Sodna statistika Sodišča - 2023

   Oglej si podrobne statistične podatke Sodišča  

Kratek pregled glavnih statističnih trendov v preteklem letu

Marc‑André Gaudissart, namestnik sodnega tajnika Sodišča

Namen tega prispevka, ki je bil prej vključen v glavno besedilo Letnega poročila institucije, je – tako kot vsako leto – zagotoviti kratek pregled glavnih trendov, ki so razvidni iz sodne statistike za preteklo leto. Daje vpogled v predmet, izvor in naravo zadev, ki so bile pri Sodišču vložene leta 2023, ter vsebuje nekaj pojasnil za razumevanje podatkov v zvezi z zadevami, ki jih je to sodišče v istem letu končalo.

I. Vložene zadeve

Število zadev, ki so bile leta 2023 vložene pri Sodišču, se – za eno enoto razlike – umešča natanko v povprečje zadnjih treh let, saj je z 821 zadevami število zadev, vloženih leta 2023, za 15 enot večje od števila zadev, vloženih leta 2022 (806 zadev) in za 17 enot manjše od števila zadev, vloženih leta 2021 (838 zadev). Tudi razporeditev sodnih sporov po naravi zadev je v splošnem podobna razporeditvi v prejšnjih letih, saj samo predlogi za sprejetje predhodne odločbe in pritožbe še vedno predstavljajo več kot 90 % vseh zadev, ki so bile predložene Sodišču (s 518 novimi predlogi za sprejetje predhodne odločbe oziroma 231 pritožbami, pritožbami v zvezi z začasno odredbo in pritožbami v zvezi z intervencijo), vendar bo pozornost bralca pritegnilo predvsem povečanje števila direktnih tožb, ki so bile leta 2023 vložene pri Sodišču.

Medtem ko je to število leta 2021 doseglo zgodovinski spodnji prag s samo 29 novimi zadevami, je namreč leta 2023 znašalo 60, kar je več kot dvakrat toliko. Ta porast je mogoče pojasniti tako s povečanjem števila ničnostnih tožb (osem tožb, vloženih leta 2023, v primerjavi s samo dvema leta 2022, pri čemer je ena sama država članica (Poljska) v zadnjem letu vložila sedem tožb zoper akte, ki jih je sprejel zakonodajalec Unije na področjih varstva okolja in energetske učinkovitosti), kot tudi s porastom števila tožb zaradi neizpolnitve obveznosti države, saj se je Komisija leta 2023 odločila, da začne več vzporednih postopkov za ugotavljanje kršitev, povezanih s tem, da nekatere države članice niso opravile prenosa ali niso sporočile ukrepov, da bi izpolnile obveznosti iz Pogodb. Tudi tu se nezanemarljiv del teh zadev nanaša na področje okolja (ohranjanje naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst, vzpostavitev sistema nadzora nad invazivnimi tujerodnimi vrstami, spodbujanje uporabe energije iz obnovljivih virov, čiščenje komunalne odpadne vode in obdelava odpadkov itn.), vendar se veliko izmed teh nanaša tudi na bolj klasična področja prostega gibanja oseb in prostega pretoka blaga, prevoza, avtorske in sorodnih pravic na enotnem digitalnem trgu in ukrepov, ki jih je treba uvesti za učinkovito zaščito žvižgačev.[1]

Na področju predhodnega odločanja so bila vprašanja, predložena Sodišču leta 2023, brez presenečenja – glede na splošne geopolitične razmere in na številne oborožene konflikte pred vrati Unije – najštevilčnejša na področju območja svobode, varnosti in pravice (82 predlogov za sprejetje predhodne odločbe), pri čemer se jih je veliko nanašalo na razlago pravil o pravici do azila in o sistemu mednarodne zaščite državljanov tretjih držav. Tako kot leta 2022 so se številna vprašanja za predhodno odločanje, ki so bila postavljena Sodišču, nanašala na področja obdavčitve, varstva potrošnikov in prevoza (s 53, 52 oziroma 40 predlogi za sprejetje predhodne odločbe), medtem ko so se pritožbe, vložene zoper odločbe Splošnega sodišča, v letu 2023 večinoma nanašale na področja intelektualne lastnine, konkurence, državnih pomoči in javnih uslužbencev. Čeprav so se pojavili novi viri sporov, ta področja namreč še vedno zavzemajo velik del dejavnosti Splošnega sodišča.

V zvezi z geografskim izvorom predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki so v letu 2023 prispeli na Sodišče, je mogoče ugotoviti, da so se v preteklem letu na Sodišče brez izjeme obrnila sodišča vseh držav članic, kar kaže na vitalnost dialoga „med dvema sodiščema“, vzpostavljenega s Pogodbama. Tako kot v prejšnjih letih so nemška sodišča še naprej prva na „geografski lestvici“ predlogov (s 94 predlogi za sprejetje predhodne odločbe, naslovljenimi na Sodišče v letu 2023), ki pa jim tokrat ne sledijo italijanska, temveč bolgarska in poljska sodišča, ki so se v preteklem letu na Sodišče obrnila 51‑ oziroma 48‑krat. Kar zadeva Poljsko, je število predlogov za sprejetje predhodne odločbe, vloženih leta 2023, največje od pristopa te države k Evropski uniji pred 20 leti, medtem ko se število predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki so jih leta 2023 vložila bolgarska sodišča, približuje rekordnemu številu predlogov, ki so jih ta sodišča vložila leta 2021 (58 predlogov).

