SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (drugi razširjeni senat)
z dne 12. decembra 1996(*)
„Sporazum o distribuciji - Yves Saint Laurent Parfums“
V zadevi T-19/92,
Groupement d'achat Édouard Leclerc, družba po francoskem pravu, s sedežem v Parizu, ki jo zastopata Mario Amadio in Gilbert Parléani, odvetniki pri odvetniški zbornici v Parizu, z naslovom za vročanje v Luxembourgu v pisarni Philippa Hossa, 15, Côte d'Eich,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo je najprej zastopal Bernd Langeheine, nato pa Berend Jan Drijber, člana pravne službe, zastopnika, skupaj z Hervé Lehmanom, odvetnik pri odvetniški zbornici v Parizu, z naslovom za vročanje v Luxembourgu pri Carlosu Gómez de la Cruzu, član pravne službe, Centre Wagner, Kirchberg,
tožena stranka,
ob intervenciji:
Yves Saint Laurent Parfums SA, družba po francoskem pravu, s sedežem v Neuilly-sur-Seine (Francija), ki jo zastopata Dominique Voillemot in Arnaud Michel, odvetniki pri odvetniški zbornici v Parizu, z naslovom za vročanje v Luxembourgu v pisarni Jacquesa Loescha, 11, Rue Goethe,
Fédération des Industries de la Parfumerie, zveza sindikatov, ustanovljenih po francoskem pravu, s sedežem v Parizu, ki jo zastopa Robert Collin, odvetnik pri odvetniški zbornici v Parizu, z naslovom za vročanje v Luxembourgu v pisarni Ernesta Arendta, 8-10, Rue Mathias Hardt,
Comité de liaison des syndicats européens de l'industrie de la parfumerie in des cosmétiques, mednarodno neprofitno združenje, ustanovljeno po belgijskemu pravu, s sedežem v Bruslju, ki ga zastopata Stephen Kon, Solicitor, in Mélanie Thill-Tayara, odvetnica pri odvetniški zbornici v Parizu, z naslovom za vročanje v Luxembourgu v pisani Winandy in Err, 60, Avenue Gaston Diderich,
in
Fédération européenne des parfumeurs détaillants, združenje nacionalnih zvez ali sindikatov, sutanovljenih po francoskem pravu, s sedežem v Parizu, ki ga zastopa Rolland Verniau, odvetnik pri odvetniški zbornici v Lyonu, z naslovom za vročanje v Luxembourgu v pisarni Nica Schaeffera, 12, Avenue de la Porte-Neuve,
intervenienti,
zaradi razglasitve ničnosti odločbe Komisije 92/33/EGS z dne 16. decembra 1991 v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe EGS (IV/33.242 - Yves Saint Laurent Parfums) (UL L 12, str. 24),
SODIŠČE PRVE STOPNJE
EVROPSKIH SKUPNOSTI (drugi razširjeni senat),
v sestavi H. Kirschner, predsednik, B. Vesterdorf, C. W. Bellamy, A. Kalogeropoulos in A. Potocki, sodniki,
sodni tajnik: J. Palacio González, administrator,
na podlagi pisnega postopka in ustne obravnave z dne 28. in 29. februarja 1996
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
Uvod
1 Skupina kozmetičnih izdelkov pokriva široko izbiro izdelkov, ki zlasti vključujejo dišave, negovalne in lepotilne izdelke ter izdelke za nego las in toaletni izdelke. V tej skupini obstaja segment, ki ga sestavljajo luksuzni izdelki: visoko kakovostni in dražji izdelki, ki se tržijo pod prestižno znamko. Na splošno se kozmetični luksuzni izdelki prodajajo le preko selektivnih distribucijskih mrež, za katere veljajo primerljivi pogoji. Te mreže v glavnem oblikujejo specializirane trgovine z dišavami ali specializirani oddelki v veleblagovnicah.
2 Yves Saint Laurent SA (v nadaljevanju: Yves Saint Laurent) je proizvajalka luksuznih kozmetičnih izdelkov. Je del skupine Yves Saint Laurent, katere dejavnosti vključujejo izdelavo in distribucija luksuznih izdelkov. Yves Saint Laurent je imela leta 1992 približno 9% delež trga Skupnosti na področju luksuznih izdelkov dišav.
3 Razčlemba po skupinah izdelkov, ki jih je predložila Yves Saint Laurent v postopku, kaže, da je prodaja luksuznih dišav v letih 1990 in 1991 predstavljala od 75 do 100-% njene skupne prodaje s selektivno distribucijo, odvisno od zadevne države članice, preostanek pa je predstavljal prodajo luksuznih negovalnih in lepotilnih izdelkov. Te izdelke prodaja približno 7.500 pooblaščenih prodajnih mest, kot tudi brezcarinske prodajalne, v katerih je bil ustvarjen znaten delež prodaj v več državah članicah.
4 Yves Saint Laurent je 7. julija 1989 Komisijo obvestila o mreži pogodb o selektivni distribuciji za trženje svojih dišav, negovalnih in lepotilnih izdelkov v Skupnosti in podala zahtevo za negativni izvid na podlagi člena 2 Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov 85 in 86 Pogodbe EGS (UL 1962, 13, str. 204, v nadaljevanju: Uredba št. 17) ali podredno, za izjemo na podlagi člena 85(3) Pogodbe.
5 Komisija je 20. decembra 1990 je v skladu s členom 19(3) Uredbe št. 17 objavila obvestilo (UL C 320, str. 11) in izrazila svoj namen, da sprejme ugodno odločbo v zvezi s priglašenimi pogodbami, kot so bile spremenjene na podlagi njenih pripomb, in zainteresirane tretje stranke pozvala, naj ji v roku 30 dni pošljejo svoje morebitne pripombe.
6 Tožeča stranka, Groupement d'Achat Édouard Leclerc (v nadaljevanju: Galec), je v odgovor na to objavo predložila pripombe z dne 17. januarja 1991. Galec je prodajna skupina v obliki zadruge, ki oskrbuje mrežo prodajnih mest v Franciji, imenovanih Centres Distributeurs Leclerc (v nadaljevanju: centri Leclerc), večina so veleblagovnice ali samopostrežne trgovine. Galec je v svojih pripombah ugovarjala predlagani odločbi, zlasti ker bi bili z njeno izdajo nekateri centri Leclerc, ki so prilagojeni za distribucijo luksuzne kozmetike, izključeni iz dobave.
7 Galec je prav tako sodelovala v upravnem postopku v zadevi Parfums Givenchy, v kateri je Komisija 24. julija 1992 sprejela odločbo 92/428/EGS v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe EGS (zadeva št. IV/33.542 – Sistem selektivne distribucije dišav Givenchy) (UL L 236, str. 11) in ki je predmet vzporedne tožbe pred Sodiščem prve stopnje (zadeva Galec proti Komisiji, T-88/92).
8 Komisija je 16. decembra 1991 sprejela odločbo 92/33/EGS v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe EGS (IV/33.242 - Yves Saint Laurent Parfums) (UL L 12, str. 24, v nadaljevanju: Odločba). Ta odločba je predmet te sodbe.
Pogodba Yves Saint Laurent
9 Iz „pogodbe o pooblaščenih trgovcih na drobno“ in splošnih prodajnih pogojih, ki so ji priloženi v različici z dne 11. julija 1991, ki jo zadeva Odločba, izhaja, da je distribucijska mreža Yves Saint Laurent zaprta mreža, ki svojim članom prepoveduje prodajo ali nabavo izdelkov znamke Yves Saint Laurent izven mreže. Yves Saint Laurent je zato zavezana, da zagotovi distribucijo v skladu z veljavnimi zakoni in predpisi in da svojo znamko umakne iz prodajnih mest, ki ne izpolnjujejo pogojev iz pogodbe o selektivni distribuciji.
10 Izbirna merila pooblaščenih trgovcev na drobno, ki jih določa pogodba, se predvsem nanašajo na strokovno usposobljenost osebja, lokacijo in ureditev prodajnega mesta, ime trgovine ter na nekatere druge pogoje, ki jih mora izpolniti trgovec na drobno, posebej glede skladiščenja izdelkov, minimalno letno prodajo, dolžnost, da se za eno leto vzdrži aktivne prodaje novih izdelkov, danih na trg v drugi državi, ter oglaševalsko in promocijsko sodelovanje med trgovcem na drobno in Yves Saint Laurent.
11 Točka III.5 pogodbe glede strokovnih kvalifikacij določa:
„5) Strokovna izobrazba v parfumeriji
Pooblaščen trgovec na drobno se obvezuje, da bo upošteval določbe v zvezi s strokovno kvalifikacijo, ki jo določa člen I.3 splošnih prodajnih pogojev, in da bo svojemu prodajnemu osebju omogočil usposabljanja, ki jih bo organiziral izključni distributer.“
12 Točki I.2 in I.3 splošnih prodajnih pogojev določata:
„2) Prodajno osebje
Pooblaščen trgovec na drobno mora imeti na voljo zadostno število prodajnega osebja glede na prodajno površino prodajnega mesta in število izdelkov, ki so na voljo potrošnikom. To prodajno osebje mora biti sposobno, da tem potrošnikom zagotovijo kakovostno svetovanje in predstavitev.
3) Strokovna izobrazba
Pooblaščeni trgovec na drobno in njegovo prodajno osebje morajo imeti strokovno izobrazbo na področju parfumerijskih izdelkov (kozmetični in negovalni izdelki) v obliki:
– diplome na področju kozmetične stroke;
– certifikata o strokovnem izobraževanju na področju parfumerije, ki ga izda priznana trgovska ali gospodarska zbornica;
– najmanj triletnih izkušenj na področju prodaje prestižnih parfumerijskih izdelkov (kozmetične in negovalni izdelki).“
13 Glede prodajnega mesta točka I.1 splošnih prodajnih pogojev določa:
„a) Okolica prodajnega mesta
Četrt, ulice in trgovine v bližini prodajnega mesta morajo biti vedno primerni ugledu in slovesu znamke Yves Saint Laurent.
b) Drugi upoštevni elementi
Znak trgovine, fasada zgradbe, v kateri se nahaja prodajno mesto, opozorilna tabla o prisotnosti prodajnega mesta, izložbe, zunanja osvetlitev, prodajna površina, notranja osvetlitev, tla, stene in strop, pohištvo, notranja oprema, reklamno gradivo, snažnost in urejenost prodajnega mesta, snažnost izdelkov in reklamnega gradiva, police, identifikacija in predstavitev znamke, pogoji skladiščenja, območje predstavitev, podoba in nastop prodajnega osebja.
Ta merila morajo nenehno ustrezati ugledu in slovesu znamke Yves Saint Laurent.
c) Prodajna površina
Prodajna površina mora biti v sorazmerju s številom prodanih izdelkov in pooblaščenemu trgovcu omogočiti, da glede na druge ponujene znamke zagotovi prostor za izdelke, ki ustrezajo ugledu in slovesu znamke Yves Saint Laurent.
d) Druge dejavnosti na prodajnem mestu
Če se na prodajnem mestu izvajajo ena ali več dejavnosti, je treba upoštevati naslednja merila:
– pomembnost te(h) dejavnosti;
– notranjo in zunanjo predstavitev te(h) dejavnosti;
– ločenost te(h) dejavnosti in dejavnosti, povezane s parfumerijo;
– distribucija prodajnega osebja med to(temi) dejavnosti(mi) in dejavnostjo, povezano s parfumerijo;
– strokovnost prodajnega osebja, določenega za vsako izmed teh dejavnosti;
– osebni izgled in oblačila prodajnega osebja, določenega za vsako izmed teh dejavnosti.
[...]“
14 Točki III.3 in III.4 Pogodbe določata:
„3) Vrsta in kakovost izdelkov, prodanih na prodajnem mestu
Pooblaščeni trgovec na drobno je navedel vrsto in kakovost vseh izdelkov, ki jih ali jih bo prodajal na prodajnem mestu. Pooblaščeni trgovec na drobno ne sme na prodajni točki prodajati nobenih izdelkov, ki bi lahko škodili podobi znamke Yves Saint Laurent.“
„4) Standardi in vzdrževanje prodajnega mesta
Pooblaščeni trgovec na drobno mora vzdrževati prodajno mesto v odličnem in neoporečnem stanju za skladiščenje in predstavljanje proizvodov. Ureditev, pohištvo in dekoracija prodajnega mesta ali posebnega oddelka za parfumerijo znotraj prodajnega mesta morajo ustrezati standardom in kakovosti, ki se povezuje s podobo znamke Yves Saint Laurent.“
15 Točka I, drugi pododstavek, splošnih prodajnih pogojev glede napisa trgovine določa:
„Trgovsko ime parfumerije, trgovine, kjer se nahaja oddelek parfumerije, ali prostora, v katerem se nahaja oddelek parfumerije ali parfumerije, mora vedno ustrezati slovesu znamke Yves Saint Laurent. Posledično mora biti napis v skladu z načeli, ki veljajo za distribucijo izdelkov, ki so visoko luksuzni in visoko kakovostni. To ni primer napisa, katerega podoba se povezuje z neobstojem ali omejitvijo svetovalne storitve končnim uporabnikom, prestiža ali primerne opreme.“
16 Glede postopka sprejema v mrežo, vsaki zahtevi za odprtje računa sledi v povprečnem roku treh in maksimalnem petih mesecev, ocena prodajnega mesta, ki ga predlaga Yves Saint Laurent ali njen izključni zastopnik, s pomočjo poročila o oceni, katerega kopijo je Yves Saint Laurent predložil med postopkom (Priloga 16 k intervencijski vlogi, v nadaljevanju: poročilo o oceni). V tem poročilu o oceni so merila v zvezi z zunanjo podobo prodajnega mesta, njenim notranjo podobo in strokovno usposobljenostjo označena v skladu s tabelo, ki vsebuje 33 različnih poglavij ali 37 v primeru prodajnega mesta, ki ima eno ali več glavnih dejavnosti poleg prodaje parfumerijskih izdelkov. Vsako poglavje, glede na primer, vsebuje od dve do deset točk ali od dve do sedem točk.
17 Da se sprejme kot pooblaščen trgovec na drobno, mora biti skupno število doseženih točk večje od 231 (33 poglavij x 7) ali od 259 (37 poglavij x 7), glede na primer. Vlagatelj, ki prejme tri ocene „2“ v poglavjih lokacija prodajnega mesta, okolica, fasada, osvetlitev, tla, stene, pohištvo, drugi izdelki, ki se prodajajo na prodajnem mestu, in strokovna usposobljenosti, se izloči. Za veleblagovnice je Yves Saint Laurent do leta 1992 uporabljala spremenjeno različico poročila o oceni, vendar je to verzijo treba nadomestiti z novo, ki ustreza vsem nespecializiranim trgovinam. Po mnenju Yves Saint Laurent se je v vmesnem času za nespecializirana prodajna mesta različna poglavja sedanjega poročila o oceni, ki se nanašajo na notranjo podobo trgovine in prodajno osebje, uporabljajo le za „oddelek“ parfumerije (odgovor z dne 16. januarja 1996 na vprašanja Sodišča prve stopnje, str. 3 in 4).
18 Na podlagi izida ocene se prošnja bodisi zavrne z obrazložitvijo, ali pa se vlagatelja obvesti o ukrepih, ki jih bo moral sprejeti, da bo zadostil merilom. V slednjem primeru mu je odobren maksimalni rok šest mesecev, da izpolni ta merila, potem pa se opravi nova ocena. V primeru pozitivnega izida se račun odpre v roku devetih mesecev od dneva ocene.
Odločba Komisije
19 Komisija je v točki II.A.4 Odločbe menila, da se člen 85(1) Pogodbe ne uporablja za sistem selektivne distribucije, kadar so izpolnjeni trije pogoji: namreč, prvič, da lastnosti predmetnega izdelka zahtevajo uvedbo takega sistema, da se ohrani njegova kakovost in zagotovi njegova pravilna uporaba; drugič, da se preprodajalci izberejo na podlagi objektivnih meril kakovostne narave v zvezi s strokovnimi kvalifikacijami preprodajalca in njegovega osebja ter v zvezi z ustreznostjo njegovih prodajnih prostorov, in, tretjič, da se taki pogoji določijo enotno za vse morebitne preprodajalce in se ne uporabljajo diskriminatorno (glej sodbe Sodišče z dne 25. oktobra 1997 v zadevi Metro proti Komisiji, v nadaljevanju: sodba Metro I, 26/76, Recueil, str. 1875, točka 20, z dne 11. decembra 1980 v zadevi L'Oréal, 31/80, Recueil, str. 3775, točka 16, in z dne 25. oktobra 1983 v zadevi AEG-Telefunken proti Komisiji, v nadaljevanju: sodba AEG, 107/82, Recueil, str. 3151, točka 33).
