SODBA SODIŠČA
z dne 15. decembra 1995(*)
„Delavci – Prestop nogometašev – Plačilo nadomestil“
V zadevi C-415/93,
katere predmet je predlog za sprejem predhodne odločbe – Cour d'appel (Liège) – Razlaga členov 48, 85 in 86 Pogodbe EGS – Pravila in prakse evropskih združenj za profesionalni nogomet – Nadomestilo za prestop – Sistem v skladu s katerim je prestop poklicnega nogometaša, ki se mu je iztekla pogodba z delodajalcem v drugi klub pogoje s plačilom denarnega zneska med dvema kluboma – Omejitve Omejitve zaposlovanja tujih igralcev državljanov Skupnosti, naslovljen na Sodišče z odločbo Cour d'appel (FR) (Belgija), z dne 1. oktobra 1993, ki je na Sodišče prispela 6. oktobra 1993, v postopkih med
Union royale belge des sociétés de football association ASBL
in
Jean-Marc Bosmanom
med
Royal club liégeois SA
in
Jean-Marc Bosmanom
SA d'économie mixte sportive de l'union sportive du littoral de Dunkerque
Union royale belge des sociétés de football association ASBL
Union des associations européennes de football (UEFA)
in med
Union des associations européennes de football (UEFA)
in
Jean-Marc Bosmanom
ob udeležbi:
Union nationale des footballeurs professionnels (UNFP),
in
Vereniging van contractsspelers,
SODIŠČE,
v sestavi: P. Jann, predsednik prvega senata, G.C. Rodríguez Iglesias, P.J.G. Kapteyn, C. Gulmann, G.F. Mancini (poročevalec), C.N. Kakouris, J.C. Moitinho de Almeida, J.L. Murray, D.A.O. Edward, G. Hirsch, H. Ragnemalm in L. Sevón, sodniki,
generalni pravobranilec: M. Lenz,
sodni tajnik: R. Grass,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 20. junija 1995,
na podlagi pisnih stališč, predloženih:
– za Union Royale Belge des Sociétés de Football Association ASBL, G. Vandersanden in J.-P. Hordies, avocats (bruseljska odvetniška zbornica), in R. Rasir in F. Moïses, avocats (odvetniška zbornica Liège),
– za Union des Associations Européennes de Football (UEFA), I.S. Forrester QC,
– za Jean-Marca Bosmana, L. Misson, J.-L. Dupont, M.-A. Lucas in M. Franchimont, avocats (odvetniška zbornica Liège),
– za francosko vlado H. Duchène, sekretar za zunanje zadeve v pravni službi Ministrstva za zunanje zadeve, in C. de Salins, namestnik direktorja v isti službi,
– za italijansko vlado profesor L. Ferrari Bravo, vodja pravne službe Ministrstva za zunanje zadeve, skupaj z D. Del Gaizo, državni pravobranilec,
– za Komisijo Evropskih skupnosti F.E. González Díaz, iz pravna službe te institucije, G. de Bergues, nacionalni uradnik odposlan v pravno službo in Th. Margellos, odvetnik (atenska odvetniška zbornica),
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 20. septembra 1995,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Cour d'Appel, Liège je s sodbo z dne 1. oktobra 1993 , ki je na Sodišče prispela 6. oktobra 1993 slednjemu na podlagi člena 177 Pogodbe EGS predložilo vprašanji za predhodno odločanje glede razlage členov 48, 85 in 86 te Pogodbe.
2 Ta vprašanja so bila vložena v okviru postopkov med: (i) Union Royale Belge des Sociétés de Football Association ASBL (v nadaljevanju: URBSFA) in Jean-Marcom Bosmanom, (ii) Royal Club Liégois SA (v nadaljevanju: RCL) in Jean-Marcu Bosmanom, SA d'Économie Mixte Sportive de l'Union Sportive du Littoral de Dunkerque (v nadaljevanju: US Dunkerque), URBSFA in Union des Associations Européennes de Football (UEFA) (v nadaljevanju: UEFA) in med (iii) UEFA in Jean-Marcu Bosmanom.
Organizacijska pravila za nogomet
3 Nogomet na nivoju zveze, običajno imenovan nogomet, profesionalni ali amaterski, se izvaja kot organizirani šport v klubih, ki so v vseh državah članicah združeni v nacionalne ali državne nogometne zveze. Le v Združenem kraljestvu je več kot ena (dejansko štiri) nacionalna zveza, in sicer za Anglijo, Wales, Škotsko in Severno Irsko. URBSFA je belgijska nacionalna zveza. Od nacionalne zveze so odvisne tudi druge sekundarne ali podrejene zveze, ki so odgovorne za organizacijo določenih vrst nogometa ali v določenih regijah. Pod okriljem zveze so državna prvenstva, organizirana kot lige, v katerih klubi sodelujejo glede na svojo športno uspešnost.
4 Nacionalne zveze so članice Fédération Internationale de Football Association (v nadaljevanju: FIFA), pravne osebe švicarskega prava, ki organizira nogomet na svetovnem nivoju. FIFA je razdeljena na kontinentalne konfederacije, katerih pravilnike mora odobriti. Konfederacije pristojna za Evropo je UEFA, ki je ravno tako pravna oseba švicarskega prava . Njene članice so nacionalne zveze okrog 50-ih držav, med drugim tudi nacionalne zveze držav članic, ki so se v skladu s statutom UEFA zavezale, da bodo spoštovale njen statut, pravilnike in sklepe.
5 Tekme, ki jih organizira nacionalna zveza, lahko odigrata le kluba, ki sta člana nacionalne zveze ali sekundarnih oziroma podrejenih zvez. Moštvo vsakega kluba sestavljajo igralci, ki so pri nacionalni zvezi registrirani, kot igralci tega kluba. Vsak profesionalni igralec mora biti kot tak registriran pri nacionalni zvezi in je zabeležen kot sedanji ali nekdanji zaposleni v določenem klubu.
Prestopna pravila
6 V skladu z Zveznim pravilnikom URBSFA iz leta 1983, ki se je uporabljal v času nastanka dejstev v zadevi v postopku v glavni stvari, je treba razlikovati tri razmerja: pripadnost, ki igralca povezuje z nacionalno zvezo, zaposlitev, ki ga povezuje s klubom in registracija, ki je obvezen pogoj, da igralec lahko igra na uradnih tekmovanjih. Prestop je opredeljen kot transakcija s katero igralec, ki pripada zvezi, zamenja klub. Če je prestop začasen, je igralec še naprej član svojega prvotnega kluba, vendar je registriran s pravico do igranja za drugi klub.
7 V skladu z istim pravilnikom se vse pogodbe, ki jih profesionalni igralci sklenejo za obdobje od enega do petih let iztečejo 30. junija. Pred iztekom pogodbe najkasneje pa do 26. aprila mora klub igralcu ponuditi novo pogodbo, sicer se glede prestopov šteje za amaterskega igralca, zaradi česar zanje velja drug oddelek pravilnika. Igralec lahko takšno ponudbo prostovoljno sprejme ali zavrne.
8 Če jo zavrne, se ga uvrsti na listo igralcev, ki so na voljo drugim klubom med 1. in 31. majem, za „prisilen“ prestop, brez sporazuma s starim klubom, toda pod pogojem da novi klub temu klubu plača nadomestilo za usposabljanje. To nadomestilo se izračuna tako, da se celoletni igralčevega bruto dohodek, glede na igralčevo starost, pomnoži s koeficientom od 14 do 2.
9 1. junija se začne obdobje „prostih“ prestopov, do katerih pride na podlagi sporazuma med dvema kluboma in igralcem, zlasti glede višine nadomestila za prestop, ki ga mora novi klub plačati staremu; pri čemer so za neplačilo določene sankcije vključno z izbrisom novega kluba zaradi zadolženosti.
10 Če do prestopa ne pride, mora igralcu njegov klub ponuditi novo pogodbo za eno sezono pod enakimi pogoji kot so veljali do 26. aprila. Če igralec podpis te pogodbe zavrne, ga lahko klub do 1. avgusta suspendira, v nasprotnem primeru pa se reamaterizira. Igralec, ki vztrajno zavrača podpis pogodbe s svojim klubom, lahko doseže prestop kot amater brez soglasja svojega kluba potem ko ni igral dve sezoni.
11 Pravilniki UEFA in FIFA se za igralce ne uporabljajo neposredno, temveč so zajeti v pravilnike nacionalnih zvez, ki jih edine lahko uveljavljajo in urejajo odnose med klubi in igralci.
12 UEFA, URBSFA in RCL so pred nacionalnim sodiščem potrdile, da so bile določbe, ki so se uporabljale v času nastanka dejstev, za prestope med klubi iz različnih držav članic ali med klubi, ki pripadajo različnim nacionalnim zvezam v eni državi zajete v dokumentu z naslovom „Načela sodelovanja med zvezami-članicami UEFA in njihovimi klubi“ ki ga je 24. maja 1990 potrdil izvršni odbor UEFA in je začel veljati 1. julija 1990.
