MNENJE 1/91 SODIŠČA EVROPSKIH SKUPNOSTI

z dne 14. decembra 1991

„Predlog sporazuma med Skupnostjo in državami Evropskega združenja za prosto trgovino o ustanovitvi Evropskega gospodarskega prostora“

Komisija Evropskih skupnosti je Sodišču Evropskih skupnosti predložila predlog za izdajo mnenja, ki ga je sodno tajništvo prejelo 14. avgusta 1991, na podlagi člena 228(1), druga alinea, Pogodbe o ustanovitvi EGS, ki določa:

„Svet, Komisija ali država članica lahko od Sodišča pridobi predhodno mnenje, ali je načrtovani sporazum združljiv z določbami te pogodbe. Kadar je mnenje Sodišča odklonilno, lahko sporazum začne veljati le v skladu s členom 236.“

I – Utemeljitev predloga za izdajo mnenja

S tem predlogom je Komisija prosila Sodišče za mnenje o združljivosti predloga sporazuma o ustanovitvi Evropskega gospodarskega prostora (v nadaljevanju: Sporazum in EGP) z določbami Pogodbe EGS, zlasti pa glede sodnega mehanizma, ki se bo vzpostavil s tem sporazumom. Gre za sporazum o pridružitvi, ki ga bo Skupnost sklenila na podlagi člena 238 Pogodbe.

Sporazum je predmet pogajanj med Komisijo, ki v skladu s pooblastilom Sveta z dne 18. marca 1990 zastopa Skupnost na podlagi odločbe Sveta, in državami Evropskega združenja za prosto trgovino ter kneževino Lihtenštajn, ki je 1. marca 1991 uradno prosila za članstvo v Evropsko združenje za prosto trgovino (v nadaljevanju: države EFTE).

Besedilo Sporazuma (katerega določbe niso bile dokončne) je bilo priloženo predlogu.

Sodišče izdaja mnenje na podlagi angleške verzije besedila Sporazuma. Komisija je besedilo pred parafiranjem posredovala skupaj z dopisom z dne 30. oktobra 1992.

Kot utemeljitev predloga za izdajo mnenja je Komisija navedla, da Sporazum predvideva sistem sodnega nadzora pri reševanju sporov med pogodbenimi strankami, kot tudi znotraj držav EFTE, in v postopkih za okrepitev sodne homogenosti znotraj EGP. Kljub prepričanju, da ta sistem daje Skupnosti nedvomna zagotovila, je v skrbi za zagotavljanje pravne varnosti Komisija smotrno presodila, da se posvetuje s Sodiščem ES skladno s členom 228 Pogodbe, in sicer o nekaterih posebnih točkah predvidenega sistema.

II – Postopek

Skladno s členom 107(1) Poslovnika Sodišča je bil predlog Komisije vročen Svetu in državam članicam. Komisija in vlade Združenega kraljestva, Kraljevine Belgije in Kraljevine Španije so predložile pisna stališča.

Sodišče je pozvalo Komisijo, Svet in vlade držav članic, naj posredujejo odgovore na nekatera vprašanja, ki so jim bila postavljena v pisni obliki. Vsi so bili prisotni na obravnavi, ki je potekala 26. novembra 1991 na sedežu Sodišča in med katero so odgovarjali na ta vprašanja.

Generalni pravobranilci so se 3. decembra 1991 opredelili na nejavni seji, skladno s členom 108(2) Poslovnika Sodišča.

III – Analiza sporazuma

Dejansko stanje

Od leta 1973 so bili gospodarski odnosi med Skupnostjo in državami EFTE ter Lihtenštajnom urejeni z dvostranskimi sporazumi o prosti trgovini. Januarja 1989 je predsednik Komisije predlagal Evropskemu parlamentu izboljšanje in okrepitev odnosov med Skupnostjo in EFTO. Ta predlog je bil ugodno sprejet v državah EFTE, sledili so pogovori, ki so se zaključili z odločitvijo o začetku formalnih pogajanj. V ta namen je Svet dovolil Komisiji, „kot edinemu sogovorniku, začetek pogajanj med Skupnostjo in državami EFTE ter Lihtenštajnom za sklenitev sporazuma o ustanovitvi Evropskega gospodarskega prostora“. Pogajanja so se uradno začela 1. julija 1990.

Vsebina sporazuma

Sporazum je sestavljen iz devetih delov in preambule: 1. cilji in načela; 2. prosti pretok blaga; 3. prosti pretok oseb, storitev in kapitala; 4. pravila o konkurenci in druga skupna pravila; 5. horizontalne določbe v zvezi s štirimi svoboščinami (na področju socialne politike, varstva potrošnikov, okolja, statistike in prava podjetij); 6. sodelovanje zunaj štirih svoboščin; 7. institucionalne določbe; 8. finančni mehanizem in 9. splošne in končne določbe.

Edina uvodna izjava sporazuma je:

„Ob upoštevanju cilja ustanoviti dinamičen in homogen Evropski gospodarski prostor, ki bo temeljil na skupnih pravilih in enakih pogojih konkurence ter v katerem bodo zagotovljena ustrezna sredstva za njegovo uveljavitev, prav tako na sodni ravni, in ki se bo uresničeval na podlagi enakosti in vzajemnosti ter splošnega ravnotežja ugodnosti, pravic in obveznosti pogodbenic.“

Člen 1(1) Sporazuma določa, da:

„Cilj tega sporazuma o pridružitvi je z enakimi pogoji konkurence in spoštovanjem istih pravil spodbujati stalno in uravnoteženo krepitev trgovinskih in ekonomskih odnosov med pogodbenicami, da bi ustvarili homogen Evropski gospodarski prostor, v nadaljnjem besedilu EGP.“

Člen 6 Sporazuma določa:

„ Ne glede na prihodnji razvoj sodne prakse se določbe tega sporazuma, kolikor so po vsebini enake ustreznim pravilom Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo ter aktov, sprejetih za uporabo teh dveh pogodb, pri njihovem izvajanju in uporabi razlagajo v skladu z ustreznimi odločitvami Sodišča Evropskih skupnosti, sprejetimi pred podpisom tega sporazuma.“

Člen 7 Sporazuma določa, da:

„Pravni akti, navedeni ali vsebovani v prilogah tega sporazuma ali v sklepih Skupnega odbora EGP, so za pogodbenice zavezujoči in so ali postanejo del njihovega notranjega pravnega reda, in sicer:

(a)      pravni akt, ki ustreza uredbi EGS, postane kot tak del notranjega pravnega reda pogodbenic;

(b)      pravni akt, ki ustreza direktivi EGS, prepušča organom pogodbenic, da izberejo obliko in način izvajanja.“

Protokol 35 z naslovom „Protokol o izvršitvi predpisov EGP“, katerega člen 1 se nanaša na člen 7 Sporazuma, določa:

„Ob upoštevanju, da je namen tega Sporazuma vzpostaviti homogen Evropski gospodarski prostor na temelju skupnih pravil, brez zahteve od katere koli pogodbene stranke po prenosu zakonodajne oblasti na katero koli institucijo Evropskega gospodarskega prostora,

in

ob upoštevanju, da bo to zagotovljeno z nacionalnimi postopki.

Člen 1

Pogodbene stranke upoštevajo, da je pri izvršitvi dela akta, ki odgovarja direktivi EGS in ki je jasen, natančen in brezpogojen, treba uporabljati člen 7(a) Sporazuma.

Člen 2

Ob morebitnih neskladnostih med veljavnimi predpisi EGP in drugimi zakonskimi določili se pogodbene stranke obvežejo po potrebi vpeljati zakonsko določilo, ki bo omogočilo, da v tem primeru prevladajo predpisi EGP.“

Del VII z naslovom „Institucionalne določbe“ (členi od 89 do 120) je sestavljen iz štirih poglavij. Poglavje 1 z naslovom „Struktura pridružitve“ obsega pet oddelkov, od katerih oddelek 1 zadeva Svet EGP. Svet EGP, ki ga sestavljajo člani Sveta Evropskih skupnosti in člani Komisije ES ter po en član vlade vsake od držav EFTE, je odgovoren za dajanje politične spodbude za izvajanje tega sporazuma in določanje splošnih smernic. Oddelek 2 zadeva Skupni odbor, ki ga sestavljajo predstavniki pogodbenic, in zagotavlja učinkovito izvajanje in delovanje tega sporazuma. Oddelek 3 z naslovom „Sodišča EGP“ vključuje ta določila:

„Člen 95

1. Ustanovi se neodvisno Sodišče EGP, ki je funkcionalno integrirano v Sodišče Evropskih skupnosti. Sodišče EGP opravlja funkcije, ki izhajajo iz člena 96. Vsaka država EFTE imenuje enega sodnika za to Sodišče.