Podobno je mogoče ugotoviti v zvezi s predlogi za sprejetje predhodne odločbe iz Romunije. Romunska sodišča so s kar 40 predlogi, naslovljenimi na Sodišče leta 2023, namreč vložila veliko število predlogov za sprejetje predhodne odločbe, kar je prav tako blizu vrhu, ki je bil dosežen leta 2019, ko so pri Sodišču vložila 49 predlogov za sprejete predhodne odločbe. Vprašanja, ki so jih postavila romunska sodišča v letu 2023, se nanašajo na raznovrstna vprašanja, kot so tarifna uvrstitev optičnih kablov, prehranska varnost, varstvo potrošnikov pred nepoštenimi pogoji v kreditnih pogodbah v tuji valuti, pravica do odbitka davka na dodano vrednost, kritje zdravstvenih stroškov, ki so nastali v drugi državi članici kot v državi zavarovanja, ter občutljivo ravnotežje med nacionalnimi standardi varstva temeljnih pravic in spoštovanjem načel primarnosti, enotnosti in učinkovitosti prava Unije.

V zvezi s postopki nujnega obravnavanja je treba enako kot leta 2022 ugotoviti, da so bili predlogi za uporabo hitrega postopka ali nujnega postopka precej manj številni kot leta 2021. Medtem ko je bilo v navedenem letu vloženih nič manj kot 90 predlogov, je bilo namreč v letu 2023, upoštevajoč vse vrste zadev skupaj, vloženih 41 predlogov za pospešitev postopka. Sodišče ni nobene zadeve obravnavalo po hitrem postopku, medtem ko je bil v letu 2023 dvakrat uporabljen nujni postopek predhodnega odločanja v zadevah v zvezi z razlago člena 5(1) Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 224) v povezavi s členoma 7 in 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah[2] oziroma v zvezi z razlago člena 325(1) PDEU, člena 2(1) Konvencije o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti, podpisane 26. julija 1995 v Bruslju, in načela primarnosti prava Unije.[3]

V zvezi s pritožbami pa je mogoče opaziti, da je bilo ravno obratno. Medtem ko je bilo leta 2021 pri Sodišču vloženih 9 pritožb v zvezi z začasno odredbo ali v zvezi z intervencijo, je bilo leta 2023 vloženih 18 tovrstnih pritožb, torej dvakrat toliko.

II. Končane zadeve

Število zadev, ki jih je Sodišče leta 2023 končalo, je tako kot število vloženih zadev ostalo v povprečju zadnjih treh let. V preteklem letu je Sodišče namreč končalo 783 zadev, medtem ko jih je leta 2021 končalo 771, leta 2022 pa 808. Pri predlogih za sprejetje predhodne odločbe in pritožbah se strogo odraža del zadev, vloženih pri Sodišču, zato ni presenetljivo, da tvorijo bistven del zadev, ki jih je to sodišče končalo leta 2023.

Če si pobližje ogledamo vrste odločb, s katerimi so bile zadeve končane v preteklem letu, je mogoče ugotoviti, da so prav tako zelo podobne tistim, s katerimi so bile zadeve končane leta 2022. Sodišče je namreč v navedenem letu izdalo 466 sodb in sprejelo 265 sklepov vseh vrst, leta 2023 pa je bilo izdanih 469 sodb in sprejetih 253 sklepov, kar je število, ki je skoraj enako kot v prejšnjem letu. Ta ugotovitev velja tudi glede sklepov, ki imajo naravo sodne odločbe in s katerimi se postopek konča, ki torej niso sklepi o izbrisu, ustavitvi postopka ali odstopu Splošnemu sodišču. Leta 2022 je bilo takih sklepov 167, leta 2023 pa 163, vendar je njihova razporeditev po naravi zadev nekoliko drugačna.

Medtem ko je bilo leta 2022 12,7 % zadev za predhodno odločanje končanih s sklepom, sprejetim bodisi na podlagi člena 53(2) Poslovnika bodisi na podlagi člena 99 tega poslovnika bodisi na podlagi obeh navedenih določb, se je ta odstotek lani povišal na 14,6 %. Pri pritožbah pa se je odstotek zadev, končanih s sklepom na podlagi člena 181 ali 182 Poslovnika, znižal, saj je s 56,8 % v letu 2022 padel na 45,9 % v letu 2023. Razlog za to je večje število postopkov s pritožbo, ki so bili v letu 2023 končani s sodbo, saj je bila v več kompleksnih zadevah potrebna izvedba obravnave in/ali predstavitev sklepnih predlogov generalnega pravobranilca.