13 Ta dokument predpisuje, da lahko igralec po izteku pogodbe sklene novo pogodbo s klubom po njegovi izbiri. Ta klub mora o tem nemudoma obvestiti stari klub, ki nato obvesti nacionalno zvezo, ki mora nato izdati mednarodni prestopni certifikat. Vendar je stari klub upravičen do nadomestila za vzgojo in usposabljanje igralca, ki ga, v primeru nesporazuma, določi komisija v okviru UEFA s pomočjo tabele koeficientov od 12 do 1 glede na starost igralca, s katerimi je treba pomnožiti njegov bruto prihodek, ki ga je prejel zadnje leto, pri čemer je najvišji znesek 5.000.000 CHF.
14 Dokument določa, da poslovni odnosi med dvema kluboma glede poravnave nadomestila za vzgojo in usposabljanje ne vplivajo na dejavnost igralca, ki lahko igra za svoj novi klub. Vendar v primeru, da novi klub staremu klubu takoj ne plača omenjenega nadomestila zadevo prevzame Nadzorna in disciplinska komisija UEFA, ki svojo odločitev sporoči nacionalni zvezi, ki lahko klubu, ki ni izpolnil obveznosti naloži tudi plačilo kazni.
15 Predložitveno sodišče ocenjuje, da v zadevi, ki je predmet postopka v glavni stvari URBSFA in RCL, nista uporabila pravilnika UEFA, ampak pravilnik FIFA.
16 V času nastanka dejstev, je slednji pravilnik med drugim določal, da profesionalni igralec ne more zapustiti nacionalnega zveze, h kateri je pristopil, dokler ga veže pogodba, pravila njegovega kluba in njegove nacionalne zveze, ne glede na to kako ostre pogoje imajo. Mednarodni prestop se ni mogel izvesti, dokler nekdanja nacionalna zveza ni izdala prestopnega certifikata, s katerim priznava, da so bile poravnane vse finančne obveznosti, vključno z morebitnim nadomestilom za prestop.
17 Po nastanku dejstev zadeve v postopku v glavni stvari se je UEFA začela pogajati s Komisijo Evropskih skupnosti. Aprila 1991 se je UEFA tej zavezala, da bodo v vse pogodbe s profesionalnimi igralci vključili klavzule, ki bodo tem dovoljevale, da ob izteku pogodbe sklenejo novo pogodbo s klubom po njihovi izbiri in zanj takoj začnejo igrati. Ustrezne določbe so bile vnesene v„Načela sodelovanja med nacionalnimi zvezami –članicami UEFA in njihovimi klubi“, ki so bila sprejeta decembra 1991 in začela veljati 1. julija 1992.
18 Aprila 1991 je FIFA sprejela nov pravilnik, ki ureja status in prestope nogometnih igralcev. Ta dokument, kot je bil spremenjen decembra 1991 in decembra 1993, določa, da lahko igralec sklene pogodbo z novim klubom, če se pogodba med njim in njegovim klubom izteče, odpove ali bo potekla v prihodnjih šestih mesecih.
19 Posebna pravila so določena za „neamaterske igralce“, ki so opredeljeni kot igralci, ki so za udeležbo v nogometu ali katerokoli dejavnost povezano z nogometom, prejeli plačilo, ki presega stroške nastale pri tej dejavnosti, razen če se reamaterizirajo.
20 Ko neamaterski igralec prestopi ali ko prestopi igralec, ki postane neamater v treh letih od svojega prestopa, dobi njegov stari klub nadomestilo za vzgojo in usposabljanje, o katerega višini se morata sporazumeti oba kluba. V primeru nestrinjanja, spor razrešuje FIFA ali pooblaščena zveza.
21 Ta pravila so bila dopolnjena s pravilnikom UEFA, imenovanim ”o določitvi nadomestila za prestop”, ki je bil sprejet junija 1993 in začel veljati 1. avgusta 1993 in nadomestil „Načela sodelovanja med nacionalnimi zvezami-članicami UEFA in njihovimi klubi” iz leta 1991. Ta novi pravilnik ohranja načelo, da poslovni odnosi med dvema kluboma ne vplivajo na športno dejavnost igralca, ki ima pravico igrati za klub, s katerim je podpisal novo pogodbo. Poleg tega določa, da v primeru nestrinjanja med vpletenimi klubi, ustrezna komisija UEFA določi znesek nadomestila za vzgojo in usposabljanje igralca. Za neamaterske igralce se to nadomestilo izračuna na podlagi bruto dohodka igralca v zadnjih 12 mesecih ali fiksnega letnega prihodka, ki mu ga zagotavlja nova pogodba, povišanega za 20 % za tiste igralce, ki so vsaj dvakrat igrali v članski državni reprezentanci njihove države, ki se poleg tega pomnoži s faktorjem med 12 in 0, glede na igralčevo starost.
22 Iz dokumentov, ki jih je Sodišču predložila UEFA je razvidno, da tudi pravila, ki veljajo v drugih državah članicah, vsebujejo določbe, po katerih mora novi klub, kadar igralec prestopi med dvema kluboma iste nacionalne zveze, plačati staremu klubu nadomestilo za prestop, vzgoji in usposabljanje igralca pod pogoji, ki so zapisani v zadevnih pravilih.
23 V Španiji in Franciji se takšno nadomestilo lahko zahteva samo v primeru, če je igralec, ki prestopa, mlajši od 25 let oziroma je njegov stari klub tisti, s katerim je podpisal svojo prvo pogodbo kot profesionalec. Čeprav v Grčiji novi klub ni izrecno dolžan plačati nobenih nadomestil, pogodba med klubom in igralcem lahko pogojuje njegov odhod iz kluba s plačilom določenega zneska, ki ga po navedbah UEFA dejansko najpogosteje plača novi klub.
24 Pravila, ki to urejajo so, odvisno od primera, lahko zajeta v nacionalni zakonodaji, pravilnikih nacionalnih nogometnih zvez ali kolektivnih pogodbah.
Nacionalne klavzule
25 Od šestdesetih let dalje so mnoge nacionalne zveze sprejele pravila (v nadaljevanju: nacionalne klavzule), s katerimi so omejile možnosti zaposlovanja ali nastopanja na tekmah, igralcev s tujim državljanstvom. Za uporabo teh klavzul je državljanstvo opredeljeno s sklicevanjem na okoliščino ali lahko igralec igra za državno moštvo ali reprezentanco.
26 Leta 1978 je UEFA gospodu Davignon, članu Komisije Evropskih Skupnosti zagotovila, da bo odpravila omejitev števila pogodb, ki jih vsak klub lahko sklene z igralci iz drugih držav članic in da bo določila, da lahko na katerikoli tekmi sodelujeta dva igralca, kar ne bo veljalo za igralce, ki v zadevni državi članici prebivajo več kot pet let.
27 Leta 1991, je UEFA po nadaljnjih pogovorih z gospodom Bangemannom, podpredsednikom Komisije, sprejela pravilo imenovano „3+2“, ki nacionalnim zvezam dovoljujejo omejitev do treh tujih igralcev, ki jih lahko klub uvrsti na katerokoli prvoligaško tekmo na njihovih državnih prvenstvih, plus dva igralca, ki sta neprekinjeno pet let igrala v zadevni državi zveze, od tega tri leta v mladinski ligi. Enake omejitev velja tudi za klubske tekme, ki jih organizira UEFA.
Dejansko stanje v zadevah pred nacionalnim sodiščem
28 Bosman, poklicni nogometaš z belgijskim državljanstvom, je bil na podlagi pogodbe, ki mu je potekla 30. junija 1990, in mu je zagotavljala poprečno mesečno plačo v višini 120 000 BEF vključno s premijami, od leta 1988 zaposlen pri RCL, belgijskemu prvoligaškem klubu.
29 RCL je Bosmanu 21. aprila 1990 ponudil novo pogodbo za eno sezono in mu zmanjšal plačo na 30.000 BEF, kar je minimum, ki ga dovoljujejo zvezni pravilnik URBSFA. Bosman je zavrnil podpis te pogodbe in je bil vpisan na prestopno listo. Znesek nadomestila za usposabljanje je bil v skladu s omenjenim pravilnikom določen na 11.743.000 BEF.
30 Ker noben klub ni pokazal interesa za prisilni prestop, je Bosman stopil v stik s francoskim drugoligaškim klubom US Dunkerque, in se zaposlil za mesečno plačo okoli 100 000 BEF in pristopno premijo okoli 900.000 BEF.
31 27. julija 1990 je bila sklenjena tudi pogodba med RCL in US Dunkerque o začasnem prestopu Jeana-Marca Bosmana za eno leto, proti plačilu nadomestila v višini 1.200.000 BEF, ki bi jih US Dunkerque plačal RCL, ko bi Fédération Française de Football (v nadaljevanju: FFF) od URBSFA dobila prestopni certifikat. S to pogodbo je US Dunkerque pridobil tudi nepreklicno opcijo za dokončni prestop tega igralca proti plačilu 4.800.000 BEF.
32 Vendar sta bili obe pogodbi in sicer med US Dunkerque in RCL in med US Dunkerque in Bosmanom sklenjeni pod odložnim pogojem in sicer, da mora FFF URBSFA pred prvo tekmo sezone, ki bi morala biti 2. avgusta 1990 posredovati prestopni certifikat.