2. Na občni seji¹(1) Sodišče sestavlja 5 sodnikov Sodišča ES in po sistemu rotacije trije sodniki, ki jih imenujejo države EFTE.

3. Na zahtevo Sodišča Svet EGP lahko dovoli ustanovitev senatov, ki jih sestavljajo trije ali pet sodnikov.²(2)      

4. Predsedstvo Sodišča izmenično prevzameta eden od sodnikov Sodišča Evropskih skupnosti in eden od sodnikov, ki ga imenujejo države EFTE.

Člen 96

1. Sodišče EGP je pristojno za:

(a)      reševanje sporov med pogodbenimi strankami;

(b)       tožbe, ki se nanašajo na nadzorni postopek za države Efte;

(c)      pritožbe na sklepe Nadzornega odbora EFTE na področju konkurence.

2. Sodišče EGP odloča na predlog:

(a)      Skupnega odbora EGP ali pogodbenih strank v primerih reševanja sporov, skladno s členom 117;

(b)      fizične ali pravne osebe ali Nadzornega odbora EFTE o pritožbah na odločbe Sodišča prve stopnje EGP, ki so izdane na konkurenčnem področju, skladno s členom 102;

(c)      Komisije Evropskih skupnosti ali Nadzornega odbora EFTE o sporih glede pristojnosti, ki nastanejo na podlagi določil Dela IV Poglavja 1.

3. Poleg tega Sodišče EGP lahko odloča na podlagi določil ločenega sporazuma med državami EFTE, ustanoviteljicami Nadzornega odbora EFTE, na predlog:

(a)      Nazornega odbora EFTE v okviru nadzornega postopka iz člena 116 glede izpolnitve obveznosti držav EFTE;

(b)      države članice EFTE ali fizične ali pravne osebe v tožbah proti Nadzornemu odboru EFTE.

Člen 97

Pogodbene stranke in nadzorna organa, to sta Komisija Evropskih skupnosti in Nadzorni odbor EFTE, sprejmejo ustrezne ukrepe za izvršitev sodb Sodišča EGP.

Člen 98

Sodišče EGP ima neomejeno pristojnost glede kazni, ki jih nalaga Nadzorni odbor EFTE.

Člen 99

Tožbe, ki so predložene Sodišču EGP, nimajo odložilnega učinka. Sodišče EGP lahko vendarle odredi zaustavitev uporabe izpodbijanega akta, če okoliščine to zahtevajo.

Člen 100

Sodišče EGP lahko sprejme kateri koli ustrezen začasni ukrep v zadevah, o katerih odloča v skladu s členom 96(2) (b) ali (3).

Člen 101

1. Ustanovi se neodvisno Sodišče prve stopnje EGP, ki je povezano s Sodiščem EGP. To zagotavlja pravni nadzor nad odločitvami Nadzornega odbora EFTE v zvezi s konkurenčnimi pravili, ki veljajo za podjetja. Vsaka država članica EFTE imenuje enega sodnika za to sodišče.

2. Sodišče prve stopnje EGP sestavljajo trije sodniki, ki jih imenujejo države EFTE, in po sistemu rotacije dva sodnika Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti.

3. Predsedstvo Sodišča izmenično prevzameta eden od sodnikov, ki jih imenujejo države EFTE, in eden od sodnikov Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti.

Člen 102

Sodišče prve stopnje EGP odloča na prvi stopnji o tožbah fizičnih ali pravnih osebe na odločbo Nadzornega odbora EFTE glede izvršitve konkurenčnih pravil za podjetja, če je ta odločba naslovljena na to osebo ali če ga zadeva neposredno in posamično.

Poleg tega ima Sodišče prve stopnje EGP enake pristojnosti kot Sodišče EGP po členih 98 in 100.

Sodišče prve stopnje EGP je tudi pristojno za sprejetje sodb v zvezi s tožbami zoper Nadzorni odbor EFTE skladno z določbami, ki morajo biti opredeljene v ločenem sporazumu med državami ustanoviteljicami Nadzornega odbora EFTE.

Člen 103

1. Statuta Sodišča EGP in Sodišča prve stopnje EGP, zlasti pa Poslovnik obeh sodišč, imenovanje sodnikov in predsednikov in njihov mandat se določijo v Protokolu 33.³(3)

2. Sodišče EGP in Sodišče prve stopnje EGP sprejmeta svoj Poslovnik, ki ga potrdi Svet EGP.

Člen 104

1. Za zagotovitev čim enotnejše razlage tega sporazuma, ob polnem spoštovanju neodvisnosti sodišč, Sodišče EGP, Sodišče prve stopnje EGP, Sodišče ES, Sodišče prve stopnje ES in sodišča držav EFTE pri razlagi in uporabi tega sporazuma ali Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo, v njuni dopolnjeni ali spremenjeni različici, ter aktov, sprejetih na njuni podlagi, kolikor se nanašajo na določbe, ki so po vsebini enake določbam tega sporazuma, upoštevajo načela, ki so bila vzpostavljena s sprejetjem katere koli upoštevne odločitve drugih Sodišč.

Skupni odbor EGP vzpostavi sistem izmenjave informacij o sodbah sodišč, izrečenih na zadnji stopnji. Ta sistem obsega:

(a)      pošiljanje sodb, ki jih izdajo ta sodišča o razlagi in uporabi tega sporazuma ali Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo, v njuni dopolnjeni ali spremenjeni različici, ter aktov, sprejetih na njuni podlagi, kolikor se nanašajo na določbe, ki so po vsebini enake določbam tega sporazuma, sodnemu tajniku Sodišča EGP;

(b)      klasifikacijo teh sodb, ki jo opravi sodni tajnik Sodišča EGP, po potrebi tudi pripravo in objavo prevodov in povzetkov;

(c)      pošiljanje ustreznih dokumentov pristojnim državnim organom, ki jih imenuje vsaka pogodbenica, za kar je zadolžen sodni tajnik EGP.

2. Protokol 34 vsebuje določbe o možnosti, da država EFTE sodišču dovoli, da zaprosi Sodišče Evropskih skupnosti za odločanje o razlagi Protokola EGP.⁴(4)

Člen 105

Odločbe Nadzornega odbora EFTE in Komisije ES po tem sporazumu, ki nalagajo denarno obveznost osebam, so izvršilni naslov; to ne velja za države. Isto velja za ustrezne sodbe po tem sporazumu, ki jih izdajo Sodišče EGP, Sodišče prve stopnje EGP, Sodišče Evropskih skupnosti, Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti.

Izvršbo urejajo pravila pravdnega postopka, ki veljajo v državi, na ozemlju katere se izvršba opravi. Vsaka pogodbenica v ta namen določi organ o katerem obvesti druge pogodbenice, Nadzorni odbor EFTE, Komisijo ES, Sodišče EGP, Sodišče prve stopnje EGP, Sodišče Evropskih skupnosti, Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti.

Ko so te formalnosti na predlog posamezne stranke izpolnjene, lahko ta preide v izvršbo po pravu države, na ozemlju katere naj bi se izvršba opravila, tako, da se zadeva predloži neposredno pristojnemu organu.

Izvršba se lahko odloži le z odločbo Sodišča EGP ali Sodišča prve stopnje EGP. Vendar so za nadzor nad pravilnostjo izvršilnih dejanj pristojna sodišča držav.

Protokol 34, na katerega napotuje člen 104(2) z naslovom „Protokol o možnostih, da sodišča držav EFTE zaprosijo Sodišče Evropskih skupnosti za odločanje o razlagi pravil EGP, ki ustrezajo predpisom Evropske skupnosti, določa:

‚Člen 1

Če se v zadevi, ki jo obravnava sodišče države EFTE, postavi vprašanje o razlagi določb tega Sporazuma, ki so po vsebini enake določbam Pogodbe o ustanovitvi ES, vključno s spremembami in dopolnitvami, ali aktov, sprejetih na njuni podlagi, sodišče lahko po potrebi prosi Sodišče Evropskih skupnosti za odločanje o tem vprašanju.

