Ali je čas za reformo?

Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti praznuje dvajseto obletnico

   

Marc Jaeger

Marc Jaeger, Predsednik Sodišča prve stopnje

 
corner-tpi

Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti bo 25. septembra 2009 s simpozijem v Luxembourgu proslavilo dvajseto obletnico svoje ustanovitve ali, natančneje, nastopa funkcije svojih prvih članov, ki so svečano prisegli pred Sodiščem Evropskih skupnosti 25. septembra 1989. Komaj polnoletno pa se mora Sodišče prve stopnje že začeti pripravljati na reformo, ki je postala potrebna zaradi stalnega naraščanja števila sporov.

Z ustanovitvijo Sodišča prve stopnje, o kateri je odločil Svet oktobra 1988, se je sledilo trem ciljem: dati evropskemu sodnemu sistemu organ, namenjen obravnavanju tožb, pri katerih je potreben podroben preizkus zapletenega dejanskega stanja; uvesti dvostopenjsko sojenje, da bi se izboljšalo varstvo zadevnih oseb, in omogočiti Sodišču, da se osredotoči na svojo bistveno dejavnost, to je zagotavljanje enotne razlage prava Skupnosti. Tako je bila Sodišču prve stopnje sprva zaupana naloga, da obravnava zlasti spore s področja prava konkurence.

Z leti so se te pristojnosti postopoma tako razširile, da danes Sodišče prve stopnje z nekaj izjemami odloča o vseh tožbah, ki jih posamezniki, podjetja in države članice vlagajo zoper odločbe, ki jih sprejemajo institucije in organi Evropske unije. Temeljna naloga Sodišča prve stopnje je torej zagotavljati, da organi odločanja Unije (zlasti Komisija) spoštujejo pravo, na številnih področjih na prvi stopnji, saj je glede vprašanj razlage prava podvrženo nadzoru Sodišča. Gre seveda za pravo konkurence, s katerim se podjetjem preprečujejo ravnanja, ki so škodljiva za potrošnike; nedavni spori s področja informatike, industrije nosilcev zvoka in letalskega prevoza so doživeli velik odziv. Če pa pomislimo še na nadzor odločb Komisije o združljivosti pomoči, ki jih države dodelijo podjetjem, s Pogodbo, na spore v zvezi s registracijo znamk Skupnosti, na ukrepe trgovinske zaščite, na dostop državljanov do dokumentov institucij, na odločbe o zamrznitvi sredstev oseb, povezanih s terorističnimi organizacijami, na ukrepe za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in na prepoved prodaje fitofarmacevtskih sredstev, ugotovimo, da ima Sodišče prve stopnje danes ključno vlogo ne le v gospodarskem življenju podjetij, temveč tudi na tako različnih področjih, kot so varnost, temeljne svoboščine, okolje in zdravje.

Vendar to ne pomeni, da ima vsak pravico obrniti se na Sodišče prve stopnje za izpodbijanje katerega koli akta Unije, katerega naslovnik ni in ki ne posega v njegov položaj. Splošnih aktov (kot so evropske direktive) načeloma ni mogoče neposredno izpodbijati, lahko pa se vprašanje njihove zakonitosti postavi v primeru tožbe zoper posamične, zlasti nacionalne ukrepe, ki pomenijo njihovo izvajanje. Pravo Skupnosti torej ne pozna popularne tožbe in od tožečih strank, da bi bila njihova tožba dopustna, zahteva dokaz, da so njihove pravice neposredno in posamično prizadete. S stališča evropskega državljana se lahko zdi, da se s to zahtevo omejuje dostop do sodnega varstva (pripomniti je sicer treba, da naj bi Lizbonska pogodba, če bo začela veljati, občutno razširila dostop do sodnega varstva, saj bodo pogoji za dopustnost ničnostne tožbe omiljeni). Kljub temu gre za ureditev, ki jo poznajo številni pravni sistemi in katere namen je zagotoviti, da sodišče odloča le o sporih, v katerih interes predlagateljev temelji na konkretni stvarnosti, ter ki v evropski sodni strukturi, zasnovani s Pogodbami, nacionalnim sodiščem podeljuje vlogo posrednika pri uporabi in nadzoru zakonitosti prava Skupnosti.