33 Ker je imel RCL pomisleke glede plačilne sposobnosti US Dunkerque, od URBSFA ni zahteval, naj ta FFF pošlje ta certifikat. Zato nobena pogodba ni začela učinkovati. RCL je 31. julija 1990 Bosmana tudi suspendiral in mu s tem preprečil igranje za celo sezono.
34 Bosman je 8. avgusta 1990 proti RCL vložil tožbo na Tribunal de première instance, Liège. Istočasno je tudi predlagal, naj sodišče izda začasno odredbo, s katero se, prvič, RCL in URBSFA naloži naj mu plačujeta avans 100.000 BEF na mesec, dokler ne bo našel novega delodajalca, drugič, toženim strankam prepove pogojevati oziroma ovirati njegovo zaposlitev, zlasti s prejetjem nakazila določenega denarnega zneska in tretjič, Sodišču predloži vprašanje za prehodno odločanje.
35 Sodišče, pristojno za izdajo začasne odredbe, je s sklepom z dne 9. novembra 1990 odredilo, da morata RCL in URBSFA Bosmanu plačevati avans 30 000 BEF na mesec in jima prepovedal oviranje Bosmanove zaposlitve. Poleg tega je to sodišče Sodišču predložilo vprašanje za predhodno odločanje (zadeva C-340/90) glede razlage člena 48 Pogodbe v zvezi s pravili, ki urejajo prestop profesionalnih igralcev (v nadaljevanju: prestopna pravila).
36 Medtem je Bosmana oktobra 1990 zaposlil francoski drugoligaški klub Saint-Quentin pod odložnim pogojem, da bo njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno. Vendar pa so mu pogodbo odpovedali ob koncu prve sezone. Februarja 1992 je Bosman podpisal novo pogodbo s francoskim klubom Saint-Denis de la Réunion, ki je bila ravno tako odpovedana odpovedana. Po iskanju novih ponudb v Belgiji in Franciji je Bosmana končno zaposlil Olympic de Charleroi, belgijskim tretjeligaški klub.
37 Predložitveno sodišče ocenjuje, da obstajajo tehtni posredni dokazi, ki dopuščajo zaključek, da so Bosmana, kjub temu, da je na podlagi začasne odredbe pridobil „prosti“ status bojkotirali vsi evropski klubi, ki bi ga lahko zaposlili.
38 Cour d'Appel, Liège je 28. maja 1991 razveljavilo to začasno odredbo Tribunal de première instance, kolikor je bil z njo Sodišču predloženo vprašanje za predhodno odločanje. Kljub temu je potrdilo odredbo v delu, da morata RCL in URBSFA Bosmanu plačevati mesečni avans in odredilo, da morata dati RCL in URBSFA Bosmana na razpolago kateremukoli zainteresiranemu klubu, ne da bi smela za ti zahtevati kakršnokoli nadomestilo. S sklepom z dne 19. junija 1991 je bila zadeva C-340/90 zbrisana iz vpisnika Sodišča.
39 3. junija 1991 je URBSFA, ki v nasprotju s postopkom za izdajo začasne odredbe, s tožbo vloženo pri Tribunal de première instance ni bila zajeta, v tem postopku priglasila intervencijo. Bosman je s pripravljalno vlogo z dne 20. avgusta 1991 tožbo razširil na UEFA, da bi ta vstopila v postopek, ki ga je sprožil proti RCL in URBSFA in da neposredno zoper njo vloži tožbo, zaradi njene odgovornosti pri pripravi pravil, zaradi katerih mu je nastala škoda. RCL je 5. decembra 1991 US Dunkerque pozval naj vstopi v postopek, zato da si zagotovi intervencijski efekt. 15. oktobra oziroma 27. decembra 1991 sta intervencijo v postopku priglasila še Union Nationale des Footballeurs Professionnels (v nadaljevanju:UNFP), in Vereniging van Contractspelers (v nadaljevanju: VVCS), pravna oseba nizozemskega prava.
40 V novih zahtevkih, ki jih je Bosman 9. aprila 1992 vložil na sodišče, je dopolnil svoj prvotni zahtevek proti RCL, vložil novo preventivno tožbo proti URBSFA in razdelal svoje zahtevke zoper UEFA. V teh postopkih je zahteval sprejem deklaratorne odločitve da se prestopna pravila in nacionalne klavzule zanj ne uporabljajo in da mu morajo zaradi nedopustnega ravnanja ob njegovem neuspešnem prestopu k US Dunkerque; RCL, URBSFA in UEFA plačati znesek 11.368.350 BEF, ki predstavlja škodo, ki so mu jo povzročili od 1. avgusta 1990 do konca njegove kariere, in znesek 11.743.000 BEF iz naslova izgubljenega dobička od začetka njegove kariere, zaradi uporabe prestopnih pravil. Zahteval je tudi, da se Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje.
41 Tribunal de première instance se je s sodbo z dne 11. junija 1992, izreklo za pristojno za obravnavo tožb. Poleg tega je razsodilo, da so zahtevki Bosmana proti RCL, URBSFA in UEFA, zlasti za sprejetje deklaratorne odločbe, da se prestopna pravila in nacionalne klavzule zanj ne uporabljajo ter kondamnacijo ravnanja teh treh organizacij. Po drugi strani je Tribunal de première instance zavrnilo poziv RCL, da kot tretja stranka v postopek vstopi US Dunkerque, saj ni bilo predloženih nobenih dokazov o njegovi kršitvi pri izpolnjevanju obveznosti. Nazadnje je Tribunal de première instance ob ugotovitvi, da obravnava Bosmanovih zahtevkov zoper UEFA in URBSFA obsega tudi vprašanje o združljivosti prestopnih pravil s Pogodbo, Sodišču predložilo vprašanje glede razlage členov 48, 85 in 86 Pogodbe (zadeva C-269/92).
42 URBSFA, RCL in UEFA so se proti tej odločbi pritožili. Ker imajo te pritožbe suspenzivni učinek je bil postopek pred Sodiščem prekinjen. S sklepom z dne 8. decembra 1993, je bila zadeva C-269/92 dokončno izbrisana zaradi nove sodbe Cour d'Appel, Liège, ki je podlaga za ta postopek.
43 Proti UNFP ali VVCS, ki nista ponovno intervenirali v pritožbi, ni bila vložena nobena pritožba.
44 V predložitveni sodbi je Cour d'Appel, Liège potrdilo izpodbijano sodbo, saj je razsodilo, da je Tribunal de première instance pristojno, da so tožbe dopustne in da je obravnava Bosmanovih zahtevkov UEFA in URBSFA obsegala presojo zakonitosti prestopnih pravil. Poleg tega je ocenilo, da je presoja zakonitosti nacionalnih klavzul potrebna, ker ima Bosmanov predlog podlago v členu 18 Code judiciaire belge, ki dovoljuje tožbe „za to da se odstrani velika nevarnost kršitve pravice“, in da je Bosman predložil različne objektivne dokaze, ki kažejo na to, da bo dejansko prišlo do nastanka škoda katere se boji, in sicer da bodo nacionalne klavzule zavrle njegovo kariero..
45 Predložitveno sodišče je zlasti ocenilo, da bi lahko člen 48 člen Pogodbe tako kot člen 30 prepovedoval ne le diskriminacijo, ampak tudi nediskriminatorne ovire za prosto gibanje delavcev, če jih ne bi bilo mogoče utemeljiti z nujnimi zahtevami.
46 Glede člena 85 Pogodbe je ocenilo, da lahko pravilniki FIFA, UEFA in URBSFA predstavljajo sklepe podjetniških združenj s katerimi omejujejo medsebojno konkurenco pri pridobivanju igralcev. Zneski prestopnih nadomestil so dejansko odvračilni in težijo k zniževanju plač poklicnih športnikov. Poleg tega nacionalne klavzule preprečujejo, da bi lahko igralo več tujih nogometašev kot to določa kvota. Nazadnje, prizadeta naj bi bila trgovina med državami članicami zlasti z omejievanjem mobilnosti igralcev.
47 Poleg tega Cour d'Appel, ocenjuje, da ima URBSFA oziroma nogometni klubi skupni, prevladujoči položaj v smislu člena 86 Pogodbe pri čemer lahko omejitve konkurence izpostavljene v okviru člena 85 predstavljajo zlorabo, ki jo prepoveduje omenjeni člen 86.
48 Cour d'Appel je zavrnilo predloge UEFA, da Sodišče vpraša, ali bi bil odgovor na vprašanje, zastavljeno glede prestopov drugačen v primeru, da bi pravila dovoljevala igralcem, da bi lahko neovirano igrali za svoj novi klub, čeprav ta staremu klubu ni plačal nadomestila za prestop. Cour d'Appel je glede tega posebej opozorilo, da je prav zaradi zagroženih resnih kazni za klube, ki ne plačajo nadomestila za prestop, igralčeva možnost za igranje pri novem klubu ostaja odvisna od poslovnih odnosov med klubi.