Člen 2

Država EFTE, ki namerava uporabiti ta protokol, obvesti depozitarja in Sodišče ES o obsegu in načinih uporabe Protokola na njegovih sodiščih.

Člen 3

Depozitar obvesti pogodbenice o katerem koli obvestilu v zvezi s členom 2.

Oddelka 4 in 5 prvega poglavja dela VII sporazuma zadevajo parlamentarno sodelovanje oziroma sodelovanje med gospodarskimi in socialnimi partnerji.

Drugo poglavje je namenjeno postopku odločanja.

Tretje poglavje z naslovom „Nadzorni postopek in reševanje sporov“ obsega te določbe:

‚Člen 116

1. Države EFTE ustanovijo neodvisni nadzorni organ (Nadzorni organ EFTE) ter uvedejo postopke, podobne tistim, ki obstajajo v Skupnosti, vključno s postopki za zagotavljanje izpolnjevanja obveznosti po tem sporazumu in za nadzor zakonitosti aktov Nadzornega organa EFTE glede konkurence.

Izpolnjevanje obveznosti po tem sporazumu spremlja po eni strani Nadzorni odbor EFTE in po drugi Komisija ES, ki ravna v skladu s Pogodbo o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo in tem sporazumom.

2. Nadzorni odbor EFTE in Komisija ES sodelujeta, si izmenjujeta informacije in se med seboj posvetujeta o vprašanjih nadzorne politike in posameznih primerih, da bi zagotovila enotni nadzor v celotnem EGP.

3. Komisija ES in Nadzorni organ EFTA sprejemata pritožbe v zvezi z uporabo tega sporazuma.⁵(5) Medsebojno se obveščata o prejetih pritožbah.

4. Vsak organ pregleda vse pritožbe, ki spadajo v njegovo pristojnost, in posreduje drugemu organu tiste, ki spadajo v pristojnost tega.

5. V primeru spora med tema organoma glede ukrepov, ki jih je treba sprejeti v zvezi s pritožbo, ali glede rezultatov pregleda lahko kateri koli od njiju zadevo predloži Skupnemu odboru EGP, ki jo obravnava v skladu s členom 117.

Člen 117

1. Skupni odbor EGP ali katera koli druga pogodbena stranka lahko Sodišču EGP predloži spor, ki se nanaša na razlago ali uporabo tega sporazuma, v skladu z naslednjimi določbami.

2. Skupni odbor EGP mora imeti na voljo vse informacije, ki bi lahko bile koristne za podrobno preiskavo stanja, da bi našli sprejemljivo rešitev za pogodbenice.

3. Vsaka pogodbenica lahko predloži sporno zadevo Sodišču EGP. Vendar je treba vsako zadevo najprej predložiti Skupnemu odboru EGP. Če ta ni rešena po dveh zaporednih sestankih odbora, potem lahko odbor ali pogodbena stranka zadevo predloži Sodišču EGP. Komisija ES zadevo predloži Sodišču EGP v imenu Skupnosti.“

IV – Povzetek pisnih stališč, ki so jih predložile institucije in vlade

Splošne ugotovitve

Komisija poudarja, da se sporazum bistveno razlikuje od sporazumov o pridružitvi, ki jih je doslej sklenila Skupnost. Sporazum ne bo samo prevzel obstoječega pravnega reda Skupnosti z dnem njenega podpisa, temveč tudi pravo Skupnosti, ki bo veljalo na področjih, ki jih pokriva sporazum. Glede vsebine sporazuma Komisija poudarja, da odnosi med Skupnostjo in državami EFTE temeljijo neposredno na Pogodbi EGS in aktih, ki so jih sprejele posamezne institucije Skupnosti na njeni podlagi. Postopek odločanja, ki ga predvideva sporazum, izraža na eni strani interes za razširitev obstoječega in bodočega pravnega reda Skupnosti na EGP ob ohranitvi neodvisnosti odločanja Skupnosti in na drugi strani spoštovanje želje samostojnih držav, ki ne nameravajo niti prenesti pristojnosti niti dati zakonodajne moči organom sporazuma.

Namen sporazuma je ustanoviti homogeni gospodarski prostor, v katerem se bo čim enotneje uporabljal pravni red, ki je vsebinsko enak z veljavnim pravnim redom znotraj EGS.

Po ugotovitvi, da je sistem sodstva po tem sporazumu namenjen doseganju treh ciljev, in sicer reševanju sporov med pogodbenimi strankami, reševanju sporov znotraj držav EFTE in okrepitvi pravne homogenosti znotraj EGP, Komisija pojasnjuje, da bodo vse te različne funkcije opravljali bodisi Sodišče Evropskega gospodarskega prostora (v nadaljevanju „sodišče EGP“), ki je neodvisno, a funkcionalno integrirano v Sodišče ES, Sodišče prve stopnje EGP, ki je neodvisno, vendar priključeno Sodišču EGP, ali samo Sodišče ES. Sestava Sodišča EGP in Sodišča prve stopnje EGP omogoča sodnikom Sodišča ES, ki so prisotni v teh dveh instancah, da izkoristijo svoje bogate izkušnje, na eni strani iz prava Skupnosti v Skupnosti in na drugi strani njegovega prenosa v EGP, s čimer se zagotavlja enotnost pri uporabi tega prava.

Sodišče EGP pri reševanju sporov med pogodbenimi strankami odloča bodisi na predlog Skupnega odbora ali na neposredni predlog pogodbene stranke, če Skupni odbor spora ne razreši po dveh zaporednih sestankih.

Glede sporov znotraj EFTE se lahko razlikujeta dve vrsti sporov. V prvi vrsti so to spori med Nadzornim odborom in državami članicami EFTE, in sicer postopki o kršitvah, ki jih lahko uvede Nadzorni odbor EFTE zoper države članice EFTE zaradi neizpolnitve obveznosti, ki jim jih nalaga sporazum, in tožbe glede odločitev tega organa na področju državnih pomoči. O teh vprašanjih odloča sodišče EGP. V drugi vrsti so to zadeve s področja konkurence, za katere je Sodišče prve stopnje EGP pristojno za sojenje na prvi stopnji, pri čemer pa Sodišče EGP odloča o pritožbah na odločitve tega sodišča.

Glede okrepitve pravne homogenosti sporazum predvideva tri posebne postopke. Prvi v glavnem ustreza postopku, ki je določen s Protokolom 2 o enotni razlagi konvencije o pristojnosti sodišč in izvršitvi odločb na civilnem in gospodarskem področju (Konvencija iz Lugana). Drugi postopek določa možnost udeležbe držav EFTE v postopkih predhodnega odločanja pred Sodiščem Evropskih skupnosti. Tretji postopek daje sodnim oblastem v državah EFTE možnost, da katero koli vprašanje o razlagi sporazuma predložijo Sodišču ES v predhodno odločanje.

Po mnenju Komisije predviden sistem sodstva odpravlja določene ovire. Ta namreč preprečuje, da bi bila katera koli sodna oblast, razen Sodišča ES, pristojna za razlago sporazuma v predhodnem odločanju, da Sodišče EGP ne bi uporabljalo sporazuma v nasprotju s pravom Skupnosti in sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti, da se konkurenčna pravila ne bi uporabljala nepravilno, da gospodarski subjekti ne bi izkoriščali sodnega nadzorstva s postopki predhodnega odločanja in da države EFTE ne bi bile podrejene tujim sodnikom.

Komisija želi pridobiti mnenje Sodišča ES v zvezi s štirimi točkami:

1.      združljivost udeležbe sodnikov Sodišča ES na Sodišču EGP z določbami mnenja Sodišča Evropskih skupnosti z dne 26. aprila 1977 (o predlogu sporazuma o ustanovitvi Evropskega sklada za ustavitev notranje navigacije, Mnenje 1/76, ECR 741);

2.      združljivost razširjene pravice držav EFTE do intervencije v skupnostnih zadevah, ki jih obravnava Sodišče ES;

3.      možnosti, da sodne oblasti v državah članice EFTE predložijo Sodišču ES vprašanja o razlagi sporazuma, brez spremembe Pogodbe EGS;

4.      ali člen 238 Pogodbe EGS omogoča tako sestavo sodišč, kot je predvidena v sporazumu.