Čeprav je bilo v prejšnjem letu število postopkov s pritožbo, končanih s sodbo, večje kot leta 2022, to še ne pomeni, da je razveljavitev odločb Splošnega sodišča v porastu. V zadnjih letih je namreč mogoče opaziti veliko stabilnost v izidu postopkov s pritožbo, ne glede na vrsto odločbe, s katero je bila zadeva končana. Leta 2023 je bil končan 201 postopek s pritožbo, od katerih je pri 37 prišlo do razveljavitve odločbe Splošnega sodišča, le v 10 pa je bila zadeva vrnjena v razsojanje Splošnemu sodišču. Tudi tu so številke precej primerljive s tistimi za prejšnje leto, saj je leta 2022 prišlo do 39 razveljavitev odločb Splošnega sodišča (od vsega 196 končanih postopkov s pritožbo), Sodišče pa je le v 9 primerih zadevo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču.

Število zadev, ki so jih končali senati treh sodnikov – vključno s senatom za dopustitev pritožb – enako kot leta 2022 predstavlja več kot polovico zadev, ki jih je Sodišče končalo v letu 2023 (brez sklepov o izbrisu, ustavitvi ali odstopu zadeve Splošnemu sodišču). Omeniti pa je treba, da se je delež zadev, ki so jih končali senati petih sodnikov, v preteklem letu povečal – te sestave so leta 2023 končale 298 zadev, v letu pred tem pa 270 – medtem ko se je delež zadev, ki jih je končal veliki senat, razpolovil, saj se je z 80 zadev, ki jih je ta sestava končala leta 2022, zmanjšal na samo 36 zadev leta 2023. Ta razvoj je posledica bolj selektivnega pristopa Sodišča glede zadev, v katerih mora odločiti veliki senat, zlasti zaradi števila in kompleksnosti zadev, predloženih Sodišču, vendar ga je mogoče pojasniti tudi z obstojem na nekaterih področjih zelo jasne sodne prakse, zaradi česar se zadeve lažje kot v preteklosti dodelijo manjšemu senatu, ki ga sestavlja 5 sodnikov.

Glede trajanja postopkov je treba navesti, da je povprečno skupno trajanje obravnavanja zadev, če se upoštevajo vse vrste zadev skupaj, malo krajše kot v prejšnjem letu, saj je bilo v letu 2023 16,1 meseca, v letu 2022 pa 16,4 meseca. To skrajšanje je mogoče pripisati predvsem zmanjšanju povprečnega trajanja obravnavanja direktnih tožb (s 23,5 meseca v letu 2022 na 20,8 meseca v letu 2023), v manjšem delu pa tudi zmanjšanju trajanja obravnavanja predlogov za sprejetje predhodne odločbe (s 17,3 meseca na 16,8 meseca). Povprečno trajanje obravnavanja zadev je še vedno odvisno od kompleksnosti zadev, ki so predložene Sodišču, in vrste odločbe, s katero je zadeva končana, kar pojasnjuje pomen, ki ga Sodišče pripisuje zahtevi, ki jo je 30. novembra 2022 predložilo zakonodajalcu Unije, da se del pristojnosti, ki jo ima na področju predhodnega odločanja, prenese na Splošno sodišče, in da se razširi materialno področje uporabe sistema predhodne dopustitve pritožb.

III. Nerešene zadeve

31. decembra 2023 je bilo na Sodišču nerešenih 1149 zadev, torej približno 40 zadev več kot prejšnje leto. Bistveni del teh zadev so bili predlogi za sprejetje predhodne odločbe (760 zadev) in pritožbe (289 zadev), izvajanje zgoraj navedene reforme pa bo neizogibno vplivalo na to statistiko, saj bodo ob začetku njene veljavnosti novi predlogi za sprejetje predhodne odločbe, ki spadajo na določena področja, preneseni na Splošno sodišče.

[1] Leta 2023 je tako Komisija vložila tožbe zoper šest držav članic, ker niso sprejele ali sporočile zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev z Direktivo (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2019 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije (UL L 305 z dne 26.11.2019, str. 17). Glej zadeve C‑147/23, C‑149/23, C‑150/23, C‑152/23, C‑154/23 in C‑155/23 (tožbe, vložene proti Republiki Poljski, Zvezni republiki Nemčiji, Velikemu vojvodstvu Luksemburg, Češki republiki, Republiki Estoniji in Madžarski).

[2] Glej sodbo z dne 18. aprila 2023 v zadevi C‑1/23 PPU, Afrin (EU:C:2023:296).

[3] Glej sodbo z dne 24. julija 2023 v zadevi C‑107/23 PPU, Lin (EU:C:2023:606).

Glej tudi

Tudi sodna statistika za več preteklih let je objavljena na spletni strani Curia, v delu „Zgodovina“.