49 Glede na zgoraj navedeno, se je Cour d'Appel, Liège, odločilo da prekine odločanje in da Sodišču v predhodno odločanje predloži naslednji vprašanji:
"Ali je treba člene 48, 85 in 86 Rimske pogodbe z dne 25. marca 1957 razlagati tako, da:
nogometnemu klubu prepovedujejo, da zahteva in prejme vsoto denarja, kadar enega izmed njegovih igralcev, kateremu se je pogodba iztekla, zaposlil nov klub;
nacionalnim in mednarodnim športnim zvezam ali federacijam prepovedujejo, da v svoja pravila vnesejo določbe, ki omejujejo nastop tujih igralcev, državljanov Evropske skupnosti na tekmovanjih, ki jih organizirajo.
50 URBSFA je 3. junija 1994 na belgijski Cour de Cassation vložila zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala, da se za RCL, UEFA in US Dunkerque izda skupna sodba. Z dopisom z dne, 6. oktobra 1994, je generalni državni tožilec pri Cour de Cassation obvestil Sodišče, da zahteva za varstvo zakonitosti v tem primeru nima suspenzivnega učinka.
51 S sodbo z dne 30. marca 1995, je Cour de Cassation zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti in razsodilo, da za predlog, da se izda skupna sodba zaradi te zavrnitve ni več interesa. Kasacijsko sodišče je prepis te sodbe posredovalo Sodišču.
Predlog za ukrepe procesnega vodstva
52 V dopisu, ki je bilo vloženo v sodni tajništvo Sodišča 16. novembra 1995, je UEFA Sodišče zaprosila, da na podlagi člena 60 Poslovnika odredi ukrepe procesnega vodstva, za popolnitev informacij o vlogi, ki jo imajo nadomestila za prestop, pri financiranju majhnih ali srednje velikih nogometnih klubov, mehanizmih razdeljevanja prihodkov znotraj obstoječih struktur v nogometu, in o obstoju oziroma neobstoju alternativnih mehanizmov, če bo sistem prestopnih nadomestil prenehal obstajati.
53 Po tem, ko se je generalni pravobranilec ponovno izjavil, je Sodišče ocenilo, da je treba ta predlog zavrniti. Vložen je bil namreč, ko se je v skladu s členom 59(2) Poslovnika ustni postopek končal. Iz sodne prakse Sodišča (glej sodbo z dne 16. junija 1971 v zadevi Prelle proti Komisiji 77/70 Recueil str. 561, točka 7) pa izhaja, da je mogoče takemu predlogu ugoditi samo, če se nanaša na odločilna dejstva in če jih stranka ni mogla navajati pred zaključkom ustnega postopka.
54 V tem primeru je dovolj poudariti, da bi UEFA svoj predlog lahko vložila preden se je končal ustni postopek. Poleg tega se lahko cilj ohranjanja ravnovesja pri financah in kompetitivnosti, zlasti pa zagotavljanja financiranja malih klubov doseže z drugimi sredstvi, kot je prerazdelitev dela prihodkov od nogometa, kar je v svojih pisnih stališčih izpostavil zlasti Bosman.
Pristojnost Sodišča za odgovor na vprašanji za predhodno odločanje
55 URBSFA UEFA in nekatere vlade, ki so predložile svoja stališča, ter med pisnim postopkom, Komisija so iz različnih razlogov ugovarjale, da Sodišče ni pristojno za odgovor na vsa ali del vprašanj, ki ju je predložilo nacionalno sodišče.
56 Prvič, UEFA in URBSFA sta zatrjevali, da so zadeve v postopku v glavni stvari procesno prirejene in namenjene temu, da se Sodišče v okviru prehodnega odločanja opredeli do vprašanj, ki objektivno niso potrebna za rešitev teh zadev. Dejansko naj pravilnik UEFA pri neuspelem prestopu Bosmana k US Dunkerque ne bi bil uporabljen, poleg tega pa tudi, če bi se uporabil, ta prestop ne bi bil pogojen z plačilom nadomestila za prestop in bi tako do njega lahko prišlo. Zato naj razlaga prava Skupnosti, ki jo zahteva nacionalno sodišče ne bi imela nobene zveze z dejstvi ali predmetom zadev v postopkih v glavni stvari in naj zato Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso ne bi bilo pristojno za odgovor na vprašanji.
57 Drugič, URBSFA, UEFA, danska, francoska in italijanska vlada ter, v svojih pisnih stališčih, Komisija so navajale, da vprašanja ki se nanašajo na nacionalne klavzule, nimajo nobene zveze s spori, ki se nanašajo samo na uporabo prestopnih pravil. Zavrtje kariernega napredovanja, ki naj bi bilo po oceni Bosmana posledica teh klavzul, naj bi bil hipotetično in naj ne bi utemeljevalo, da Sodišče v zvezi z njimi razlaga Pogodbo.
58 Tretjič, URBSFA in UEFA sta na obravnavi poudarili da v skladu s sodbo Cour de Cassation z dne, 30. marca 1995, Cour d'Appel, Liège ni sprejelo kot dopustneih Bosmanovih zahtevkov za sprejem deklaratorne odločbe, da se nacionalne klavzule iz pravilnika URBSFA zanj ne uporabljajo. V teh okoliščinah, se zadeve v postopku v glavni stvari ne nanašajo na uporabo nacionalnih klavzul in Sodišče ne sme odgovoriti na vprašanja, ki se nanje nanašajo. Francoska vlada se je pridružila temu stališču vendar pod pogojem, da se preverijo obseg sodbe Cour de Cassation.
59 Glede tega je treba opozoriti, da je v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, po členu 177. Pogodbe, samo nacionalno sodišče, kateremu je predložen spor in ki mora prevzeti odgovornost za posledično sodno odločbo, tisto, ki glede na posebnosti zadeve presodi tako potrebo po predhodni odločbi za izdajo sodbe, kot tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato mora Sodišče v primeru ko se zastavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Skupnosti, načeloma o njih odločiti (glej, zlasti sodbo z dne 5. oktobra 1995 v zadevi Aprile, C-125/94, Recueil str. I-2919, točki 16 in 17).
60 Kljub temu je Sodišče ocenilo, da mora, zato da preizkusi svojo pristojnost, obravnavati pogoje v katerih mu je nacionalno sodišče zadevo predložilo. Sodelovanje, ki mora biti vodilo v postopku predhodnega odločanja, od nacionalnega sodišča zahteva da upošteva funkcijo zaupano Sodišču in sicer prispevek k sojenju v državah članicah, in upoštevati, da ne predloži zahtev po posvetovalnih mnenjih o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih (glej, zlasti sodbo z dne 16. julija 1992 v zadevi Meilicke, C-83/91, Recueil str. I-4871, točka 25).
61 Zaradi tega je Sodišče odločilo, da ne more odločiti o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga je zastavilo nacionalno sodišče, če se očitno pokaže, da razlaga ali presoja veljavnosti skupnostnega pravila, ki jo zahteva nacionalno sodišče nima nobene zveze z dejstvi ali predmetom spora v postopku v glavni stvari (glej, zlasti sodbo z dne 16. oktobra 1995 v zadevi Furlanis constuzioni generali, C-143/94, Recueil str. I-3653, točka 12), ali če je problem hipotetičen in Sodišče ne razpolaga s pravnimi in dejanskimi elementi, ki so potrebni za to, da na zastavljena vprašanja odgovori tako, da bo odgovore mogoče uporabiti (glej, zlasti zgoraj navedeno sodbo Meilicke, točka 32).
62 V tej zadevi je treba najprej ugotoviti, da spori v postopku v glavni stvari, vzeti kot celota, niso hipotetični in da je nacionalno sodišče Sodišču natančno navedlo njihov pravni in dejanski okvir ter razloge, zaradi katerih je ocenilo, da je za njegovo razsojo potrebna odločitev o zastavljenih vprašanjih.
63 Nadalje, je pravilnik UEFA, četudi kot to trdita URBSFA in UEFA, pri neuspelem prestopu Bosmana k US Dunkerque ni bil uporabljen, še vedno predmet preventivnih tožb Bosmana proti URBSFA in UEFA (glej točko 40 zgoraj). poleg tega pa bi razlago Sodišča glede združljivosti sistema prestopov, ki ga ureja pravilnik UEFA, predložitveno sodišče lahko uporabilo.
64 Glede nacionalnih klavzul, se izkaže da so bili zahtevki, ki so bili s tem v zvezi vloženi v okviru postopkov v glavni stvari dopustni na podlagi nacionalne postopkovne določbe, ki dopušča vložitev, četudi deklaratorne, tožbe „za to da se odstrani velika nevarnost kršitve pravice. Kot je iz sodbe razvidno, je predložitveno sodišče ugotovilo, da bi lahko uporaba nacionalnih klavzul dejansko zavrla Bosmanovo kariero, s tem ko bi mu zmanjšala možnosti, da ga klub iz druge države članice zaposli ali uvrsti na tekmovanje. Predložitveno sodišče je na tej podlagi zaključilo, da Bosmanovi zahtevki za sprejem deklaratorne odločbe, da se nacionalne klavzule zanj ne uporabljajo izpolnjujejo zahteve te določbe.
65 Sodišče v okviru tega postopka ne more postaviti pod vprašaj te presoje. Četudi imajo tožbe v postopku v glavni stvari deklaratorno naravo in s tem da zasledujejo odstranitev velike nevarnosti kršitve pravice nujno temeljijo na predvidevanjih, ki so po naravi negotova, pa jih nacionalno pravo, kot ga razlaga predložitveno sodišče, dopušča. V teh okoliščinah vprašanja, ki jih je predložilo to sodišče predstavljajo objektivno potrebo za razsojo v sporih, ki so bili pred tem sodiščem pravilno sproženi.