Udeležba članov Sodišča ES pri drugih sodiščih

Komisija se sprašuje, ali je treba upoštevati, glede na Mnenje 1/76, da se sodniki Sodišča ES ne morejo udeležiti sej drugega sodišča, oziroma ali je treba šteti, da določbe tega mnenja niso upoštevne v tem primeru. Komisija pri tem pojasnjuje, da se Sporazum razlikuje od sporazuma, ki je bil predmet Mnenja 1/76. Po eni strani Sodišče EGP nima pooblastil, ki so bile podeljene Sodišču Evropskega sklada za ustavitev notranje navigacije, in sicer odločanje o razlagi sporazuma v postopku predhodnega odločanja, in po drugi strani sta Sodišče EGP in Sodišče prve stopnje EGP kljub sodni neodvisnosti funkcionalno integrirana v Sodišče ES.

Po mnenju španske vlade je odgovor na postavljeno vprašanje lahko samo nikalen iz več razlogov. Cilj določb člena 167 Pogodbe EGS ter členov 2, 4 in 16 Statuta Sodišča ES je v prvi vrsti zagotoviti, da Sodišče lahko opravlja funkcije, ki so mu poverjene, in sicer popolnoma nepristransko spoštovanje prava pri razlagi in uporabi pogodb, ter izogibati se kakršnemu koli pritisku ali prejšnjemu mnenju.

Drugič, v Mnenju 1/76 je Sodišče ES ugotovilo, da sporazum o Evropskem skladu za ustavitev notranje navigacije ni združljiv s Pogodbo EGS, z utemeljitvijo, da Sodišče po tem sporazumu sestavljajo šest članov Sodišča ES, ki kot člani tega sodišča odločajo o vprašanjih, o katerih naj bi ponovno odločali kot člani Sodišča ES, tako da je s tem popolna nepristranskost, s katero naj bi Sodišče delovalo, kompromitirana. V tem primeru se ta položaj lahko ponovi. Lahko si predstavljajmo, da sodniki Sodišča ES razlagajo in uporabljajo predpise Skupnosti kot člani Sodišča EGP, ki jih morajo pozneje ponovno razlagati ali uporabiti kot člani Sodišča ES. Španska vlada meni, da po tej predpostavki sodnik, ki se je udeležil obravnave Sodišča EGP, ne more več odločati s potrebno nepristranskostjo. Če bi se skladno z členom 16 Statuta vzdržal pri odločanju, bi se lahko zgodilo, kot je bilo omenjeno v zgoraj navedem mnenju, da Sodišče ES ne bi bilo sklepčno, kot zahteva člen 17 Statuta.

Španska vlada dodaja tri pojasnitve. Najprej navaja, da čeprav Sodišče EGP ni pristojno za predhodno odločanje o razlagi sporazuma, drugače velja za Sodišče ES, ki bo v skladu z njegovo sodno prakso vedno pristojno za razlago katerega koli sporazuma, sklenjenega med Skupnostjo in državami EFTE. Iz tega razloga določbe prej navedenega Mnenja 1/76 niso niti prizadete niti spremenjene v svojem bistvu.

Končno, španska vlada navaja, da se ne strinja z oceno Komisije, po kateri se Mnenje 1/76 ne more uporabiti v obravnavanem primeru, zato ker sta Sodišče EGP in Sodišče prve stopnje EGP funkcionalno integrirani v Sodišče ES. Člen 7 o institucionalnih določbah sporazuma določa, da je Sodišče EGP neodvisen organ in da v ničemer ni podrejeno Sodišču ES.

Španska vlada na koncu ugotavlja, da člen 104 o institucionalnih določbah predloga sporazuma ne odgovarja na vprašanje o tem, v katerem primeru sodba Sodišča EGP obvezuje Sodišče ES, če ta preiskuje določeno točko, o kateri se je Sodišče EGP že izreklo.

Belgijska vlada soglaša z analizo Komisije o upoševnosti Mnenja 1/76 v tej zadevi. V nasprotju s tem, kar je bilo predvideno za Sodišče Evropskega sklada za imobilizacijo notranje navigacije, Sodišče EGP ne bo pristojno za odločanje v predhodnem postopku. Poleg tega bo Sodišče EGP funkcionalno integrirano v Sodišče ES, vendar bo ohranilo neodvisnost. Prisotnost sodnikov Sodišča ES ne spreminja pravne narave Sodišča EGP. Glede pomanjkanja pristojnosti za odločanje v predhodnem postopku belgijska vlada ugotavlja, da se morata Sodišče ES in Sodišče EGP izreči o istih predpisih prava Skupnosti.

Po mnenju vlade Združenega kraljestva v skladu s Pogodbo EGS in Mnenjem 1/76 sodniki Sodišča ES zasedajo na Sodišču EGP. Razlaga Sodišča ES v zvezi s tem mnenjem je bila pogojena z dejstvom, da bi se odločanje o razlagi sporazuma na Sodišču Evropskega sklada izvajalo vzporedno z odločanjem na Sodišču ES.

Člen 16, prvi odstavek, Statuta Sodišča ES, da sodniki ne smejo sodelovati pri odločanju o posamezni zadevi, pri kateri so predhodno sodelovali kot zastopniki, svetovalci ali odvetniki z nezmožnostjo sodnika, ustreza nezmožnosti biti hkrati sodnik in stranka v isti zadevi. To ne zadeva položaja sodnika, ki zaporedno zaseda v različnih zadevah, ki se nanašajo na podobna oziroma ista vprašanja, kot kadar npr. Sodišče ES predhodno odloča o pravnih vprašanjih, ki so podobna ali identična vprašanjem, o katerih se je izreklo v okviru postopka o neizpolnitvi obveznosti, skladno s členom 169 Pogodbe EGS. Sodišče ES se lahko vedno oddalji od svoje sodne prakse z drugačno odločitvijo o pravnem vprašanju, ker ni vezano na svoje prejšnje odločitve.

Po preučitvi sporazuma in povezanih instrumentov, ki so predmet Mnenja 1/76, vlada Združenega kraljestva zaključuje, da je v tej zadevi mogoče, da bi na sodnike Sodišča ES vplivale prejšnje odločitve Sodišča sklada. S tem bi bil pravni red Skupnosti posredno kompromitiran, na primer zaradi vpliva uporabe načel javnega mednarodnega prava, ki so bila prenešena v kontekst pravnega reda Skupnosti. Zaradi te nevarnosti se je Sodišče Evropskih skupnosti odločilo za odklonilno Mnenje 1/76 o udeležbi njegovih sodnikov pri Sodišču Sklada.

Poleg tega Združeno kraljestvo ugotavlja, da se temeljne težave predloga za izdajo Mnenja 1/91 bistveno razlikujejo od tistih v Mnenju 1/76. Za predpise v zvezi s Skladom za imobilizacijo je bila težava v tem, da bi sodniki Sodišča ES, ki bi bili v sestavi pri Sodišču Sklada, morali opraviti dve nezdružljivi nalogi. Na eni strani jim je bilo naloženo, naj kot člani Sodišča ES ohranijo pravni red Skupnosti pri razlagi nekaterih aktov, ki jih sprejemajo posamezne institucije, na drugi strani pa, naj kot sodniki Sodišča Sklada nadzorujejo delovanje pravnega sistema, ki temelji na načelih javnega mednarodnega prava, ki so različna od načel pravnega reda Skupnosti. Po mnenju Združenega kraljestva Sporazum v tem delu ne predstavlja nobenih težav, če upoštevamo, da so sodniki Sodišča ES in sodniki Sodišča EGP dolžni uporabljati iste predpise in načela ter s tem ohraniti pravni red Skupnosti.

Glede sestave Sodišča EGP vlada Združenega kraljestva ugotavlja, da bo v njegovi sestavi pet od trinajstih članov Sodišča ES. Glede na to, da sedem sodnikov sestavlja občno sejo, bi bilo mogoče sklicati občno sejo, na kateri ne bi sodeloval nobeden od sodnikov, ki so odločali glede prejšnje sodbe Sodišča EGP. Če bi udeležba petih sodnikov Sodišča ES pri dejavnostih Sodišča EGP povzročila administrativne težave, člen 165 Pogodbe EGS predvideva mehanizem za premostitev te težave, ki bi začel veljati s sprejetjem sporazuma.

Razširjena pravica do intervencije

Po mnenju Komisije Sodišče ES že dovoljuje intervencijo tretje države na podlagi člena 37 Statuta. Toda v tem primeru gre za bolj specifično pravico, s katero bi se zahtevalo obveščanje držav članic EFTE o vprašanjih za predhodno odločanje, tako kot to velja za države članice. Zato se Komisija sprašuje, ali ne bi bilo treba spremeniti člen 20 Statuta.