20 V tej zvezi Komisija v točki II. A. 5, drugi pododstavek, Odločbe ugotavlja:
„Zadevni izdelki so visoko kakovostni izdelki, ki temeljijo na posebnih raziskavah, kar se odraža v izvirnosti njihove izdelave, sofisticiranosti trženih kolekcij in kakovostni ravni uporabljenih materialov, predvsem pri njihovi embalaži. Njihova narava kot luksuznih izdelkov navsezadnje izvira iz avre ekskluzivnosti in ugleda, ki jih loči od podobnih izdelkov, ki sodijo v druge segmente trga in ustrezajo drugim zahtevam potrošnika. Taka značilnost je, na eni strani, tesno povezana s zmožnostjo proizvajalca, da razvije in ohrani podobo znamke velikega slovesa in je, na drugi strani, odvisna od ustrezne javne predstavitve, ki predstavlja estetske ali funkcionalne posebnosti vsakega posameznega izdelka ali linije izdelkov […]“
21 Dalje Komisija meni, da izbirna merila Yves Saint Laurent glede strokovne usposobljenosti, lokacije in opremljenosti prodajnega mesta ter napisa prodajalca na drobno ne spada pod člen 85(1) Pogodbe. Komisija zlasti ocenjuje, da „je zahteva, da je na prodajnem mestu na razpolago specializirano strokovno svetovanje, upravičena, ker je zahtevano posebno znanje nujno potrebno za pomoč potrošniku pri izbiri izdelka, ki najbolj ustreza njegovemu okusu in potrebam, in ki jim lahko zagotovi najboljšo informacijo o njihovi uporabi in celo o ohranitvi takih izdelkov“ (točka II. A. 5, tretji pododstavek), in da „ker je vzdrževanje podobe prestižne znamke na trgu luksuznih kozmetičnih izdelkov bistven konkurenčni dejavnik, noben proizvajalec ne more ohraniti svojega položaja na tem trgu, ne da bi se nenehno trudil za promocijo. Take promocijske aktivnosti pa naj ne bi bile uspešne, če bi bili izdelki Yves Saint Laurent na ravni maloprodaje trženi na način, ki bi lahko vplival na to, kako jih potrošniki zaznavajo. Tako ustvarjajo merila v zvezi z lokacijo in estetskimi in funkcionalnimi lastnostmi prodajnega mesta upravičene zahteve proizvajalca, saj želijo zagotoviti potrošniku okvir, ki je v skladu z luksuzno in ekskluzivno naravo zadevnih izdelkov, in predstavitev, ki odraža podobo znamke Yves Saint Laurent. Poleg tega merilo v zvezi z napisom trgovine želi zagotoviti, da je napis parfumerije ali trgovine ali prostora, v katerem se nahaja oddelek parfumerije, ali parfumerija v skladu z načeli, ki urejajo distribucijo zadevnih izdelkov, in da tako izključi vsako podobo, ki bi se povezovala z neobstojem ali omejitvijo storitev strankam, ugleda ali pomanjkanja primerne opreme. V tej zvezi je treba poudariti, da narava, ki razvrednoti prodajno mesto, ali njegov napis, v nobenem primeru ni mogoče povezati z običajno cenovno politiko distributerja“ (točka II. A. 5, četrti pododstavek).
22 Komisija nadaljuje v točki II. A. 5, peti in šesti pododstavek:
„Namen prepovedi prodaje blaga, ki lahko zaradi svoje neposredne bližine škodi podobi znamke Yves Saint Laurent, je le zaščita ugleda in ekskluzivnosti zadevnih izdelkov v očeh javnosti in s tem preprečiti tudi vsako zamenljivost z blagom nižje kakovosti. Podoben cilj zasleduje tudi izbirno merilo, katerega namen je v prodajnih mestih, kjer se izvaja več dejavnosti, zagotoviti, da je prostor, ki je namenjen prodaji parfumerijskih izdelkov, ustrezen in dovolj ločen od prostora, ki je namenjen prodaji drugih izdelkov. V zvezi s tem je treba poudariti, da ta merila sama po sebi niso take narave, da bi izključila nekatere moderne oblike distibucije, kot so veleblagovnice, ker je sistem selektivne distribucije Yves Saint Laurent Parfums odprt za trgovine s specializiranim prodajnim oddelkom in ker je Yves Saint Laurent Parfums na ravni Skupnosti odobril različne oblike distribucije.„
Dolžnost, da pooblaščeni distributer za izdelke Yves Saint Laurent Parfums zagotovi prostor, ki glede na druge predstavljene znamke ustreza ugledu znamke Yves Saint Laurent in ki ji omogoča, da jo potrošnik prepozna, ustreza cilju, da se zagotovi, da bodo izdelki, ki so predmet pogodbe, pravilno predstavljeni. […] tako izbirno merilo samo po sebi ne more omejiti svobode distributerja, da prodaja in promovira konkurenčne znamke ali da obira razvoj novih oblik distribucije.“
23 Po mnenju Komisije za druge obveznosti in pogoji, ki jih mora izpolniti pooblaščeni prodajalec na drobno, če se nanašajo na postopek vključitve v mrežo, dosego minimalnih letnih nabav, sodelovanje pri oglaševanju in promociji, skladiščenja izdelkov in uvajanje novih izdelkov na trg, velja člen 85(1) (glej točko II. A. 6 Odločbe) in da ugotovljene ovire konkurence pomenijo občutno omejevanje trgovine znotraj Skupnosti (točka II. A. 8).
24 Komisija vendarle v točki II. B. 1 Odločbe ugotavlja, da pogodbe, ki oblikujejo distribucijski sistem Yves Saint Laurent, izpolnjujejo štiri pogoje, ki jih določa člen 85(3) Pogodbe.
25 Komisija o vprašanju, ali sporne določbe prispevajo k izboljšanju proizvodnje in distribuciji v smislu člena 85(3) Pogodbe, meni naslednje (točka II. B. 2):
„Luksuzni kozmetični izdelki se razlikujejo od podobnih izdelkom, ki zadoščajo drugim potrebam potrošnikov, med drugim s podobo ekskluzivnosti in ugleda, ki je v očeh potrošnika povezan z znamko, pod katero se prodajajo. Sposobnost proizvajalca, da oblikuje in ohrani originalno in prestižno podobo znamke, tako pomeni odločilni konkurenčni dejavnik. Iz tega sledi, da je luksuzno kozmetično znamko mogoče distribuirati le na osnovi ekskluzivnosti. Izkušnje namreč kažejo, da posplošena distribucija luksuznega kozmetičnega izdelka lahko vpliva na spremembo potrošnikovega zaznavanja le-tega in lahko povzroči dolgoročno zmanjšanje povpraševanja po njem.“
26 V teh okoliščinah Komisija meni, da je posledica pogodbenih določb, ki sodijo pod člen 85(1) (glej točko 23 zgoraj) to, „da se zagotovi, da se izdelki Yves Saint Laurent distribuirajo le pod pogoji, ki lahko ohranijo podobo visoke kakovosti in ekskluzivnosti, ki je povezana z dejstvom, da gre za luksuzne kozmetične izdelke“ (točka II. B. 2, sedmi pododstavek, in fine).
27 Komisija v zvezi z vprašanjem „ustrezne udeležbe“ potrošnikov pri „dobičku“ v smislu člena 85(3) Pogodbe zlasti meni, da „priglašeni distribucijski sistem dopušča zaščito ekskluzivnosti pogodbenih izdelkov, kar je temeljni razlog za potrošnikovo izbiro“ (točka II. B. 3, drugi pododstavek) in da „v primeru, kadar stranka podobo znamke ali storitev v sistemu selektivne distribucije ocenjuje kot postransko, lahko na vsak način izberejo podobne izdelke sosednjega trga, ki se distribuirajo brez uporabe sistema selektivne distribucije, in s tem sankcionirajo tudi poslovno strategijo proizvajalca“ (točka II. B. 3, tretji pododstavek).
28 Končno Komisija v točki II. B. 4 Odločbe meni, da distribucijski sistem Yves Saint Laurent ne vsebuje nobenih obveznosti, ki omejujejo konkurenco, v smislu člena 85(3)(a) Pogodbe, ki niso nepogrešljivi za dosego predvidenih ciljev, in v točki II. B. 5, da zadevne pogodbe zainteresiranim podjetjem ne dajejo možnosti, da v smislu člena 85(3)(a) Pogodbe izključijo konkurenco glede bistvenega dela zdevnih izdelkov. Komisija posebej dodaja, da „ni mogla ugotoviti, da razširjenost sistemov selektivne distribucije na področju luksuznih kozmetičnih izdelkov načeloma preprečuje nekatere moderne distribucijske oblike, kot so veleblagovnice. Izbirna merila Yves Saint Laurent Parfums namreč niso take vrste, da jih ne bi mogle izpolniti tudi te distribucijske oblike, čeprav to pomeni delno spremembo njihovih posebnih metod trženja“ (točka II. B. 5, četrti pododstavek).
29 Člen 1 Odločbe se glasi:
„Določbe člena 85(1) Pogodbe EGS se v skladu s členom 85(3) ne uporabljajo:
– za tipsko pogodbo pooblaščenega distributerja, ki veže Yves Saint Laurent Parfums na njegove specializirane prodajalce na drobno, s sedežem v Franciji, in za splošne prodajne pogoje, ki so priloženi;
in
– za tipsko pogodbo pooblaščenega distributerja, ki veže ekskluzivne zastopnike Yves Saint Laurent Parfums, s sedežem v državi članici Evropske gospodarske skupnosti, ki ni Francija, na njihove specializirane prodajalce na drobno, in za splošne prodajne pogoje, ki so priloženi.
Ta Odločba se uporablja od 1. junija 1991 do 31. maja 1997.“
Postopek in predlogi strank
30 Z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 9. marca 1992, je Galec tožeča stranka vložila to tožbo. Z Odločbo z dne 12. oktobra 1992 je bila Yves Saint Laurent, Comité de Liaison des Syndicats Européens de l'Industrie de la Parfumerie et des Cosmétiques (Evropsko združenje parfumske industrije in industrije izdelkov za nego telesa, v nadaljevanju: COLIPA), Fédération des Industries de la Parfumerie (Zveza parfumerijske industrije, v nadaljevanju: FIP) in Fédération Européenne des Parfumeurs Détaillants (Evropska zveza prodajalcev parfumerije na drobno, v nadaljevanju: FEPD) dovoljena intervencija v podporo predlogom tožene stranke.
31 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje odločilo, da odpre ustni postopek brez izvedbe predhodnih pripravljalnih ukrepov. Vendar so bili v okviru ukrepov procesnega vodstva, predvidenih v členu 64 Poslovnika, tožeča stranka, Yves Saint Laurent in FEPD pozvani, da pisno odgovorijo na določena vprašanja in predložijo določene listine pred obravnavo. Stranke so svoje odgovore vložile med 16. in 24. januarjem 1996.
32 Stranke so podale ustne navedbe in odgovore na vprašanja Sodišča prve stopnje na obravnavi 28. in 29. februarja 1996.
33 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– Odločbo v celoti razglasi za nično;
– Komisiji naloži plačilo vseh stroškov in izdatkov postopka.
34 Tožena stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.
35 Intervenient Yves Saint Laurent Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo razglasi za nedopustno;
– podredno, zavrne tožbo kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, ki bodo nastali z intervencijo Yves Saint Laurent.
36 Intervenient FIP Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– odloči o dopustnosti tožbe po pravu;
– zavrne tožbo kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, ki bodo nastali z intervencijo FIP.
37 Intervenient Colipa Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, ki bodo nastali z intervencijo Colipa.
38 Intervenient FEPD Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, ki bodo nastali z intervencijo FEPD.
39 Tožeča stranka v svojih stališčih o vlogah intervenientov Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– njeno tožbo razglasi za dopustno;
– intervenientom odredi, da nosijo lastne stroške.
Dopustnost
Povzetek trditev strank
40 Yves Saint Laurent navaja, da je tožba nedopustna, ker, prvič, Odločba ne individualizira Galec in, drugič, ker ga Odločba neposredno ne zadeva in nima pravnega interesa.
41 Prvič, Odločba se niti neposredno niti posredno ne sklicuje na Galec ali na centre Leclerc; niti ga dejstvo, da je dejavno na trgu distribucije, ni individualiziralo niti iz razloga določenih, njemu lastnih, značilnosti, niti iz razloga dejanskega stanja, ki ga opredlejuje glede na druge subjekte, ki so prisotni na trgu (glej zlasti sodbi Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197, in z dne 10. decembra 1969 v zadevi Eridania in drugi proti Komisiji, 10/68 in 18/68, Recueil, str. 459).
42 Poleg tega naj bi bilo delovanje Galec zelo omejeno. Čeprav j e v upravnem postopku Komisiji poslala stališča, naj Galec tudi ne bi nikoli vložila nobenega zahtevka, da bi pridobila odobritev Yves Saint Laurent. Galec naj tudi ne bi vložila prijave zoper pogodbe Yves Saint Laurent. V Sodišče naj bi v sodbi Metro I in v sodbah z dne 22. oktobra 1986 v zadevi Metro proti Komisiji (v nadaljevanju: sodba Metro II, 75/84, Recueil, str. 3021) ter z dne 28. januarja 1986 v zadevi Cofaz proti Komisiji, 169/84, Recueil, str. 391) priznalo dopistnost tožbe tretjih le na osnovi strožjih meril individualizacije.
43 Drugič, Galec naj bi v skladu s statutom deloval kot intervenient med svojimi člani, centri Leclerc in njihovimi dobavitelji, pri tem pa deluje če za račun prvih. Zato ga ni mogoče opredeliti za distributerja, še manj pa za prodajalca na drobno, ki ga je pooblastil Yves Saint Laurent. Zato Odločba ne vpliva na Galec in mu ne škodi (glej sodbo Sodišča z dne 28. oktobra 1982 v zadevi Groupement des agences de voyages proti Komisiji, 135/81, Recueil, str. 3799). Odločba naj ga torej ne bi neposredno zadevala in naj ne bi imel nobenega interesa, pridobljenega ali sedanjega, za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta.
44 Končno, ob domnevi, da je Galec vložil tožbo v interesu svojih članov, njegov status ne vsebuje nobene določbe, ki bi ji dodeljevala pooblastilo za sodno ukrepanje v njihovem imenu. Na podlagi načela „nul ne plaide par procureur“ bi bila tožba Galec zato nedopustna (glej sklepne predloge generalne pravobranilke Rozès za zgoraj navedeno sodbo Groupement des agences de voyages proti Komisiji, str. 3811).
45 Tožeča stranka poudarja, da je v upravnem postopku na podlagi člena 19(3) Uredbe št. 17 predložil stališča, katerih namen je enak namenu prijave, in da je Komisija v Odločbi upoštevala njena stališča, zlasti v točki I. D in na koncu točke II. B. 5.
46 Poleg tega ni mogoče resno izpodbijati neposrednega in osebnega interesa Galec za vložitev tožbe. Kot nakupni center gospodarske skupine naj bil neposredni subjekt na trgu parfumov in kozmetičnih izdelkov, ker izbira proizvajalce in se z njimi pogaja o pogojih v zvezi z izborom izdelkov in ceno, o finančnih pogojih in dobavnih in nabavnih pogojih. Galec dodaja, da bi brez Odločbe lahko na tak ali drugačen način normalno pridobila izdelke Yves Saint Laurent, sprejetje Odločbe pa ji je odvzelo vsako pravico do normalnega dostopa do tega trga.
47 Tožena stranka ocenjuje, da je tožba Galec dopustna in se sklicuje še posebej na sodbo Metro II.
48 Galec naj bi namreč jasno izkazal voljo, da distribuira luksuzne parfume, tako v stališčih, ki jih je vložil v upravnem postopku, kot v številnih poskusih različnih centrov Leclerc, da prodajajo luksuzne parfume, kar je povzročilo številne spore pred nacionalnimi sodišči.
49 Poleg tega naj bi iz statuta Galec izhajalo, da je bil njegov namen zbiranje naročil svojih članov in jih posredovati dobaviteljem (člen 2) in da je lahko kupoval neposredno v svojem imenu (člen 30A). Iz tega naj bi izhajalo, da bi Galec, če bi bili določenim članom Galec odobrena vključitev v mrežo Yves Saint Laurent, lahko kupovala zadevne izdelke v njihovem imenu. Poleg tega ni mogoče ugovarjati, da bi člani Galec lahko imeli interes za sodelovanje v distribucijski mreži Yves Saint Laurent. Situacija, ki je bila obravnavana v zgoraj navedeni sodbi Groupement des agences de voyages proti Komisiji, naj bi torej bila bistveno drugačna od situacije v tem primeru.
Presoja Sodišča prve stopnje
50 Tožena stranka ni zahtevala razglasitve nedopustnosti tožbe. V teh okoliščinah Yves Saint Laurent ni upravičen podati ugovora nedopustnosti in Sodišče prve stopnje tako ni dolžno preizkusiti tožbenih razlogov, ki jih uveljavlja Sodba Sodišča z dne 24. marca 1993 v zadevi CIRFS in drugi proti Komisiji, C-313/90, Recueil, str. I-1125, točke od 20 do 22).
51 Vendar je treba na podlagi člena 113 Poslovnika po uradni dolžnosti preizkusiti dopustnost tožbe (glej zgoraj navedeno sodbo CIRFS in drugi proti Komisiji, točka 23).
