženje domačih proizvodov in tistih iz drugih držav članic. Razlog za to je, da ta določba po svoji naravi ne preprečuje dostopa teh trgovcev na trg države članice uvoza ali dostop ni omejen bolj kot je omejen za domače izdelke.

38     Vendar je prepoved, kot je ta iz te zadeve naložena s strani države članice, kjer ima ponudnik storitve sedež in zadeva ne le ponudbe, ki jih opravi prejemnikom storitev, ki imajo sedež na ozemlju te države ali, ki se tja odpravijo, da bi prejeli storitve, vendar prav tako tudi ponudbe naslovljene na prejemnike storitev, ki se nahajajo na ozemlju druge države članice. Zato lahko neposredno pogojuje dostop na trg storitev v drugih državah članicah. Prav tako lahko ovira trgovino s storitvami med državami članicami Skupnosti.

39     Na drugo vprašanje je tako treba odgovoriti, da predpis države članice, ki prepoveduje ponudnikom storitev, ki imajo sedež na njenem ozemlju, nenaročeno klicati po telefonu morebitne stranke, ki imajo sedež v drugih državah članicah, zato, da bi jim ponudili svoje storitve, predstavlja omejitev svobode opravljanja storitev v smislu člena 59 Pogodbe.

 Tretje vprašanje

40     S tretjim vprašanjem nacionalno sodišče sprašuje, ali nujni razlogi javnega interesa utemeljujejo prepoved „cold calling-a“ in če se jo lahko šteje za objektivno potrebno in sorazmerno cilju, ki ga zasleduje.

41     Nizozemska vlada navaja, da si prepoved „cold calling-a“ pri trgovanju z blagovnimi terminskimi pogodbami izven organiziranega trga, prizadeva po eni strani varovati ugled nizozemskih finančnih trgov in po drugi strani zaščititi vlagajočo javnost.

42     Najprej je treba poudariti, da igrajo finančni trgi pomembno vlogo pri financiranju gospodarskih subjektov in da je, glede na špekulativno in zapleteno naravo blagovnih standardiziranih terminskih pogodb, dobro delovanje finančnih trgov v veliki meri odvisno od zaupanja, ki ga vzbudijo pri vlagateljih. To zaupanje je še posebej odvisno od obstoja poklicne ureditve, ki zagotavlja usposobljenost in zanesljivost finančnih posrednikov, na katere se vlagatelji še posebej zanašajo.

43     Nadalje, čeprav je res, da varstvo potrošnikov kot tako na ozemlju drugih držav članic ni stvar nizozemskih organov oblasti, ima kljub temu narava in obseg tega varstva neposreden učinek na dober ugled nizozemskih finančnih storitev.

44     Ohranitev dobrega ugleda nacionalnega finančnega sektorja, lahko torej predstavlja nujen razlog javnega interesa, ki lahko utemelji omejitve svobode opravljanja finančnih storitev.

45     Kar se tiče sorazmernosti zadevne prepovedi, je treba opozoriti, da morajo v skladu s stalno sodno prasko zahteve naložene ponudnikom storitev biti primerne za uresničitev zastavljenega cilja in ne smejo prekoračiti okvirov, ki so potrebni za njihovo doseganje (glej sodbo z dne 25. julija v zadevi Collectieve Antennevoorziening Gouda in drugi, C-288/89, Recueil, str. I-4007, točka 15).

46     Kot je nizozemska vlada pravilno navedla je posebej v primeru „cold calling-a“, se posameznika ponavadi ujame popolnoma nepričakovanega, in se ne more seznaniti niti s tveganji, ki obstajajo pri ponujenih transakcijah take vrste, niti ne primerjati kvalitete in cene storitev ponudnika s konkurenčnimi ponudbami. Ker je blagovni terminski trg zelo špekulativen in komaj razumljiv neizkušenim vlagateljem, jih je bilo potrebno zaščititi pred najagresivnejšim načinom prodaje.

47     Alpine Investments kljub temu navaja, da prepoved „cold calling-a“ nizozemske vlade ni potrebna, ker bi se morala država članica ponudnika storitev zanesti na nadzor, ki velja v državi članici prejemnika storitve.

48     To trditev je treba zavrniti. Dejansko je država članica, iz katere se opravljajo telefonski klici v boljšem položaju, da nadzira „cold calling“. Čeprav bi država prejemnica želela prepovedati „cold calling“ ali ga podvržti določenim pogojem, ne more preprečiti ali nadzorovati telefonskih klicev, ki izvirajo iz druge države članice, brez sodelovanja pristojnih organov te države.