66 Končno, iz sodbe Cour de Cassation z dne 30. marca 1995 ne izhaja, da nacionalne klavzule ne bi imele zveze z spori v postopku v glavni stvari. Cour de Cassation je samo razsodilo, da pritožba URBSFA zoper sodbo predložitvenega sodišča temelji na njeni napačni razlagi. V svoji pritožbi je URBSFA dejansko zatrjevala, da je omenjeno sodišče, ocenilo za dopusten Bosmanov zahtevek za sprejem deklaratorne odločbe, da se za nacionalne klavzule zanj ne uporabljajo. Iz sodbe Cour de Cassation pa izhaja, da je Bosmanov zahtevek, kot to navaja Cour d'Appel zasledoval odstranitev ovir za njegovo kariero, ki ne bi izhajale iz uporabe nacionalnih klavzul iz pravilnika URFBSA, ki so se nanašale na nebelgijske državljane, temveč iz podobnih klavzul v pravilih UEFA in drugih nacionalnih zvez članic te konfederacije, ki bi lahko zanj kot igralca z belgijskim državljanstvom veljale.
67 Iz gornjega sledi, da je Sodišče pristojno za odgovor na vprašanja Cour d'Appel, Liège.
Razlaga člena 48 Pogodbe ES glede prestopnih pravil
68 V svojem prvem vprašanju predložitveno sodišče v bistvu sprašuje ali člen 48 Pogodbe ES nasprotuje uporabi pravil športnih združenj, ki določajo, da poklicnega nogometaša državljana države članice po izteku pogodbe, ki jo ima sklenjeno s klubom, klub iz druge države članice lahko zaposli samo, če staremu klubu plača nadomestilo za prestop, vzgojo ali usposabljanje.
Uporaba člena 48 za pravila športnih združenj
69 Naprej je treba obravnavati določene trditve glede uporabe te določbe za pravila športnih združenj.
70 URBSFA je navedla, da je mogoče za podjetja šteti samo večje evropske klube, medtem ko lahko klubi kot je RCL opravljajo gospodarsko dejavnost v zanemarljivi meri. Poleg tega vprašanje nacionalnega sodišča v zvezi s prestopnimi pravili ne zadeva odnosov med igralci in klubi temveč se tiče poslovnih odnosov med klubi in posledic prostovoljnega pristopa k športni federaciji. Člen 48 Pogodbe se zatorej ne more uporabiti v primeru, kot je ta v postopku v glavni stvari.
71 UEFA je zlasti zatrjevala, da so organi Skupnosti vedno spoštovali avtonomijo športa, da je izjemno težko ločiti ekonomske in športne vidike nogometa in da lahko odločitev Sodišča glede položaja profesionalnih igralcev postavi pod vprašaj organizacijo nogometa v celoti. Iz tega razloga naj bi bila glede na specifičnost športa, četudi je treba za profesionalne igralce uporabiti člen 48 Pogodbe, potrebna določena fleksibilnost.
72 Nemška vlada je najprej poudarila, da šport, kakršen je nogomet, v večini primerov ni gospodarska dejavnost. Nadalje je trdila, da imata šport in kultura podobnosti in opozorila, da mora na podlagi člena 128(1) Pogodbe Skupnost spoštovati nacionalno in regionalno kulturno raznolikost držav članic. Nazadnje je, sklicujoč se na svobodo združevanja in avtonomijo, ki jo po nacionalnem pravu uživajo športne federacije, zaključila, da mora biti, glede na načelo subsidiarnosti, kot splošno načelo, poseg organov oblasti in zlasti organov Skupnosti na tem področju omejen le na tisto najbolj nujno.
73 V odgovor na te trditve je treba navesti, da je ob upoštevanju ciljev Skupnosti, šport predmet prava Skupnosti, kolikor pomeni gospodarsko dejavnost v smislu člena 2 Pogodbe. (glej sodbo z dne 12. decembra 1974 v zadevi Walrave, 36/74, Recueil str. 1405, točka 4). To pa velja za dejavnost profesionalnih ali polprofesionalnih igralcev nogometa, če imajo plačano zaposlitev ali opravljajo plačane storitve (glej sodbo z dne 14. julija 1976 v zadevi Donà, 13/76, Recueil str. 1333, točka 12).
74 V vsakem primeru je treba tudi pripomniti, da za uporabo skupnostnih določb o prostem gibanju delavcev ni potrebno, da je delodajalec podjetje, ampak se zahteva le, da obstaja delovno razmerje ali namen po vzpostavitvi takega razmerja.
75 Uporaba člena 48 Pogodbe ni izključena zato ker prestopna pravila urejajo poslovne odnose med klubi in ne delovnih razmerij med klubi in igralci. Dejstvo, da morajo klubi, ob zaposlitvi igralca iz drugega kluba, plačati nadomestila, vpliva na možnosti igralcev za iskanje zaposlitve in na pogoje, pod katerimi je zaposlitev ponujena.
76 Glede težavnosti ločevanja ekonomskih in športnih vidikov nogometa, je Sodišče odločilo (zgoraj navedena sodba Donà, točki 14 in 15), da skupnostne določbe o prostem pretoku oseb in storitev ne nasprotujejo pravilom ali praksam, ki jih utemeljujejo neekonomski razlogi, ki se nanašajo na posebno naravo ali okvir določenih tekem. Vendar je Sodišče poudarilo, da mora takšna omejitev področja uporabe zadevnih določb ostati omejena na svoj pravi cilj. Zato se nanjo ni mogoče sklicevati, da se iz področja uporabe Pogodbe izključi vsakršna športna dejavnost.
77 Glede na možne posledice te sodbe na organizacijo nogometa v celoti, iz ustaljene sodne prakse izhaja da, čeprav je treba praktične posledice vsake sodne odločbe skrbno pretehtati, tega ni mogoče storiti do te mere, da bi se izničila objektivnost prava in se ogrozila njegova uporaba zaradi posledic, ki bi jih sodna odločba lahko imela. Največ kar je, se lahko take posledice upoštevajo pri odločitvi ali je treba glede na okoliščine primera izjemoma časovno omejiti učinke sodbe (glej, zlasti sodbo z dne z dne 16. julija 1992 v zadevi Legros in drugi, C-163/90, Recueil str. I-4625, točka 30).
78 Trditev glede domnevnih podobnosti med športom in kulturo ni mogoče sprejeti, ker se vprašanje nacionalnega sodišča ne nanaša na pogoje izvrševanja pristojnosti Skupnosti, ki so omejene, kot so to pristojnosti na podlagi člena 128(1), temveč na obseg prostega pretoka, ki ga delavcem zagotavlja člen 48, in pomeni temeljno svoboščino v sistemu Skupnosti (glej zlasti sodbo z dne 31. marca 1993 v zadevi Kraus, C-19/92, Recueil str. I-1663, točka 16).
79 Glede trditve, ki se nanaša na svobodo združevanja, je treba priznati, da je to načelo, ki je določeno v členu 11. Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in izhaja iz skupne ustavne tradicije držav članic, temeljna pravica, ki jih pravni red Skupnosti, v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, ki jo potrjuje tudi preambula Enotnega evropskega akta in člen F(2) Pogodbe o Evropski Uniji, varuje.
80 Vendar ni mogoče zavzeti stališča, da so pravila športnih združenj na katere se sklicuje nacionalno sodišče, potrebna za to, da omenjenim združenjem, klubom ali igralcem zagotavljajo izvrševanja te svoboščine oziroma, da so neizogibna posledica tega izvrševanja.
81 Končno načelo subsidiarnosti, kot ga razlaga nemška vlada, in sicer , da mora biti poseg organov oblasti in zlasti organov Skupnosti na tem področju omejen le na tisto najbolj nujno, ne more imeti za posledico, da avtonomija, ki jo imajo zasebna združenja za sprejetje športnih pravil, omejuje izvrševanje pravic, ki jih posameznikom daje Pogodba.
82 Ob tem, da se bili zavrnjeni ugovori glede uporabe člena 48 Pogodbe za športne dejavnosti, kot so dejavnosti poklicnih nogometašev, je treba, kot je Sodišče razsodilo v zgoraj navedeni sodbi Walrave, točka 17, poudariti, da ta člen ne ureja samo ravnanja organov oblasti, temveč se razširja tudi na pravila drugačne narave, ki kolektivno urejajo plačano zaposlitev.
83 Sodišče je zavzelo stališče, da bi bila odprava ovir za prosti pretok oseb med državami članicami ogrožena, če bi odpravo ovir, ki izvirajo od države nevtralizirale ovire, ki so rezultat izvrševanja pravne avtonomije s strani združenj in organizacij, ki niso osebe javnega prava (glej zgoraj navedeno sodbo Walrave, točka 18).