Taka delitev se izkaže za še bolj potrebno, ker je Sodišče prve stopnje navsezadnje manjše sodišče glede na število zaposlenih. Sodišče prve stopnje, ki ga sestavlja 27 sodnikov, ima namreč manj kot 300 uslužbencev in uradnikov, ki skrbijo za njegovo pravilno delovanje. To številko je treba presojati upoštevajoč obveznost sodišča, da mora biti sposobno obravnavati tožbe v 23 uradnih jezikih Unije, pa tudi upoštevajoč posebnosti sporov pred Sodiščem prve stopnje. Zaradi njihove narave gre za posebno obsežne, ekonomsko ali tehnično zapletene postopke, ki zahtevajo podrobno preučitev dejanskega stanja in ki imajo včasih odločilen vpliv na nek celoten sektor. Poleg tega se Sodišče prve stopnje predvsem spopada s trajnim soobstojem dejavnikov (med drugim z novo pristojnostjo glede tožb držav članic, velikim porastom sporov glede znamke Skupnosti, splošneje pa zlasti s širitvijo Unije in okrepitvijo zakonodajne dejavnosti Skupnosti), ki so vzrok za izjemno povečanje števila vloženih zadev. Številke govorijo same zase: leta 1998 je bilo pri Sodišču prve stopnje vloženih 238, leta 2003 466, leta 2008 pa 629 tožb, kar pomeni več kot 160 odstotno povečanje v desetih letih.

Zaradi večanja sodnih zaostankov so bili sprejeti ukrepi za izboljšanje učinkovitosti tega sodišča: uvedba treh dodatnih senatov, izboljšanje razporeda obravnav, poenostavitev postopka v zvezi z znamkami Skupnosti, olajšanje sestavljanja besedil, posodobitev statističnih in informacijskih orodij ... Leta 2008 je bil tako zabeležen očiten porast števila rešenih zadev. Vendar to ni preprečilo počasnega, a neizprosnega naraščanja nerešenih zadev in s tem podaljšanja trajanja postopkov, ki je pravi pokazatelj zdravja sodnega sistema. Pravica do sojenja v razumnem roku je namreč temeljna pravica, ki spada v sam pojem sodnega varstva. V sodbi z dne 16. julija 2009 je moralo Sodišče ugotoviti, da je Sodišče prve stopnje v zadevi, ki mu je bila predložena, preseglo razumno trajanje, ki ga lahko posameznik pričakuje za sodni postopek.

Sodišče prve stopnje se je torej znašlo pred pravim izzivom, saj se mora razvijati in se prilagoditi novi stvarnosti sporov, ki potekajo pred njim. To je nujno potrebno, da bo lahko nadaljevalo z izpolnjevanjem vseh nalog, ki so mu bile zaupane. Obstajata dve poti: prva bi bila, da se na novo opredeli način, kako prvostopenjsko sodišče Skupnosti pojmuje svoje odločbe. Sodišče prve stopnje bi jih lahko strnilo do skrajnosti, ne da bi predstavilo številne stopnje razmišljanja niti podrobno odgovorilo na vse navedene trditve. Po mojem mnenju bi to bilo izganjanje zla s hujšim zlom. Na zapletenih področjih, kjer je veliko na kocki, je Sodišče prve stopnje zgradilo svojo legitimnost na jasnosti, preglednosti in obrazloženosti svoje sodne prakse. V ozadju je ideja, da je treba s sodno odločbo odločiti o sporu, ki je bil predložen temu sodišču, vendar se mora tudi omogočati akterjem, zasebnim ali institucionalnim, da razumejo, sprejmejo in se prilagodijo pravnemu okolju, ki ga sodišče zariše z razlago in uporabo prava.

Zato se je treba obrniti k drugi poti, ki je reforma sodne strukture. Pogodbe so v zvezi s Sodiščem prve stopnje predvidele dva mehanizma, s katerima je mogoče zadovoljiti stalno potrebo po doseganju take ravni storilnosti sodišča, ki zagotavlja njegov nadaljnji obstoj: povečati število sodnikov in potrebnega osebja ali ustanoviti novo specializirano sodišče, pristojno za posebno področje, na primer za področje znamk Skupnosti, ki bi mu ga Sodišče prve stopnje odstopilo na prvi stopnji (tako kot se je že zgodilo leta 2005 s spori v zvezi z evropskimi uradniki). Za tak prenos pristojnosti bi bili primerni spori s področja intelektualne lastnine (zlasti spori v zvezi z znamkami Skupnosti).

Ne glede na izbrano možnost usoda Sodišča prve stopnje ni v njegovih rokah. Odločitev bodo sprejeli politični organi Unije: Svet in, če bo Lizbonska pogodba do tedaj začela veljati, Evropski parlament. Brez dvoma bodo ti organi - ker skrbijo, da Unija spoštuje načelo pravne države, za katerega je eno od temeljnih jamstev dobro delovanje sodstva - pozorni na opozorila sodišča in bodo pri svojih odločitvah dovolj daljnovidni, da jim bo vodilo interes posameznikov.