49     Zato se prepoved „cold calling-a“ države članice, iz katere se klici opravljajo, da bi zaščitila zaupanje vlagateljev v finančne trge te države, ne more šteti neprimerna za uresničenje cilja varovanja integritete le-teh.

50     Alpine Investments med drugim tudi trdi, da splošna prepoved telefonskega pridobivanja morebitnih strank ni potrebna za uresničenje ciljev, ki jih zasledujejo nizozemski organi oblasti. To, da bi se zahtevalo ob borzno-posredniških družb da snemajo nenaročene telefonske klice bi zadostovalo za učinkovito varstvo potrošnikov. Taki predpise je med drugim v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske že sprejela Securities and Futures Authority (organ za trg vrednostnih papirjev in terminskih poslov).

51     Takšno stališče se ne more sprejeti. Kot je pravilno navedel generalni pravobranilec v točki 88 svojih sklepnih predlogov, dejstvo, da ima ena država članica strožja pravila, kot so tista, ki ima druga država članica ne pomeni, da so ti zadnji nesorazmerni in zato nezdružljivi s pravom Skupnosti.

52     Nazadnje Alpine Investments navaja, da ker je prepoved „cold calling-a“ splošnega značaja, ne upošteva poslovanja posameznih podjetij in posledično brez potrebe nalaga breme podjetjem, proti katerim se potrošniki nikoli niso pritožili.

53     Tudi to trditev je treba zavrniti. Omejitev prepovedi „cold calling-a“ na določena podjetja zaradi njihovega preteklega poslovanja, morda ne bi zadostovala, da bi se dosegel cilj obnovitve in ohranitve zaupanja vlagateljev na nacionalnem trgu vrednostnih papirjev na splošno.

54     V vsakem primeru imajo zadevni predpisi omejen obseg. Najprej prepovedujejo zgolj stopiti v stik z morebitnimi strankami preko telefona ali osebno brez njihovega predhodne pisne privolitve, drugi načini stopanja v stik pa ostajajo dovoljeni. Nadalje, ti ukrepi vplivajo na odnose z morebitnimi in ne z obstoječimi strankami, ki lahko še vedno dajo pisno privolitev za nadaljnji stik. Končno, prepoved nenaročenih telefonskih klicev je omejena na trg na katerem so bile zabeležene zlorabe, v tem primeru, trg standardiziranih terminskih pogodb.

55     Glede na ugotovljeno, se ne zdi, da bi bila prepoved „cold calling-a“ nesorazmerna s ciljem, ki ga zasleduje.

56     Tako je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da člen 59 Pogodbe ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki zato da bi zaščitila zaupanje vlagateljev na nacionalnih finančnih trgih, prepoveduje prakso nenaročenega klicanja po telefonu morebitnih strank, ki imajo sedež v drugih državah članicah, zato, da bi se jim ponudilo storitve povezane z vlaganjem v blagovne standardizirane terminske pogodbe.

 Stroški

57     Stroški belgijske, nizozemske, grške vlade, vlade Združenega kraljestva in Komisije Evropskih skupnosti, ki so Sodišču predložile svoja stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, le-to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

glede vprašanj, ki jih je s sklepom z dne 28. aprila 1993 predložilo College van Beroep voor het Bedrijfsleven, razsodilo:

1)      Člen 59 Pogodbe EGS je treba razlagati tako, da se nanaša storitve, ki jih ponudnik ponuja po telefonu morebitnim prejemnikom storitev, ki imajo sedež v drugi državi članici in ki jih opravlja ne da bi se premaknil iz države članice v kateri ima sedež.

2)      Predpis države članice, ki prepoveduje ponudnikom storitev, ki imajo sedež na njenem ozemlju, nenaročeno klicati po telefonu morebitne stranke, ki imajo sedež v drugih državah članicah, zato, da bi jim ponudili svoje storitve, predstavlja omejitev svobode opravljanja storitev v smislu člena 59 Pogodbe.

3)      Člen 59 Pogodbe ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki zato da bi zaščitila zaupanje vlagateljev na nacionalnih finančnih trgih, prepoveduje prakso nenaročenega klicanja po telefonu morebitnih strank, ki imajo sedež v drugih državah članicah, zato, da bi se jim ponudilo storitve povezane z vlaganjem v blagovne standardizirane terminske pogodbe.

Objavljeno v Luksemburgu dne 10. maja 1995.

** Jezik postopka: nizozemščina.