84 Poleg tega je ocenilo, da so pogoji za zaposlitev različno urejeni v državah članicah, in sicer z zakonodajo, predpisi kot tudi s pogodbami in drugimi akti, ki jih sklenejo ali sprejmejo osebe zasebnega prava. Zato bi lahko bila uporaba člena 48 Pogodbe, v primeru, da bi bil njegov predmet omejen na akte organov oblasti, privedla do neenakosti (glej zgoraj navedeno sodbo Walrave, točka 19). To tveganje je toliko bolj očitno v primeru kot je zadevni v postopku v glavni stvari, saj kot je bilo poudarjeno v točki 24 te sodbe, prestopna pravila izdajajo subjekti, ki so v državah članicah različni ali so izdana na načine, ki se po teh državah razlikujejo.
85 UEFA ugovarja, da s takšno razlago člen 48 v končni fazi postane bolj omejujoč za posameznike kot za države članice, saj se lahko samo slednje sklicujejo na omejitve, ki jih utemeljujejo razlogi javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja.
86 Ta trditev pa se opira na napačno premiso. Nič namreč ne nasprotuje temu, da se na utemeljitve iz razlogov javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja sklicujejo posamezniki. Javnopravna ali zasebnopravna narava obravnavane ureditve v ničemer ne vpliva na obseg ali vsebino omenjenih utemeljitev.
87 Zato je treba ugotoviti, da se člen 48 Pogodbe ES uporablja za pravila športnih združenj kot so URBSFA, FIFA ali UEFA, ki določajo pogoje pod katerimi lahko športniki opravljajo plačano zaposlitev.
Ali je situacija, ki jo opisuje nacionalno sodišče, popolnoma notranje narave
88 UEFA meni, da se spori pred nacionalnim sodiščem nanašajo na popolnoma notranjo belgijska situacija, za katero se člen 48 pogodbe ES ne uporablja. Dejansko naj bi zadevali belgijskega igralca, katerega prestop naj ne bi uspel zaradi ravnanja belgijskega kluba in belgijske zveze.
89 Res je, da iz ustaljene sodne prakse (glej, zlasti sodbe z dne 28. marca 1979 v zadevi Saunders, 175/78. Recueil str. 1129, točka 11; z dne 28. junija 1984 v zadevi Moser, 180/83, Recueil str. 2539, točka 15; z dne 28. januarja 1992 v zadevi Steen, C-332/90, Recueil str. I-341, točka 9; in zgoraj navedeno sodbo Kraus, točka 15), izhaja, da določbe Pogodbe o prostem gibanju delavcev, zlasti člena 48 ni mogoče uporabiti v popolnoma notranjih situacijah države članice, torej ob tem, da ni nobene navezne okoliščine na katerokoli situacijo, ki jo predvideva pravo Skupnosti.
90 Vendar iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo predložitveno sodišče izhaja, da je Bosman sklenil pogodbo o zaposlitvi s klubom iz druge države članice, za to, da bi opravljal plačano zaposlitev na ozemlju te države članice. Kot je ta pravilno poudaril je s tem sprejel ponujeno delovno mesto v smislu člena 48(3)(a).
91 Ker zadevna situacija v postopku v glavni stvari ni popolnoma notranja je treba trditev UEFA zavrniti.
Obstoj ovire prostemu gibanju delavcev
92 Treba je torej preizkusiti ali prestopna pravila pomenijo oviro prostemu gibanju delavcev, ki jo prepoveduje člen 48 Pogodbe.
93 Kot je Sodišče večkrat odločilo, je prosto gibanje delavcev eno izmed temeljnih načel Skoposti, pri čemer imajo določbe Pogodbe, ki zagotavljajo to svoboščino po koncu prehodnega obdobja neposredni učinek.
94 Sodišče je tudi ocenilo, da je namen skupka določb Pogodbe ES glede prostega pretoka oseb, državljanom Skupnosti olajšati opravljanje poklicnih dejavnosti kakršnekoli narave na ozemlju Skupnosti, pri čemer te določbe nasprotujejo ukrepom, ki bi lahko te državljane postavljali v neugodnejši položaj, ko želijo opravljati gospodarsko dejavnost na ozemlju druge države članice (glej sodbo z dne 7. julija 1988 v zadevi Stanton, 143/87, Recueil str. 3877, točka 13, in sodbo z dne 7. julija 1992 v zadevi Singh, C-370/90, Recueil str. I-4265, točka 16).
95 V tem kontekstu, imajo državljani držav članic zlasti pravico, ki jo pridobijo neposredno na podlagi Pogodbe, in sicer, da zapustijo svojo državo izvora, da gredo na ozemlje druge države članice in tam prebivajo zato, da tam opravljajo gospodarsko dejavnost (glej, zlasti sodbo z dne 5. februarja 1991 v zadevi Roux, C-363/89, Recueil str. I-273, točka 9, in zgoraj navedeno sodbo Singh, točka 17).
96 Določbe, ki preprečujejo ali odvračajo državljana države članice, da bi zapustil svojo državo izvora, da bi izvrševal svojo pravico do prostega gibanja, zato predstavljajo ovire tej svoboščini, tudi če se uporabljajo ne glede na državljanstvo zadevnih delavcev (glej tudi sodbo z dne 7. marca 1991 v zadevi Masgio, C-10/90, Recueil str. I-1119, točki 18 in 19).
97 Poleg tega je Sodišče v sodbi z dne 27. septembra 1988 v zadevi Daily Mail in General Trust, 81/87, Recueil str. 5483, točka 16), navedlo, da čeprav je namen določb Pogodbe o svobodi ustanavljanja predvsem zagotavljanje nacionalne obravnave v državi članici gostiteljici, pa te ravno tako nasprotujejo, da bi država izvora svojim državljanom ali družbam ustanovljenim v skladu z njeno zakonodajo, ki so zajeti z opredelitvijo iz člena 58 ovirala ustanavljanje podjetij v drugi državi članici. Pravice, ki jih zagotavlja člen 52 in naslednji Pogodbe, bi izgubile svoj pomen, če bi država članica izvora podjetjem lahko prepovedala, da zapustijo njeno ozemlje z namenom da ustanovijo podjetje v drugi državi članici. Enaki preudarki veljajo glede člena 48 Pogodbe kar zadeva pravila, ki ovirajo prosto gibanje državljanov države članice, ki bi želel v drugi državi članici opravljati plačano zaposlitev.
98 Res sicer je, da se prestopna pravila, ki so obravnavana v sporih v postopku v glavni stvari, uporabljajo tako za prestope igralcev med klubi, ki pripadajo različnim nacionalnim zvezam znotraj iste države članice in da podobna pravila urejajo prestope med klubi, ki pripadajo isti nacionalni zvezi.
99 Vendar, kot so navedli Bosman, danska vlada in generalni pravobranilec v točkah 209 in 210 svojih sklepnih predlogih, ta pravila lahko omejujejo prosto gibanje igralcev, ki želijo opravljati svojo dejavnost v drugi državi članici, s tem ko jih ovirajo ali odvračajo od tega, da bi zapustili svoje klube celo po izteku njihove pogodbe o zaposlitvi, ki jih veže na te klube.
100 Omenjena pravila predstavljajo oviro prostemu gibanju delavcev ker določajo, da poklicni nogometaš ne sme opravljati svoje dejavnosti za novi klub iz druge države članice, če ta klub staremu klubu ni plačal nadomestila za prestop o katerem se dogovorita kluba, ali se določi v skladu z pravilnikom športne zveze.
101 Kot pravilno poudarja nacionalno sodišče, na to ugotovitev ne vpliva dejstvo, da so prestopna pravila UEFA, sprejeta leta 1990, določila, da poslovni odnosi med dvema kluboma ne vplivajo na igralčevo dejavnost, ki lahko svobodno igra za svoj novi klub. Novi klub ostaja zavezan za plačilo zadevnega nadomestila, sicer mu grozi kazen, vključno z izbrisom zaradi dolgov, kar enako učinkovito preprečuje, da bi klub iz druge države članice zaposlil igralca, brez plačila omenjenega nadomestila.
102 Tudi sodna praksa Sodišča, na katero sta se sklicevali URBSFA in UEFA, ki izključuje uporabo člena 30 Pogodbe za ukrepe, ki omejujejo ali prepovedujejo določene načine prodaje, pod pogojem, da se uporabljajo za vse zadevne subjekte, ki opravljajo svojo dejavnost na nacionalnem ozemlju in pod pogojem, da pravno in dejansko enako prizadenejo prodajo nacionalnih proizvodov in proizvodov iz drugih držav članic, teh ugotovitev ne izpodbija (glej sodbo z dne 24. novembra 1993 v zadevi Keck in Mithouard, C-267/91 in C-268/91, Recueil str. I-6097, točka 16).
103 Dovolj je namreč poudariti, da čeprav se obravnavana pravila uporabljajo tako za prestope igralcev med klubi, ki pripadajo različnim nacionalnim zvezam znotraj iste države članice in da podobna pravila urejajo prestope med klubi, ki pripadajo isti nacionalni zvezi, vseeno neposredno pogojujejo dostop igralcev do trga dela v drugih državah članicah in zato lahko ovirajo prosto gibanje delavcev. Zaradi tega jih ni mogoče enačiti s predpisi, ki se nanašajo na načine prodaje blaga za katere je bilo v sodbi Keck in Mithouard, razsojeno, da ne spadajo v področje uporabe člena 30 Pogodbe (glej tudi, glede svobodnega opravljanja storitev sodbo z dne 10. maja 1995 v zadevi Alpine Investments, C-384/93, Recueil str. I-1141, točke od 36 do 38).