Po mnenju španske vlade mora biti odgovor na to vprašanje pritrdilen. Člen 20 Statuta je dovolj jasen. Ta izrecno predvideva, da lahko izključno prejemniki obvestil, ki so natančno določeni, predložijo pisna stališča v postopku predhodnega odločanja in sodelujejo pri obravnavi. Čeprav se Sodišče ES še nikoli ni izreklo o možnosti, da bi v postopku predhodnega odločanja tretja država predložila svoja stališča o določeni zadevi, je vendarle podal ozko razlago seznama zainteresiranih oseb, navedenih v členu 20 Statuta.

Po mnenju španske vlade je z omembo člena 37 Statuta Komisija zamenjala dve vrsti postopkov, ki se pomembno razlikujeta. Dejansko, ob intervenciji v podporo stališčem ene od strank različne stranke zagovarjajo različne trditve, in sicer tožeča stranka, tožena stranka in tretja stranka, ki se pojavi a posteriori. Slednja je po španski proceduralni terminologiji kvalificirana kot „coadyuvante“. Ta se omejuje le na intervencijo v podporo eni od glavnih strank. Zato je treba upoštevati, da člen 37 dovoljuje intervencijo oseb, ki niso države članice in institucije Skupnosti pod dvema pogojema: izkazati morajo interes za rešitev spora in v sporu si ne smejo med seboj nasprotovati države članice, institucije Skupnosti in države Skupnosti z institucijami Skupnosti. Iz tega izhaja, da se spoštovanje teh dveh pogojev zahteva za intervencijo tretje države, ki jo dovoljuje Sodišče ES skladno z sklepom z dne 23. avgusta 1983 v zadevi Chris International Foods proti Komisiji, 91/82 in 200/82, Recueil, str. 417).

Španska vlada zaključuje, da bi moral biti člen 20 Statuta spremenjen, če je zaželeno, da bi lahko vse države EFTE predložile svoja mnenja v postopku predhodnega odločanja in da bi bil člen 37 omejen le na intervencijo v okviru neposredne tožbe v podporo stališčem ene od glavnih strank. Intervencija je različno od sodelovanja v postopku predhodnega odločanja, tako da niti široka razlaga člena 37 v nobenem primeru ne bi mogla spremeniti jasne in natančne vsebine člana 20.

Belgijska vlada ugotavlja, da je sprememba člena 37 nujna, če želimo omogočiti intervencijo držav EFTE v treh vrstah sporov, v katerih je izključena intervencija pravne osebe. Da bi se državam EFTA, ki niso stranke v sporu, dovolila predložitev stališč v okviru postopka predhodnega odločanja, je treba spremeniti člen 20.

Vlada Združenega kraljestva meni, da predviden postopek za intervencijo držav članic EFTE v sporih, ki se obravnavajo pred Sodiščem ES, zahteva spremembo člena 37. Ne bi bilo zadostno, da bi se v sporazumu predvidila pravica do intervencije teh držav, ker ta sporazum sam po sebi ne spreminja Statuta. Primernejša bi bila uporaba člena 188, drugi odstavek, Pogodbe EGS. Ta določba predvideva, da Svet lahko na zahtevo Sodišča ter po posvetovanju z Evropskim parlamentom in Komisijo spremeni določbe naslova III statuta. Vlada Združenega kraljestva prav tako meni, da je treba spremeniti člen 20, da bi se državam članicam EFTE omogočile možnosti predložitve stališč v postopku predhodnega odločanja. Poleg tega je treba spremeniti člene 17, 18 in 39 statuta.

Vprašanja za predhodno odločanje, ki jih predložijo sodišča držav EFTE

Po mnenju španske vlade mora biti odgovor na tretje vprašanje nikalen. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je instrument sodelovanja med Sodiščem ES in nacionalnimi sodišči. Neposredna posledica te oblike sodelovanja med sodišči je, da imajo izključno sodni organi držav članic pravico predložiti vprašanja za predhodno odločanje Sodišču ES, skladno s členom 117 Pogodbe EGS. Da bi sodišča držav članic EFTE lahko tudi predložila vprašanja za predhodno odločanja Sodišču ES, je treba spremeniti člen 177 Pogodbe EGS in dodati besedilu „sodišče države članice“ sklicevanje na sodišča tretje države, s katero je Skupnost sklenila mednarodni sporazum.

Belgijska vlada meni, da je treba spremeniti člen 177, da bodo sodišča držav članic EFTE lahko predložila vprašanja za predhodno odločanje Sodišču ES.

Vlada Združenega kraljestva ugotavlja najprej, da člen 177 zadeva tudi sodstvo države članice, ki ima sedež na čezmorskih ozemljih, v skladu s četrtim delom Pogodbe EGS (glej sodbo z dne 12. decembra 1990 v zadevi Kaefer in Procacci, C-100/89 in C-101/89, Recueil, str. I-4647). Čeprav to določilo velja stricto sensu le za sodišča v državah članicah, je Sodišče ES presodilo, da druga alinea tega določila velja za sodno oblast, ki ni del sodnega sistema države članice, če je na ozemlju države članice, če se pravni red Skupnosti uporablja v omejenem obsegu za to ozemlje in če je v ta namen predvidena ustrezna določba v pravnem redu Skupnosti (glej sodbo z dne 3. julija 1991 v zadevi Barr in Montrose, C-355/89, Recueil, str. I-3479).

Združeno kraljestvo dalje ugotavlja, da člen 177 omogoča Sodišču ES, da v postopku predhodnega odločanja odloča o razlagi mednarodnih sporazumov, ki jih je sprejela Skupnost. Sodišče ES lahko v predhodnem postopku odloča o razlagi sporazumov, sklenjenih na podlagi člena 238 Pogodbe EGS. Gre torej hkrati za mednarodni sporazum, sklenjen na podlagi te pogodbe, in akt, ki so ga sprejele institucije. Torej ni razlogov, da Sodišče ES ne bi v postopku predhodnega odločanja odločalo o razlagi sporazuma. Prej navedene sodbe Sodišča ES govorijo v prid združljivosti predlaganih določb s Pogodbo EGS.

Člen 238 Pogodbe EGS

Komisija se sprašuje, ali člen 238 omogoča organizacijo sodstva v obliki, ki jo bo uvedel sporazum. V nasprotnem primeru bi bilo treba spremeniti to določbo Pogodbe tako, da posebni postopki, ki so v njej navedeni, vključujejo uvedbo sistema sodstva, ki je funkcionalno integriran v Sodišče ES in zagotavlja specifičnost in integriteto prava Skupnosti.

Po mnenju španske vlade člen 238 daje zadostno podlago za sklenitev sporazuma o pridružitvi med Skupnostjo in zvezo držav ali mednarodno organizacijo, kot je EFTA. Drugače pa je, če vsebina takega sporazuma ni združljiva s Pogodbo. V tem primeru je nezdružljivost posledica predvidenega sodnega mehanizma. Zato je treba spremeniti Pogodbo pred sklenitvijo sporazuma.

Belgijska vlada ugotavlja, da člen 238 ne omogoča vzpostavitve predvidenega sodnega mehanizma brez predhodne spremembe Pogodbe. Načeloma ni ovir za spremembo člena 238 Pogodbe. Vsekakor pa bi bilo v tem primeru modro, da bi se sprememba razširila na druge upoštevne člene Pogodbe in na člene statuta Sodišča ES za zagotovitev maksimalne koherence in pravne varnosti.

Po mnenju vlade Združenega kraljestva določila o skupnih dejanjih in posebnih postopkih, ki so navedeni v členu 238, omogočajo vključitev sodnih postopkov v sporazumih, ki so predvideni v teh določilih. Ti postopki lahko celo povečujejo dobro delovanje teh sporazumov. Tako je zlasti, kar zadeva določila o sodnem reševanju morebitnih sporov, ker strankam omogočajo pravilno izvršitev sporazuma.

 Stališče Sodišča ES

I

1.     V tem mnenju se je skladno s predlogom Komisije Sodišče ES omejilo le na ugotovitev združljivosti sistema sodnega nadzorstva, ki ga namerava vzpostaviti sporazum, s Pogodbo EGS. Druga določila sporazuma, zlasti tista, ki se nanašajo na odločitveni postopek in razdelitev pristojnosti na področju konkurence, niso obravnavana v tem mnenju.