52 V skladu s členom 173 Pogodbe lahko fizična ali pravna oseba sproži postopek zoper odločbo, ki ni naslovljena nanjo, če jo neposredno in posamično zadeva. Ker je bila Odločba naslovljena na Yves Saint Laurent, je treba preizkusiti, ali sta ta pogoja izpolnjena glede Galec.
53 Glede vprašanja, ali Odločba „posamično“ zadeva Galec, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da lahko subjekti, ki niso naslovniki odločbe, sklicujejo na to, da jih odločba posamično zadeva, le kadar vpliva nanje zaradi določenih njihovih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, ki jih opredeljuje glede na vse druge subjekte in jih torej individualizira podobno kot samega naslovnika odločbe (glej zgoraj navedeno Plaumann proti Komisiji, str. 223 in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. julija 1995 v zadevi AITEC in drugi proti Komisiji, T-447/93, T-448/93 in T-449/93, Recueil, str. II-1971, točka 34).
54 V tej zvezi Sodišče prve stopnje navaja, da je Galec zadruga z variabilnim kapitalom, katere člani so distributerji, ki trgujejo pod imenom É. Leclerc, in je bila ustanovljena po francoskem zakonu št. 72-652 z dne 11. julija 1972. Člen 1 tega zakona določa, da je cilj takih zadrug s skupnimi prizadevanji članov izboljšati pogoje, pod katerimi izvajajo svojo poslovno dejavnost. V ta namen lahko med drugim svoje člane oskrbujejo z vsem ali z delom blaga, živil, opravljajo storitve, dobavljajo opremo in material, ki so potrebni za njihove trgovinske posle. Člen 2(2) Statuta Galec med drugim določa, da storitve, ki jih ponuja svojim članom, niso omejene niti po naravi niti po količini in se lahko posebej nanašajo na vse transakcije in dejavnosti, ki si kakorkoli povezane s poslovanjem svojih članov. V skladu s členom 30A Statuta Galec posluje le na račun svojih članov, da bi jim omogočila zmanjšanje njihovih stroškov nakupa in prodaje svojim članom in/ali potrošnikom. Še posebej sme opraviti nakupe v svojem imenu na račun svojih članov.
55 Glede na izjave Galec na obravnavi, ki jih ni nihče izpodbijal, se je na številne parfumerje, vključno z Yves Saint Laurent, preden je bila sprejeta Odločba, obračala s prošnjo, naj vsaj nekatere njene člane sprejmejo v mrežo kot pooblaščene prodajalce na drobno. Kasneje je z dopisom z dne 22. avgusta 1990 članica Galec, družba Rocadis, ki vodi center Leclerc v Poitiersu, zaprosila za sprejem v mrežo Yves Saint Laurent.
56 Yves Saint Laurent je to prošnjo z dopisom z dne 28. septembra 1990 zavrnila iz razloga, ker je pred francoskimi sodišči še potekal spor med Yves Saint Laurent in družbo Rocadis glede prodaje izdelkov Yves Saint Laurent s strani družbe Rocadis izven njene distribucijske mreže.
57 Prav tako ni sporno, da je več drugih centrov Leclerc izrazilo željo, da distribuirajo izdelke Yves Saint Laurent, kot je to razvidno iz številnih pravnih sporov po nacionalnem pravu, na katere se Galec sklicuje v svojih vlogah.
58 Poleg tega se je Galec udeležila upravnega postopka pred Komisijo in predložila natančne pripombe po objavi obvestila v skladu s členom 19(3) Uredbe št. 17 (glej točka 6 zgoraj). V teh pripombah je Galec posebej navedla, da bi bila posledica Odločbe izključitev njenih članov iz distribucije izdelkov Yves Saint Laurent, in povabila Komisijo, da na kraju samem preveri pogoje za distribucijo luksuznih izdelkov na prodajnih mestih v centrih Leclerc, ki se želijo vključiti v distribucijo luksuznih dišav.
59 Komisija je z dopisom z dne 12. februarja 1991 potrdila, da bo pripombe Galec pozorno preučila. Na obravnavi je Komisija priznala, da je te pripombe upoštevala pri sprejetju Odločbe. Vendar je nesporno, da Komisija v bistvu odobrava posebnosti sistema selektivne distribucije Yves Saint Laurent, ki jih je Galec kritizirala v upravnem postopku.
60 V teh okoliščinah Sodišče prve stopnje meni, da stanje v obravnavanem primeru vsebinsko ne razlikuje od stanja, ki je bilo podlaga za sodbo Metro II (točke od 21 do 23), v kateri je Sodišče presodilo, da je Odločba, s katero je Komisija potrdila merila, kritizirana v upravnem postopku, neposredno in posamično zadevala subjekt, ki mu je bila zavrnjena prošnja za vključitev v mrežo kot pooblaščeni distributer in ki je predložil pripombe na podlagi člena 19(3) Uredbe št. 17.
61 Treba je dodati, da Odločba škodi lastnim interesom Galec, ker je njen namen po Statutu pogajati se za dobavnih pogodbah za centre Leclerc. Odločba torej prav tako posamično zadeva Galec kot pogajalca za te dobavne pogodbe (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 2. februarja 1988 v zadevi Van der Kooy in drugi proti Komisiji, 67/85, 68/85 in 70/85,, Recueil, str. 219, točke od 20 do 25, in zgoraj navedeno sodbo CIRFS in drugi proti Komisiji, točka 30).
62 Dalje iz Statusa Galec in zlasti iz člena 2 le-tega izhaja, da je bil ta implicitno pooblaščen, da v upravnem postopku uveljavlja ne le svoje lastne pripombe, temveč tudi pripombe svojih članov, ki se želijo vključiti v mrežo Yves Saint Laurent. Ker so slednji morebitni konkurenti pooblaščenih distributerjev za Yves Saint Laurent, so tudi „zainteresirane tretje osebe“ v smislu člena 19(3) Uredbe št. 17. Iz tega sledi, da Odločba posamično zadeva tudi Galec, če je v upravnem postopku sodelovala kot predstavnica svojih članov (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo AITEC in drugi, točke od 60 do 62).
63 V zvezi z vprašanjem, ali je Galec neposredno prizadeta, zadošča ugotovitev, da Odločba pustila nedotaknjene vse učinke mreže Yves Saint Laurent in s tem omogočila Yves Saint Laurent, da neposredno proti Galec in njenim članom uveljavlja izbirna merila, katerih zakonitost je Galec izpodbijal v upravnem postopku.
64 Poleg tega, četudi Galec sama ne želi postati pooblaščen prodajalec na drobno za Yves Saint Laurent, mora pri svojih nakupih izdelkov Yves Saint Laurent v prihodnje upoštevati izbirna merila, katerih zakonitost je bila ugotovljena v Odločbi. Galec ima tako obstoječ in dejanski interes za izpodbijanje utemeljenost Odločbe.
65 Iz tega sledi, da je tožba dopustna.
Temelj
66 Glavni očitek Galec je v tem, da so določene veleblagovnice s trgovskim imenom É. Leclerc zaradi kumuliranja izbirnih meril, ki jih je odobrila Odločba, a priori izključene iz mreže Yves Saint Laurent, kljub dejstvu, da bi bili primerni za trženje luksuznih dišav pod lojalnimi in zahtevnimi pogoji. V okviru tega glavnega očitka Galec v svoji tožbi navaja tri skupine tožbenih razlogov, namreč nepravilno obrazložitev, napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo prava. Ti tožbeni razlogi se prekrivajo in so v bistvu sestavljeni iz naslednjih štirih temeljnih trditev: a) Odločba naj bi vsebovala napake pri obrazložitvi in/ali očitne dejanske napake, ker so metode, po katerih je blago razstavljeno na velikih ali povprečnih površinah (v nadaljevanju: velika distribucija), v tej odločbi označene kot neprimerne za distribucijo luksuznih dišav; b) Odločba naj bi vsebovala napake pri obrazložitvi in/ali očitne dejanske napake glede potrošnikovih potreb in pričakovanj; c) Odločba naj bi vsebovala pravne napake in/ali napake pri obrazložitvi, ker je Komisija odločila, da merila, povzeta v točki II.A.5 te odločbe, ne spadajo pod člen 85(1) Pogodbe; d) Odločba naj bi vsebovala pravne napake in/ali očitne dejanske napake in/ali napake pri obrazložitvi glede uporabe člena 85(3) Pogodbe.
67 Preizkusiti je treba najprej utemeljenost Odločbe glede na člen 85(1) Pogodbe s strnitvijo vseh tozadevnih tožbenih razlogov in trditev strank, in nato utemeljenost Odločbe glede na člen 85(3) Pogodbe.
I – Utemeljenost Odločbe glede na člen 85(1) Pogodbe
Povzetek trditev strank
Trditve Galec
68 Najprej Galec pojasnjuje, da preko svojih članov, ki poslujejo pod imenom É. Leclerc, distribuira številne luksuzne izdelke (hi-fi opremo, dragocena vina, nakit, ure in zapestne ure, kamere, luksuzna oblačila, itn.) v povsem primernih pogojih in da sprejema nujnost sistema, ki temelji na konceptu „luksuzne selektivnosti“, da bi se ohranil ugled luksuznih izdelkov in zadostilo pričakovanjem potrošnikov. Prav tako priznava, da vse trgovine, ki poslujejo pod imenom É. Leclerc, niso primerne za tako obliko trženja. Vendar nekatere velike veleblagovnice ali samopostrežne trgovine, ki poslujejo pod tem imenom, s posebnimi tehnikami, kot je ureditev posebnega oddelka v trgovini ali posebne površine znotraj prodajne površine, po potrebi skupaj z dodatnim trgovskim imenom (na primer „Éole“), že izvajajo luksuzno selektivnost. Take trgovine se ali se lahko prilagodijo prodaji luksuzne kozmetike, kot posebno kažejo tožbi priložene fotografije območij za „lepoto in zdravje“ v določenih centrih Leclerc.
69 Vendar so veliki distributerji avtomatično izključeni iz mreže Yves Saint Laurent s kumulativnim učinkom izbirnih meril, ki jih je odobrila Odločba, posebej tistih glede neposredne okolice, to je ocenitev „četrti“, „ulic“ ali „trgovin v soseščini“ (točka I.1(a) prodajnih pogojev), v zvezi s „fasado“ z „izložbami“, z „okrasitvijo“, splošna ureditev celotne prodajne površine in drugi dejavniki, ki se upoštevajo in so navedeni v točki I.1(b) prodajnih pogojev, prisotnost drugih izdelkov za prodajo, „ki lahko s svojo bližino škodijo ugledu znamke Yves Saint Laurent“ in drugih dejavnosti kot je parfumerija na prodajnem mestu, ki jih je po točki I.1(d) prodajnih pogojev treba ocenjevati glede na njihov pomen, njihovo zunanjo predstavitev, njihovo ločenost od dejavnosti parfumerije in oblačenjem osebja, ki je dodeljeno vsaki dejavnosti.
70 Po mnenju Galec je najbolj arbitrarno in samovoljno je merilo trgovskega imena. Trgovsko ime É. Leclerc naj bi zaobseglo zelo različna prodajna mesta in čeprav nekateri distribucijski centri, ki poslujejo pod tem trgovskim imenom, ne morejo zahtevati, da distribuirajo luksuzne izdelke, naj Komisija ne bi upoštevala možnosti, da bi lahko nekateri drugi centri zadostili objektivnim merilom, ki se zahtevajo za distribucijo takih izdelkov.
71 Iz tega naj bi izhajalo, da naj bi v nasprotju z načeli, ki jih je Sodišče uporabilo v zgoraj navedenih sodbah Metro I, Metro II in L'Oréal in v sodbi z dne 10. julija 1980 v zadevi Lancôme (99/79, Recueil, str. 2511), zadevni sistem selektivne distribucije izključeval nove tržne oblike z uporabo meril, ki niso objektivna, enotna, se ne uporabljajo na nediskriminatoren način in niso sorazmerna s tistim, kar je potrebno. Poleg tega naj bi merila, ki jih določa Odločba, izključila „posebno tržno obliko“ v nasprotju s sodno prakso Sodišča v sodbah Metro I (točki 20 in 50), Metro II (točka 34) in AEG (točki 36 in 73).
72 Tožeča stranka meni, da Odločba bodisi pomeni, da se lahko v mrežo vključijo le določene oblike velikih distributerjev, kot so veleblagovnice – na primer Le Printemps ali Galeries Lafayette, kar naj bi potrjevalo poročilo profesorja Webera, omenjenega v točki I.B Odločbe, in trditve, ki jih je Yves Saint Laurent navedel v intervencijski vlogi, bodisi da merila, ki jih je odobrila Komisija, od velikih distributerjev zahtevajo, da storijo več, kot le delno prilagodijo svoje tržne metode. Za izpolnitev teh merilo na primer lokacija v določenih ulicah, kjer trgovine ustrezajo ugledu znamke, prostorska ločitev parfumerijske dejavnosti od drugih dejavnosti, oblačenje vseh zaposlenih na prodajnem območju v službena oblačila, omejitev „neluksuznih“ dejavnosti ali trgovin z izložbami, bi veliki distributerji morali popolnoma opustiti svoje tržne metode.
73 Tožeča stranka meni, da ni morala biti Odločba, ki je v tem primeru odločba o načelih, posebej temeljito obrazložena. Komisija naj ne bi zadostno obrazložila svoje trditve, da priglašena merila, ki po mnenju tožeče stranke izključujejo vse druge tržne oblike kot specializirane prodajalce na drobno – ne pomenijo omejitve konkurence v smislu člena 85(1) Pogodbe. S sklicevanjem na zgoraj navedene sodbe Metro I, AEG, Lancôme in L'Oréal naj bi Komisija v zaščito podobe znamk luksuznih izdelkov vključila merila, ki so bila do sedaj pridržana „tehnični“ selektivnosti, ne da bi svojo odločitev obrazložila tako, kot to zahtevajo navedene sodbe.
74 Poleg tega naj bi zgoraj navedene sodbe L'Oréal, Lancôme in Metro zahtevale, da Komisija presodi omejevalnost sporazumov glede na gospodarski okvir. Ker je Komisija vedela, da so vsi „parfumerji znamk“ sprejeli enak način ekskluzivne distribucije, bi morala podati obrazložitev glede kumulativnega učinka mrež, posebej zato, ker je načelno odobrila popolno in absolutno izključitev vseh tržnih oblik distribucije predmetnih izdelkov.
75 Enako naj Komisija ne bi zadostno obrazložila Odločbe, ker naj ne bi upoštevala stališč, ki jih je Galec predložila v upravnem postopku, da danes veliki distributerji prodajajo luksuzne izdelke v popolnoma ustreznih pogojih. V zadnjem desetletju naj bi veliki distributerji temeljito preoblikovali svoje tržne metode in naj bi uspeli ne le v zaščiti podobe znamke visoko tehničnih ali luksuznih izdelkov, temveč tudi v konkurenčnosti glede podob teh izdelkov.
76 Še več. Komisija naj ne bi obrazložila svojega stališča glede pričakovanj potrošnikov glede na trgovska imena velikih distributerjev. Sodobni potrošniki naj bi pričakovali široko ponudbo luksuznih izdelkov in naj bi se nanjo spontano odzivali. Komisija naj bi tej preverljivi trditvi nasprotovala le z neobrazloženimi izjavami, da naj bi bila določena trgovska imena sama po sebi - in vedno – škodljiva (točka II.A.5, četrti pododstavek, Odločbe) in da potrošniki v svojih mislih svojo zahtevo za „podobo ekskluzivnosti in ugleda“ povezujejo samo z ekskluzivno distribucijo preko specializiranih prodajalcev na drobno (točka II.B.2, prvi pododstavek). Te izjave naj ne bi potrjevala nobena raziskava, analiza javnega mnenja ali statistična študija, tako da naj Komisija Sodišču ne bi omogočila preizkusa, ali so to predstave povprečnega potrošnika.
77 Glede dejanskih napak v Odločbi tožeča stranka trdi, da iz že navedenih razlogov Komisija ni upoštevala sposobnosti velikih distributerjev za prodajo luksuznih dišav pod zadovoljivimi pogoji. Poleg tega naj bi Komisija očitno napačno presodila nagibe potrošnikov, ko je v točki II.B.3, drugi pododstavek, Odločbe navedla, da „priglašeni sistem distribucije omogoča zaščito ekskluzivnosti pogodbenih izdelkov, kar pomeni glavni razlog za izbiro potrošnikov“. Po mnenju tožeče stranke naj bi šlo za zastarel nagib, ki se brez slehernega dokaza pripisuje potrošnikom.
78 Takoj, ko veliki distributerji uspejo tržiti luksuzne izdelke, srečajo se v resnici soočijo z velikim in spontanim povpraševanjem potrošnikov, ki iščejo razkošje in sanje, ne pa nujno ceno, ki se zahteva v zaprti distribucijski mreži. Zlasti naj bi bila skupina potrošnikov – pogosto dokaj mladi, premožni, urbani in željni novosti in izdelkov z znamko – ki svoje nakupe, vključno z vsemi „vrhunskimi“ izdelki, najraje opravijo pri velikih distributerjih, vendar Komisija zanika obstoj te skupine.