104 Posledično prestopna pravila predstavljajo ovire za prosto gibanje delavcev, ki jih načeloma prepoveduje člen 48 Pogodbe. Drugače bi bilo lahko samo, če bi ta pravila zasledovala legitimen cilj, ki je združljiv s Pogodbe in ga utemeljujejo nujni razlogi v javnem interesu. Tudi če bi bilo to podano, pa bi bilo potrebno, da bi bili omenjena pravila primerna za uresničenje zastavljenega cilja in ne smejo prekoračiti okvirov, ki so potrebni za njegovo doseganje (glej, zlasti zgoraj navedeno sodbo Kraus, točka 32, in sodbo z dne 30. novembra 1995 Gebhard, C-55/94, Recueil str. I-4165, točka 37).
Utemeljitve
105 Najprej, URBSFA, UEFA ter francoska in italijanska vlada so navajale, da prestopna pravila utemeljuje skrb za ohranjanje finančnega in kompetitivnega ravnovesja ravnotežja med klubi in za podporo iskanju talentov ter usposabljanje mladih igralcev.
106 Ob tem, da ima šport, še posebej nogomet, v Skupnosti precejšen družbeni pomen, je treba priznati, da so cilji zagotavljanja ohranitve ravnovesja med klubi z ohranjanjem določenih stopnje enakih možnosti in negotovosti glede rezultatov kot tudi spodbujanja zaposlovanja in usposabljanja mladih igralcev, legitimni.
107 Glede prvega izmed teh ciljev je Bosman upravičeno poudaril, da uporaba prestopnih pravil ni primerno sredstvo za zagotavljanje finančnega in kompetitivnega ravnotežja v nogometnem svetu. Ta pravila niti ne morejo preprečiti, da si bogatejši klubi ne bi zagotovili najboljših igralcev, niti da razpoložljivi finančni viri ne bi bili odločilni faktor v tekmovalnem športu, zaradi česar se ravnovesje med klubi posledično znatno spremeni.
108 Glede drugega cilja, je treba priznati, da je izgled pridobitve nadomestil za prestop, vzgojo ali usposabljanje dejansko take narave, da nogometne klube vzpodbuja k iskanju talentov in zagotavljanju usposabljanja mladih igralcev.
109 Ker pa so ta nadomestila, zato ker je nemogoče z gotovostjo predvideti športno prihodnost mladih igralcev in ker kasneje samo omejeno število teh igra profesionalno, po svoji naravi pogojna in negotova in v nobenem primeru nimajo povezave s stroški, ki jih nosijo klubi, ki usposabljajo tako bodoče profesionalne igralce kot tudi tiste, ki to ne bodo nikoli postali.V teh okoliščinah izgled pridobitve takih nadomestil ne more igrati odločilne vloge pri spodbujanju iskanja in usposabljanju mladih igralcev niti ne primeren način financirana teh aktivnosti, še posebej v primeru manjših klubov.
110 Poleg tega se lahko enaki cilji vsaj enako učinkovito dosežejo z drugimi sredstvi, ki ne ovirajo prostega gibanja delavcev, kot je v točki 226 in naslednjih svojih sklepnih predlogov navedel generalni pravobranilec,.
111 Zatrjevano je bilo tudi, da so prestopna pravila potrebna za ohranitev svetovne organizacije nogometa.
112 Glede tega je treba poudariti, da se ta postopek nanaša na uporabo teh pravil znotraj Skupnosti in ne zadeva odnosov med nacionalnimi zvezami držav članic in tretjimi državami. Poleg tega pa uporaba različnih pravil za prestope med klubi, ki pripadajo nacionalnim zvezam Skupnosti in prestope med temi klubi in tistimi, ki so člani nacionalnih zvez tretjih držav, malo verjetno predstavlja posebno težavo. Kot je razvidno iz točk 22 in 23 zgoraj, so pravila, ki so dosedaj urejala prestope v okviru nacionalnih zvez določene države članice, drugačna od tistih, ki se uporabljajo na mednarodnem nivoju.
113 Nazadnje, trditve da so ta pravila potrebna za nadomestitev stroškov, ki so jih klubi imeli s plačilom nadomestil ob zaposlitvi svojih igralcev, ni mogoče sprejeti, saj teži k utemeljitvi ohranjanja ovir prostemu gibanju delavce zgolj iz razloga, ker so bile včasih te ovire dovoljene.
114 Zato je odgovor na prvo vprašanje: Člen 48 Pogodbe nasprotuje uporabi pravil športnih združenj, v skladu s katerimi poklicnega nogometaša, ki je državljan države članice, po izteku pogodbe s klubom, ne more zaposliti klubu druge države članice, razen če ta klub staremu klubu plača nadomestilo za prestop, vzgojo ali usposabljanje.
Razlaga člena 48 Pogodbe glede nacionalnih klavzule
115 Z drugim vprašanjem nacionalno sodišče v bistvu sprašuje, ali člen 48 Pogodbe nasprotuje uporabi pravil športnih združenj v skladu s katerimi lahko nogometni klubi na ligaške tekme oziroma tekme prvenstva, ki jih organizirajo ta združenja, uvrstijo le omejeno število profesionalnih igralcev, ki so državljani drugih držav članic.
Ovira svobodnemu gibanju delavcev
116 Kot je Sodišče ugotovilo v točki 87 zgoraj, se člen 48 Pogodbe nanaša na pravila športnih združenj, ki določajo pogoje, pod katerimi lahko poklicni športniki opravljajo plačano zaposlitev. Treba je torej preizkusiti, ali nacionalne klavzule predstavljajo oviro prostemu gibanju delavcev, ki jo prepoveduje člen 48.
117 Člen 48(2) izrecno določa, da prosto gibanje delavcev vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji.
118 To določbo je uveljavil zlasti člen 4 Uredbe Sveta o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (PEGS), št. 1612/68, z dne 15. oktobra, 1968 (UL, L 257, str. 2), v skladu s katerim se zakoni ali drugi predpisi držav članic, ki z določenim številom ali z odstotki omejujejo zaposlovanje tujih državljanov v podjetju, panogi, regiji ali na državni ravni, ne smejo uporabljati za državljane drugih držav članic.
119 Isto načelo nasprotuje, da klavzule vključene v pravilnike športnih združenj omejujejo pravico državljanov drugih držav članic, da kot poklicni igralci nastopajo na nogometnih tekmah (glej zgoraj navedeno sodbo Donà, točka 19 odstavku).
120 Glede tega je neupoštevno dejstvo, da te klavzule ne zadevajo zaposlitve teh igralcev, ki ni omejena, ampak omejujejo možnost da klubi te igralce uvrstijo na uradno tekmovanje. Kolikor je udeležba na takšnih tekmah bistveni namen aktivnosti poklicnega igralca, je očitno da pravilo, ki to udeležbo omejuje, omejuje tudi možnosti zaposlitve zadevnega igralca.
Utemeljitve
121 S tem, ko je bila ugotovljena ovira, je potrebno preizkusiti, ali je ta ovira glede na člen 48 Pogodbe upravičena.
122 URBSFA, UEFA ter nemška, francoska in italijanska vladaz atrjujejo, da nacionalne klavzule utemeljujejo neekonomski razlogi in zadevajo le šport kot tak.
123 Prvič, te klavzule naj bi služile ohranitvi tradicionalne vezi med vsakim klubom in njegovo državo, ki naj bi bila zelo pomembna, saj javnosti omogoča identifikacijo z njenim najljubšim moštvom in zagotavlja, da klubi, ki sodelujejo na mednarodnih tekmovanjih dejansko predstavljajo svoje države.
124 Drugič, te klavzule naj bi bile potrebne pri ustvarjanju zadostnih virov nacionalnih igralcev, zato da lahko nacionalna moštva na tekmo uvrstijo igralce visokega kakovostnega nivoja za vse pozicije v moštvu.
125 Tretjič, naj bi prispevale k ohranitvi kompetitivnega ravnovesja med klubi z onemogočanjem, da bi si najbogatejši klubi zagotovili najboljše igralce.
126 Nazadnje, UEFA poudarja, da je bilo pravilo „3 + 2“ pripravljeno v sodelovanju s Komisijo in da ga je treba redno ponovno preučiti glede na razvoj Skupnostne politike.
127 Glede tega je treba opozoriti, da je Sodišče v točkah 14 in 15 zgoraj navedene sodbe Donà odločilo, da določbe Pogodbe o prostem pretoku oseb ne nasprotujejo pravilom ali praksam, ki tujim igralcem ne dovoljujejo nastopa na določenih tekmah in sicer iz neekonomskih razlogov, ki se nanašajo na posebno naravo ali okvir teh tekem in zadevajo le šport kot tak, kakršne so npr. tekme med nacionalnimi moštvi različnih držav. Vendar je Sodišče poudarilo, da mora takšna omejitev področja uporabe zadevnih določb ostati omejena na svoj pravi cilj.
