SODBI KOHLL IN DECKER IZ LETA 1998

· le 11.7.2019 à 10:52
Couleur Chapitre Maximum Green
Image Chapitre
Contenu

Sodba Kohll: za načrtovano ambulantno zdravljenje v drugi državi članici se ne zahteva predhodna odobritev

R. Kohll, luksemburški državljan, je leta 1994 želel, da bi se njegova mladoletna hči zdravila pri ortodontu v Nemčiji, in je pri luksemburškem zavodu za zdravstveno zavarovanje zaprosil za odobritev. Slednji je odobritev zavrnil z obrazložitvijo, da to zdravljenje ni bilo nujno in bi bilo lahko zagotovljeno v Luksemburgu. R. Kohll, ki se je skliceval na svobodo opravljanja storitev (in ne na Uredbo št. 1408/71), je menil, da ima pravico do tega, da se njegova hči zdravi v Nemčiji brez predhodne odobritve, in do tega, da od svojega nosilca zdravstvenega zavarovanja zahteva povračilo stroškov zdravljenja, in sicer ne po stopnjah, ki so veljale v državi zdravljenja (Nemčija), ampak po stopnjah, ki so se za tovrstno zdravljenje uporabljale v državi, v kateri je bil zavarovan (Luksemburg).

Sodišče je razsodilo, da je treba zdravljenje, ki ga izvaja zdravstveni delavec, obravnavati kot storitev. V teh okoliščinah dejstvo, da je kritje stroškov za načrtovano ambulantno zdravljenje po stopnjah, ki se uporabljajo v državi pacienta, pogojeno s pridobitvijo predhodne odobritve, pomeni oviro za svobodo opravljanja storitev, ker pridobitev te odobritve zavarovane osebe odvrača od tega, da se obrnejo na izvajalce zdravstvenih storitev v drugi državi članici. Sodišče je poleg tega navedlo, da te ureditve ne upravičujejo niti nevarnost resne ogrozitve finančnega ravnovesja sistema socialne varnosti niti razlogi javnega zdravja (28. april 1998, Kohll, C-158/96).

Sodba Decker: za nakup zdravil ali medicinskih pripomočkov na zdravniški recept v drugi državi članici ni potrebna predhodna odobritev

Pacient se lahko odloči, da bo zdravila ali medicinske pripomočke, ki mu jih je predpisal zdravnik v eni državi članici, kupil v lekarni v drugi državi članici (bodisi z obiskom te lekarne ali z nakupom na daljavo). Za to je šlo pri N. Deckerju, ki je leta 1992 v Belgiji kupil očala na podlagi recepta, ki mu ga je izdal oftalmolog v Luksemburgu. Luksemburški zavod za zdravstveno zavarovanje je povračilo stroškov za nakup očal zavrnil z obrazložitvijo, da so bila ta kupljena v tujini brez predhodne odobritve.

Sodišče je razsodilo, da zavrnitev povračila stroškov za medicinske izdelke, kupljene v drugi državi članici brez predhodne odobritve, pomeni neupravičeno oviro za prosti pretok blaga, ker ta zahteva ni upravičena z razlogi javnega zdravja, da bi bila zagotovljena kakovost medicinskih izdelkov, nabavljenih v drugih državah članicah. Od takrat dalje lahko pacienti brez predhodne odobritve kupujejo zdravila ali medicinske pripomočke v drugi državi članici in od svojega nosilca zdravstvenega zavarovanja zahtevajo povračilo zanje po stopnjah, ki veljajo v njihovi državi (28. april 1998, Decker, C-120/95).

Document