79 Poleg tega naj bi spremembe pri distribuciji temeljito spremenile potrošnikovo zaznavanje trgovskih imen. Tako bi bila napačna domneva, da imajo potrošniki še vedno enotno in podcenjevalno videnje velikih distributerjev ali da s prodajo preko velikega distributerja vsi luksuzni izdelki postanejo vsakodnevni. Komisija naj bi se povsem zavedala tega razvoja, vendar ga ni upoštevala, kar je privedlo do očitno napačne presoje (glej točki 74 in 75 sodbe AEG).
80 V zvezi s pravnimi napakami, ki naj bi jih storila Komisija, tožeča stranka navaja, da je Komisija kršila pravo Skupnosti s tem, ko je odločila, da merila iz točke II.A.5 Odločbe in posebej tista v zvezi z usposobljenim osebjem, lokacijo, izgledom in trgovskim imenom prodajnega mesta, drugimi dejavnostmi trgovine in pomenom znamke Yves Saint Laurent v primerjavi s konkurenčnimi znamkami, ne spadajo pod prepoved iz člena 85(1) Pogodbe.
81 Z ugotovitvijo, da so bila taka merila, ki po mnenju tožeče stranke, „a priori“ izključujejo nekatere morebitne prodajalce na drobno, legitimna, naj bi Komisija kršila načelo, da morajo biti omejitve za distribucijo izdelkov sorazmerne, in načelo, da so količinske omejitve vnaprej dopustno (glej zlasti sodbe Metro I, Metro II, L'Oréal in AEG). Omejitve naj bi namreč presegale tisto, kar je nujno glede na značilnosti zadevnih izdelkov, nujnost zaščite njihove kakovosti in njihove pravilne uporabe.
82 Komisija naj bi tudi kršila pravo Skupnosti s tem, ko očitnih omejitev, ki izhajajo iz mreže Yves Saint Laurent, ni presodila v njihovem kontekstu (glej točko 40 sodbe Metro II). V tej zvezi tožeča stranka poudarja, da je Komisija v odgovoru na tožbo zatrdila, da je upošteven trg „kozmetičnih izdelkov“, medtem ko je v Odločbi in v drugih delih odgovora na tožbo navedla, da je trg luksuznih dišav poseben in avtonomen trg. V nasprotju s trditvami Komisije, naj ne bi bilo dvoma, da naj bi kumulativen učinek podobnih distribucijskih mrež izključil velike distributerje iz trga luksuznih dišav, ki naj bi bil v tej zadevi upošteven trg.
Trditve Komisije
83 Tožena stranka navaja, da v Odločbi ni izrazila mnenja o tem, ali so nekateri centri Leclerc lahko izpolnilo merila, ki jih je priglasila Yves Saint Laurent, ampak je preverjala vsebino, učinke in zakonitost teh meril po pravu Skupnosti. Poleg tega naj Odločba ne bi a priori izključevala nobene tržne oblike. V Odločbi naj bi bilo zapisano, prvič, da ta merila „po svoji naravi ne morejo izključiti določenih sodobnih oblik distribucije, kot so veleblagovnice“ (točka II.A.5, peti pododstavek, in fine) in, drugič, da določene sodobne oblike distribucije lahko zadostijo izbirnim merilom tako, da spremenijo svoje tržne metode (točka II.B.5, četrti pododstavek). Na obravnavi je zastopnik Komisije potrdil, da Odločba a priori ne izključuje nobene oblike distribucije, kot je „samopostrežna trgovina“ v sektorju luksuzne kozmetike in da je treba izraz „velike trgovine“iz točke II.A.5, peti pododstavek, in iz točke II.B.5, četrti pododstavek, Odločbe razlagati kot, da zajema tudi veleblagovnice.
84 Trditev tožeče stranke, da lahko zahtevanim merilom zadostijo le specializirani prodajalce na drobno v mestnih središčih, naj ne bi bila točna; tako v središču kot v predmestju naj bi bile trgovine, ki niso specializirani distributerji. Tudi zahteva po primernosti ugledu in slovesu znamke naj ne bi bila nujno neprimerna za velike distributerje, saj lahko glede na fotografije, ki jih je predložila Galec, nekatere njene lastne trgovine zagotovijo notranjo dekoracijo, ki je primerna za trženje uglednih znamk.
85 Potreba po merilu, ki se nanaša na trgovsko ime, je posebej očitna, če štejemo, da omogoča izključitev določenih trgovskih imen z očitno škodljivo podobo. Dejansko je ena od metod za povečanje vrednosti centrov Leclerc za prodajo luksuznih izdelkov sestavljena iz tega, da jim določijo dodatne prostore z drugim trgovskim imenom, na primer „Éole“. Dalje naj bi Odločba poudarjala, da podobe znamke podcenjevanega trgovskega imena ni mogoče povezati z običajno cenovno politiko distributerja (točka II.A.5, peti pododstavek, in fine).
86 Trditev Galec, da lahko veliki distributerji izpolnijo predmetna merila le, če radikalno spremenijo svoje tržne metode, nikakor ne ustreza stališču Komisije. Ta merila bi lahko privedla le do delne spremembe posebnih tržnih metod določenih sodobnih oblik distribucije, obseg zahtevanih sprememb pa je odvisen od presoje vsakega posameznega primera.
87 Obrazložitev Odločbe naj bi bila jasna in popolna, posebej v točki II.A.5. Poleg tega naj bi iz zgoraj navedenih sodb Lancôme in L'Oréal in iz Odločbe Komisije 85/616/EGS z dne 16. decembra 1985 v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe EGS (IV/30.665 - Villeroy & Boch) (UL L 376, str. 15) izhajalo, da ne bi bilo novo stališče, da ohranitev podobe ugleda izdelka lahko opraviči merila kakovosti glede poklicne usposobljenosti prodajalcev in glede prostorov. Prav zako naj ne bi bila točna trditev, da Komisija ni upoštevala kumulativnega učinka selektivnih distribucijskih sistemov, kot je razvidno iz točke II.A.8 Odločbe.
88 Tožena stranka izpodbija, da naj bi bil glavni nagib potrošnika luksuznih izdelkov, čeprav ga lahko kratkoročno privabijo nizke cene, zagotovitev, da izdelek ne bo postal običajen zaradi banalizacije njegove podobe in zmanjšanja ustvarjalnosti, kar bi dolgoročno bila posledica nizkih cen. Poleg tega naj bi iz točke I.D Odločbe izhajalo, da je iz stališč zvez potrošnikov, ki jih je Komisija upoštevala, razvidna želja potrošnikov, da luksuzne parfumerijske izdelke prodaja le kvalificirano osebje v kakovostnih prodajalnah na drobno.
89 Tožena stranka zanika, da naj bi izrazila mnenje glede morebitne primernosti velikih distributerjev za prodajo izdelkov Yves Saint Laurent. Ali lahko nekatere njihove trgovine zadostijo merilom, ki jih zahteva selektivna distribucija luksuznih dišav, je to vprašanje, ki ga mora v vsakem posameznem primeru preveriti najprej Yves Saint Laurent in ne Komisija. V Odločbi ni navedeno, da luksuzni izdelki s prodajo preko velikih distributerjev postanejo običajni.
90 Končno, glede člena 85(1) Pogodbe, tožena stranka meni, da so merila, ki jih obravnava točka II.A.5 Odločbe, očitno objektivna in kakovostna, opisana v sodbi Metro I, in so določena enotno in nediskriminatorno, saj ne izključujejo nobenega distributerja, ki jih lahko izpolni. Poleg tega naj bi Komisija izjavila, da je ta merila treba uporabljati nediskriminatorno, kar je vprašanje prakse in ne presoja meril kot takih. Sprejeta merila naj tudi ne bi nasprotovala načelu sorazmernosti, saj naj bi bila nujna za ohranitev ugleda in ekskluzivnosti, ki predmetne izdelke razlikuje od drugih podobnih izdelkov, in za ohranitev podobe ugledne znamke.
91 Točka 40 sodbe Metro II naj ne bi bila pomembna, saj naj bi se ta sodba nanašala na situacijo, kjer ni bilo več nobene distribucijske oblike kot selektivnih mrež in togost cen ni izravnavala učinkovita konkurenca med znamkami. Taka naj ne bi bila situacija na trgu kozmetičnih izdelkov, kjer obstaja široka ponudba proizvajalcev in distributerjev ter delež izdelkov, ki jih tržijo pooblaščene distribucijske mreže, predstavlja le del vse prodaje kozmetičnih izdelkov, ki niha od 22,4% v Veliki Britaniji do 36,2% v Italiji. Potrošnik bi tako lahko kupoval druge dišave po nižji ceni izven selektivnih distribucijskih mrež in obstajala bi učinkovita konkurenca med konkurenčnimi znamkami luksuznih dišav in luksuznimi izdelki iste znamke.
Argumenti posrednikov
92 Ker so intervenienti obširno razlagali trditve kot Komisija, je treba povzeti le naslednje točke.
93 Po mnenju Yves Saint Laurent tožba temelji na napačni domnevi. Komisija naj ne bi odobrila a priori izključitve tržne oblike in naj ne bi priznala ekskluzivnosti v korist specializiranih prodajalcev na drobno v mestnih središčih. Nasprotno naj bi se v Odločbi preverilo le, ali je distribucijski sistem odprt vsem tržnim oblikam in nobene izmed njih ne izključuje a priori (točka II.B.5).
94 Mreža Yves Saint Laurent naj bi dejansko vključevala, poleg specializiranih parfumerij, tudi verige veleblagovnic (v Nemčiji, Franciji, Italiji, Veliki Britaniji, Grčiji, Španiji in Belgiji) in v vseh državah članicah prodajalne na drobno, ki so specializirane za raznovrstne izdelke, posebej dišave in izdelke za gospodinjstvo (Velika Britanija, Nizozemska, Nemčija in Danska), dišave in lekarniške izdelke (Francija, Italija, Španija, Portugalska), dišave in oblačila (Španija, Portugalska), „Boots“, specializirana veriga za različne izdelke v Veliki Britaniji in sodobne verige velikih parfumerij, posebej v Nemčiji, Belgiji, na Nizozemskem, v Italiji in Franciji. 99,6% prodaje v Veliki Britaniji in 75% prodaje na Danskem naj bi se opravilo v nespecializiranih prodajalnah na drobno. V Franciji, Španiji in na Nizozemskem naj bi ta delež nihal med 20% in 40%. Prav tako naj bi bile iz zemljevidov, ki jih je predložila Yves Saint Laurent, razvidna prodajna mesta izven mestnih središč.
95 Glede preučitve nagibov in pričakovanj potrošnikov, presojo Komisije potrjujejo tudi druge raziskave, priložene intervencijski vlogi Yves Saint Laurent, namreč raziskave profesorja Glaisa, ameriške revije Mademoiselle in profesorja Thoeniga, iz katerih naj bi izhajalo, da potrošniki pripisujejo pomen znamki izdelka in da potrošniki dajejo prednost distribucijskemu sistemu, ki ščiti ugledno podobo izdelka. Nasprotno, trditev Galec, da analiza Komisije odraža posebno izrabljeno in zastarelo vizijo i nagibih potrošnikov, naj ne bi dokazovala nobena študija ali tržna raziskava.
96 Glede nujnosti sistema selektivne distribucije Yves Saint Laurent poudarja, da je Komisija, čeprav se je ukvarjala z ugledom in slovesom znamke Yves Saint Laurent, upoštevala tudi posebnosti izdelkov, posebej kakovost uporabljenih surovin, raziskovalnih in razvojnih postopkov, ter materiala za embalažo (točka II.A.5). Na primer, potrebovali naj bi tri leta za razvoj novega izdelka do njegove industrijske izdelave, in vsako leto naj bi stalni raziskovalni in razvojni center Yves Saint Laurent raziskoval različne formule. Uporabljali naj bi več kot 5 000 surovin, od katerih so mnoge redke, prefinjene in drage, in potrebni naj bi bili mnogi poskusi. Izvirnost, prefinjenost in visoka kakovost teh izdelkov v povezavi z ugledom in slovesom znamk, pod katerimi jih prodajajo, naj bi tako opravičevali selektivno distribucijo, drugače pa bi doživeli enako usodo kot dišave Coty, ki naj bi izginile iz tržišča zaradi neskladnosti med kakovostjo izdelka in načinom distribucije, ki nista izpolnila pričakovanja potrošnikov.
97 Glede člena 85(1) Pogodbe naj bi bilo merilo strokovne usposobljenosti nujno za izpolnitev pričakovanj potrošnikov in zaradi tega, ker so izdelki po naravi tehnični in vključujejo posebno raziskovalno delo. Tudi zunanje okolje prodajnega mesta naj bi bilo objektivno merilo, ki je potrebno za izboljšanje podobe same prodajalne na drobno in prodajnega izdelka, vendar naj ne bi izključevalo nobene oblike distribucije. Izgled, urejenost in izložba prodajnega mesta zagotavljajo „vitrino“ za izdelek in morajo biti v skladu z njegovo podobo. Trgovsko ime je tudi objektivno izbirno merilo, ki lahko vzbudi pozitivno, nevtralno ali negativno podobo glede usposobljenosti osebja, storitev in ustrežljivosti, ki se odražajo v razmišljanju o prodajnih izdelkih. Končno, fizična delitev, ki se zahteva na nespecializiranih prodajnih mestih, med kozmetičnimi oddelki in oddelki, ki so namenjeni vsakdanjim potrošniškim izdelkom, naj ne bi omejevala konkurence in naj ne bi ovirala dostopa do specializiranih tržnih oblik. To naj bi ustrezalo posebnemu pričakovanju proizvajalcev in potrošnikov, namreč da nakup luksuznih izdelkov ne smemo zamenjati z nakupom vsakdanjega potrošniškega blaga, kot so prehrambeni izdelki.
98 Iz poročila o oceni prodajnih mest (točka 16 zgoraj) naj bi izhajalo, da se postopek za sprejem v mrežo izvaja na objektivni in enotni osnovi. Kandidat trgovec na drobno naj bi se seznanil s to oceno in sme zaprositi za drugo oceno. Spori se lahko sprožijo pred nacionalnimi sodišči. Za določitev, ali lahko trgovsko ime škodi podobi znamke, se Yves Saint Laurent zanaša na raziskave javnega mnenja, ki jih neodvisne organizacije izvajajo pri potrošnikih. Svoji intervencijski vlogi prilaga seznam vprašanj, določenih za te raziskave in poudarja, da se izidi pošljejo prizadetemu podjetju, ki jih lahko prosto izpodbija.
99 Colipa najprej opozarja, da se Odločba sklicuje na poročilo profesorja Webra, ki se strinja z njenim tržnim poznavanjem. Iz tega poročila naj bi izhajalo, da je trg kozmetičnih izdelkov v Skupnosti razdeljeno in da to distribucija spremljajo razlike v metodah distribucije glede na predmetni sektor. To poročilo naj bi ustrezalo zaključkom Komisije, posebej iz točke II.B.3, da, čeprav luksuzne kozmetične izdelke in podobne izdelke, ki spadajo v druge tržne segmente, lahko do določene mere medsebojno nadomestimo v zavesti potrošnikov, potrošniki, ki podobo znamke ali storitve, povezane s prodajo znotraj sistemov selektivne distribucije, štejejo za sekundarno, lahko kupijo izdelke na sosednjem trgu, ki ne uporablja takih sistemov.
100 Dalje naj bi poročilo profesorja Webra, potrjevalo, da obstajajo številni proizvajalci in distributerji, ki delujejo na tržišču luksuznih kozmetičnih izdelkov, pod dinamičnimi in visoko konkurenčnimi pogoji in da je veliko tudi število tistih, ki vstopijo na tržišče. Poleg tega bi morali proizvajalci stalno raziskovati in razvijati nove izdelke in ohraniti tržno politiko, ki je primerna podobi ugledne znamke. Komisija naj bi torej v Odločbi pravilno ocenila konkurenčni okvir priglašenih sporazumov. Trditev tožeče stranke, da naj bi ti sporazumu izključevali velike distributerje, naj ne bi dokazovala nobena gospodarska analiza ali drugi dokazi.
101 Colipa dalje poudarja pravna načela, ki veljajo za selektivno distribucijo, ki jih izvaja posebej iz analize sodne prakse Sodišča, kot tudi iz načela „free rider“ (osamljeni jezdec) v ameriškem pravu in „Immanenztheorie“ v nemškem pravu in meni, da je ta oblika distribucije popolnoma upravičena za luksuzno kozmetiko, kot naj bi to priznalo Sodišče, posebej v zgoraj navedenih sodbah L'Oréal in Lancôme, ter generalni pravobranilec Reischl v s klepnih predlogih za sodbo Sodišča z dne 10. julija 1980 v zadevi Guerlain in drugi (253/78, 1/79, 2/79 in 3/79, Recueil, str. 2327, 2377).