128 V tem primeru nacionalne klavzule ne zadevajo določenih tekem med reprezentancami držav ampak se nanašajo na vse uradne tekme med klubi in s tem tudi na bistvo aktivnosti profesionalnih igralcev.
129 V takšnih okoliščinah nacionalnih klavzul ni mogoče šteti za skladne s členom 48 Pogodbe, sicer bi bil temu členu odvzet njegov praktični učinek, in bi temeljna pravica prostega dostopa do zaposlitve, ki jo Pogodba individualno daje vsem delavcem Skupnosti postala mrtva črka na papirju (glede zadnje točke glej sodbo z dne 15. oktobra 1987 v zadevi Heylens, 222/86, Recueil str. 4097, točka 14).
130 Nobena od trditev športnih združenj in vlad, ki so predložile svoja stališča, ne spreminja te ugotovitve.
131 Prvič, treba je poudariti, da vezi med nogometnim klubom in državo članico, v kateri je ustanovljen, ni mogoče šteti kot lastno športni dejavnosti kakorkoli bolj kot vez med klubom in njegovim krajem, mestom, ali regijo, oziroma v primeru Združenega kraljestva z ozemljem vsake izmed štirih federacij. Čeprav na državnih prvenstvih igrajo klubi iz različnih regij, mest ali krajev, ne obstaja pravilo, ki bi omejevalo pravico klubov, da na takšne tekme uvrstijo igralce iz drugih regij, mest, ali krajev.
132 Poleg tega na mednarodnih tekmah lahko nastopajo le klubi, ki so v svojih državah članicah dosegli določene športne rezultate, ne da bi pri tem imelo kakšen poseben pomen državljanstvo njihovih igralcev.
133 Drugič, treba je pripomniti, da čeprav morajo biti nacionalna moštva sestavljena iz igralcev, ki so državljani ustrezne države, ni nujno, da morajo biti ti igralci registrirani, za igranje za klube te državi.
134 Poleg tega, čeprav prosto gibanje delavcev s katerim se trg dela države članice odpre za državljane drugih držav članic, zmanjša možnosti zaposlitve za delavce, na ozemlju države, katere državljani so, pa obenem tem delavcem odpre nove možnosti zaposlitve v drugih državah članicah. Ta naziranja očitno veljajo tudi za poklicne nogometaše.
135 Tretjič, kar zadeva kompetitivno ravnovesje je treba pripomniti, da nacionalne klavzule, ki naj bi najbogatejšim klubom preprečevale zaposlitev najboljših tujih igralcev niso primerne za doseganje tega cilja, saj ni pravil, ki bi omejevala možnost, da bi takšni klubi zaposlovali najboljše domače igralce, s čimer je to ravnovesje spodkopano do iste mere.
136 Nazadnje je treba glede trditve o sodelovanju Komisije pri pripravi pravila „3 + 2“, poudariti, da Komisija razen v primeru, ko so ji take pristojnosti izrecno dodeljene, ni pristojna za dajanje zagotovil glede združljivosti določenega ravnanja s Pogodbo (glej tudi sodbo z dne 27. maja 1981 v zadevi Essevi in Salengo, 142/80 in 143/80, Recueil str. 1413, točka 16). V nobenem primeru pa nima pooblastila za odobritev ravnanj, ki so v nasprotju s Pogodbo.
137 Iz zgoraj navedenega sledi, da člen 48 Pogodbe nasprotuje uporabi pravil športnih združenj v skladu s katerimi lahko klubi na tekmovanja, ki jih organizirajo ta združenja, uvrstijo le omejeno število poklicnih igralcev iz drugih držav članic.
Razlaga členov 85 in 86 Pogodbe
138 Ker sta obe vrsti pravil iz vprašanj za prehodno odločanje v nasprotju s členom 48 ni potrebno odločiti glede razlage členov 85 in 86.
Časovni učinki te sodbe
139 V svojih pisnih in ustnih stališčih sta UEFA in URBSFA Sodišče opozorili na resne posledice, do katerih bi zaradi sodbe lahko prišlo za organizacijo nogometa v celoti, v primeru, da bi Sodišče ocenilo, da so prestopna pravila in nacionalne klavzule nezdružljive s Pogodbo.
140 Bosman je ob navedbi, da takšna rešitev ni neizogibna, predlagal, da bi lahko Sodišče omejilo časovne učinke svoje sodbe glede prestopnih pravil.
141 V skladu z ustaljeno sodno prakso razlaga pravila prava Skupnosti, ki mu jo Sodišče da pri izvrševanju pristojnosti, ki jo ima na podlagi člena 177 Pogodbe razjasni in če je potrebno opredeli pomen in področje uporabe tega pravila, kot ga je treba ali bi ga bilo treba razumeti in uporabljati od tedaj ko je začelo veljati. Iz tega izhaja, da sodišča smejo in morajo tako razlagano pravilo uporabiti tudi za pravna razmerja, ki nastajajo ali so nastala pred izdajo sodbe s katero je bilo odločeno o zahtevi za razlago, če so pogoji za vložitev tožbe glede uporabe navedenega pravila pri pristojnih sodiščih izpolnjene (glej zlasti sodbo z dne 2. februarja 1988 v zadevi Blaizot, 24/86, Recueil str. 379, točka 27).
142 Le izjemoma sme Sodišče z uporabo splošnega načela pravne varnosti, ki je lastno pravnemu redu Skupnosti, priti do zaključka, da vsem zadevnim osebam omeji možnost sklicevanja na določbo, ki jo je razlagalo, zato da postavijo pod vprašaj pravna razmerja nastala v dobri veri. Takšno omejitev lahko dovoli le Sodišče v isti sodbi s katero odloči o zahtevani razlagi (glej, zlasti zgoraj navedeni sodbo Blaizot, točka 28, in Legros, točka 30).
143 V tej zadevi so posebnosti pravil športnih združenj o prestopih igralcev med klubi iz različnih držav članic in okoliščina, da so se enaka oziroma podobna pravila uporabljala tako za prestope med klubi, ki so člani iste nacionalne zveze kot za prestope med klubi, ki so člani različnih nacionalnih zvez v okviru ene države članice, lahko privedla do negotovosti glede združljivosti teh pravil s pravom Skupnosti.
144 V takšnih okoliščinah prevladujoči razlogi pravne varnosti nasprotujejo temu, da bi bila pod vprašaj postavljena pravna razmerja, katerih učinki so v preteklosti že nastopili. Kljub temu je treba izvzeti osebe, ki so pravočasno zahtevale varstvo svojih pravic. Nazadnje je treba pojasniti, da je omejitev učinkov te razlage mogoča samo za nadomestila za prestop, vzgojo in usposabljanje, ki so do dneva izdaje te sodbe že plačana ali se še vedno dolgujejo zaradi izpolnitve obveznosti, ki je nastala pred tem datumom.
145 Zato je treba razsoditi, da se na neposredni učinek člena 48 Pogodbe ni mogoče sklicevati kot na podlago za kondikcijske zahtevke v zvezi z nadomestili za prestop, vzgojo ali usposabljanje, ki so do dneva izdaje te sodbe že plačana ali se še vedno dolgujejo zaradi izpolnitve obveznosti, ki je nastala pred tem datumom, razen v tistih primerih, ko je bila pred tem datumom vložena zahteva za sodno varstvo ali vložena druga zahteva, ki jo nacionalno pravo, ki se uporabi, enači s tako zahtevo.
146 Po drugi strani, pa kar zadeva nacionalne klavzule ni podlage za časovno omejitev učinkov te sodbe. Glede na zgoraj navedeni sodbi Walrave in Donà zadevne osebe niso mogle razumno zavzeti stališča, da je diskriminacija, ki je posledica teh klavzul združljiva s členom 48 Pogodbe.
Stroški
147 Stroški, ki so jih priglasile danska, francoska, nemška in italijanska vlada ter Komisija Svropskih skupnosti, ki so Sodišču predložile svoja pisna stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred nacionalnim sodiščem, to odloči o stroških.
Iz teh razlogov je Sodišče razsodilo:
1) Člen 48 Pogodbe EGS nasprotuje uporabi pravil športnih združenj, v skladu s katerimi poklicnega nogometaša, ki je državljan države članice, po izteku pogodbe s klubom, ne more zaposliti klubu druge države članice, razen če ta klub staremu klubu plača nadomestilo za prestop, vzgojo ali usposabljanje.
2) Člen 48 Pogodbe EGS nasprotuje uporabi pravil športnih združenj v skladu s katerimi lahko klubi na tekmovanja, ki jih organizirajo ta združenja, uvrstijo le omejeno število poklicnih igralcev iz drugih držav članic.
3) Na neposredni učinek člena 48 Pogodbe EGS se ni mogoče sklicevati kot na podlago za kondikcijske zahtevke v zvezi z nadomestili za prestop, vzgojo ali usposabljanje, ki so do dneva izdaje te sodbe že plačana ali se še vedno dolgujejo zaradi izpolnitve obveznosti, ki je nastala pred tem datumom, razen v tistih primerih, ko je bila pred tem datumom vložena zahteva za sodno varstvo ali vložena druga zahteva, ki jo nacionalno pravo, ki se uporabi, enači s tako zahtevo.
Podpisi
* Jezik postopka: francoščina.