2.     Sporazum bo sklenjen na eni strani med državami, ki so članice Evropskega združenja za prosto trgovino, in na drugi strani z Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami. Kar zadeva Skupnost, bo sporazum sklenil Svet po pridobitvi pritrdilnega mnenja Evropskega parlamenta, na podlagi člena 238 Pogodbe EGS.

3.     Sporazum predvideva ustanovitev Evropskega gospodarskega prostora, ki zajema ozemlja držav članic Skupnosti in držav članic EFTE. Iz preambule izhaja, da pogodbene stranke nameravajo vzpostaviti dinamičen in homogen Evropski gospodarski prostor, ki temelji na skupnih pravilih in enakih pogojih konkurence, ter predvidevajo ustrezna sredstva za njegovo vzpostavitev, tudi na področju sodstva. Skladno s členom 1 sporazuma je njegov cilj z enakimi pogoji konkurence in s spoštovanjem istih pravil spodbujati stalno in uravnoteženo krepitev trgovinskih in ekonomskih odnosov med pogodbenicami.

4.     Pravila, ki veljajo v odnosih med državami članicami EGP, se nanašajo na prosti pretok blaga, oseb, storitev in kapitala in na konkurenco. Ta pravila v osnovi ustrezajo odgovarjajočim določilom Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in Evropske skupnosti za premog in jeklo ter drugim aktom, ki so bili sprejeti za uveljavitev teh pogodb. Kot je Komisija navedla v svojem predlogu, pogodbene stranke nameravajo razširiti na EGP pravo Skupnosti, ki bo veljalo na področjih, ki jih pokriva sporazum, kolikor bo nastajal, se razvijal ali spreminjal.

II

5.     Cilj homogenosti pri razlagi in uveljavitvi prava v EGP bo, kot je določeno v členu 1 sporazuma, zagotovljen z uporabo določb, ki so po vsebini enaka odgovarjajočim določbam prava Skupnosti, in z vzpostavitvijo sodnega sistema.

6.     Sporazum ustanavlja sodišče, Sodišče EGP, ki mu je priključeno Sodišče prve stopnje. Pristojnosti Sodišča EGP so opredeljene v členu 96(1) tega sporazuma. Namen teh pristojnostih je reševati spore med pogodbenicami, opravljati dejanja v okviru nadzornega postopka nad državami EFTE in na području konkurence pritožbe na odločitve Nadzornega organa.

7.     Sistem sodstva predvideva tudi naslednje mehanizme.

8.     Člen 6 sporazuma določa, da se določbe sporazuma pri njihovem izvajanju in uporabi razlagajo v skladu z ustreznimi odločitvami Sodišča Evropskih skupnosti, sprejetimi pred podpisom tega sporazuma in v skladu s Pogodbo EGS, Pogodbo ESPJ in akti, sprejetimi za uporabo teh dveh pogodb.

9.     Člen 104(1) sporazuma določa, da za zagotovitev čim enotnejše razlage tega sporazuma Sodišče EGP, Sodišče prve stopnje EGP, Sodišče ES, Sodišče prve stopnje ES in sodišča držav EFTE pri razlagi in uporabi tega sporazuma ali Pogodbe EGS in Pogodbe o ESPJ, v njuni dopolnjeni ali spremenjeni različici, ter aktov, sprejetih na njuni podlagi, kolikor se nanašajo na določbe, ki so po vsebini enake določbam tega sporazuma, upoštevajo načela, ki so bila vzpostavljena s sprejetjem katere koli upoštevne odločitve drugih Sodišč.

10.   Člen 95 sporazuma določa, da Sodišče EGP sestavlja osem sodnikov, od katerih jih je pet s Sodišča ES. Na zahtevo Sodišča Svet EGP lahko dovoli ustanovitev senatov, ki jih sestavljajo trije ali pet sodnikov. Z upoštevanjem narave predloženih sporov se v statutu Sodišča EGP določi uravnoteženo in ustrezno število sodnikov Sodišča ES in EFTE. Člen 101 predvideva, da Sodišče prve stopnje EGP sestavlja pet sodnikov, od katerih tri imenujejo države EFTE in dva sodnika Sodišča prve stopnje ES.

11.   Protokol 34, ki je predviden v členu 104(2), vsebuje določbe o možnosti, da država EFTE sodišču dovoli, da prosi Sodišče Evropskih skupnosti za odločanje o razlagi pravila sporazuma.

12.   Končno pripomba k Protokolu 34 predvideva pravico do intervencije držav EFTE v zadevah, ki so predložene Sodišču ES.

III

13.   Pred preučitvijo vprašanj, ki so bila postavljena v predlogu Komisije za izdajo mnenja, je treba primerjati cilje in kontekst sporazuma na eni strani ter prava Skupnosti na drugi strani.

14.   Enakost izrazov med določbami sporazuma in odgovarjajočimi skupnostnimi določbami ne pomeni, da jih je nujno treba razlagati enako. Mednarodno pogodbo je dejansko treba razlagati, ne samo na podlagi izrazov, iz katerih je sestavljena, temveč tudi ob upoštevanju njenih ciljev. Člen 31 Dunajske konvencije o pravu pogodb z dne 23. maja 1969 določa v ta namen, da je treba pogodbo razlagati v dobri veri glede na pomen, ki ga je navadno treba predpisati njenim izrazom v njihovem kontekstu in v luči njenega predmeta in cilja.

15.   Glede primerjave ciljev določb sporazuma z določbami prava Skupnosti je treba ugotoviti, da je cilj sporazuma uveljaviti sistem proste trgovine in konkurence v trgovinskih in ekonomskih odnosih med pogodbenicami.

16.   Kar zadeva Skupnost, se je sistem proste trgovine in konkurence, ki ga namerava sporazum razširiti na celotnem ozemlju pogodbenic, razvil in vključil v pravni red Skupnosti, katerega cilji presegajo cilje sporazuma.

17.   Iz členov 2, 8A in 102A Pogodbe EGS dejansko izhaja, da je njen namen doseči ekonomsko integracijo z vzpostavitvijo skupnega trga in ekonomske in monetarne unije. Člen 1 Enotnega evropskega akta med drugim določa, da je cilj vseh pogodb Skupnosti ta, da skupaj povečujejo dejanski napredek evropske enotnosti.

18.   Iz navedenega izhaja, da so določbe Pogodbe EGS, ki urejajo prosti promet in konkurenco, ki v osnovi nikakor niso dokončne, le sredstva za doseganje teh ciljev.

19.   Kontekst, v katerem je opisan cilj sporazuma, se razlikuje tudi od konteksta, v katerem se zasledujejo skupnostni cilji.

20.   Območje EGP mora biti dejansko uresničeno na podlagi mednarodne pogodbe, ki v bistvu ustvarja le pravice in dolžnosti med pogodbenicami in ki ne predvideva kakršnega koli prenosa suverenih pravic v korist meddržavnih organov, ki jih ustanavlja.

21.   Nasprotno, Pogodba EGS je, čeprav sklenjena v obliki mednarodnega sporazuma, ustanovna listina pravne skupnosti. Glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča ES so pogodbe Skupnosti ustvarile nov pravni red, v dobro katerega so države omejile, na čedalje bolj razširjenih področjih, svoje suverene pravice in katerega subjekti so ne samo države članice, temveč tudi njihovi državljani (glej predvsem sodbo z dne 5. februarja 1963 v zadevi Van Gend en Loos, 26/62, Receuil, str. 1). Bistveni značilnosti tako ustvarjenega pravnega reda Skupnosti sta predvsem njegova primarnost pred pravom držav članic ter neposredni učinek vrste določb, ki zadevajo njihove državljane in njih same.

22.   Iz teh ugotovitev izhaja, da homogenost pravnih pravil na celotnem območju EGP ni zagotovljena z vsebinsko ali redakcijsko enakostjo določb prava Skupnosti in odgovarjajočih določb sporazuma.

23.   Zato je treba preučiti, ali sporazum predvideva druga sredstva za zagotovitev te homogenosti.

24.   Člen 6 zasleduje ta cilj in predvideva, da se določbe sporazuma razlagajo v skladu z ustreznimi odločitvami Sodišča Evropskih skupnosti glede odgovarjajočih pravil prava Skupnosti.

25.   Vsekakor pa ta mehanizem razlage ne zagotavlja želene pravne homogenosti iz dveh razlogov.

26.   Ta člen sprva zadeva le sodno prakso Sodišča ES pred datumom podpisa sporazuma. Glede na to, da se bo ta sodna praksa razvijala, bo težko razlikovati novo sodno prakso od stare, se pravi preteklost od prihodnosti.