102 Ta gospodarski pristop, ki temelji na „rule of reason“, namreč priznava, da ima prednost konkurenca, ki temelji na drugih dejavnikih kot cena, še posebej če upoštevamo nujno osnovno vlaganje in potrebo, da se onemogočijo „paraziti“ med prodajalci na drobno, ki živijo na račun tistih, ki sprejmejo gospodarske omejitve tržne politike proizvajalca. Še več, konkurenca naj ne bi bila odstranjena na zadevnem trgu, ker naj bi zadevna selektivna distribucija obstajala poleg različnih metod, ki v tem primeru predstavljajo več kot 50% izdelkov evropske parfumerijske industrije.
103 Vzporeden obstoj drugih selektivnih distribucijskih mrež naj bi bil pomemben le, če pomeni oviro za dostop na tržišče (glej sodbo Sodišča z dne 28. februarja 1991 v zadevi Delimitis proti Henninger Bräu, C-234/89, Recueil, str. I-935), ali če ne pusti prostora drugim oblikam distribucije, ki so osredotočene na drugačno konkurenčno politiko, ali če privede do togost cen, ki ni izravnana z drugimi konkurenčnimi dejavniki (sodba Metro II), kar naj ne bi držalo v tem primeru. Nasprotno, nobena sodobna oblika distribucije ni nujno izključena iz sprejema v mrežo in za sprejem bi Galec morala predložiti le vlogo ta sprejem in izpolniti izbirna merila.
104 Na obravnavi se je Colipa sklicevala na Poročilo Komisije za monopole in združitve „Fine Fragrances – A report on the supply in the UK for retail sale of fine fragrances“ (Cm 2380, november 1993), da selektivna distribucija na sektorju luksuzne kozmetike ni v nasprotju z javnim interesom v smislu Fair Trading Act Združenega kraljestva iz leta 1973. Colipa je tudi poudarila, da se v več državah članicah luksuzna kozmetika prodaja preko selektivne distribucijske mreže v „nespecializiranih“ ali „multiproizvodnih“ trgovinah kot so Boots v Veliki Britaniji, Matas na Danskem, Sephora v Franciji, Müller v Nemčiji, itd.
105 FIP navaja, da naj bi bil pri vsakem luksuznem izdelku odločujoč nematerialni element in da prevladuje ustvarjena atmosfera pri vsaki prestižni storitvi, ker sta podoba znamke in posledično njena usoda v rokah njenih preprodajalcev, ki naj bi bili izložba za potrošnike. V tem oziru naj bi pooblaščeni prodajalec na drobno potrošniku nudil vrsto garancij: predstavitev vseh izdelkov ali zadostne izbire, vključno z zadnjimi novostmi izdelkov znamke, svetovanje strokovnega osebja, ki ga je izučil proizvajalec, zagotovitev garancije in popravil, oblikovanje prodajnega okolja, da bo nakup pomenil užitek in sanje. Vendar je mogoče simbolično vrednost, od katere je odvisen njen luksuz, uničiti, če se prestižni izdelki tržijo pod neprimernimi pogoji ali poleg izdelkov (na primer živila ali izdelki za vzdrževanje), ki lahko škodijo prestižni podobi zadevne znamke, kar naj bi privedlo do izginotja dišav Coty zaradi banalizacije znamke. Ohranitev podobe znamke v očeh potrošnikov naj bi bilo toliko bolj nujno, ker v primerjavi z samimi stroški surovin proizvajalec vlaga znatne vsote v razvoj novih izdelkov, stalni nadzor njihove kakovosti in oglaševanje, ki lahko znašajo do 30 % prometa znamke.
106 V tej zvezi FIP meni, da so zadevne kakovostne obveznosti, vključno s tistimi, ki se nanašajo na trgovsko ime, nepogrešljive za ohranitev podobe znamke proizvajalca in za zagotovitev boljšega svetovanja potrošnikov, tudi če bi te zahteve lahko privedle do tega, da nekateri distributerji ne bodo sprejeti v mrežo. V tem primeru naj bi Komisija natančno spoštovala sodno prakso Sodišča in naj nikakor ne bi sprejela a priori izključitve določenih oblik distribucije.
107 FEPD najprej uveljavlja, da koristnost selektivne distribucije, ki jo priznavajo proizvajalci, distributerji in potrošniki in jo potrjuje sodna praksa Sodišča, izhaja iz njenih ciljev: da ohrani skladnost in podobo distribucijske mreže za luksuzne in visoko kakovostne izdelke, da zagotovi boljše storitve potrošnikom in zadovolji nekatere svoje potrebe. Ko potrošniki kupujejo visoko kakovostne izdelke, pričakujejo, da bodo prejeli primeren nasvet v okolju, ki naj bi stimuliralo izbiro izdelka. V tem primeru naj bi spremembe pogodb, ki jo je dosegla Komisija, določale prag, pod katerim naj ne bi bilo več selektivne distribucije luksuznih dišav, saj če bi bila merila manj zahtevna, bi jih lahko izpolnil vsak distributer.
108 V tej zvezi specializirane prodajalne na drobno naj se zadostno prizadevale in naj bi imela lastnosti, potrebne za zadostitev potreb potrošnikov zlasti zaradi svoje strukture, specializacije, prostorov in geografske prisotnosti. Na splošno naj bi šlo za majhna podjetja, ki se lahko odločajo fleksibilno in imajo primerno znanje in prostore za prodajo zadevnih izdelkov, kar naj bi bilo nujno za vzpostavitev zvestih strank. Prodajna mesta naj ne bi bila omejena na specializirane prodajalce na drobno v mestnih središčih, ampak naj bi bila tako v mestnih središčih kot v obrobju in predmestjih, vključno s trgovinami v nakupovalnih centrih in veleblagovnicah. Te trditve naj bi potrjevalo poročilo profesorja Glaisa, iz katerega naj bi še posebej izhajalo, da so visoke vrednosti nasveti, ki jih je mogoče pridobiti v specializiranih trgovinah.
109 Cilj tožbe naj bi bilo znižanje selektivnosti zahtevanih meril na dejansko raven centrov Leclerc, kar bi lahko privedlo do odprave specializiranih prodajaln na drobno in do razočaranja potrošnikov ter bi proizvajalce prisilili k opuščanju svojih dejavnosti raziskovanja, inovatorstva in oglaševanja dokler ne bo izginil luksuzni element izdelkov. Tožeča stranka naj bi bila sama odgovorna za svojo izključitev, ki jo zatrjuje, ker se ni želela prilagoditi skladnim in upoštevnim merilom. Tožeča stranka naj ne bi bila a priori izključena, ampak bi morala le prilagoditi svoje metode glede na naravo predmetnih izdelkov, kar pa naj ne bi zahtevalo radikalne spremembe prodajnih metod centrov Leclerc.
Ugotovitve Sodišča prve stopnje
110 Presoja utemeljenosti Odločbe, če uporablja člen 85(1) Pogodbe, postavlja štiri glavna vprašanja, namreč: (A) ali je selektivna distribucija, ki temelji na kakovostnih merilih v sektorju luksuzne kozmetike, načelno združljiva s členom 85(1) Pogodbe; (B) ali izbirna merila Yves Saint Laurent, navedena v točki II.A.5 Odločbe, izpolnjujejo zahtevane pogoje, da se jih lahko šteje za dopustne glede na člen 85(1) Pogodbe; (C) ali so utemeljeni tožbeni razlogi in trditve tožeče stranke glede vprašanja, ali so njeni člani a priori izključeni iz mreže Yves Saint Laurent in glede na odnos potrošnikov v tej zvezi; in (D) ali se uporablja člen 85(1) Pogodbe, ker v zadevnem sektorju obstajajo vzporedne mreže.
A – načelna združljivost sistema selektivne distribucije, ki temelji na kakovostnih merilih v sektorju luksuzne kozmetike, s členom 85(1) Pogodbe
111 Čeprav tožeča stranka navaja, da sprejema nujnost sistema, ki temelji na konceptu „selektivnosti“, za ohranitev ugleda luksuznih izdelkov in izpolnitev pričakovanj potrošnikov, vseeno izpodbija zakonitost izbirnih meril Yves Saint Laurent v luči člena 85(1) Pogodbe. V teh okoliščinah je treba najprej preučiti osnovna pravna načela, ki urejajo uporabo člena 85(1) v sektorju luksuzne kozmetike.
112 Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da sistemi selektivne distribucije pomenijo element konkurence v skladu s členom 85(1) Pogodbe, če izpolnjujejo štiri pogoje: prvič, da značilnosti predmetnega izdelka zahtevajo sistem selektivne distribucije, v tem smislu, da tak sistem predstavlja legitimno zahtevo ob upoštevanju narave predmetnega izdelka, posebej njegovo visoko kakovost ali tehnično izpopolnjenost, da se ohrani njegova kakovost in se zavaruje njegova pravilna uporaba (glej zgoraj navedeno sodbo L'Oréal, točka 16, razlagano v luči sodbe Metro I, točki 20 in 21, sodbe AEG, točka 33, in sodbe Sodišča prve stopnje z dne 27. februarja 1992 v zadevi Vichy proti Komisiji, T-19/91, Recueil, str. II-415, točke od 69 do 71); drugič, da se preprodajalci izberejo na podlagi objektivnih meril kakovostne narave, ki so določena enotno za vse morebitne preprodajalce in se ne uporabljajo diskriminatorno (glej na primer sodbo Metro I, točka 20, zgoraj navedeno sodbo L'Oréal, točka 15, in sodbo AEG, točka 35); tretjič, da predmetni sistem poskuša doseči rezultat, ki krepi konkurenco in tako izravnava omejitev konkurence, ki je povezana s sistemu selektivne distribucije, posebej v zvezi s ceno (glej sodbe Metro I, točke od 20 do 22, AEG, točke 33, 34 in 73, ter Metro II, točka 45); in četrtič, da določena merila ne presegajo tistega, kar je nujno (glej zgoraj navedeni sodbo L'Oréal, točka 16, in Vichy, točke od 69 do 71). Vprašanje, ali so izpolnjeni ti pogoji, je treba presoditi objektivno ob upoštevanju interesa potrošnika (glej sodbo Metro I, točka 21, in zgoraj navedeno sodbo Vichy, točke od 69 do 71).
113 Čeprav je Sodišče predvsem menilo, da je take sisteme selektivne distribucije, ki temeljijo na kakovostnih merilih, mogoče sprejeti v sektorju proizvodnje trajnih, visoko kakovostnih in tehnično izpopolnjenih potrošniških izdelkov, brez kršitve člena 85(1) Pogodbe, posebej da bi ohranili specializirane trgovine, ki lahko zagotovijo posebne storitve za take izdelke (glej sodbe Metro I, točka 20, AEG, točka 33, Metro II, točka 54, in sodbo Sodišča z dne 10. decembra 1985 v zadevi ETA, 31/85, Recueil, str. 3933, točka 16), iz sodne prakse Sodišča tudi izhaja, da se sistemi selektivne distribucije, ki jih upravičuje specifična narava izdelkov ali zahteve za njihovo distribucija, lahko vzpostavijo v drugih gospodarskih sektorjih brez kršitve člena 85(1) (glej sodbi Sodišča z dne 3. julija 1985 v zadevi Binon, 243/83, Recueil, str. 2015, točki 31 in 32, in z dne 16. junija 1981 v zadevi Salonia, 126/80, Recueil, str. 1563). Enako je Sodišče v sodbi Metro I (točka 20) presodilo, da narava in intenzivnost „učinkovite konkurence“, ki je nujna za dosego ciljev Pogodbe, lahko nihata glede na zadevne izdelke ali storitve in gospodarsko strukturo predmetnih tržnih sektorjev, ne da bi bilo kršeno načelo neizkrivljanja konkurence iz členov 3 in 85 Pogodbe.
114 Nesporno je, da je, prvič, luksuzna kozmetika, in zlasti luksuzne dišave, ki oblikujejo večino predmetnih izdelkov, prefinjeni in visoko kakovostni izdelki, ki so rezultat posebnih raziskav, in za katere se uporabljajo materiali visoke kakovosti, posebej za njihovo embalažo; drugič, da imajo ti izdelki „luksuzno podobo“, ki jih razlikuje od drugih podobnih izdelkov, ki nimajo take podobe; in tretjič, da je ta luksuzna podoba pomembna v očeh potrošnikov, ki cenijo priložnost nakupa luksuzne kozmetike, posebej pa luksuznih dišav. V mislih potrošnika obstaja le nizka stopnja nadomestljivosti med luksuznimi kozmetičnimi izdelki in podobnimi izdelki, ki spadajo v druge segmente sektorja (glej točko II.A.8 Odločbe).
115 V teh okoliščinah Sodišče prve stopnje meni, da pojem „značilnosti“ luksuzne kozmetike v smislu zgoraj navedene sodbe L'Oréal, ni mogoče omejiti na njene materialne značilnosti, temveč zajema posebno zaznavanje potrošnikov o njih, posebej o njeni „luksuzni avri“. V tem primeru gre torej za izdelke, ki so na eni strani visoke kakovosti in imajo na luksuzni značaj, ki izhaja iz njihove narave same.
116 Glede vprašanja, ali selektivna distribucija predstavlja legitimno zahtevo v primeru izdelkov, ki imajo take značilnosti, Sodišče prve stopnje navaja, da obrazložitev Odločbe v tej točki (točka II.A) ne temelji na konceptu specializirane trgovine, ki lahko zagotovi posebne storitve za tehnično izpopolnjene izdelke v smislu sodb Metro I, Metro II in AEG, temveč prej na dveh drugih načelnih preudarkih, namreč (a) interesu Yves Saint Laurent kot proizvajalca luksuznih kozmetičnih izdelkov, da ohrani prestižno podobo znamke in da zaščiti uspehe svojih promocijskih dejavnost (glej točko II.A.5, drugi in četrti pododstavek, Odločbe in v istem smislu točko II.B.2) in (b) potrebo po zaščiti, v zaznavanju potrošnika, „avre ekskluzivnosti in prestiža“ predmetnih izdelkov, posebej z zavarovanjem „primerne predstavitve javnosti, ki izraža specifično estetično ali funkcionalno kakovost“ izdelkov (točka II.A.5, drugi pododstavek) in „ureditvijo, ki je skladna z luksuzno in ekskluzivno naravo izdelkov ter predstavitvijo, ki je v skladu s podobo znamke“ (točka II.A.5, četrti pododstavek; glej tudi peti in šesti pododstavek).
117 V tej zvezi je treba pojasniti, da čeprav lahko proizvajalec svobodno izbere svojo tržno politiko, je treba upoštevati člen 85(1) Pogodbe, kadar uporaba te politike privede do sporazumov, ki drugim neodvisnim gospodarskim subjektom nalagajo obveznosti, ki lahko omejujejo njihovo svobodo konkuriranja v tej meri, da znatno prizadene trgovino znotraj Skupnosti. V teh okoliščinah samo dejstvo, da si je proizvajalec znatna prizadeval za promocijo svojih izdelkov, samo po sebi ne pomeni objektivne upravičenosti, ki lahko izključi uporabo člena 85(1) za distribucijsko mrežo, ki omejuje svobodo konkuriranja sodelujočih podjetij in tretjih strank. V nasprotnem primeru bi lahko vsak proizvajalec upravičil uporabo sistema selektivne distribucije zgolj na podlagi svojih promocijskih prizadevanj, in bi bilo vsako omejitveno izbirno merilo upravičeno iz razloga, da je to bilo nujno za zaščito tržne politike proizvajalca (glej zgoraj navedeno sodbo Vichy proti Komisiji, točka 71).
118 Sodišče prve stopnje tako meni, da sistem selektivne distribucije spada na področje uporabe člena 85(1) Pogodbe le, če je objektivno upravičen in se upošteva tudi interes potrošnikov (glej točko 112, in fine, zgoraj).
119 V tej zvezi Sodišče prve stopnje ocenjuje, da je v interesu potrošnikov, ki želijo kupiti luksuzno kozmetiko je, da so taki izdelki primerno predstavljeni na prodajnih mestih. Ker gre za visoko kakovostne izdelke, katerih luksuzno podobo ocenjujejo potrošniki, merila, ki želijo le zagotoviti, da se jih predstavi na primeren način, zasledujejo cilj, da z ohranitvijo te luksuzne podobe izboljšajo konkurenco in tako izravnajo omejitev konkurence, ki je povezana s sistemi selektivne distribucije. Taka merila torej predstavljajo legitimno zahtevo v smislu zgoraj navedene sodne prakse (glej sodbo Metro I, točka 37).
