Zadeva T-409/09

Evropaïki Dynamiki – Proigmena Systimata Tilepikoinonion Pliroforikis kai Tilematikis AE

proti

Evropski komisiji

„Nepogodbena odgovornost – Javna naročila storitev – Zavrnitev ponudnikove ponudbe – Razglasitev ničnosti odločbe s sodbo Splošnega sodišča – Zastaranje – Roki zaradi oddaljenosti – Tožba, ki je delno nedopustna in delno očitno brez pravne podlage“

Povzetek sklepa

1.      Odškodninska tožba – Nepogodbena odgovornost – Zastaralni rok

(Statut Sodišča, člen 46; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 102(2))

2.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Dejanska in gotova škoda, povzročena z nezakonitim aktom – Pojem – Izguba možnosti – Vključitev – Pogoji

(člen 288 ES)

3.      Odškodninska tožba – Nepogodbena odgovornost – Zastaralni rok – Začetek

(Statut Sodišča, člen 46)

4.      Javna naročila Evropske unije – Nepogodbena odgovornost Unije – Zastaralni rok – Začetek

(Statut Sodišča, člen 46)

1.      Rok zaradi oddaljenosti se nanaša samo na procesne roke, in ne na zastaralni rok, katerega potek povzroči zastaranje tožbe zaradi nepogodbene odgovornosti in ki se zato ne podaljša za rok zaradi oddaljenosti. Pravila o zastaranju, ki urejajo tožbe zaradi nepogodbene odgovornosti Unije, temeljijo le na strogo objektivnih merilih, saj bi v nasprotnem primeru to lahko škodilo načelu pravne varnosti, na katero se opirajo ta pravila.

Tako so procesni roki, kot so roki za vložitev tožbe, in petletni zastaralni rok za tožbo zaradi nepogodbene odgovornosti proti Uniji, po naravi različni. Roki za vložitev tožbe so namreč zavezujoči in jih stranke in sodišče ne morejo spreminjati, saj so bili določeni zaradi zagotovitve jasnosti in varnosti pravnih položajev. Zato mora sodišče Unije, celo po uradni dolžnosti, preučiti, ali je bila tožba vložena v predpisanih rokih. Po drugi strani sodišče ne more po uradni dolžnosti preizkusiti tožbenega razloga, ki se nanaša na zastaranje tožbe zaradi nepogodbene odgovornosti.

Poleg tega se zastaralni rok prekine, če se pri sodišču Unije vloži tožba ali če je oškodovanec predhodno naslovil svojo zahtevo na pristojno institucijo. V zadnjem primeru se ta rok prekine samo, če zahtevi sledi tožba v roku, določenem s sklicevanjem na člen 230 ES ali člen 232 ES, odvisno od primera.

V vsakem primeru se pri izračunu zastaralnega roka ne razlikuje med tem, ali vzrok za prekinitev tega roka izhaja iz vložitve tožbe ali predložitve predhodne zahteve. V zvezi s tem bi zaradi uporabe roka zaradi oddaljenosti zastaralni rok potekel ob koncu različnega obdobja, odvisno od tega, ali bi se oškodovana stranka odločila obrniti neposredno na sodišče Unije ali najprej na pristojno institucijo. Zaradi take razlike, ki ni predvidena v Statutu Sodišča, bi bil potek zastaralnega roka odvisen od dejavnika, ki ni objektiven, posledica tega pa bi bila spodbujanje sodnega reševanja sporov namesto prizadevanja za sporazumne rešitve.

(Glej točke 46, 56 in od 75 do 78.)

2.      Za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije mora biti izpolnjen niz pogojev, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, resničnost škode ter obstoj vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in uveljavljano škodo.

Eden od teh pogojev ni izpolnjen, če ni mogoče ugotoviti, da obstaja kakršna koli vzročna zveza med nezakonito zavrnitvijo ponudnikove ponudbe v prvem postopku oddaje naročila in škodo, ki naj bi jo ta utrpela zaradi izgube možnosti za pridobitev drugih naročil v okviru postopkov, povezanih s prvim naročilom.

Izgubo možnosti za pridobitev naslednjega naročila je v vsakem primeru mogoče šteti za resnično in gotovo škodo le ob predpostavki, da bi ob neobstoju nepravilnega ravnanja Komisije zadevno podjetje nedvomno dobilo prvo naročilo. Vendar ima naročnik v sistemu javnih razpisov široko diskrecijsko pravico pri sprejemanju odločitve o oddaji naročila.

(Glej točke 47 in od 83 do 87.)

3.      Zastaralni rok začne teči, ko so izpolnjeni vsi pogoji, od katerih je odvisna obveznost povračila, in zlasti ko je škoda, ki jo je treba povrniti, konkretizirana. Zlasti pri sporih, ki izvirajo iz posamičnih aktov, zastaralni rok začne teči, ko ti akti začnejo učinkovati na osebe, ki jih zadevajo.

Natančno in podrobno poznavanje dejstev s strani oškodovanca nima pomena, saj poznavanje dejstev ni eden od pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da začne teči zastaralni rok.

Če bi bilo drugače, bi nastala zmeda med procesnim merilom v zvezi z začetkom zastaralnega roka in ugotovitvijo obstoja pogojev za odgovornost, o čemer lahko končno odloči le sodišče, ki mu je bila zadeva predložena za dokončno vsebinsko presojo spora. Posledica zadržanja zastaralnega roka tožbe zaradi nepogodbene odgovornosti Unije za toliko časa, dokler domnevni oškodovanec ni osebno prepričan, da je bil oškodovan, je namreč, da se trenutek zastaranja navedene tožbe razlikuje glede na osebno dojemanje, ki bi ga lahko posamezna stranka imela glede resničnosti škode, kar je v nasprotju z zahtevo po pravni varnosti, potrebno za uporabo zastaralnih rokov.

(Glej točke 48, 50, 62 in 64.)

4.      Pogoj v zvezi z obstojem gotove škode je izpolnjen, kadar je škoda neizbežna in predvidljiva z zadostno gotovostjo, tudi če je še ni mogoče natančno številčno opredeliti, in zastaranje lahko teče šele od trenutka, ko je premoženjska škoda dejansko nastala. Za začetek zastaralnega roka ni pomembno, da je bilo nezakonito ravnanje Unije ugotovljeno s sodno odločbo.

V okviru postopka javnega razpisa škoda, ki nastane zavrnjenemu ponudniku zaradi nepridobljenega naročila in izgube možnosti za pridobitev tega naročila, izhaja neposredno in nemudoma iz odločitve o zavrnitvi njegove ponudbe, neodvisno od prihodnjega podpisa posebne pogodbe med institucijo Skupnosti in izbranim kandidatom, in iz obrazložitve te zavrnitve.

Zavrnitev ponudbe tako pomeni dogodek, ki je povod za tožbo zaradi nepogodbene odgovornosti na področju javnih naročil, in povzroči škodo, ki naj bi jo domnevno utrpel zavrnjeni ponudnik. Zato začne zastaralni rok teči od dneva, ko je zavrnjeni ponudnik osebno obveščen o zavrnitvi svoje ponudbe. Datum objave obvestila o oddaji javnega naročila v Uradnem listu v zvezi s tem ni pomemben.

(Glej točke 52, 61, 66, 68 in 70.)