27.   Dalje, čeprav člen 6 sporazuma ne določa natančno, ali predvideva upoštevanje sodne prakse sodišča Skupnosti v celoti, zlasti pa sodno prakso na področju neposrednega učinka in primarnosti prava Skupnosti, iz protokola 35 sporazuma izhaja, da se brez priznanja načel neposrednega učinka in primarnosti, ki jih ta sodna praksa nalaga, pogodbenenice obvezujejo le vpeljati v svoj pravni red zakonsko določbo, ki bo omogočila prevlado določb sporazuma nad nasprotujočimi si zakonskimi določbami.

28.   Iz tega izhaja, da se spoštovanje sodne prakse, ki jo nalaga člen 6 sporazuma, ne razširja na pomembne dele te sodne prakse, ki niso združljivi z značilnostmi sporazuma. Zato člen 6 kot tak ne more zagotoviti cilja homogenosti prava na celotnem območju EGP niti v preteklost niti v prihodnosti.

29.   Iz teh ugotovitev izhaja, da cilj homogenosti pri razlagi in uporabi prava na območju EGP trči ob obstoječe razlike med cilji in kontekstom sporazuma in tistimi iz prava Skupnosti.

IV

30.   Glede na navedeno nasprotje je treba preučiti, ali predviden sistem sodstva povzroči dvom o avtonomiji prava Skupnosti pri doseganju njegovih lastnih ciljev.

31.   Ta preučitev bo najprej namenjena razlagi pojma pogodbenica, ki ga je moralo Sodišče EGP uporabljati pri opravljanju svojih pristojnosti, ter posledicam, ki jih ima njegova sodna praksa na razlago prava Skupnosti.

32.   Glede prve točke je treba opozoriti, da je skladno s členom 96(1)(a) sporazuma Sodišče EGP pristojno za reševanje sporov med pogodbenimi strankami in da skladno s členom 117(1) sporazuma lahko Skupni odbor EGP ali katera koli druga pogodbena stranka Sodišču EGP predloži take spore.

33.   Člen 2(c) sporazuma opredeljuje pojem pogodbenice. V zvezi s Skupnostjo in državami članicami ES pomeni Skupnost in države članice ES ali Skupnost ali države članice ES. Vsakokratni pomen, ki se v posameznem primeru pripiše temu izrazu, se ugotovi iz ustreznih določb tega sporazuma in iz pristojnosti Skupnosti oziroma držav članic ES, kakršne izhajajo iz Pogodbe EGS in Pogodbe ESPJ

34.   Tako je lahko Sodišče EGP pozvano, ker lahko sprejme odločitev o razlagi ali uporabi ene ali več določb sporazuma, naj razloži pojem „pogodbenice“ v smislu člana 2(c) sporazuma, z namenom določiti, če se v smislu sporne določbe izraz „pogodbenica“ nanaša na Skupnost, ali Skupnost in države članice, ali samo na države članice. Sodišče EGP bo tako odločalo o pristojnostih Skupnosti oziroma njenih držav članic na področjih, ki jih urejajo določbe sporazuma.

35.   Iz tega izhaja, da pristojnost, ki je poverjena Sodišču EGP skladno s členom 2(c), členom 96(1)(a) in členom 117(1) sporazuma, lahko škodi ureditvi pristojnosti, določenih s pogodbami, in dalje avtonomiji pravnega sistema Skupnosti, katerega spoštovanje zagotavlja Sodišče ES skladno s členom 164 Pogodbe EGS. Ta izključna pristojnost Sodišča ES je potrjena v členu 219 Pogodbe EGS, po katerem se države članice obvezujejo, da bodo spore glede razlage ali uporabe te pogodbe reševale le na načine, določene v tej pogodbi. Člen 87 Pogodbe ESPJ vsebuje določbo v tem smislu.

36.   Podelitev te pristojnosti Sodišču EGP v tem primeru ni združljiva s pravom Skupnosti.

37.   Glede druge točke je uvodoma treba ugotoviti, da mednarodni sporazumi, sprejeti po postopku iz člena 228 Pogodbe, obvezujejo institucije Skupnosti in njene države članice ter da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča ES določbe teh sporazumov in akti njihovih organov postanejo sestavni del pravnega reda Skupnosti z dnem njihove veljavnosti.

38.   V ta namen je treba pojasniti, da je sporazum akt, ki ga sprejema ena od institucij Skupnosti, v smislu člena 117, prvi pododstavek, točka b, sporazuma in da je s tem Sodišče ES pristojno predhodno odločati o njegovi razlagi. Sodišče ES je prav tako pristojno za odločanje o tem sporazumu, če države članice Skupnosti ne izpolnjujejo obveznosti, ki so z njim povezane.

39.   Torej, če mednarodni sporazum predvideva lastni sistem sodstva, ki obsega pristojno sodišče za reševanje sporov med pogodbenimi strankami tega sporazuma in za razlago določb njegovih določb, odločbe tega sodišča obvezujejo institucije Skupnosti, vključno s Sodiščem ES. Te odločbe so tudi obvezujoče, kadar mora sodišče predhodno odločati ali v okviru neposredne tožbe o razlagi mednarodnega sporazuma kot integralnem delu pravnega reda Skupnosti.

40.   Mednarodni sporazum, ki predvideva ta sistem sodstva, je načeloma skladen s pravom Skupnosti. Pristojnost Skupnosti na področju mednarodnih odnosov in njena sposobnost za sklenitev mednarodnih sporazumov obvezno vključuje možnost podreditve odločbam sodnih oblasti, ustanovljenih s temi sporazumi, v zvezi z razlago in uporabo njihovih določb.

41.   Vendar zadevni sporazum prevzema bistveni del pravil, vključno s pravili izvedbenega prava, ki urejajo ekonomske in trgovinske odnose znotraj Skupnosti in so večinoma temeljne določbe pravnega reda Skupnosti.

42.   Tako je učinek sporazuma vključiti v pravni red Skupnosti večji obseg pravnih pravil, ki so povezana s skupino pravil Skupnosti z enako vsebino.

43.   Poleg tega so, v sami preambuli in členu 1 sporazuma, pogodbenenice izrazile namero zagotavljati enotno uporabo določb sporazuma na njihovem celotnem ozemlju. Torej je cilj enotne in enake uveljavitve konkurenčnih pogojev, ki je zasledovan in izražen v členu 6 in členu 104(1) sporazuma, nujno usmerjen v razlago tako določb sporazuma kot odgovarjajočih določb pravnega reda Skupnosti.

44.   Čeprav člen 6 sporazuma obvezuje Sodišče EGP razlagati določbe sporazuma v luči upoštevne sodne prakse Sodišča ES v skladu z ustreznimi odločitvami Sodišča ES, sprejetimi pred podpisom tega sporazuma, Sodišče EGP ni več podrejeno tej obvezi za odločitve, ki jih bo sprejelo Sodišče ES po tem datumu.

45.   Iz tega razloga cilj sporazuma, ki želi zagotoviti homogenosti prava na celotnem območju EGP, zahteva ne samo razlage pravil samega sporazuma, temveč tudi razlago odgovarjajočih pravil prava Skupnosti.

46.   Iz tega izhaja, da ob pogojevanju bodoče razlage pravil skupnosti na področju prostega prometa in konkurence mehanizem sodstva, ki ga predvideva sporazum, krši člen 164 Pogodbe EGS in na splošno same temelje Skupnosti.

V

47.   Nevarnost, ki jo sistem sodstva v sporazumu pomeni za avtonomijo pravnega reda Skupnosti, ni nikakor zmanjšana z dejstvom, da je namen členov 95 in 101 vzpostaviti povezane organe med Sodiščem EGP in Sodiščem ES s tem, ko predvideva, da sodniki Sodišča ES zasedajo na Sodišču EGP in v njegovih senatih in da sodniki Sodišča prve stopnje ES zasedajo na Sodišču prve stopnje EGP.

48.   Nasprotno, obstaja bojazen, da uporaba teh določb povečuje splošne težave, ki izhajajo iz sistema sodstva, predvidenega s sporazumom.

49.   V tem pogledu je treba pripomniti, da mora Sodišče EGP zagotoviti dobro delovanje režima proste trgovine in konkurence v okviru mednarodne pogodbe, ki obvezuje izključno pogodbene stranke.