120 Sodišče prve stopnje v tej zvezi meni, da je v interesu potrošnikov, ki želijo kupiti luksuzno kozmetiko, da se takim izdelkom ne odvzame luksuzna podoba, ker jih sicer ne bi več šteli za luksuzne izdelke. Trenutna delitev kozmetičnega sektorja med luksuzno in ne luksuzno kozmetiko odraža različne potrebe potrošnikov in s tem ni neprimerna v gospodarskem smislu. Čeprav `luksuzna' narava luksuzne kozmetike med drugim tudi izhaja iz njene visoke bistvene kakovosti, njihova višja cena in reklamne propagande izdelovalcev, dejstvo, da se prodaje preko selektivne sisteme distribucije, ki želijo zagotoviti, da bo predstavljena v prodajalnah na drobno na poudarjen način, tudi prispeva k tej luksuzni podobi in s tem k ohranitvi enega glavnih značajev izdelkov, ki jih želijo kupiti potrošniki. Posplošena distribucija predmetnih izdelkov, katere posledica bi bila, da Yves Saint Laurent nebi imela možnost zagotoviti, da bodo izdelki prodani v primernih pogojih, bi vsebovala nevarnost poslabšanja v predstavitvi izdelkov v prodajalnah na drobno, ki bi lahko škodila „luksuzni podobi“ in s tem samemu značaju izdelkov. Posledično, merila, ki imajo namen zagotoviti, da bodo izdelki predstavljeni v prodajalnah na drobno na način, ki je v skladu z njihovo luksuzno naravo, ustvarjajo legitimno zahtevo take vrste, za pospeševanje konkurence v interesu potrošnikov v okviru pomena zgoraj navedene sodne prakse.
121 Tega zaključka ne razveljavlja dejstvo, ugotovljeno v toku tega postopka, da v določenih državah članicah, posebej na Nizozemskem, ampak tudi v Veliki Britaniji in Franciji, obstaja večji ali manjši delež prodaje s strani ne pooblaščenih distributerjev, ki pridobijo svoje dobave na vzporednem tržišču. Ni mogoče izključiti, da je potrošnikov interes v takih prodajah delno izid luksuzne podobe, h katere ohranitvi vsaj delno prispeva selektivna distribucija. Zato ne sledi to, da bi luksuzna podoba ostala neokrnjena, če ne bi bilo selektivne distribucije.
122 Vendar pa, medtem ko je v interesu potrošnikov, da lahko pridobijo luksuzno kozmetiko, ki je primerno predstavljena za prodajo in da se zagotovi, da bo njihova luksuzna podoba ohranjena na ta način, je tudi v njihovem interesu, da se sistemi distribucije, ustanovljeni po tej misli, ne uporabljajo preveč strogo in, posebej, da se dostop do izdelkov ne omejuje neurejeno, kot so štiri zveze potrošnikov izjavile med upravnim postopkom (glej točko 175 spodaj). Jasno je tudi iz sodne prakse sodišča, da ne moremo smatrati, da sistem Yves Saint Laurent zasleduje legitimen cilj izravnavanja omejitve konkurence, ki jo vsebuje ta sistem, dokler ne bo odprt za vse morebitne prodajalce na drobno, ki so sposobni zagotoviti, da bodo izdelki dobro predstavljeni potrošnikom na primerni ureditvi in z ohranitvijo luksuzne podobe prizadetih izdelkov (glej točko 112 zgoraj). Selektivni sistem distribucije, ki bi se izkazal v izključitvi določenih oblik trženja, ki jih lahko uporabimo za prodajo izdelkov v pospeševalnih pogojih, na primer na prostoru ali območju, prilagojenem temu namenu, preprosto nebi ščitil obstoječe oblike trženja pred konkurenco novih dejavnikov in bi zato bil v neskladju s členom 85(1) Pogodbe (glej sodbo AEG, točki 74 in 75).
123 V sektorju luksuzne kozmetike sledi, da kakovostna merila za izbiro distributerjev, ki ne presegajo potrebno za zagotovitev, da bodo ti izdelki primerno predstavljeni za prodajo, načelno niso pokriti s členom 85(1) Pogodbe, kolikor so objektivni, določeni enotno za vse morebitne prodajalce na drobno in se ne uporabljajo diskriminatorno.
B – Ali izbirna merila Yves Saint Laurent, na katere se sklicuje točka II.A.5 Odločbe, izpolnjujejo potrebne pogoje, da jih lahko štejemo za zakonite po členu 85(1)?
1. Posamične vloge Sodišča prve stopnje in pristojnih nacionalnih sodišč in organov
124 Tožeča stranka meni, da nekatera izbirna merila Yves Saint Laurent dovoljujejo Yves Saint Laurent samovoljo, ki je prevelika in jo ni mogoče nadzirati in da zato niso objektivni v okviru pomena sodne prakse sodišča. Komisija in intervenienti zavzemajo stališče, da so ta merila izid presoje iz primera v primer s strani izdelovalca, katera je predmet skladnosti z načelom nediskriminacije in nadzora pristojnih sodišč.
125 Glede teh trditev je najprej treba pojasniti posamezne vloge Sodišča prve stopnje in pristojnih nacionalnih sodišč ali organov.
126 Nadzor s strani Sodišča prve stopnje po členu 173 Pogodbe, ali predmetna merila izpolnjujejo potrebne pogoje zato, da se štejejo za zakonite po členu 85(1) Pogodbe, se pravi ali so kakovostni in objektivni ter nediskriminatorni ali nesorazmerni, je omejen na ugotavljanje, ali so ugotovitve Komisije v točki II.A.5 Odločbe neveljavne zaradi napačne utemeljitve, očitne dejanske ali pravne zmote, očitne zmotne ocene ali zlorabe oblasti. Ni naloga tega sodišča odločiti o uporabi teh meril v posebnih primerih.
127 Vendar, kot sta Komisija in Yves Saint Laurent pravilno iztaknila, uporaba teh meril v posebnih primerih ni enostavno zadeva izdelovalčeve samovolje, ampak jih je potrebno določiti objektivno. Da bo mreža Yves Saint Laurent zakonita po členu 85(1), je tako možnost pridobivanja neodvisnega in učinkovitega pregleda uporabe teh meril v posebnih primerih bistven element (glej točko II.A.6(a) in točko II.B.4, četrti pododstavek, Odločbe).
128 Veljavno pravo je, da so nacionalna sodišča pristojna uporabiti člen 85(1) Pogodbe, ker velja neposredno (glej sodbo Sodišča z dne 30. januarja 1974 v zadevi BRT, 127/73, Recueil, str. 51, točki 15 in 16). Vlagatelj prošnje, ki ni bil sprejet v mrežo in ki smatra, da so predmetna merila zanj uporabljali na način, ki ni v skladu s členom 85(1), posebej na diskriminacijski in nesorazmeren način, zato lahko vloži tožbo pred pristojnimi nacionalnimi sodišči. Taka tožba se lahko vloži pred nacionalnimi organi, ki si pristojni za uporabo člena 85(1), če je to primerno.
129 Torej je zadeva pristojnih nacionalnih sodišč ali oblasti, na katere se takšen primer naslovi, da odločijo, v luči sodne prakse Sodišča in Sodišča prve stopnje, kjer je to pomembno, ali so v posebnem primeru izbirna merila Yves Saint Laurent uporabili na diskriminacijski ali nesorazmeren način, s kršitvijo člena 85(1). Ta nacionalna sodišča ali oblasti so posebej odgovorni za zagotovitev, da predmetna merila ne bodo uporabljena za preprečevanje sprejema novih dejavnikov, ki so sposobni prodajati predmetne izdelke v pogojih, ki ne odvračajo od njihove podobe, v mrežo.
130 Dodatno, lahko vlagatelj prošnje, ki ni bil sprejet v mrežo, vloži pritožbo pri Komisiji na podlagi člena 3 Uredbe št. 17, na podlagi načel, ki jih je Sodišče prve stopnje določilo v sodbi z dne 18. septembra 1992 v zadevi Automec proti Komisiji (T-24/90, Recueil, str. II-2223), posebej če se pogoji za sprejem sistematično uporabljajo na način, ki ni v skladu s pravom Skupnosti (glej sodbo AEG, točke od 44 do 46, 67 in naslednje).
2. Načelna zakonitost predmetnih meril po členu 85(1) Pogodbe
a) Merila, ki se nanašajo na strokovne kvalifikacije
131 V svojih zahtevah, Galec ni izpodbijala meril v točkah I.2 in I.3 Splošnih prodajnih pogojev, ki se nanašajo na strokovne kvalifikacije osebja in na svetovalno in predstavitveno storitev (glej točko 25 pripomb na intervencijske vloge), temveč je na obravnavi zatrdila, da so ta merila nesorazmerna v odnosu do potreb prodaje predmetnih izdelkov v primernih pogojih.
132 Sodišče prve stopnje ocenjuje, da je obstoj osebe v prodajalni na drobno, ki je sposobna potrošnikom dati primeren nasvet ali informacijo, načelno legitimna zahteva za prodajo luksuzne kozmetike in je sestavni element pravilne predstavitve teh izdelkov.
133 Glede preostalih vidikov, tožeča stranka ni navajala nobenih dokazov, ki bi sodišču omogočili odločiti, ali so kvalifikacije, ki jih zahteva točka I.3 Splošnih prodajnih pogojev, namreč bodisi diplomo estetike ali enakopravno strokovno kvalifikacijo ali vsaj triletne izkušnje v prodaji uglednih izdelkov parfumerije, nesorazmerni glede na naravo predmetnih izdelkov.
134 Vsekakor je zadeva pristojnih nacionalnih sodišč ali organov zagotoviti, da se določbe pogodbe, ki se nanašajo na strokovno usposobljenost, v posebnih primerih ne bodo uporabljale na diskriminatoren ali nesorazmeren način.
b) Merila, ki se nanašajo na položaj in opremo prodajalne na drobno
135 Galec posebej kritizira merila glede „območja okoli“ prodajalne na drobno, njene zunanje pojave, posebej njenih oken in prodaje drugega blaga v njej. Po mnenju Galec, so ta merila preveč subjektivna, so nesorazmerna in diskriminirajo njene člane.
– „Območje okoli“ prodajalne na drobno in njen položaj
136 Točka I.1(a) Splošnih prodajnih pogojev določa: „Četrt, ulice in trgovine v soseščini prodajne točke morajo vedno ustrezati ugledu in slovesu imena znamke Yves Saint Laurent“. Iz prvega in drugega naslova poročila o oceni je razvidno, da trgovina, ki se nahaja na območju, ki je „dobro oskrbljeno s prevozom in je trgovinsko“ ali je „centralno in trgovinsko“ in se nahaja na ulici v bližini „pospeševalnih ali luksuznih“ trgovin, z zgradbami, ki so „v dobrem stanju“ ali „zelo spodbudne“, se v oceni Yves Saint Laurent ocenjuje višje kot trgovina, ki se nahaja na drugem območju ali v drugi ulici. Ta dva naslova štejeta 30 točk v poročila o oceni in s tem imajo znatno težo.
137 Sodišče prve stopnje smatra, da merilo, ki se nanaša na okolje prodajalne na drobno, ki prodaja luksuzno kozmetiko ni popolnoma pokrit s členom 85(1) Pogodbe, kolikor je njegov namen zagotoviti, da ne bodo taki izdelki prodani pod popolnoma neprimernimi izhodišči. Vendar je zadeva pristojnih nacionalnih sodišč ali oblasti zagotoviti, da to merilo v posebnih primerih ne bo uporabljeno na diskriminacijski ali nesorazmeren način.
– Zunanji izgled prodajnega mesta
138 Galec se posebej pritožuje o določbah točke I.1(b) Splošnih prodajnih pogojev, ki se nanašajo na kakovost fasade in izložb, in o določbah točke III.4 pogodbe, ki pravi, da mora „okrasitev“ prodajalne na drobno odražati standarde in kakovost, povezano s podobo znamke Yves Saint Laurent. V poročilu o oceni štejeta tretji in četrti naslov, ki se nanašata na zunanji pojav prodajalne na drobno, vključno z okni trgovine, skupaj 80 točk, se pravi približno 25% možne največje številke točk.
139 Sodišče prve stopnje meni, da take določbe, posebej tiste, ki se nanašajo na okna trgovin, prispevajo k njihovi uporabi na diskriminatorni način proti prodajalni na drobno – kot je veleblagovnica – ki nima enake fasade kot tradicionalna trgovina, posebej fasado, ki vključuje okna trgovine, ampak je opremila prostor ali območje znotraj trgovine na način, ki ustreza prodaji luksuzne kozmetike. Nadalje se ne zdi, da so zunanja okna trgovine potrebna za dobro predstavitev izdelkov v zvezi s prostorom ali območjem, ki je opremljen znotraj trgovine z „več izdelki“.
140 Vendar ni mogoče izključiti, da se ta merilo, ki se nanaša na okna trgovine, lahko razlaga tako, da se sklicuje na „okna trgovine“ območja, ki je opremljeno znotraj prodajalne na drobno in ne na zunanja okna trgovine.
141 V teh okoliščinah zadošča ugotovitev, da morajo pristojna nacionalna sodišča ali organi nadzorovati, da se merila glede zunanjega izgleda prodajanega mesta, vključno z merili glede izložb, ne uporabljajo na diskriminatoren ali nesorazmeren način.
– Prodaja drugega blaga, ki lahko odvrača od podobe znamke Yves Saint Laurent
142 Edina kritika glede notranjosti prodajalne na drobno, ki jo izraža Galec pred Sodiščem prve stopnje, je glede tistih omejitev, ki se nanašajo na omejitve, naložene prodaji drugega blaga. Galec posebej izpodbija zakonitost točke III.3 pogodbe, ki pravi, da pooblaščen trgovec na drobno „ne sme ponujati za prodajo izdelkov, katerih bližina lahko škoduje imenu znamke Yves Saint Laurent“ in točke I.1(d) Splošnih prodajnih pogojev, po kateri vključujejo dejavniki, ki jih je potrebno upoštevati, stopnjo druge aktivnosti, če se ta izvaja v prodajalni na drobno, njeno zunanjo in notranjo predstavitev, ločitev med njo in aktivnostjo v zvezi s parfumerijo, distribucija prodajnega osebja med njo in aktivnostjo v zvezi s parfumerijo, strokovnost prodajnega osebja, dodeljenega vsaki aktivnosti in oseben nastop in obleka prodajnega osebja, dodeljenega vsaki aktivnosti.
143 Niti pogodba niti poročilo o oceni natančneje ne določata izdelkov, ki bi lahko odvračali od podobe znamke Yves Saint Laurent, če bi jih prodajali na istem kraju. V Odločbi Komisija splošno izjavlja, da je namen te določbe, da se v mislih ljudi zaščiti avra ugleda in izključenosti, ki jo predmetni izdelki utelešajo, „s tem, da preprečuje vsako povezavo z nižje kakovostnim blagom“ (točka II.A.5, peti pododstavek).
144 S tem, točki III.3 pogodbe manjka natančnost in jasnost in prispeva k temu, da se lahko uporabi na subjektiven in mogoče diskriminacijski način. Tudi točka I.1(d) Splošnih prodajnih pogojev prodaje daje vtis, da dovoljuje Yves Saint Laurent zelo široko samovoljo, ker dovoljuje ne le oceno stopnje in predstavitve drugih izdelkov v prodaji, temveč tudi števila, strokovnosti in osebnega nastopa osebja, dodeljenega prodaji teh izdelkov.
145 Vendar zavzema Komisija stališče, da veleblagovnic ni mogoče izključiti iz mreže le zato, ker prodajajo drugih izdelkov (glej točko II.A.5, peti pododstavek, Odločbe in točko 164 in naslednje, spodaj). Intervenienti niti niso opredelili izdelkov, z izjemo tistih za prehrano in čiščenje, katerih prodaja bi bila taka, da bi odvračala od „podobe“ kozmetičnih izdelkov.
146 V teh okoliščinah Sodišče prve stopnje meni, da je Odločbo treba razlagati tako, da pomeni da prodaja drugega blaga, ki ga je ponavadi mogoče najti v veleblagovnicah ni sama po sebi razlog škode za „luksuzno podobo“ predmetnih izdelkov, če izhajamo iz tega, da je kraj ali območje namenjeno prodaji luksuzne kozmetike urejeno tako, da so izdelki predstavljeni na poudarjen način. To lahko zahteva, da določenih drugih izdelkov, kot so izdelki za prehrano ali izdelki za čiščenje, ne smemo prodajati „blizu“ luksuzne kozmetike, ali da zadostno ločimo prodajo luksuzne kozmetike od prodaje drugih, nizko kakovostnih izdelkov (glej točko II.A.5, peti pododstavek, Odločbe).
147 V luči zgoraj navedenega, nadzor, ki naj ga pristojna nacionalna sodišča ali oblasti izvajajo, kjer nastanejo težave, izravnava pomanjkanje jasnosti v tem merilu. Oni morajo zagotoviti, da se ne uporabi na nesorazmeren ali diskriminacijski način.
– Pomen drugih dejavnosti, ki se izvajajo na prodajnem mestu
148 Glede merila, ki se nanaša na druge dejavnosti trgovine, je Galec v svoji vlogi tudi kritizirala dejstvo, da se prošnja za pooblaščen status ocenjuje glede na stopnjo druge aktivnosti, ki se izvaja na prodajnem mestu (glej točka I.1(d) Splošnih prodajnih pogojev). Iz osmega naslova poročila o oceni Yves Saint Laurent, ki je vredno 20 točk, izhaja, da vlagatelj prošnje prejme dve točki, če drugi izdelki zasedajo več kot 40 % prodajnega območja, prostora na policah ali v oknih trgovine, se pravi da gre za oceno, ki lahko prispeva k njegovi izločitvi.
149 Res je, da ta rubrika ni omenjena v Odločbi. Vendar iz Odločbe (točka II.A.5, peti pododstavek) izhaja, da je Komisija odločila, da merila Yves Saint Laurent v zvezi s pomenom drugih dejavnosti, ki se izvajajo na prodajnem mestu, ne spada pod člen 85(1) Pogodbe. Ker je poročilo o oceni sestavni del postopka za sprejem v mrežo, ki jo zadeva Odločba, kot je Yves Saint Laurent sama izjavila, iz tega izhaja, da je Odločbo treba razlagati tako, kot da bi tudi določil, da merilo, kot ga postavlja osmi naslov, ni pokrit s členom 85(1).
150 Vendar pa, glede na poročilo o oceni, vlagatelje prošnje izločujejo le, če pod 11 posebnimi naslovi prejmejo tri zaznamke dveh točk (točka 17 zgoraj), osmi naslov poročila kljub temu prispeva k izločitvi vlagateljev prošenj, kot so trgovine z „več izdelki“, katerih aktivnost parfumerije šteje manj kot 60 % njihovih dejavnosti, čeprav imajo specializirano območje za prodajo predmetnih izdelkov.
151 Torej je potrebno osmi naslov poročila o oceni smatrati za nesorazmernega v tem pogledu, da samo dejstvo, da parfumerija oblikuje manj kot 60 % dejavnosti trgovine nima svojstvene povezave z legitimno zahtevo po ohranitvi luksuzne podobe predmetnih izdelkov.
152 Nadalje je ta naslov diskriminatorni v tem pogledu, da teži k dajanju prednosti prošnjami specializiranih parfumerij na račun tistih trgovin z „več izdelki“ s specializiranim območjem, urejenem na takšen način, da ustreza kakovostnem merilu, ki je primeren za prodajo luksuzne kozmetike.
153 Zato je lastnost tega naslova verjetno, da omejuje ali popači konkurenco v okviru pomena člena 85(1) Pogodbe v tem pogledu, da je njegov učinek, da se vlagatelj prošnje obravnava manj ugodno le zato, ker parfumerija predstavlja manjšino dejavnosti v trgovini.
154 Čeprav poročilo o oceni oblikuje sestavni del postopka za sprejem v mrežo, točka II.A.5 Odločbe ne vsebuje utemeljitve za upravičenje predmetnega naslova. Zato je utemeljitev v Odločbi v tem pogledu napačna.
155 V skladu s tem je treba razglasiti ničnost Odločbe v tem pogledu, kolikor odloča, da določba, ki dovoljuje Yves Saint Laurent manj ugodno obravnavanje prošenj distributerjev le zato, ker parfumerija predstavlja manjšino njihovih dejavnosti ni pokrita s členom 85(1) Pogodbe.
c) Merilo tržne znamke
156 Galec kritizira drugo podtočko točke I Splošnih pogojev prodaje glede tržne znamke kot subjektivnega, diskriminatornega in nesorazmernega. Komisija in intervenienti smatrajo, da je ta določba potrebna za ohranitev luksuznega značaja izdelkov in luksuzne podobe imena znamke Yves Saint Laurent (glej točko II.A.5, četrti pododstavek, Odločbe).
157 Točka 1, drugi pododstavek, Splošnih prodajnih pogojev določa:
„Trgovsko ime parfumerije, trgovine, kjer se nahaja oddelek parfumerije, ali prostora, v katerem se nahaja oddelek parfumerije ali parfumerije, mora vedno ustrezati slovesu znamke Yves Saint Laurent. Posledično mora biti napis v skladu z načeli, ki veljajo za distribucijo izdelkov, ki so visoko luksuzni in visoko kakovostni. To ni primer napisa, katerega podoba se povezuje z neobstojem ali omejitvijo svetovalne storitve končnim uporabnikom, prestiža ali primerne opreme.“
158 Merilo, katerega namen je zagotoviti, da trgovsko ime prodajalca na drobno ne odvrača od luksuzne podobe luksuzne kozmetike je načelno legitimna zahteva za distribucija takih izdelkov in s tem ni nujno zajet s členom 85(1) Pogodbe. Bati se je treba, da bi luksuzni podobi luksuzne kozmetike, s tem pa njenemu značaj samemu, ob ne obstoju takega merila, lahko škodili z njeno prodajo s strani prodajalca na drobno, katerega trgovsko ime je v očeh potrošnikov očitno nizko tržno.
159 Vendar, posebej glede dejstva, da drugače kot merila, ki se nanašajo na materialne vidike prodajalne na drobno, merilo trgovskega imena ni mogoče preveriti s fotografsko reportažo ali obiskom, imajo pristojna nacionalna sodišča ali oblasti odgovornost zagotoviti, da se ne bo uporabljal na neupravičen ali nesorazmeren način.
160 Prvič, se ta merilo lahko nanaša le na trenutno potrošnikovo zaznavanje predmetnega imena. Sledi, da točke 1, drugega pododstavka, Splošnih prodajnih pogojev ni mogoče razlagati kot izključujočo sodobne oblike trgovine, ki so, od kadar so začele delovati, temeljile na omejeni okrasitvi ali storitvah in ki so pozneje razvile nove metode poudarjanja za prodajo luksuznih izdelkov, tako da se njihovo ime več ne smatra za nizko tržno v tem pogledu.
161 Prvič, se ta merilo lahko nanaša le na trenutno potrošnikovo zaznavanje predmetnega imena. Sledi, da točke 1, drugega pododstavka, Splošnih prodajnih pogojev ni mogoče razlagati kot izključujočo sodobne oblike trgovine, ki so, od kadar so začele delovati, temeljile na omejeni okrasitvi ali storitvah in ki so pozneje razvile nove metode poudarjanja za prodajo luksuznih izdelkov, tako da se njihovo ime več ne smatra za nizko tržno v tem pogledu.
162 Tretjič, kot je Komisija sama poudarila, iz točke II.A.5 Odločbe je razvidno, da podobo, ki izhaja iz „običajne cenovne politike prodajalca na drobno“ ne smemo šteti za nizko tržno. Merilo tržne znamke ne moremo uporabiti za sam namen izključevati trgovine, ki so sposobne ponuditi izdelke po nižjih cenah, ampak v pogojih, ki poudarjajo proizvod.
163 Končno Sodišče prve stopnje meni, da je treba merilo trgovskega imena uporabljati s posebno previdnostjo, ko ni dvoma, da je trgovec na drobno opravil potrebna vlaganja za zadovoljitev vseh zahtev glede materialnih pogojev za prodajo izdelkov (oprema, ločitev od drugih izdelkov, kvalificirano osebje in tako naprej) in je sprejel obveznosti kot so zaloge, minimalna količina letnih naročil, sodelovanje pri reklami in tako naprej. V takem primeru, imajo pristojna nacionalna sodišča ali oblasti nalogo ugotoviti, da se merilo trgovskega imena ne uporablja za sam namen izključiti iz mreže prodajalno na drobno, ki je sposobna prodajati predmetne izdelke, kjer ni splošne nevarnosti, da bi oškodovana njihova podoba.
C – Tožbeni razlogi in trditve tožeče stranke v zvezi z vprašanjem, ali so njeni člani a priori izključeni iz mreže Yves Saint Laurent in v zvezi z odnosom potrošnikov v tej zvezi
164 V luči navedenega je na tej stopnji sklepanja treba izpostaviti tožbene razloge in trditve Galec v zvezi z vprašanjem, ali so njeni člani a priori izključeni iz mreže Yves Saint Laurent s kumulacijo izbirnih meril, in v zvezi z odnosom potrošnikom v tej zvezi.
165 Sodišče prve stopnje najprej opozarja, da je Komisija večkrat v tem postopku poudarila, da se Odločba ne ukvarja z a priori izključitvi sodobnih oblik trgovine, kot so samopostrežne trgovine, ki jih vodijo centri Leclerc (glej, na primer, točki 83 in 86 zgoraj). Yves Saint Laurent je poudarila, da Odločba ugotavlja, da je njen sistem odprt za vse oblike distribucije in a priori ne izključuje nobeno (glej točka 93 zgoraj). Trije ostali intervenienti so prav tako izpodbijali, da Odločba sama po sebi ne izključuje oblike distribucije, ki jo izvajajo člani Galec ali drugih sodobnih oblik distribucije. Nasprotno, Yves Saint Laurent in drugi intervenienti so posebej poudarili, zato da bi prikazali ne omejitven značaj sistema Yves Saint Laurent, da so v različnih državah članicah pooblaščeni distributerji z „več izdelki“.
166 Sledi, da pred Sodiščem prve stopnje nobena od strank ni izpodbijala, da veleblagovnice ali druge oblike distribucije z „več izdelki“ načelno ne bi bile neprimerne za prodajo luksuzne kozmetike. Komisija in intervenienti sprejmejo, da se Odločba sooča s to možnostjo, kolikor so prodajalne na drobno primerno opremljene in sprejmejo obveznosti, ki so enake tistim, ki so jih sprejeli drugi pooblaščeni distributerji. Sodišče prve stopnje tudi meni, da bi sicer mreža Yves Saint Laurent kršila člen 85(1) Pogodbe, z a priori izključitvijo kategorije morebitnih distributerjev iz sistema (glej točko 122 zgoraj).
167 Čeprav se je Komisija na nek način izrazila dvoumno v točki II.A.5, peti pododstavek, in v točke II.B.5, četrti pododstavek, Odločbe, s tem da je uporabil „velike trgovine“, ki se navadno nanaša na tradicionalno obliko prodaje in z izjavo, da „ni bila sposobna ugotoviti“, da širitev sistemov selektivne distribucije na področju luksuznih kozmetičnih izdelkov „načelno“ zatira nekatere sodobne oblike distribucije, je med tem postopkom s sprejetjem Odločbe opredelila, da nima namen izključiti oblike prodaje, kot so veleblagovnice članov Galec in da izraz „grands magasins“ v Odločbi zajema take oblike prodaje (glej točko 83 zgoraj).
168 Nadalje, je Sodišče prve stopnje v tej sodbi poudarilo vlogo pristojnih nacionalnih sodišč ali organov pri nediskriminatorni in sorazmerni uporabi zadevnih meril (glej točko 124 in naslednje zgoraj).
169 Iz tega sledi, da tožeča stranka ni pravno zadostno dokazala, da dejansko obstajajo ovire za sodelovanje velikih distributerjev pri distribuciji luksuzne kozmetike, če so njihova prodajna mesta primerno urejena za prodajo takih izdelkov.
170 Galec ali njenih članov morajo vložiti prošnjo in če je potrebno, morajo pristojna nacionalna sodišča ali oblasti odločiti, ali je odklonitev sprejema v posebnem primeru v skladu s členom 85(1) Pogodbe, v luči sodne prakse Sodišča in Sodišča prve stopnje. Dodatno mora Komisija, posebej ker je bil vložen predlog za spremembo Odločbe, zagotoviti, da mreža Yves Saint Laurent ali podobne mreže ne bodo neupravičeno izključevale sodobnih oblik distribucije.
171 Iz tega izhaja, da je treba trditev Galec, da so njeni člani a priori izključeni iz mreže Yves Saint Laurent, zavrniti.
172 Prav tako je treba zavrniti tožbene razloge in/ali trditve Galec, da Komisija ni obrazložila svoje navedbe, da so metode poudarjanja velikih distributerjev neprimerne za prodajo luksuznih izdelkov. Ni mogoče šteti, da je v Odločbi navedena taka trditev.
173 Iz istih razlogov je treba zavrniti trditev Galec, da je Komisija storila očitno dejansko napako glede domnevne izključitve velikih distributerjev iz trženja predmetnih izdelkov.
174 Prav tako je iz istih razlogov treba zavrniti dvojni očitek Galec Komisiji, da ni utemeljila svojih navedb v zvezi z nagibi potrošnika in da je v tem delu storila očitno dejansko napako.
175 V tej zvezi je res, da se Komisija ni oprla na neodvisno izvedensko mnenje, ki bi lahko dokazalo njene navedbe glede nagibov potrošnikov, posebej v točki II.B.2 Odločbe. Prav tako je res, kot je Galec to potrdila na obravnavi, da štiri francoske zveze potrošnikov, ki so predložile stališča v upravnem postopku, namreč Union Féminine Civique et Sociale (Civilna in socialna federacija žensk, v nadaljevanju: UCS), Institut National de la Consommation (Nacionalni institut potrošnikov, v nadaljevanju: INC), Confédération Syndicale du Cadre de Vie (Sindikat zveze za kakovost življenja, v nadaljevanju: CSCV) in Confédération des Familles (Zveza za družine, v nadaljevanju: CSF), niso brez pridržka podprle stališče, sprejeto s strani Komisije. CSF in INC so predstavile svoja stališča glede predloženega Odločbe, posebej na podlagi, da bi imel učinek ohranitve čezmerno visokih cen in preprečevanja dostopa do teh izdelkov za znatni del prebivalstva. UCS je zatrjevala, da nekatere predmetne določbe otežujejo novim oblikam distribucije vstop na tržišče bolj kot prej in da te določbe „niso spodbudne v smeri, da bi bodisi odprle uživanje izboljšane konkurence na posamičnem tržišču ali interes potrošnikov“. CSCV je svoje opazke zaključila s pripombo, da Yves Saint Laurent SA „pod krinko tehnične narave svojih izdelkov in ugleda imena znamke omejuje konkurenco preko diskriminacijskih izbirnih meril in umetno vzdržuje zelo visoke cene svojih izdelkov“.
176 Vendar je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da je Komisija storila očitno dejansko napako ali da ni obrazložila pričakovanj potrošnikov. Iz Odločbe namreč sledi, da morajo potrošniki, ki luksuzno kozmetiko raje kupujejo od primerno opremljene veleblagovnice imeti priložnost to storiti, medtem ko potrošniki, na katere se sklicuje poročilo profesorja Glaisa, ki svoje nakupe raje opravijo v specializirani parfumeriji ali v tradicionalni trgovini, prav tako ostanejo svobodni, da nadaljujejo obisk takih prodajaln na drobno.
177 Iz tega sledi, da je treba zavrniti vse tožbene razloge in trditve tožeče stranke v zvezi z vprašanjem, ali so njeni člani a priori izključeni iz prodaje luksuzne kozmetike, ter povezane tožbene razloge in trditve glede pričakovanj potrošnikov.
D – Ali je prepoved iz člena 85(1) Pogodbe uporabna, ker v predmetnem sektorju obstajajo vzporedne mreže?
178 Galec tudi navaja, da je bil člen 85(1) Pogodbe vsekakor kršen v tem primeru, ker mreže, ki so podobne tisti od Yves Saint Laurent obstajajo v celotnem predmetnem sektorju, tako da ni prostora za druge oblike distribucije in na predmetnem tržišču - se pravi tistega „luksuznih parfumov“ - ni izvedljive konkurence v okviru pomena točk 40, 41 in 42 sodbe Metro II. Komisija in intervenienti zavzemajo stališče, da, kljub obstoju vzporednih mrež k tisti od Yves Saint Laurent, na predmetnem tržišču - „luksuzne kozmetike“ - obstaja izvedljiva konkurenca, tako da člen 85(1) ni uporaben.
179 Kot je Sodišče prve stopnje odločilo v točki 40 svoje sodbe Metro II, kljub temu, da lahko „enostavni“ sistemi selektivne distribucije (se pravi sistemi, ki temeljijo le na kakovostnih merilih) ustvarijo vidik konkurence, ki je skladen s členom 85(1) Pogodbe, lahko vseeno obstaja omejitev ali izključitev konkurence, kjer obstoj določenega števila takih sistemov ne pušča prostora za druge oblike distribucije, ki temeljijo na drugačnem načinu tekmovanja ali pa se kaže v togosti v cenovni strukturi, ki ni izravnana z drugimi vidiki konkurence med izdelki iste znamke in z obstojem učinkovite konkurence med različnimi znamkami. Vendar v skladu s točkami 41 in 42 iste sodbe, obstoj večjega števila takih selektivnih sistemov distribucije sam po sebi ne dovoljuje zaključek, da je konkurenca omejena ali popačena v okviru pomena člena 85(1). Kjer obstaja širitev »enostavnih« selektivnih sistemov distribucije, se člen 85(1) uporabi le, če je predmetno tržišče tako strogo in strukturirano, da ni več izvedljive konkurence glede cene (glej tudi točki 44 in 45 te sodbe).
180 Drugače kot v zadevi, ki je bila podlaga za sodbo Metro II, kjer predmetno potrošniško elektronsko opremo niso vedno prodajali preko selektivnih mrež distribucije, v tej zadevi ni sporno, da skoraj vsi izdelovalci na sektorju luksuzne kozmetike uporabljajo podobne sisteme kot je tisti od Yves Saint Laurent.