50.   Obratno mora Sodišče ES zagotavljati spoštovanje posebnega pravnega reda in prispevati k njegovemu razvoju, z namenom dosegati cilje, ki so navedeni zlasti v členih 2, 8A in 102A Pogodbe EGS, in med državami članicami oblikovati Evropsko unijo, kot izhaja iz slavnostne deklaracije iz Stuttgarta z dne 19. junija 1983 (točka 2.5), ki je navedena v prvi uvodni izjavi Enotnega evropskega akta. V tem okviru sta prosta trgovina in konkurenca le sredstvi za doseganje teh ciljev.

51.   Iz tega razloga bodo sodniki Sodišča ES, člani Sodišča EGP, morali uporabljati in razlagati iste določbe, glede na to, ali zasedajo na Sodišču ES ali na Sodišču EGP, vendar po načinih, metodah in konceptih, ki so različni, zaradi upoštevanja narave posamezne pogodbe in njenih ciljev.

52.   V teh razmerah bo za te sodnike zelo težavno oziroma nemogoče pri zasedanju Sodišča ES obravnavati v polnem duhu nepristranskosti vprašanja, o katerih so že odločali v okviru Sodišča EGP.

53.   Ker pa sistem sodstva po tem sporazumu vendarle ni skladen s Pogodbo EGS, ni treba podrobneje preučiti tega vprašanja niti vprašanja o tem, ali ta sistem ne bo v temelju povzročal resnih zadržkov glede zaupanja v sposobnost Sodišča ES za opravljanje svojih nalog v polni nepristranskosti.

VI

54.   Preučiti je treba, ali je mehanizem, ki ga predvideva člen 102(2) sporazuma za razlago njenih določb, združljiv s pravom Skupnosti.

55.   V skladu z členom 104(2) sporazuma so v Protokolu 34 predvidene določbe, ki omogočajo možnost, da država EFTE sodišču dovoli, da zaprosi Sodišče Evropskih skupnosti za odločanje o razlagi pravila sporazuma.

56.   Po členu 1 tega protokola, če se v zadevi, ki jo obravnava sodišče države EFTE, postavi vprašanje o razlagi določb tega Sporazuma, ki so po vsebini enake določbam pogodb Skupnosti, sodišče lahko po potrebi zaprosi Sodišče Evropskih skupnosti za odločanje o tem vprašanju.

57.   Člen 2 Protokola 34 določa, da država EFTE, ki namerava uporabiti ta protokol, obvesti depozitarja in Sodišče ES o obsegu in načinih uporabe Protokola pri njenih sodiščih.

58.   Iz tega izhaja, da je značilnost tega postopka ta, da državam EFTE prepušča možnost svojim sodiščem dovoliti ali ne, da postavljajo vprašanja Sodišču ES, za sodišča, ki odločajo na zadnji stopnji v teh državah pa ne predvideva nobene zahteve. Po drugi strani niti ni zagotovila, da bodo odgovori, ki jih tako posreduje Sodišče ES, imeli obvezujoči učinek za oblasti, ki so jih zahtevale. Ta postopek se temeljno razlikuje od postopka, ki je predviden v členu 177 Pogodbe EGS.

59.   Res je, da nobena določba Pogodbe EGS ne nasprotuje, da se z mednarodnim sporazumom zaupa Sodišču ES pristojnost za razlago določb takega sporazuma zaradi njene uveljavitve v tretji državi.

60.   Noben načelni ugovor ne more biti podan zoper svobodo, ki državam EFTE omogoča, da svojim sodiščem dovolijo ali ne postavljati vprašanja Sodišču ES, razen odsotnost obveznosti za nekatera sodišča, da predložijo zadevo Sodišču ES.

61.   Zato ni mogoče dopustiti, da bi odgovori, ki jih Sodišče ES posreduje sodiščem v državah EFTE, imeli zgolj posvetovalni učinek in bi bili brez zavezujočega učinka. Tak položaj spreminja vlogo Sodišča ES, kot je bila vzpostavljena v Pogodbi EGS, in sicer vlogo sodišča, katerega sodbe so zavezujoče. Tudi v posebnem primeru člena 228 je mnenje Sodišča ES podprto z zavezujočim učinkom, ki je natančno določen v tem členu.

62.   Poleg tega je treba ugotoviti, da morajo razlago sporazuma, ki jo posreduje Sodišče ES v odgovor na vprašanja sodišč držav EFTE, prav tako upoštevati sodišča v državah članicah Skupnosti, kadar odločajo v zvezi z uporabo sporazuma. Vendar lahko nezavezujoči učinek teh odgovorov za sodišča EFTE povzroči pri sodiščih v državah članicah Skupnosti negotovost glede njihove pravne vrednosti.

63.   Med drugim ni mogoče izključiti, da bodo sodišča v državah članicah menila, da nezavezujoči učinek za razlage, ki jih izdaja Sodišče ES, skladno s Protokolom 34, obsega tudi njegove sodbe, ki so sprejete na podlagi člena 177 Pogodbe EGS.

64.   Predlagan mehanizem škodi pravni varnosti, ki je nujna za dobro delovanje postopka predhodnega odločanja.

65.   Iz navedenih ugotovitev izhaja, da člen 104(2) sporazuma in njegov Protokol 34 nista združljiva s pravom Skupnosti, kolikor ne zagotavljata zavezujočega učinka za odgovore, ki jih bo Sodišče ES izdajalo skladno s tem protokolom.

VII

66.   Dalje je treba presoditi pravico do intervencije, ki je za države EFTE predvidena v zadevah, ki jih obravnava Sodišče ES. Pripis k Protokolu 34 predvideva, morata biti člena 20 in 37 Protokola o statuta Sodišča ES spremenjena, da bi bila taka pravica do intervencije dopustna.

67.   V tem pogledu zadošča ugotovitev, da sta ta člena navedena v III. naslovu Protokola o statutu Sodišča ES in da v skladu s členom člena 188, drugi pododstavek, Pogodbe EGS Svet lahko na zahtevo Sodišča ter po posvetovanju z Evropskim parlamentom in Komisijo soglasno spremeni določbe statuta.

68.   Iz tega izhaja, da dodelitev pravice do intervencije državam EFTE v zadevah, ki se obravnavajo pred Sodiščem ES, ne zahteva spremembe Pogodbe EGS v smislu njenega člena 236.

VIII

69.   Zadnje vprašanje Komisije je bilo postavljeno z namenom vedeti, ali člen 238 Pogodbe EGS, ki se nanaša na sklenitev sporazuma o pridružitvi med Skupnostjo in tretjo državo, zvezo držav ali mednarodno organizacijo, dovoljuje vzpostavitev sistema sodstva, kot je predviden v sporazumu. V tem pogledu je Komisija napovedala, da se v primeru odklonilnega mnenja Sodišča ES ta določba lahko spremeni tako, da se omogoči uvedba takega sistema.

70.   Kot je že bilo ugotovljeno v točki 40, mednarodni sporazum, ki predvideva sistem sodstva, vključno s sodiščem, pristojnim za razlago njegovih določb, načeloma ni nezdružljiv s pravom Skupnosti, njegova pravna utemeljitev pa je podana v členu 238 Pogodbe EGS.

71.   Kljub temu pa člen 238 Pogodbe EGS ne daje nobene podlage za vzpostavitev sistema sodstva, ki škoduje členu 164 Pogodbe in na splošno samim temeljem Skupnosti.

72.   Iz teh razlogov taka sprememba te določbe v smislu, kot jo navaja Komisija, ne more odpraviti nezdružljivosti sistema sodstva v sporazumu s pravom Skupnosti.

Objavljeno v Luxembourgu, 14. decembra 1991.

Sodni tajnik

J.-G. Giraud

1_{1 –      Vsi spori med pogodbenicami ali primeri, ki jih Skupni odbor EGP predlaga Sodišču EGP, se rešujejo na plenarni seji.}

2_{2 –      V Poslovniku Sodišča EGP je treba predvideti ustrezno ravnotežje med sodniki Sodišča ES in EFTE glede na vrsto primera.}

3_{3 – Predpisi morajo vsebovati določbe glede kvalifikacij sodnikov.}

4_{4 – V francoščini „s'exprime“.}

5_{5 – Dogovorjenimi zapisniki bodo zagotovili, da izraz „uporaba“ vključuje tudi izvršitev Sporazuma.}