181 Vendar je Sodišče prve stopnje že ugotovilo, da selektivna distribucija luksuzne kozmetike izboljša konkurenco v interesu potrošnikov, posebej s prispevkom k ohranitvi „luksuzne“ podobe izdelkov v primerjavi s podobnimi izdelki, ki ne uživajo tako podobo, tako da člen 85(1) Pogodbe ni uporaben za določene kakovostne merila, ki imajo ta cilj (točka 114 in naslednje zgoraj).
182 V teh okoliščinah Sodišče prve stopnje meni, da omenja dejstva v sodbi Metro II, da naj bi bila odpravljena konkurenca, „kadar zaradi obstoja določenega števila sistemov ni več prostora za druge oblike distribucije, ki temeljijo na drugačni konkurenčni politiki“ ne pomeni, da se člen 85(1) Pogodbe avtomatično uporabi zgolj zato, ker so se vsi proizvajalci v sektorju luksuzne kozmetike odločili za iste metode distribucije. V tem primeru je treba točke od 40 do 46 sodbe Metro II razlagati tako, da kumulativni učinek drugih mrež tega zaključka nujno ne spreminja, če nekatera izbirna merila Yves Saint Laurent, vzeta posamično, niso zajeta v členu 85(1), dokler ni ugotovljeno, da obstajajo ovire, ki preprečujejo dostop na tržišče drugih tekmovalcev, ki so sposobni prodajati predmetne izdelke, tako da imajo predmetni selektivni sistemi distribucije učinek oteževanja distribucije v prid določenih obstoječih kanalov (glej zgoraj navedeno sodbo Delimitis, točka 15 in naslednje), ali pa ni izvedljive konkurence, posebej glede cene, z upoštevanjem narave predmetnih izdelkov.
183 Sodišče prve stopnje je že odločilo, da obstoj ovir, ki preprečujejo dostop novih tekmovalcev, ki so sposobni za prodajo predmetnih izdelkov, ni bil ugotovljen glede veleblagovnic, ki so povezani z Galec (glej točko 164 in naslednje zgoraj).
184 Bolj splošno, glede vprašanja, kjer obstaja učinkovita konkurenca, je najprej potrebno ugotoviti predmetno tržišče. Čeprav je Komisija v Odločbi upravičeno obravnavala celotni sektor luksuzne kozmetike, na podlagi tega, da si luksuzna parfumerija, izdelki za nego lepote in kože delijo luksuzno podobo in jih pogosto prodajajo skupno pod istim imenom znamke, je mogoče vprašanje, ali obstaja učinkovita konkurenca, presojati le v zvezi s tržiščem, ki zajema celoto izdelkov, ki so glede njihovih značilnosti posebej primerni za zadovoljevanje stalnih potreb in so le omejeno zamenljivi z drugimi izdelki (glej zgoraj navedeno sodbo L'Oréal, točka 25).
185 V tej zadevi je nesporno, da dišave niso zamenljive glede njihovega značaj ali njihove uporabe z lepotnim proizvodom (na primer ličilo) ali proizvodom za nego kože (na primer nočna krema). Tudi ni sporno, da so luksuzni izdelki včasih predstavljali več kot 80% celotne prodaje Yves Saint Laurent. V luči pomena tega posebnega sektorja, je potrebno ugotoviti, ali so luksuzne dišave predmet izvedljive konkurence na ravni prodaje na drobno, kljub dejstvu, da jih vedno tržijo s selektivno distribucijo.
186 V tej zvezi je treba najprej zavrniti trditev Komisije in intervenientov v zvezi s točko B.3, tretji pododstavek, Odločbe, ki pravi, da „če stranke ime znamke ali storitve v zvezi s prodajo znotraj selektivnega sistema distribucije smatrajo za sekundarno, lahko izberejo podobne izdelke, ki spadajo v podobno tržišče in ki so razdeljeni brez uporabe selektivnih sistemov distribucije, tako da se kaznuje trgovska strategija, ki jo zasleduje proizvajalec“. V Odločbi je Komisija sama izjavila, da je obseg, do katerega bi bila luksuzna kozmetika nadomestljiva s podobnimi izdelki, ki spadajo v druge segmente tržišča „splošno omejen“ (točka I.B, prvi pododstavek) in da je „s podano nizko stopnjo zamenljivosti v mislih potrošnika, med luksuznimi kozmetičnimi izdelki in podobnimi izdelki, ki spadajo v druge segmente sektorja, predmetno tržišče tisto za luksuzne kozmetične izdelke“ (točka II.A.8). Dodatno je očitno iz točk I.B in II.A.8 Odločbe, da je Komisija upoštevala delež Yves Saint Laurent na tržišču luksuznih izdelkov parfumerije, da bi ugotovila, ali so bile predmetne omejitve takšne, da so imele znaten učinek na trgovino znotraj Skupnosti.
187 Torej, za določanje, ali so luksuzne dišave predmet izvedljive konkurence, ni primerno upoštevati domnevno konkurenco z ne luksuznimi dišavami.
188 Potrebno je zavrniti argument, ki so ga podali Komisija in intervenienti, da lahko o izvedljivi konkurenci sklepamo iz dejstva, da glede na tretjo točko Odseka I.B Odločbe, ki temelji na poročilu profesorja Webra, izdelki prodani preko mrež pooblaščenih distributerjev, „ki so jim v letu 1987 prišteli 24.7% vseh kozmetičnih izdelkov prodanih v Zvezni republiki Nemčiji, 30.3% v Franciji, 36.2% v Italiji in 22.4% v Veliki Britaniji“. Te številke izhajajo iz Tabele št. 22 v poročilu profesorja Webra in predstavljajo delež prodaje selektivne distribucije, izražen kot odstotek celotne prodaje vseh kategorij kombinirane kozmetike, se pravi dišav, lepotnih izdelkov, izdelkov za nego kože, izdelkov za nego las (posebej šampon) in toaletni izdelki (zobna pasta, milo, razkužilo in tako naprej). Prav tako, v skladu s tem poročilom (str. 89), je bil delež dišav prodanih v Italiji s selektivno razdelitvijo 81% in v Franciji 65%. V skladu s številkami, ki jih je izdelala FIP, je delež dišav prodanih v Franciji s selektivno razdelitvijo 73% (glej prilogo I k njeni intervencijski vlogi, str. 17). Številčni podatki, navedeni v točki I.B, tretji pododstavek, Odločbe torej ne koristijo pri presoji učinkovitosti konkurence na posebnem področju kot je področje luksuznih dišav.
189 Komisija in intervenienti vendar trdijo, da kljub takemu pogledu na tržišče luksuznih dišav, obstaja izvedljiva konkurenca tako med izdelovalci (konkurenca med znamkami) kot tudi med pooblaščenimi distributerji Yves Saint Laurent (konkurenca znotraj znamke).
190 Stališča Komisije in intervenientov ne podpira poročilo profesorja Webra, iz katerega izhaja, posebej na straneh 71, 89 do 96, 105 in 110, da je leta 1987 obstajala le zelo omejena konkurenca med prodajalci luksuznih dišav na drobno in med različnimi oblikami distribucije. Vendar, je Komisija pred sprejetjem Odločbe zahtevala od Yves Saint Laurent, da naredi številne dodatke k svojimi pogodbami, vključno z odstranitvijo vseh čistih količinskih izbirnih meriloev, izbris določil, ki omejujejo nadaljnjo prodajo drugim članom selektivne mreže, izbris klavzul, ki omejujejo svobodo distributerjev, ponuditi druge znamke za prodajo v svojih prodajalnah na drobno in izrecno priznanje, da so prosti pri neodvisnem določanju svojih cen. Poleg tega kot je Sodišče prve stopnje pravkar ugotovilo, Odločba predvideva možnost novih tržnih oblik, ki so primerna za distribucijo zadevnih izdelkov in imajo dostop do mreže Yves Saint Laurent.
191 Torej je bila zadeva Galec predložiti zadostne dokaze, da je, v skladu s Odločbo, tržišče postalo tako strogo in strukturirano, da ni več izvedljive konkurence med pooblaščenimi prodajalci luksuznih dišav na drobno, posebej glede cene (glej sodbo Metro II, točki 42 in 44). Ker Galec ni predložil ničesar posebnega v tem pogledu, v tej zadevi manjkajo taki dokazi.
192 Iz vsega zgoraj navedenega sledi, da je potrebno zavrniti zahtevke in argumente Galec, ki domnevajo kršitev člena 85(1) Pogodbe in njenih drugih povezanih zahtevkov in argumentov, razen v odnosu do določbe, na katero se sklicuje točka 155 zgoraj.
II – Utemeljenost Odločbe glede na člen 85(3) Pogodbe
Povzetek trditev strank
193 Glede dovoljene izjeme, Galec izpostavlja pet glavnih trditev za dokaz, da pogoji iz člena 85(3) Pogodbe niso izpolnjeni. Prvič, Komisija vidi izboljšanje proizvodnje luksuznih dišav le v zvezi z izključenostjo (glej točko II.B.2, prvi pododstavek, Odločbe), čeprav lahko veliki distributerji lahko izpolnijo pogoje, ki so našteti v točki II.B.2, drugi do šesti pododstavek. Drugič, v korist potrošnikov, je Komisija zadržala zastarel pogled na obnašanje in pričakovanja potrošnikov. Tretjič, Komisija je legitimirala popolno pomanjkanje cenovne konkurence znotraj znamke, ki bi jo lahko zagotovili veliki distributerji. Četrtič, s kršitvijo načela sorazmernosti Komisiji ni uspelo primerjati selektivne distribucije preko specializiranih distributerjev z razdelitvijo, ki vključuje druge oblike trgovine, s tem je spregledala dejstvo, da bi veliki distributerji bili predmet istih obveznosti in računov, kot vsi drugi pooblaščeni distributerji (glej zlasti točko II.B.4, drugi pododstavek, in fine, Odločbe). Petič, z določitvijo „nekaterih delnih sprememb v njihovih posebnih metodah trženja“ drugim oblikam distribucije, naj bi Odločba odpravljala konkurenco teh oblik distribucije, razen v obrobnem primeru samopostrežnih trgovin.
194 Komisija v odgovoru pojasnjuje, da se dovoljena izjema nanaša le na postopek sprejema, minimalno količino letnih naročil, obveznosti glede zalog in sodelovanja pri reklami in promociji, prepoved prodaje izdelkov, ki še niso bili uvedeni, preverjanje računov s strani Yves Saint Laurent in, kjer je stranka sama trgovec na drobno, preverjanje, ali pripada uradni mreži distribucije - obveznosti, ki jih Galec ni kritizirala glede člena 85(1) Pogodbe.
195 Sicer naj kritike tožeče stranke ne bi bile upoštevne. Sodišče naj bi v točki 45 sodbe Metro II poudarilo, da je treba upoštevati stroške, ki jih nosijo distributerji mreže, zaradi svojih pogodbenih obveznosti. Glede odprave konkurence naj bi bilo v Odločbi izrecno pojasnjeno, da določene sodobne oblike distribucije niso načeloma izključene in sporoča, da obstaja konkurenca med znamkami in med pooblaščenimi distributerji.
196 Trditve intervenientov podpirajo stališče Komisije.
Presoja Sodišča prve stopnje
197 Kot je Komisija pravilno poudarila, se obrazložitev iz točke II.B Odločbe nanaša le na vidike pogodbe, za katere je štela, da sodijo v člen 85(1) Pogodbe, se pravi vidike v zvezi s postopkom za sprejem v mrežo, skladiščenjem, minimalno letno prodajo, uvajanje novih izdelkov in oglaševalsko in promocijsko sodelovanje. Galec v svoji tožbi ni kritizirala teh vidikov pogodbe.
198 Glede prve trditve Galec, da Komisija preudarja izboljšanje proizvodnje in distribucije le v okviru konteksta „ekskluzivnosti“, se izjava Komisije v točki II.B.2, prvi pododstavek, Odločbe, da „je znamko luksuzne kozmetike mogoče razdeliti le na podlagi ekskluzivnosti“, nanaša na skrb Komisije za zaščito ekskluzivnega in luksuznega značaj predmetnih izdelkov (glej točko II.B.3, drugi pododstavek). Zato tega stavka ni mogoče razlagati tako, da pomeni, da so veliki distributerji avtomatično izključeni od prodaje predmetnih izdelkov in da je njihova prodaja pridržana izključno tradicionalnim kanalom, kot so parfumerije in samopostrežne trgovine v ožjem smislu.
199 Ker je Sodišče prve stopnje že ugotovilo, da Komisija ni imela namena izključiti velikih distributerjev od prodaje predmetnih izdelkov (glej točko 164 in naslednje zgoraj), je treba zavrniti trditev Galec, da je Komisija videla izboljšanje proizvodnje in distribucije v smislu člena 85(3) Pogodbe le v okviru, ki izključuje velike distributerje iz prodaje zadevnih izdelkov.
200 Glede druge trditve Galec, da je Komisija zadržala zastarel pogled na pričakovanja potrošnikov, je Sodišče prve stopnje že zavrnilo argumente glede nagibov potrošnikov v točki 174 in naslednjih zgoraj.
201 Glede tretje trditve Galec, da naj bi Komisija upravičila popolno pomanjkanje konkurence s cenami znotraj znamke, je Sodišče prve stopnje že odločilo, da Galec ni predložila nobene dokaze v tem smislu (glej točka 191 zgoraj).
202 Glede četrtega argumenta Galec, da je Komisija primerjala selektivno distribucija preko specializiranih distributerjev s splošno razdelitvijo, s tem da je spregledala možnost selektivne distribucije preko drugih oblik trženja, Sodišče prve stopnje ugotavlja, da Komisija ni izvedla take primerjave.
203 Glede petega argumenta Galec, da nalaganje „nekaterih sprememb velikim prodajalcem na drobno njihovih posebnih metod trženja“ tem onemogoča sodelovanje na sektorju luksuzne kozmetike, je bilo v tem postopku ugotovljeno, da Odločba ne daje podlago za onemogočanje velikih distributerjev na sektorju luksuzne kozmetike. Sklic na „delno spremembo njenih posebnih tržnih metod “ zato moramo razlagati tako, da zahteva take spremembe znotraj trgovine, ne pa sprememb, ki skrajno spremenijo sam značaj trgovine, kot samopostrežna trgovina ali veleblagovnica. Kljub temu, da bi bilo zaželeno, da bi Odločba bila bolj jasna v tej točki, dejstvo, da Komisija niti ni v splošnih pojmih opredelila spremembe, ki jih je potrebno narediti, ni samo po sebi zadostno za razveljavitev Odločbe, posebej, ker bodo posebni primeri po potrebi predmet pregleda s strani pristojnih nacionalnih sodišč in organov.
204 Iz tega sledi, da je tožbene razloge in trditve tožeče stranke v zvezi s kršitvijo člena 85(3) Pogodbe treba zavrniti.
205 Iz vsega navedenega sledi, da je tožbo treba zavrniti, razen v delu Odločbe, ki je opredeljen v točki 155 zgoraj.
Stroški
206 V skladu s členom 87(2), prvi pododstavek, Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. V skladu s členom 87(4), zadnji pododstavek, lahko Sodišče prve stopnje intervenientu, ki ni država članica ali institucija, naloži, da nosi svoje lastne stroške.
207 Ker tožeča stranka v bistvenem delu svojih predlogov ni uspela, se ji naloži plačilo lastnih stroškov in stroškov Komisije ter intervenienta Yves Saint Laurent, ki je naslovnik Odločbe.
208 V zvezi z intervenienti, FIP, Colipa in FEPD, Sodišče prve stopnje meni, da so ta tri združenja imela manj neposreden interes od Yves Saint Laurent za rešitev spora. Ker so ti trije intervenienti podali splošne pripombe v interesu svojih članov in niso dodali odločilnih elementov k trditvam Komisije, Sodišče prve stopnje meni, da je upravičeno, da jim na podlagi člena 87(4) Poslovnika naloži plačilo lastnih stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (drugi razširjeni senat)
razsodilo:
1) Odločba Komisije 92/33/EGS z dne 16. decembra 1991 v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe EGS (IV/33.242 - Yves Saint Laurent Parfums) se razglasi za nično, v delu, v katerem določa, da določba, ki dovoljuje Yves Saint Laurent, da prošnje distributerjev obravnava manj ugodno zgolj iz razloga, da je njihova parfumerijska dejavnost podredna, ne spada pod člen 85(1) Pogodbe.
2) V preostalem se tožba zavrne.
3) Tožeča stranka nosi stroške Komisije in intervenienta Yves Saint Laurent Parfums SA ter lastne stroške.
4) Intervenienti Fédération des Industries de la Parfumerie, Comité de Liaison des Syndicats Européens de l'Industrie de la Parfumerie et des Cosmétiques in Fédération Européenne des Parfumeurs Détaillants nosijo lastne stroške.
|
Kirschner |
Vesterdorf |
Bellamy |
|
Kalogeropoulos |
Potocki |
Razglašena na javni obravnavi v Luksemburgu dne 12. decembra 1996.
|
Sodni tajnik |
Predsednik |
|
E. Coulon |
B. Vesterdorf |
* Jezik postopka: francoščina.